UPRS Sodba I U 1674/2025-7

Tožba se zavrne.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno (I. točka izreka). Odločila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka bivanje tožnika v Republiki Sloveniji postane nezakonito (2. točka izreka) in tožniku določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod in vrnitev v Maroko (3. točka izreka). Če v tem roku tožnik ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14 junija 1985, se ga bo s teh območij odstranilo v izvorno državo Maroko (4. točka izreka). Tožena stranka je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če bo tožnik zapustil ta območja v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka). O stroških bo odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da tožnik svoje istovetnosti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Tožnik je bil dne 16. 5. 2023 vnesen v Centralno bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Slednja je odgovornost za obravnavo prošnje sprejela, vendar tožnik Republiki Hrvaški ni bil predan, ker je 26. 5. 2023 samovoljno zapustil prostore azilnega doma. Dne 14. 4. 2025 je tožnik podal ponovno namero za mednarodno zaščito. Ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito je tožnik navedel, da je iz izvorne države odšel leta 2023 zaradi problemov in osebnih družinskih sporov in da išče delo, da bo lahko pomagal družini, ki trpi zaradi trenutne situacije.

3Na osebnem razgovoru je na vprašanje, zakaj je leta 2023 samovoljno odšel in ni počakal do konca postopka, dejal, da je bila takrat njegova ciljna država Belgija in zato tukaj ni nameraval ostati. Tudi sam je, kot vsi prosilci za mednarodno zaščito, hodil po evropskih državah kot turisti in si jih ogledal, potem pa se je odločil, kje bi želel ostati. Sedaj bi rad tukaj ostal in se ustalil. Tožnikov materni jezik je arabski, poleg tega govori še angleški in francoski jezik. Končal je 12 razredov šole v kraju Casablanca V Maroku se je preživljal z delom trgovca. Ni bil redno zaposlen. S tem delom ni veliko zaslužil, zadostovalo je le za preživetje. Učil se je popravljati elektronske aparate, tudi telefone. Poskušal je poiskati bolje plačano delo, a ga ni našel. Vse življenje je živel v Maroku, v kraju Casablanca skupaj s starši in bratom, ki še vedno živijo tam. V Sloveniji je sam, ima pa brata v Nemčiji, ki nima urejenega statusa. Uradna oseba je tožnika nadalje seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tožnik je povedal, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov in dela. Povedal je, da v Maroku lahko delaš cel dan in zaslužiš le pet evrov, najvišji zaslužek je deset evrov na dan, kar je tudi konkretni razlog, da je zapustil izvorno državo. Tam bi lahko delal še dodatnih dvajset let in ne bi ničesar dosegel. Ob soočenju, da je pri podaji prošnje navedel, da je Maroko zapustil zaradi problemov in družinskih sporov, je pojasnil, da se mu je mudilo in je zato kar nekaj napisal. Drugih težav ni imel. Če bi se moral vrniti nazaj v Maroko, se ne bi nič zgodilo. Ponovno bi se vrnil v Evropo. Od Slovenije pričakuje pošteno in uradno delo.

4Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval z ekonomskimi razlogi, zato jo je na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) štela za očitno neutemeljeno. Navedla je, da tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik svoje prošnje ne poveže s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Ekonomske težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožnikove ekonomske stiske ni povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik tudi ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Tožnikove težave tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic.

5Tožnik poleg tega prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. V tožnikovem primeru ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Izpolnjeni so torej tudi pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

6Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

7Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik tekom postopka in do dne izdaje te odločbe ni izkazal, da bi imel kak drug pravni naslov za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, prav tako obstoj drugega pravnega naslova za zakonito prebivanje v Republiki Sloveniji ne izhaja iz dokumentacije upravne zadeve in uradnih evidenc, zato bo z izvršljivostjo odločitve o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito njegovo bivanje v Republiki Sloveniji postalo nezakonito. Sklicujoč se na določbo desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožena stranka ob upoštevanju, da na strani tožnika ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka, tožniku določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junij 1985, in se vrniti v izvorno državo. Rok za prostovoljni odhod v skladu z enajstim odstavkom 49. člena ZMZ-1 začne teči z dnem, ko postane izvršljiva prva točka izreka te odločbe. V skladu z dvanajstim odstavkom istega člena ima tožnik v primeru utemeljenih okoliščin možnost, da pred potekom 10-dnevnega roka vloži prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod.

8Tožena stranka se je sklicevala še na trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ v odločitvi iz desetega odstavka istega člena osebi določi tudi ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa, razen ko oseba v Republiki Sloveniji zakonito prebiva na podlag drugega pravnega naslova. Pri določitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepovedi vstopa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi. ZTuj-2 v prvem odstavku 67. člena določa, da se z odločbo o vrnitvi tujcu določi prepoved vstopa v Republiko Slovenijo in tudi v območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, razen če ta zakon določa drugače in sicer: za obdobje enega leta tujcu, ki mu je bil z odločbo o vrnitvi določen rok za prostovoljni odhod (prva alineja); za obdobje dveh let tujcu, za katerega obstajajo okoliščine po drugi, četrti ali sedmi alineji prvega odstavka 68. člena tega zakona (druga alineja), za obdobje treh let tujcu, za katerega obstajajo okoliščine po prvi, tretji, peti ali šesti alineji prvega odstavka 68. člena tega zakona (tretja alineja) in za obdobje petih let tujcu, katerega bivanje v Republiki Sloveniji pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali varnost države (četrta alineja). V drugem odstavku istega člena ZTuj-2 je določeno, da se prepoved vstopa iz prve alineje prejšnjega odstavka ne izvrši, če tujec zapusti Republiko Slovenijo, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v roku za prostovoljni odhod. V četrtem odstavku istega člena ZTuj-2 je tudi določeno, da čas, v katerem je tujcu prepovedan vstop, začne teči z dnem izvršitve odločbe, s katero je bila tujcu izrečena prepoved vstopa.

9V skladu z navedenimi zakonskimi določbami in upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, je tožena stranka določila, da če tožnik v 10-dnevnem roku ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se ga bo s teh območij odstranilo v izvorno državo. Ni namreč mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, prav tako pa pristojnemu organu ni znano, da bi bile razmere v Maroku same po sebi ali v povezavi z okoliščinami tožnika takšne, da bi bilo v primeru njegove vrnitve kršeno načelo nevračanja.

10Ker je bil tožniku določen rok za prostovoljni odhod, mu je tožena stranka v skladu z določbami ZTuj-2 določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka. Čas, v katerem je tožniku prepovedan vstop, začne teči z dnem izvršitve 3. točke izreka.

Tožbene navedbe

11V tožbi se tožnik ne strinja z ugotovitvami tožene stranke, da tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite, da je v Maroku de facto delal kot trgovec, vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje, in da so njegove navedbe nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožena stranka ni pravilo upoštevala njegovih navedb v upravnem postopku, iz katerih izhaja, da so bile razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, si tam ni mogel zagotoviti dostojnega življenja. Tožnik svoje države ni zapustil, ker bi si želel živeti lagodno življenje. Odšel je zato, da bi lahko dostojno živel. Za tako prošnjo pa meni, da ne more biti očitno neutemeljena.

12V izvorni državi je imel težko življenjsko in finančno situacijo. Po končani šoli je tožnik želel delati zato, da bi pomagal družini, ker trpijo. Zato, da bi se preživljal je tožnik v Maroku opravljal različna dela. Delal je kot trgovec, a ker to ni bilo dovolj, se je izučil tudi popravljati elektronske aparate, med drugim tudi telefone. Vendar kljub temu nikoli ni mogel najti rednega dela. Zaslužil je zgolj toliko, da je životaril. Tožnik si je vedno prizadeval najti bolje plačano delo, a pri tem ni bil uspešen. Zaradi vsega navedenega je tožnik kot edino rešitev videl odhod iz države. Države in družine tožnik ne bi zapustil, če bi v Maroku lahko dobil ustrezno delo. Maroko ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je država bogata z naravnimi viri in bi lahko pomagala vsem, ki pomoč potrebujejo. Država sama je vzpostavila situacijo, da bogati ljudje živijo lagodno življenje, revni pa lahko umrejo od lakote, čeprav bi lahko vsi dobro živeli. Glede na navedeno tožnik meni, da zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna.

13S tem, ko je tožnik pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo, je tožnik tudi pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varnaa država. Čeprav je to država, ki jo sicer Slovenija šteje za varno na splošno. Glede na navedeno tožnik meni, da tudi zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna.

14Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Nadaljnje navedbe strank

15V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju finančnih težav posameznikov in občutkov neperspektivnosti. Tožnik ni nikoli navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik je imel možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih Maroko zanj ni varen.

16V prvi pripravljalni vlogi je tožnik ponovno poudaril, da v Maroku ni možno dostojno življenje in da je za to odgovorna država Maroko.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

17Sodišče ugotavlja, da lahko sledi pretežnemu in bistvenemu delu utemeljitve izpodbijanega akta, vendar pa mora v nadaljevanju narediti določene poudarke materialno-pravne narave in določeno dopolnitev obrazložitve odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito v navezavi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice na podlagi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), in ki se nanaša na načelo nevračanja.

18V izhodišču sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi dovolj točno povzela ključne razloge za odhod tožnika iz izvorne države, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, to je v (drugi) prošnji za mednarodno zaščito dne 17. 4. 2025 in tekom osebnega razgovora, ki je bil opravljen dne 8. 9. 2025.

19Tožena stranka v izpodbijanem aktu najprej utemeljuje, da tožnik ni navedel nobenega razloga za preganjanje iz drugega odstavka 20. člena oziroma iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Zaradi tega je očitno, da ne izpolnjuje pogojev za status begunca. To drži in temu tožnik niti ne nasprotuje in to posledično pomeni, da se toženi stranki v takem primeru ni treba ukvarjati z vprašanjem intenzivnosti dejanj preganjanja in vzročno zvezo med razlogi in dejanji preganjanja. Poleg tega v takem primeru tudi zahtevnejše ugotavljanje dejstev in utemeljevanje, ali gre v prosilčevem primeru za zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1), morda v povezavi z pravnimi, upravnimi, policijskimi ali sodnimi ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način (druga alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), v zvezi s pogoji za status begunca ni potrebno. Sodišče pripominja, da je napačna opredelitev tožene stranke,¹ da bi moralo preganjanje pomeniti "trajno in sistematično kršenje človekovih pravic", saj to iz določbe prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 oziroma prvega odstavka 9. člena Direktive 2011/95/EU ne izhaja,² vendar takšna opredelitev dejanj preganjanja v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost odločitve.

20Kar zadeva zavrnitev subsidiarne zaščite, sodišče lahko potrdi zakonitost obrazložitve tožene stranke, da je eden od pogojev za subsidiarno zaščito iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 ta, da resna škoda, ki jo ta člen opredeljuje, ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerne odtegnitev določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev.³ Sodišče EU v zadevi M'Bodj pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države."⁴ Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.⁵ V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavanega pogoja za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, zato tudi intenzivnost morebitnih dejanj, ki naj bi povzročale resno škodo na temeljne človekove pravice tožnika v primeru vrnitve ni potrebno ugotavljati.

21Zaslišanje tožnika dne 8. 9. 2025 je trajalo 75 minut, poleg tega pa je branje zapisnika trajalo 15 minut. V poteku osebnega razgovora sodišče ne najde nič, kar bi kazalo na to, da tožnik ni dobil vseh potrebnih možnosti, da se brani in izreče o svojem strahu pred vrnitvijo že v upravnem postopku v skladu s standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Boudjlida.⁶ Na osebnem razgovoru je imel tožnik tudi pooblaščenko iz A. Ob sprejemu druge prošnje za mednarodno zaščito dne 17. 4. 2025 je tožnik navedel, da je iz izvorne države odšel zaradi "problemov in osebnih družinskih sporov", na osebnem razgovoru dne 8. 9. 2025 pa je tožnik izrecno navedel, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov in dela;⁷ da je zaslužil le toliko, da je lahko preživel; da ni bilo možnosti, da bi kaj dosegel ali kaj prihranil; in da se mu je pri podaji druge prošnje, ko je navedel, da je državo zapustil zaradi problemov in osebnih družinskih sporov, "mudilo" in da je zato "kar nekaj napisal".⁸ Tudi v prvi prošnji z dne 24. 5. 2023 je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države navedel, da tam ni dela, da je plačilo premajhno za dostojno življenje in da išče službo, da bi lahko pomagal družini, saj so v družini tudi težave med staršema. Temu je še bila dodana beseda "preživetje". Tožnik v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred grozečo resno škodo, nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora. Tožnik tudi ni predlagal izvedbe nobenega tehtnega dokaza v upravnem sporu, a tudi ni navedel ničesar v upravnem postopku, kar bi bilo mogoče povezati s pogoji za subsidiarno zaščito. V upravnem sporu je edino pavšalno predlagal svoje zaslišanje. Tekom zaslišanja oziroma osebnega razgovora je tožena stranka postavljala vprašanja tožniku na način, da je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Tožena stranka je v konkretnem primeru navedeni standard upoštevala, zato je pravilno odločila v mejah tega, kar je izpovedal tožnik.

22Izpodbijani akt je torej zakonit v delu, ki se nanaša na status begunca in subsidiarne zaščite.

23Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na možnost subsidiarne zaščite. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje,⁹ oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju,¹⁰ ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen,¹¹ kar isto velja tudi v upravnem sporu.

24Kar zadeva zgolj prepoved vračanja (non-refoulement), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali drugega odstavka 19. člena) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) oziroma iz 3. člena EKČP, na kar se nanaša tožbeni ugovor o pomanjkanju sredstev za "preživetje" tožnika in za njegovo "dostojno življenje" v Maroku, sodišče obrazložitev izpodbijanega akta dopolnjuje¹² z naslednjim:

25Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je tudi odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi o vračanju 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah,¹³ izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi z odobritvijo prostovoljnega odhoda,¹⁴ odločba o vrnitvi pa mora vsebovati navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti.¹⁵ V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine,¹⁶ pri čemer pa je za potrebe presoje zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, da med strankama ni sporno, da je tožnikova izvorna država Kraljevina Maroko.

26Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je tožena stranka dejansko oceno tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru tožnikove vrnitve v Maroko opravila, četudi tega ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava, saj so pogoji za subsidiarno zaščito nekoliko drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) oziroma 4. člena Listine. Glede same vrnitve je tožena stranka v povezavi z načelom nevračanja na splošno navedla, da ni mogoče zaključiti, da obstajajo utemeljeni razloga za prepričanje, da bo tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, prav tako pa pristojnemu organu ni znano, da bi bile razmere v Maroku same po sebi ali v povezavi z okoliščinami tožnika takšne, da bi bilo v primeru njegove vrnitve kršeno načelo nevračanja.

27Kot že rečeno, je z vidika subsidiarne zaščite pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten, pri čemer Sodišče EU v že dalj časa ustaljeni sodni praksi pravi, da pravice zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim s 3. členom EKČP, tako da sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg teh pravic, ki ju določa 3. člen EKČP.¹⁷ Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

28V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse ESČP izhaja, da bi določba 3. člena EKČP (oziroma člena 19(2) Listine), lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.¹⁸ Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,¹⁹ ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.²⁰

29Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč mutatis mutandis standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia, Larioshina v. Russia in M.S. S. v Belgium and Greece.²¹ Na osebnem razgovoru je na vprašanje, zakaj je zapustil Maroko, povedal, da zaradi ekonomskih razlogov in dela;²² da je zaslužil le toliko, da je lahko preživel in da ni bilo možnosti, da bi kaj dosegel ali kaj prihranil.²³ Tudi v prvi prošnji z dne 24. 5. 2023 je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države navedel, da tam ni dela, da je plačilo premajhno za dostojno življenje in da išče službo, da bi lahko pomagal družini. Na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se moral vrniti v Maroko, je tožnik odgovoril, da se ne bi nič zgodilo in da bi se ponovno vrnil v Evropo.²⁴ Navedel je tudi, da ima v Maroku družinske člane. Tožnik zato že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor, saj je v tožbi le ponovil svoje navedbe iz upravnega postopka. Tudi z vidika načela nevračanja tako izpodbijani akt nima nezakonitosti. Posebni standardi sicer veljalo za primere ranljivosti tožnikov v postopku vračanja v zvezi z posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, zato teh standardov sodišče ne navaja v tem primeru.

30Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine²⁵ in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito.²⁶ Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

- Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;²⁷

- omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;²⁸

- obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;²⁹

- kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;³⁰

- v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;³¹

- iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.³²

31V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta.

32Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in (omejeno) polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah,³³ ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da varuje višje standarde za tožnika (ne pa za toženo stranko), kadar gre za varstvo "civilne pravice" posameznika oziroma zasebne pravne osebe, kot to izhaja iz prakse ESČP.

33Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno"³⁴ oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu" /.../.³⁵ S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države.³⁶ V skladu z ustaljeno sodno prakso so učinki načela primarnosti prava EU zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale.³⁷ Ker ima Sodišče EU tako izključno pristojnost, da poda dokončno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg načela primarnosti prava EU glede na ustrezne določbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage določb nacionalnega prava niti od razlage določb prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodišče in ki ne ustreza razlagi Sodišča EU.³⁸ Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava EU, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "ali prakse", tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava EU, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku.³⁹ Ko Sodišče EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vključuje določbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava EU.⁴⁰

34Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

35Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP⁴¹ in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.⁴²

36Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

¹ Str. 5 izpodbijane odločbe.
² Gre za Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev).
³ M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 41.
⁴ Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36.
⁵ Uvodna izjava št. 35 Kvalifikacijske direktive 2011/95.
⁶ Boudjlida, C-249/13, 11. 12. 2014, odst. 32-56.
⁷ Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 8. 9. 2025.
⁸ Str. 5 in 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 8. 9. 2025.
⁹ Za ta dokazni standard glej na primer: sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi F.G. v Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 11.
¹⁰ Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-59/17, 18. 9. 2019, odst. 26, 30.
¹¹ Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, App no. 14038/88, 7. 7. 1989, odst. 91.
¹² Iz sodne prakse vrhovnega sodišča izhaja, da zgolj dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča EU in ESČP po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke (sodbi Vrhovnega sodišča I Up 138/2025 z dne 21. 7. 2025 in I Up 210/2024 z dne 2. 9. 2024).
¹³ Glej člen 7(1) in (4) Direktive o vračanju 2008/115.
¹⁴ Glej člen Direktive o vračanju 2008/115 in sodbe Sodišča EU v zadevah: X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 54; AA, C-663/21, 6. 7. 2023, odst. 48.
¹⁵ Glej določila členov 1., 2., 3(3) in (4) ter 6. člen Direktive o vračanju 2008/115 ter sodno prakso Sodišča EU v zadevah: FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, 14. 5. 2020, odst. 114-123; X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 51-55; M., A., C-673/19, 24. 2. 2021, odst. 32, 39; AA, C-663/21, odst. 46.
¹⁶ Po tej določbi se nikogar ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen (med drugim) nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Glej tudi 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi z določbo člena 6(5) Direktive o vračanju 2008/115.
¹⁷ X, C-69/21, 22. 11. 2022, odst. 60, glej tudi odst. 65. Sodišče EU pri tem stori napako (glej ibid. odst. 61) pri uporabi odstavkov 174 in 175 iz sodbe ESČP v zadevi Paposhvili v Belgium (App. no. 41738/10, 13. 12. 2016), kajti ESČP v zadevi Paposhvili v drugem stavku odstavka 175 pravi, da ESČP presoja poseg in kršitev pravice iz 3. člena EKČP tudi v primeru, če posredne ali neposredne odgovornosti za sporno ravnanje v izvorni državi ni mogoče pripisati subjektom javnega prava.
¹⁸ Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 219-220.
¹⁹ Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 252-254, 263. V tej zadevi je bil pomemben dejavnik za interpretacijo prepovedi nečloveškega ravnanja dejstvo, da je Grčijo kot državo članico EU vezala Direktiva o sprejemu 2013/33/EU prosilcev za azil.
²⁰ Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, App. no. 8319/07 and 11449/07, 28. 6. 2011, odst. 278-283.
²¹ Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018.
²² Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 8. 9. 2025.
²³ Str. 5 in 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 8. 9. 2025.
²⁴ Str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 8. 9. 2025.
²⁵ Torubarov, C-556/17, odst. 56; Egenberger, C-414/16, 17. 4. 2018, odst. 78.
²⁶ Glej mutatis mutandis: Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 49.
²⁷ Ibid. odst. 32-35, 37-39.
²⁸ Ibid. odst. 41.
²⁹ Ibid. odst. 42; glej tudi: Alheto, C-585/16, odst. 127, 130.
³⁰ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).
³¹ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 47.
³² Ibid. odst. 49.
³³ Glej: Jeremy F, C-168/13 PPU, 30. 5. 2013, odst. 51-53 in 56-75 ter primerjaj (razliko) z interpretacijo podobnega pravnega vprašanja v zadevi Melloni, C-399/11, 26. 2. 2013, odst. 44, 55-64.
³⁴ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.
³⁵ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 8.
³⁶ Ibid. odst. 58-59.
³⁷ RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51.
³⁸ Ibid. odst. 2.
³⁹ Ibid. odst. 53; glej tudi 106/77 Simmenthal II, odst. 24;
⁴⁰ Torubarov, C-556/17, odst. 73-74.
⁴¹ Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.
⁴² Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.