UPRS Sodba I U 1166/2022-23

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dosedanji potek postopka

1Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj, je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo odprte, jeklene, skeletne, industrijske nadstrešnice kot objekt 2, za zaščito nevarnih in nenevarnih odpadkov, v velikosti 540 m², situirane na parc. št. 637 k.o. ... (ID ...) in parc. št. 636/12 k.o. ... (ID ...), saj jo izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). Nadalje je odločil, da mora tožnik na svoje stroške do 30. 12. 2021 odstraniti gradnjo iz 1. točke izreka in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka). Tožnika je opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 2. točke izreka te odločbe, začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), odredil prepovedi v zvezi z obremenitvami za nedovoljen objekt (4. točka izreka) ter določil, da se gradnja industrijske nadstrešnice kot objekt 2 označi s tablo (5. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (7. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbena inšpektorica pri inšpekcijskem pregledu ugotovila, da je tožnik na parc. št. 637 in 636/12 k.o. ... postavil odprto, jekleno, skeletno, industrijsko nadstrešnico kot objekt 2, tlorisnih dimenzij 20,00 m v širino in v dolžini od 20,00 m do 35,00 m. Pred gradnjo tega objekta bi moral tožnik pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Ker tožnik gradbenega dovoljenja ni pridobil, mu je inšpektorica izrekla inšpekcijske ukrepe.

3Ministrstvo za okolje in prostor je pritrdilo prvostopenjski odločbi in pritožbo tožnika zavrnilo.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

4Tožnik se izpodbijano odločbo ne strinja. V bistvenem navaja, da je dejavnost opravljal že pred postavitvijo nadstreškov na odprtem, torej v pred zunanjimi vplivi nezaščitenih pogojih. Obravnavani objekt je bil postavljen na priporočilo oziroma zahtevo okoljske inšpekcije¹, ker morajo biti odpadki pokriti, da se jih zaščiti pred padavinskimi vodami. Sklicuje se na osmi odstavek Uredbe o skladiščenju nevarnih tekočin v nepremičnih skladiščnih posodah in 39. člen Uredbe o odlagališčih odpadkov. Za obravnavano nadstrešnico je pridobil okoljevarstveno dovoljenje (v nadaljevanju OVD)². Bil je prepričan, da bo pridobil tudi gradbeno dovoljenje, kljub temu, da prostorski plan v tistem trenutku tega ni dovoljeval. Meni, da toženka ni pravilno uporabila določbe petega odstavka 5. člena GZ-1, saj bi morala upoštevati, da je tožnik sporni objekt postavil na zahtevo in s soglasjem oziroma dovoljenjem okoljske inšpekcije. Kljub temu aktivno sodeluje v vseh postopkih, ki so oziroma bodo potrebni za spremembo občinskega prostorskega načrta in posledično pridobitev gradbenega dovoljenja za sporne objekte. Ob tem tožnik še poudarja, da se ukvarja z občutljivo dejavnostjo, to je s predelovanjem nenevarnih in nevarnih odpadkov, da na trgu deluje že od leta 1990, da ima v Sloveniji preko 1600 prevzemnih mest s poslovnimi partnerji, ki se zavedajo pomembnosti strokovnega zbiranja in odstranjevanja nevarnih odpadkov. Pri svojem delu postavlja zelo visoke standarde. Upravlja 15 % vseh nevarnih odpadkov v Sloveniji, kar pomeni, da v kolikor ne bo smel več uporabljati spornih nadstrešnic, bo teh 15 % nevarnih odpadkov potencialno odloženih na nezakonit način, morda celo na divjih odlagališčih, kjer bodo predstavljali večjo nevarnost za okolje in za ljudi. Izpostavlja, da toženka ob izdaji odločbe ni upoštevala določbe 2. člena GZ-1, ki določa, da je namen zakona zaščita javnega interesa pri graditvi objektov. Opozarja tudi na ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

5Toženka na tožbo ni odgovorila.

Začasna odredba

Tožnik je skupaj s tožbo vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kateri je sodišče ugodilo in s sklepom z dne 13. 9. 2022 sklenilo, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu zadrži izvršitev odločbe Inšpektorata za okolje in prostor, št. 06122-353/2020-12 z dne 30. 10. 2020 (izpodbijane odločbe).

Odločanje po sodnici posameznici

6V obravnavani zadevi je odločeno po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena ZUS-1, v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C. Na glavni obravnavi prisotna stranka na sestavo sodišča ni imela pripomb.

Dokazni postopek

7Sodišče je v zadevi dne 9. 10. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se je udeležila tožnikov zakoniti zastopnik in pooblaščenec. Slednji je na glavni obravnavi pojasnil, da se tožba pomotoma sklicuje na GZ-1 in da naj sodišče upošteva določbe 5. člena GZ in določbo 2. člena GZ v zvezi z bistvenimi nalogami, med katerimi je varovanje okolja. V spis je vložil tudi skico iz Načrta zbiranja odpadkov iz leta 2012 in substanciral dokazni predlog za zaslišanje direktorja družbe; slednji naj bi izpovedal, kakšna so bila navodila okoljske inšpekcije, katere aktivnosti so bile izvedene za pridobitev gradbenega dovoljenja in kakšne bi bile posledice za okolje, če bi bila odločitev sodišča v nasprotju z odločbo inšpektorice za okolje.

8Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo (A3, A2) ter preostale listine upravnega spisa. Zavrnilo pa je ostale tožnikove dokazne predloge, to je za zaslišanje direktorja tožnika Zorana Pogačarja, vpogled v OVD z dne 11. 4.2018 (A4, A4/1, A4/2), vpogled v predlog za spremembo OPN MO Kranj z dne 21. 10. 2019 (A5), vpogled v zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 15. 7. 2019 (A6), vpogled v zapisnik sestanka zaradi pričetka postopa priprave OPPN za območje industrijske cone A. z dne 5. 10. 2020 (A7), vpogled v zbrane pobude z dne 29. 10. 2020 (A8), vpogled v dopis Odpadki (A9) in vpogled v inšpekcijsko odločbo z dne 19. 6. 2017 (A10, A11), ker ne gre za materialnopravno relevantne dokaze. Relevantna pravna podlaga za odločitev je namreč le 82. člen GZ, ki določa inšpekcijske ukrepe v zvezi z nelegalnim objektom, kajti niti ni sporno, da je tožnikov objekt zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja, tak objekt pa je nelegalen (18. točka prvega odstavka 3. člena GZ). Zato zgoraj navedeni dokazi ne morejo vplivati na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog za vpogled v Načrt zbiranja odpadkov iz leta 2012, saj tožnik tega dokaza ni predlagal v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, navedel pa tudi ni opravičljivih razlogov, zakaj tega dokaza ni predlagal že prej. Zato je ta dokazni predlog prepozen (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

9Tožba ni utemeljena.

10V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev gradbene inšpektorice, sprejeta na podlagi 82. člena Gradbenega zakona³ (v nadaljevanju GZ) kot tedaj veljavnega zakona, da mora tožnik takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo odprte, jeklene, skeletne, industrijske nadstrešnice kot objekt 2 za zaščito nevarnih in nenevarnih odpadkov, v velikosti 540 m², situirane na parc. št. 637 in 636/12, obe k.o. ..., saj jo izvaja brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja, in da mora nelegalno gradnjo odstraniti do 30. 12. 2021 na svoje stroške ter vzpostaviti prejšnje stanje, sicer bo sledila prisilna izvršba.

11Sodišče ugotavlja, da se inšpekcijska odločba pravilno sklicuje na prvi odstavek 4. člena GZ, po katerem je treba za novogradnjo, rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta imeti pravnomočno dovoljenje in začetek gradnje prijaviti v skladu s 63. členom GZ. V nasprotnem primeru gre za nelegalen objekt (18. točka prvega odstavka 3. člena GZ). Izjemoma po 5. členu GZ gradbeno dovoljenje za gradnjo ni pogoj za enostaven objekt, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist, za začasen objekt in za izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa (prvi odstavek), pri čemer gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, predpisi, s katerimi se podrobneje določijo bistvene in druge zahteve, in drugimi predpisi (tretji odstavek).

12Glede na to po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja, da za obravnavani objekt ne potrebuje gradbenega dovoljenja, ker naj bi ga postavil na zahtevo in s soglasjem okoljske inšpekcije, sklicujoč se na tretjo alinejo prvega odstavka 5. člena GZ, ki določa, da za izvrševanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa gradbeno dovoljenje in prijava začetka gradnje nista potrebna. Namreč, odločba inšpektorice za okolje ni mogla poseči na področje gradbene zakonodaje in tožniku naložiti nezakonite gradnje zaradi pravilnega skladiščenja odpadkov.

13Inšpekcijski nadzor nad izvajanjem določb GZ, ki se nanašajo na gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, opravljajo državni gradbeni inšpektorji ali inšpektorice (prvi odstavek 8. člena GZ). Ti v primeru nelegalnega objekta med drugim odredijo, da se gradnja takoj ustavi in da se zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku odstrani na stroške inšpekcijskega zavezanca, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča (prvi odstavek 82. člena GZ). GZ tako ureja postopanje gradbenih inšpektorjev, medtem ko postopanje okoljskih inšpektorjev urejajo predpisi o varovanju okolja. Temu pritrjuje tudi zakonodajno gradivo, saj je zakonodajalec takšno ureditev prvega odstavka 5. člena GZ utemeljil s pospešitvijo realizacije izrečenih inšpekcijskih ukrepov, ki se izvajajo pod nadzorom in na podlagi odredb gradbenih inšpektorjev, ki so strokovnjaki na področju graditve objektov⁴.

14Nenazadnje, izjeme po tretji alineji prvega odstavka 5. člena GZ v tožnikovem primeru ni oziroma ne bi bilo mogoče upoštevati tudi iz razloga, ker, kar ni sporno, gradnja, kakršno je tožnik izvedel, po prostorskem aktu ni dopustna. Razlaga omenjene izjeme, kot jo zagovarja tožnik, bi tako po mnenju sodišča pomenila izvrševanje inšpekcijske odločbe na nezakonit način (torej brez gradbenega dovoljenja in v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom).

15Na dolžnost pridobitve gradbenega dovoljenja tudi ne vpliva okoliščina, da je tožnik, kot navaja, pridobil OVD. Pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za delovanje naprave upravljavca namreč ne odvezuje obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta po predpisih o graditvi. Gradnja novega objekta ali njegova rekonstrukcija oziroma sprememba namembnosti se lahko začne le na podlagi gradbenega dovoljenja, razen kadar gre za izjemo, za kar pa v tem primeru glede na pojasnjeno ne gre.

16Glede na navedeno tudi niso relevantne navedbe tožnika, da toženka ob izdaji odločbe ni upoštevala 2. člena GZ, ki določa, da je namen GZ zaščita javnega interesa pri graditvi objektov, in sklicevanje na ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, ki jo določa Ustava v 72. členu. Namreč, namen GZ se uresničuje ravno s projektiranjem, dovoljevanjem, gradnjo, uporabo, vzdrževanjem in inšpekcijskim nadzorom, pristojni organi pri graditvi objektov in vsi udeleženci pri graditvi objektov pa so vsak zase ter v okviru pravic in dolžnosti, ki jih določajo predpisi, dolžni zagotavljati izpolnjevanje zahtev iz prejšnjega odstavka (tretji in peti odstavek 2. člena GZ). Kaj naj bi se zgodilo z odpadki, ki jih tožnik ne bo mogel skladiščiti, za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno, pri čemer sodišče pripominja, da mora vsakdo z njimi ravnati tako, kot določajo predpisi s področja varstva okolja.

17Na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve prav tako ne vpliva, da tožnik aktivno sodeluje v vseh postopkih, ki so ali bodo potrebni za spremembo prostorskega načrta, ter da je, glede na vse okoliščine (OVD, odločba inšpektorata za okolje in prostor, sodelovanje v postopku spremembe OPN), bil prepričan, da bo pridobil gradbeno dovoljenje oziroma da pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna.

18Glede na navedeno so vse tožbene navedbe neutemeljene. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

19Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Kranj, št. 06182-1363/2017-9 z dne 19. 6. 2017.
² Dovoljenje, št. 35407-5/2016-22 z dne 11. 4. 2018, ki ga je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje.
³ Uradni list RS, št. 61/17, 72/17, 49-90 ZIUZEOP, 65/20, 15/21 - ZDUOP, 199/21, 206/21 - ZDUPŠOP.
⁴ Gradbeni zakon, Vladno gradivo, št. EVA 2015-2550-0004, pojasnilo k 5. členu.