VDSS Sodba Psp 209/2025

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. zadeve: ... z dne 21. 12. 2023 in sklep št. zadeve: ... z dne 2. 8. 2023 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 671,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi opozarja na načelo pravnomočnosti. Tožniku je bila z odločbo z dne 13. 3. 2015, ki je bila potrjena z drugostopenjsko odločbo z dne 27. 8. 2015, priznana pravica do starostne pokojnine. Gre za materialno pravnomočno odločbo, v katero ni moč poseči oziroma bi bilo moč poseči zgolj s pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Tožnik je na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)¹ že uveljavljal t. i. nepravo obnovo postopka. S pravnomočno odločbo z dne 17. 3. 2022 je bilo odločeno, da ni podlage za poseg v pravnomočno odločbo iz leta 2015. Posledično ni podlage za ponovno odločanje o isti zadevi (ne bis in idem). Toženec je zato novo zahtevo, ki je bila vložena 28. 6. 2023, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP),² zavrgel. V novi zahtevi iz leta 2023 tožnik ni navajal druge pravne ali dejanske podlage, kot je bila zatrjevana že v predhodni pravnomočno rešeni zadevi. Sodišče ni obrazložilo, zakaj bi bilo možno ponovno, ob istih dejanskih in pravnih podlagah, še enkrat vsebinsko odločati, zato se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V nadaljevanju toženec iz previdnosti še navaja, da zahtevek tudi po vsebini ni utemeljen. Pri odmeri pokojnine v letu 2015 je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Pokojnina je bila odmerjena v ustreznem odstotku glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Pokojninska osnova pa je bila izračunana na podlagi podatkov o zavarovalnih osnovah, kot sledijo iz matične evidence, ki je javna listina. Objektiven podatek, da naj bi bili ti podatki očitno napačni, ni na razpolago in ga ni "našel" tudi sodni izvedenec.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)³ v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)⁴ je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 12. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjski sklep št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 8. 2023. V zadevi je odprto vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji določeni v 183. členu ZPIZ-2 za ponovno odmero pokojnine.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je toženec z odločbo z dne 13. 3. 2015 odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 548,22 EUR na mesec od 29. 12. 2014 dalje. Tožnik je 13. 8. 2021 pri tožencu vložil predlog za spremembo odločbe na podlagi 183. člena ZPIZ-2. Tožnikova zahteva je bila z odločbo z dne 17. 3. 2022 zavrnjena. Odločitev je postala pravnomočna. Tožnik je 26. 6. 2023 ponovno vložil zahtevo po 183. členu ZPIZ-2, ki pa jo je toženec s sklepom z dne 2. 8. 2023, na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, zavrgel. Taka odločitev je bila potrjena z izpodbijano dokončno odločbo toženca. Zoper tako odločitev je tožnik vložil tožbo, v kateri navaja, da je med tožnikom in njegovim delodajalcem tekel dolgotrajni delovni spor, ki je bil končan s sodno odločbo opr. št. Pd 304/97 z dne 24. 8. 1999. S sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo in da mu je delodajalec dolžan vpisati v delovno knjižico delovno dobo za obdobje od prenehanja do vrnitve na delovno mesto in mu obračunati nadomestilo plače v višini bruto plače in od te plače plačati prispevke. Tožnik meni, da omenjena sodna odločba ni bila ustrezno upoštevana pri odmeri starostne pokojnine.

7ZPIZ-2 v prvem odstavku 183. člena določa, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, pri čemer odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

8Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS⁵ je namen ureditve možnosti za spremembo dokončne odločbe v tem, da se popravijo očitne, torej zaznavne napake, tako tehnične, dejanske ali vsebinske, do katerih je prišlo pri odločitvi o pravici ali njenem obsegu. Gre torej podobno kot pri obnovi po ZUP tudi za odpravo nepopolnega ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pomeni kršitev temeljnega načela materialne resnice. To izredno pravno sredstvo je utemeljeno v pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj se pravica do pokojnine odraža v njenem dolgotrajnem uresničevanju. Z njim je dana možnost odprave napak pri odločanju zaradi napačno uporabljenih podatkov pri upokojevanju, kar ima lahko velik vpliv na pravico posameznika.

9Tožnik je sicer nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 že uveljavljal, pri čemer je bila njegova zahteva s pravnomočno odločbo z dne 17. 3. 2022 zavrnjena. Kot izhaja iz obrazložitve omenjene odločbe, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, je toženec v postopku ponovno preveril podatke o pokojninski dobi, plačah in vplačanih prispevkih, ki so se upoštevali po podatkih matične evidence zavarovancev, ki jo vodi zavod. Na podlagi tega je ugotovil, da je bilo dejansko stanje pri izdaji odločbe z dne 13. 3. 2015 pravilno ugotovljeno. To pomeni, da je toženec pri odločanju upošteval zgolj podatke iz matične evidence, ne pa podatkov, na katere se je skliceval tožnik v svoji zahtevi. Tožnik se je že tedaj skliceval na izdano sodbo Pd 304/97, ki je postala pravnomočna 30. 3. 2000. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je tožnik šele po pravnomočnosti delovnega spora, vodenega pod št. Pd 304/97, pridobil podatke o plačah v obdobju, ko mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje. Ti podatki pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje niso zaobseženi v podatkih matične evidence. Sodišče je za razjasnitev dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca za ekonomijo in finance A. A., ki je na podlagi pridobljenih podatkov s strani Finančne uprave o izplačilu plač za obdobje 1990 - 2020 ugotovil, da je tožnikov delodajalec 29. 6. 2000 plačal znesek v višini 2.418.900,90 EUR-a (pravilno SIT). Ta znesek je višji od prispevkov, katere je ZPIZ upošteval za obdobje 1990 - 2000, pri čemer pa izvedenec brez M-4 obrazcev ali REK obrazcev ni mogel ugotoviti razloga za to in na katera leta se nanašajo razlike. Ker se po zakonu za izračun pokojnine upoštevajo plače, od katerih so bile plačane obveznosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je po mnenju sodnega izvedenca prenizka višina obračunanih plač s strani delodajalca izvršena v škodo tožnika. Tožnikovo prikrajšanje na pokojnini zaradi nepravilnega obračuna je nastalo predvsem zaradi prenizko obračunane osnove za leto 1990 - 1993, ne pa tudi v obdobju od 1994 - 2000.

10Iz izvedenskega mnenja izhaja, da toženec pri odmeri starostne pokojnine ni upošteval potrdila z dne 29. 6. 2000 o plačilu prispevkov za pokojninsko zavarovanje, ki jih je za tožnika plačal njegov delodajalec in ki so bili poravnani za obdobje od 24. 3. 1990 do 30. 6. 2000.

11Glede na to, da je toženec s pravnomočno odločbo z dne 17. 3. 2022 odločitev oprl zgolj na podatke matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne pa na podatke, na katere se je skliceval tožnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru ne gre za stanje, kot je urejeno v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, kar pomeni, da bi moral toženec o novi zahtevi tožnika, vloženi na podlagi 183. člena ZPIZ-2, odločiti po vsebini, ne pa da je zahtevo zavrgel. Sodišče prve stopnje je zaradi navedenega izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnikov tožbeni zahtevek po vsebini ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zgolj ugotovilo, da toženec pri odmeri tožnikove starostne pokojnine ni upošteval podatkov o naknadno plačanih prispevkih, ki jih je tožnikov delodajalec plačal na podlagi sodbe opr. št. Pd 304/97. Ali naknadno sporočeni podatki vplivajo na odmero pokojnine, pa je predmet presoje toženca, ki o tem, zaradi zavrženja tožnikove zahteve, po vsebini še ni odločal.

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar v pritožbi neutemeljeno uveljavlja toženec. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje je jasna, izrek sodbe je razumljiv, samemu sebi ne nasprotuje, prav tako ima sodba razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe tudi zadoščajo standardu zadostne obrazložitve. Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj v okoliščinah tega primera ne gre za stanje, kot je urejeno v 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Pritožbeno sodišče z razlagovanjem sodišča prve stopnje soglaša, kot je to že bilo pojasnjeno. Upoštevaje navedeno tudi ni kršeno načelo ne bis in idem, na katerega se neutemeljeno sklicuje toženec.

¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004.
⁵ Glej sodba VIII Ips 308/2016 z dne 9. 5. 2017.