UPRS Sodba I U 1235/2025-16

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Švicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Odločila je tudi, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 22. 5. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

3Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen v Švicarski konfederaciji. Glede na navedeno je pristojnemu organu v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 22. 5. 2025 prejela odgovor, da Švica sprejema pristojnost za obravnavo tožnika na podlagi d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe.

4Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

5V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

6Tožena stranka se v nadaljevanju obrazložitve sklepa opredeljuje do tožnikovih navedb o tem, da je prosilce iz Burundija obiskal v Švici veleposlanik Republike Burundi in ponujal 4.000 do 5.000 švicarskih frankov tistim, ki sprejmejo, da se jih vrne v izvorno državo. S tem v zvezi tožena stranka navaja, da anonimnega skupinskega informiranja prosilcev iz iste izvorne države s strani predstavnikov švicarskih organov in predstavnikov veleposlaništva Republike Burundi ni mogoče obravnavati kot pomanjkljivosti v izvajanju postopkov za mednarodno zaščito. Glede na to, da je šlo za kolektivni dogodek in ker je iz dejstev, da je tožnik v Švici bival še dve leti in pol po tem dogodku ter je bila njegova prošnja vsebinsko obravnavana in zavrnjena, razvidno, da tožnik predstavnikom oblasti ni posredoval svojih podatkov. Tožena stranka ne more sprejeti tožnikove trditve, da so bile težave, s katerimi naj bi se po njegovem odhodu srečala njegova družina v izvorni državi, posledica informiranja s strani predstavnikov veleposlaništva Republike Burundi ter da to izpričuje pomanjkljivosti v izvajanju postopkov mednarodne zaščite. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da je v Švici uspešno vložil prošnjo za mednarodno zaščito ter da je imel na voljo nastanitev in prehrano. Prav tako je imel na voljo pravno varstvo v zvezi z zavrnilno odločitvijo glede njegove prošnje za mednarodno zaščito. Imel je na voljo tudi zdravniško oskrbo, ko jo je potreboval. Zgolj zaradi dejstva, da je bila v Švici sprejeta zavrnilna odločitev, tega ni mogoče obravnavati kot sistemske pomanjkljivosti ali nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V pristojni državi članici ima prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Če prosilec izgubi status prosilca, ga tudi kot tujca v postopku odstranitve iz države še vedno varuje načelo nevračanja, ki zagotavlja, da ne bo vrnjen v državo, v kateri obstaja realno tveganje, da bo izpostavljen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju oziroma kaznovanju. Na podlagi vsega navedenega ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Švico podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje in tožnik ni navajal nikakršnih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev tožene stranke.

7Tožnik v tožbi opozarja na to, da za kršitev načela nevračanja velja tudi vračanje prosilca v državo, v kateri obstaja možnost, da bo nadalje vrnjen v državo, v kateri obstaja možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Nadalje opozarja na to, da tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v upravnem postopku v jeziku, ki ga razume. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je njegov materni jezik svahili, nadalje pa je na osebnem razgovoru izrecno navedel, da naproša, da se nadaljnji postopek vodi v tem jeziku, ki je njegov materni jezik in ga bolje razume. Kljub temu je osebni razgovor potekal s tolmačem za kirundi jezik. S tem se je sicer strinjal, vendar pa zgolj zato, ker ni želel ugovarjati. Posledično ni mogel natančno in dobro obrazložiti vseh relevantnih okoliščin, ki so pomembne za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

8Nadalje tožnik navaja, da Švicarska konfederacija ni država, v katero bi se tožnika lahko predalo. Tam so švicarske oblasti veleposlaniku iz Burundija omogočile srečanje s prosilci za azil iz Burundija, na katerem so predstavniki Burundija tožniku in tudi drugim prosilcem za azil predstavili načine vračanja v njihovo izvorno državo. Veleposlanik je predlagal tožniku, da podpiše dokument, na podlagi katerega bi se tožnika vrnilo v Burundi, za to pa bi tožnik prejel 4.000 do 5.000 CHF. Veleposlanik je prosilcem za azil tudi povedal, da bo njihove osebne podatke posredoval burundijski vladi. Tožnik pa je svojo prošnjo za mednarodno zaščito uveljavljal na podlagi strahu pred preganjanjem pred podmladkom stranke na oblasti A., torej pred predstavniki oblasti države Burundija, saj je tožnik član opozicijske stranke B., v kateri je skrbel za komunikacijo. Navedeno je tožnika prestrašilo in mu vzbudilo nezaupanje do švicarskih oblasti. Ko je prejel negativno odločitev, se je še dodatno ustrašil za svoje življenje, saj v Švicarski konfederaciji ni prejel zaščite pred preganjanjem v njegovi izvorni državi. Iz navedenega razloga je zapustil Švicarsko konfederacijo in prišel v Slovenijo. Navedeni sestanek je bil takrat, ko je imel tožnik še vedno status prosilca za azil, torej o njegovi prošnji še ni bilo odločeno, kar predstavlja sporno ravnanje s strani Švicarske konfederacije. V primeru vrnitve tožnika v Švicarsko konfederacijo obstaja velika možnost, da bodo tožnika deportirali nazaj v izvorno državo Burundi, kjer pa mu grozi nevarnost mučenja oziroma nečloveškega ravnanja. Nadalje še navaja, da so dva člana stranke B. tam že ubili, prav tako pa so ubili tožnikovo mamo in očeta. Vrnitev bi bila torej v nasprotju z načelom nevračanja. Torej Švicarska konfederacija predstavlja državo, v kateri obstaja možnost, da bo tožnik nadalje vrnjen v izvorno državo, v kateri pa obstaja možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno in je domneva o varnosti vseh držav članic EU izpodbojna. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ugodi, podrejeno pa, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

9Tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 22. 8. 2025 k tožbenim navedbam še dodala, da ima tožnik hujše psihične težave, bil je pri specialistu psihiatru, ki je diagnosticiral akutno stresno motnjo, za kar je dobil tudi zdravila. Prilaga zdravniška izvida in navaja, da zaradi teh težav obstaja nevarnost, da bi bil ob vrnitvi v Švico izpostavljen nečloveškemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.

10Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik eksplicitno pristal na to, da razgovor poteka v jeziku kirundi in izrazil željo, da se nadaljnji postopki vodijo v jeziku svahili. Iz poteka razgovora je razvidno, da ni imel težav pri razumevanju vprašanj ali formuliranju svojih odgovorov. V skladu z določilom prvega odstavka 6. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga prosilec razume, tudi če ne razume uradnega jezika. Tožnik pa je pri podaji prošnje med jezike, ki jih razume, navedel tudi kirundi in francoščino.

11Nadalje tožena stranka navaja, da anonimno skupinsko informiranje prosilcev iz iste izvorne države s strani predstavnikov švicarskih organov in predstavnikov veleposlaništva Republike Burundi ni mogoče razumeti kot pomanjkljivosti v izvajanju postopkov za mednarodno zaščito. Tožnik je izpričal, da je šlo za kolektivni dogodek in ker je v Švici nato bival še dve leti in pol po tem dogodku in je bila njegova prošnja vsebinsko obravnavana in zavrnjena, je razvidno, da predstavnikom oblasti izvorne države ni posredoval svojih podatkov. Prav tako ni jasno, kako naj bi veleposlanik izvedel za tožnikove osebne podatke. Dejstvo, da je bila v Švici njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, pa ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti v postopku priznanja mednarodne zaščite. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12Sodišče je v obravnavani zadevi dne 22. 8. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri razlogih, zaradi katerih se ne želi vrniti v Švico, kot jih je povedal že na osebnem razgovoru pri toženi stranki, pri čemer je ponovno navedel sestanek z ambasadorjem iz Burundija v Švici. Njegova prošnja za mednarodno zaščito je bila v Švici zavrnjena, pri čemer meni, da je težava v tem, da ga niso razumeli. Njegove psihične težave so se začele, ko je imel težave v svoji domovini. Boji se, da če ga vrnejo v Švico, ga bo Švica vrnila nazaj v Burundi, tam pa bi ga ubili. Na sestanku z veleposlanikom iz Burundija v Švici ni bil sam, bili so tudi drugi. Skušali so jih prepričati, naj se vrnejo v Burundi. V Švici je imel tolmača, ki pa je bil državljan Ruande. V Burundiju je študiral v jezikih kirundi, svahili, francoskem in angleškem jeziku.

13Tožba ni utemeljena.

14Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje dolžnikove prošnje za mednarodno zaščito Švicarska konfederacija, je določilo d točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Švicarska konfederacija je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Švicarska konfederacija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

15Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Švicarski konfederaciji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

16Tožnik v tožbi izraža bojazen, da bi mu v primeru vrnitve v Švico grozila nevarnost vrnitve v izvorno državo, kjer pa bi bil zaradi razlogov, zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, lahko podvržen preganjanju zaradi politične pripadnosti v njegovi izvorni državi. Svojo bojazen utemeljuje s tem, da je več prosilcev za mednarodno zaščito iz Burundija po prihodu v Švico obiskal burundijski veleposlanik in ponujal 4.000 do 5.000 CHF, če bi pristali na vrnitev v Burundi. Zgolj iz teh navedb pa po mnenju sodišča še ni mogoče sklepati, da Švica v primeru vrnitve ne bi upoštevala načela nevračanja. Tudi po tožnikovih navedbah naj bi šlo za predlog oziroma ponudbo veleposlanika večjemu številu prosilcev za azil, iz takega predloga pa še ni mogoče sklepati, da bi Švica kršila načelo nevračanja, če bi se izkazalo, da v primeru vrnitve tožniku dejansko grozi nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Iz navedenih razlogov sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da tožniku v primeru vrnitve v Švicarsko konfederacijo grozi tako ravnanje ter da Švica ne upošteva načela nevračanja. Sodišče ne razpolaga z nobenim dokazom, iz katerega bi izhajalo, da Švica ne upošteva načela nevračanja.

17Tožnik nadalje navaja, da naj bi mu bila v upravnem postopku kršena pravica do uporabe jezika. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ZMZ-1 v prvem odstavku 6. člena določa, da če oseba ne razume uradnega jezika, se za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume. Tožnik pa je pri podaji prošnje sicer res navedel, da je njegov materni jezik svahili, vendar pa je hkrati tudi povedal, da razume tudi francoski jezik ter kirundi in malo angleško. Na osebnem razgovoru je na vprašanje, ali se s tolmačem razume, to potrdil. Strinjal se s tem, da se postopek opravi v jeziku kirundi, čeprav je izrazil željo, da bi se nadaljnji postopki vodili v jeziku svahili. Na zaslišanju na sodišču pa je imel tolmača za svahili jezik, povedal pa je tudi, da je (med drugim) študiral tudi v kirundi jeziku. Iz navedenih razlogov ni bila kršena pravica tožnika do uporabe jezika, ki ga razume.

18Tožeča stranka je nadalje navajala tudi svoje zdravstvene težave, ki naj bi bile ovira za predajo v Švicarsko konfederacijo. Predložila je dva zdravniška izvida. Sodišče sicer ne dvomi v to, da ima tožnik določene psihične težave. Iz izvida C. C. z dne 4. 8. 2025 med drugim izhaja, da je tožnik pogovorljiv, bistre zavesti, orientiran, vendar je preokupiran s preteklimi stresnimi dogodki. Tožnik ni navajal PPS (produktivne psihopatološke simptomatike), heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli, navajal pa je podoživljanje preteklih stresorjev in pojavljanje nočnih mor. Iz navedenega sodišče ocenjuje, da pri tožniku glede duševnega zdravja ne gre za hujše zdravstvene težave (npr. za katero izmed psihoz), ki bi se lahko poslabšale zaradi same izročitve tožnika Švicarski konfederaciji. Pri tem velja še poudariti, da je iz dopisa švicarskih organov, da bodo sprejeli tožnika, razvidno, da se izrecno zanimajo za to, ali ima tožnik bodisi fizične ali psihične zdravstvene težave, kar kaže na to, da bodo njegove zdravstvene težave v primeru predaje upoštevane. Kot je bilo že navedeno, sodišče ne dvomi v to, da ima tožnik določene psihične težave, vendar pa v konkretnem primeru glede na zdravniška izvida ocenjuje, da ne gre za tako hudo bolezen, da bi lahko zaradi same predaje tožnika prišlo do nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja.

19Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.