VSL Sklep IV Cp 148/2026

I. Pritožbi zoper sklep z dne 11. 12. 2025 se zavrneta in se delni sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 9. 12. 2025 se zavržeta.

1Sodišče prve stopnje je po dolgotrajnem postopku in večkratnih začasnih odločitvah (začasnih odredbah) izdalo delni sklep, s katerim je odločilo o predlogu za spremembo sodne poravnave I N 292/2016 glede vzgoje in varstva ter stikov med staršema in njunima mladoletnima sinovoma, A. A. in B. A. O preživnini zanju, torej o morebitni spremembi le-te, še ni odločilo.

2Poravnavo iz l. 2016, po kateri sta bila otroka v vzgoji in varstvu pri materi, z očetom pa sta imela stike vsak torek popoldne ter vsak tretji konec tedna, je prvostopenjsko sodišče spremenilo tako, da je A. A. zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, z materjo pa določilo stike po dogovoru. Glede B. A. je od očeta predlagano spremembo odločitve o vzgoji in varstvu zavrnilo, nekoliko drugače pa je določilo njune osebne stike, in sicer vsak drugi konec tedna od petka popoldne do torka zjutraj, vsak drugi torek popoldne ter med počitnicami. Te stike je še nadrobneje opredelilo glede ure in kraja prevzemanja, začetka in trajanja stikov med počitnicami ter glede posesti osebnih dokumentov na stikih.

3Po izdaji tega končnega (delnega) sklepa je sodišče prve stopnje izdalo še dve začasni odredbi glede izvajanja stikov med očetom in B. A.: dne 19. 5. 2025, ki jo je po ugovoru očeta razveljavilo ter hkrati po predlogih obeh staršev 9. 12. 2025 izdalo še eno začasno odredbo o stikih, z veljavnostjo do drugačne odločitve oz. do pravnomočne odločitve o glavni stvari.

4Zoper končni delni sklep se pritožujeta tako oče kot mati, enako pa tudi oba zoper kasnejši sklep o začasni odredbi.

5Oba sta na nasprotne pritožbe še vzajemno dogovorila, vsakič s predlogom za zavrnitev pritožbe nasprotne strani.

6V nadaljevanju sta kratko povzeti pritožbi zoper končni (delni) sklep, zoper sklep o začasni odredbi pa se pritožb zaradi njune brezpredmetnosti ne povzema.

7Oče graja zavrnitev dokazov, ki jih je predlagal, pritožuje se tudi nad trajanjem postopka. Sodišče je postavljalo številne izvedence in forsiralo začasne poravnave. Nato graja nekooperativnost in manipulativnost matere in oteževanje videoklicev, ki jih je sodišče sedaj po njegovem neutemeljeno in na škodo B. A. v celoti ukinilo oz. jih je zreduciralo na čas poletnih počitnic. Oče se ne strinja s stališčem, da pogoji za predodelitev B. A. niso izpolnjeni, prav tako ne, da ni pogojev za skupno starševstvo. Sodišču očita, da se je preveč oprlo na mnenje izvedenke C. C. Nadalje naj ne bi ustrezno ovrednotilo ravnanj, ki po njegovem pomenijo psihično in verbalno nasilje matere nad njim in nad B. A. ter so v škodo otroka. Navaja, da B. A. ob vračanju k materi doživlja čustveno stisko. Mnenju izvedenke C. C. očita vrsto pomanjkljivosti. Predlaga, da se sklep spremeni tako, da se tudi B. A. predodeli njemu oz. podredno, da se postopno določi več stikov med njima, vključno z videoklici.

8Mati v pritožbi najprej opozarja, da je sklep dvoumen in da je predlagala njegovo dopolnitev. Vsak od staršev si ga lahko razlaga po svoje, kar je že vodilo do številnih nepotrebnih konfliktov in postopkov, zato želi in predlaga, da se stike še bolj nadrobno (po njenem: jasno in natančno) določi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izvede obravnavo in na njej še enkrat podrobno zasliši obe izvedenki, psihologinjo in pedopsihiatrinjo. Navaja, da je do l. 2021 A. A. normalno živel z njo, šele v začetku l. 2024 je začel izražati željo, naj ostane tako, kot je, kar je bilo en teden pri njej in en teden pri očetu, zaradi konfliktnosti situacije pa je nato "zavzel stran", podprl očeta, njo, mater, pa začel zavračati. Meni, da za A. A. ni primerno, da je pod takim vplivom očeta, očita, da sodni postopek ni ustrezno zaščitil njegove koristi. Sedaj nasprotuje dodelitvi A. A. očetu, čeprav je s tem najprej soglašala. A se je motila. Izpostavlja izvedensko mnenje psihologinje C. C., ko je menila, da je v primeru, če stiki med materjo in A. A. ne bi potekali in jih oče ne bi podprl, na mestu tudi bolj radikalna odločitev, celo namestitev A. A. izven družine, za začetek v krizni center. Tega ne želi, a pri očetu je slabše. Sodišču očita, da ni ugotavljalo, ali je A. A. razbremenjen konflikta in kako stiki potekajo. Nato materina pritožba obsežno in dokaj generično, verjetno tudi generirano, navaja različne možne negativne posledice konflikta med starši za otroka. Meni, da je najboljše skupno skrbništvo, s polovico časa pri enem in drugem staršu. Na pritožbeni obravnavi želi strokovno podporo izvedenk pri ponovni vzpostavitvi stikov z A. A. V vsakem primeru morajo biti njuni stiki natančno določeni, ne pa prepuščeni dogovarjanju. Glede B. A. mati nasprotuje razširjenim stikom, meni, da za to ni razloga oz. podlage, da je v nasprotju z otrokovo koristjo in da se s tem zadovoljujejo samo očetovi interesi. Ti so primarno finančne narave, njegov cilj je, da ne plačuje preživnine. Nato pa pritožnica nadrobneje predlaga določene modifikacije glede načina izvajanja stikov, ki bi bile pogojene z različnimi dejanskimi okoliščinami.

9Na pritožbi obeh roditeljev zoper končni sklep je odgovoril tudi kolizijski skrbnik obeh otrok. Po pogovoru z obema otrokoma in po preučitvi izvedenskih mnenj ocenjuje, da je izpodbijani sklep v korist obeh mladoletnih otrok in da upošteva njune želje.

10Pritožbi zoper sklep z dne 11. 12. 2024 nista utemeljeni, posledično pa za pritožbo zoper sklep z dne 9. 12. 2025 glede na njegovo časovno veljavnost ne more biti več nobenega pravnega interesa.

11Delni sklep je pravilen in zakonit; noben od pritožbenih razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi vsa sporna pravno pomembna dejstva.

12Sklep sodišča prve stopnje nima očitanih pomanjkljivosti, izrek je jasen, nedvoumen in razumljiv vsakomur; še preveč je podroben. Drži, da naj bi v sodni praksi veljalo, da bolj kot je odnos med roditeljema konflikten, bolj natančno (nadrobno) je treba predpisati vsako malenkost. Izza te ideje je dejansko želja zmanjševati možne konflikte oz. v naprej, "na zalogo" nadomestiti normalno nujno medsebojno komunikacijo med sprtimi roditelji. Vendar se ta želja oz. legitimen cilj na ta način lahko zadovolji le do neke mere. Nemogoče in tudi nesmiselno je pričakovati, da se bo sodna odločitev konkretno nanašala na vsak mogoč scenarij, saj jih vseh niti ni mogoče predvideti. Kaj če stik odpade, kaj če pride začetek na ta in ta dan, kaj če otrok zboli, kaj če roditelj ni javil takšne ali drugačne ovire, kaj če se nekomu pokvari avto, izprazni telefon, kaj če se dogodi nesreča, temu ali onemu... Hipotetičnih situacij je neskončno in edino razumno je, da jih izrek sodne odločbe posamično ne naslavlja. Drugačna, neskončno kazuistična sodna odločba bi bila praktično tudi neizvršljiva glede na osnovni namen - urejati stike med starši in otroki. Pravzaprav se kaj hitro lahko primeri, da bolj podrobna ureditev osebnih stikov med staršem in otrokom privede do več konfliktov kot bolj splošna. Bolj kot je namreč podrobna, več situacij na ta način izključuje, tu pa se poveča možnost zlonamernih interpretacij in zlorabljanja pravic ter instrumentalizacije sodnih odločb.

13Sodišče prve stopnje je izvedlo korekten, dasiravno obsežen dokazni postopek, ki ga ni treba dopolnjevati. Razumno je pojasnjeno, zakaj so zavrnjeni posamezni dokazi kot nerelevantni (zlasti npr. zaslišanje prič, glej tč. 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa na str. 7). Tudi ni bilo nobene potrebe po dodatnem zaslišanju obeh izvedenk. Pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma v oceno dokazov, ta je razumna, jasna in prepričljiva. Dokaznega postopka torej ni bilo treba dopolnjevati, niti ni bilo ugotovljenih kakršnihkoli procesnih napak, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo odpraviti na pritožbeni obravnavi. Ker ta ni bila potreba, tudi ni bila izvedena. Ni v dispoziciji stranke, da predlaga opravo pritožbene obravnave. Kvečjemu bi bila ne-oprava lahko implicite očitek, če bi pritožbeno sodišče razveljavilo prvostopenjsko odločitev. V tem primeru bi imela udeleženca zoper sklep o razveljavitvi pravno sredstvo, vendar, kot je očitno, ne gre za tak primer. Dodati gre le še, da tudi morebitno zaslišanje sodnih izvedenk na pritožbeni obravnavi ne bi bilo namenjeno temu, da bi materi pomagali vzpostaviti stik s sinom A. A. Izvedenec je strokovni pomočnik sodišča - slednjemu pomaga pri ugotavljanju dejstev, glede katerih sodišče (sodnik) nima posebnega znanja (243. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP, ki se uporablja tudi v nepravdnem postopku, 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1). Dokazni postopek pa je namenjen ugotavljanju pravno odločilnih dejstev, ne izvajanju terapije ali svetovanju strankam.

14Zavrniti je treba tudi očetov očitek, da se je sodišče prve stopnje preveč oprlo na izvedenska mnenja in da ta niso bila ustrezna. Angažirani izvedenki, tako iz področja klinične psihologije ga. C. C., kot iz področja pedopsihiatrije dr. D. D., sta izkušeni stalni sodni izvedenki vsaka svoje stroke. Splošno očetovo kritiko metod dela stalnih sodnih izvedencev iz klinične psihologije je izčrpno in korektno zavrnilo že sodišče prve stopnje v tč. 51. na str. 16 - 17; oče pri svoji kritiki vztraja zgolj pavšalno in se z razlogi sodišča ne sooči, zato ga je treba nanje ponovno usmeriti, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena.

15Odločitev o delni spremembi obstoječe sodne poravnave glede vzgoje in varstva obeh otrok je pravilna, njima v največjo korist. Sodišče prve stopnje je dovolj zanesljivo ugotovilo, da so pri A. A. nastopile spremenjene okoliščine, ki narekujejo, da se ga zaupa v vzgojo in varstvo očetu. Ni pomembno, kdaj in zakaj so te spremenjene okoliščine nastopile: tu so. A. A. bo kmalu dopolnil 16 let, njegova želja je, da živi pri očetu, kjer dejansko od meseca julija 2024 tudi že živi, tako se je odločil. Oče je zanj sposoben in voljan skrbeti. Ni izkazano, da bi bili očetova vzgoja in varstvo za A. A. škodljivi in je treba drugačno pritožbeno tezo matere zavrniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da A. A. očeta doživlja pozitivno in mu zaupa, se z njim pogovori, ga idealizira ter sprejema kot avtoriteto in se počuti z njegove strani podprtega, kar vse je povezano tudi z njegovim adolescentnim obdobjem in identifikacijo z očetom (tč. 67. na str. 21).

16Pogojev za skupno starševstvo glede A. A. (za katerega je bilo treba odločitev spremeniti) ni, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ne glede na to, da je to primarna oblika vzgoje in varstva, ki je zgolj konflikt med roditeljema ne more izključiti ali preprečiti, gre v obravnavanem primeru za položaj, ko starša nista sposobna ali voljna skupaj odločati o ničemer in bi odločitve, ki zadevajo A. A. vsakdanje življenje, s skupnim starševstvom, ki bi bilo le formalno, de iure, mrtva črka na papirju, samo oteževalo ter bi generiralno nove in nove spore in potencialno tudi sodne postopke. Ugotovljeno je namreč, da imata starša zelo različne vzgojne ukrepe, poglede na zdravstveno obravnavo otrok, drug zoper drugega vlagata številne ovadbe in sodne predloge (tč. 31 -33), situacija pa se kljub spodbudi Centra za socialno delo kot tudi trudu sodišča tekom večletnega postopka ni v ničemer izboljšala.

17Pri novi odločitvi o vzgoji in varstvu mladoletnega A. A. je sodišče prve stopnje tako pravilno upoštevalo predvsem A. A. lastno željo glede na njegovo starost, ki jo je večkrat nedvoumno izrazil, nazadnje tudi v pritožbenem postopku prek kolizijskega skrbnika, pa čeprav je ta želja posledica večletnih konfliktov in se je oblikovala šele tekom tega sodnega postopka.

18Pravilna je tudi odločitev, da pri B. A. spremenjenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo glede njegove vzgoje in varstva, konkretno njegovo zaupanje v vzgojo in varstvo očetu, ni, in tako ostaja pri materi, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo l. 2016. B. A. trpi za Prader Willijevim sindromom, ima vedenjske in zdravstvene težave. Čustveno je na mater bolj navezan, slednja ima večjo sposobnost zaznati njegove razvojne in druge potrebe, bolj mu je bila na razpolago, od nje se je že v preteklosti težje ločil. Ugotovljeno je, da se kot otrok s posebnimi potrebami težje prilagaja spremembam. Obe angažirani izvedenki sta menili, da je primerno in v korist B. A., da še naprej živi z materjo in da se tega ne spreminja. Očetovi očitki o materinem nasilju so prepričljivo zavrnjeni (kot velja tudi obratno). Ker potrebe po spremembi glede vzgoje in varstva pri B. A. ni, se posebej niti ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem morebitnega skupnega starševstva, čeprav bi mutatis mutandis enako kot za A. A. veljalo ponoviti tudi pri B. A.

19Pravilno je odločeno tudi o stikih. Sprememba odločitve o vzgoji in varstvu A. A. je narekovala določitev stikov med njim in materjo, ki pa niso določeni eksaktno, pač pa so prepuščeni njunemu sprotnemu dogovarjanju. Glede na ugotovljene okoliščine se pritožbeno sodišče s tem strinja in enako kot sodišče prve stopnje sodi, da je to v dani situaciji A. A. v največjo korist. Sodišče razume materino stisko in trpljenje ob tem, ko jo sin zavrača in z njo praktično ne želi imeti rednih kontaktov. Drži, da je ugotovljeno, da A. A. ne razume povsem posledic trenutnega prekinjenega odnosa z materjo in da je tako željo razvil ne kot pristno voljo, pač pa zaradi konfliktov, ki jim je bil izpostavljen ter se je začel opredeljevati, do matere pa nabirati zamere. Vendar je temu navkljub strokovno podprta ugotovitev, da je koristno, da se A. A. želja glede na njegovo starost upošteva. Tudi CSD je ocenil, da bi izvrševanje striktno določenih stikov pri A. A. povzročilo še dodatno stisko in še večji upor. Odločitev sodišča, ki stikov ni striktno določilo po urah in dnevih, pač pa dogovorno, je tako ustrezna, saj sledi največji koristi za otroka.

20Ustrezno so določeni tudi stiki med B. A. in očetom. Ko so bili določeni s sodno poravnavo, je bil B. A. star leto in pol, zato je sedaj po skoraj desetih letih primerno, da se določijo na novo. Tako, kot so določeni, ni ne preveč ne premalo. Nekoliko se je sicer njihov obseg povečal, kar je pravilno, primerno, saj je B. A. skoraj deset let starejši, niso pa stiki bistveno razširjeni ali določeni bistveno drugače. Pritožbi obeh staršev sta glede tega neutemeljeni. Stiki med B. A. in očetom so bili v primerjavi s stiki, dogovorjenimi s sodno poravnavo iz l. 2016, začasno drugače dogovorjeni in razširjeni že z začasno sodno poravnavo 20. 2. 2023, tako da je sodišče izhajalo iz te dejanske situacije, to je, da stiki potekajo vsak drugi vikend od petka do ponedeljka, vsak torek in pa vsako soboto popoldan, ko ni vikend stika. Sodišče prve stopnje je zlasti s pomočjo izvedenke psihiatrinje ugotovilo, da ima B. A. težave pri menjavanju okolja. Glede na njegove slabše prilagoditvene zmožnosti je odločitev, da se vikend stik podaljša do torka, ukine pa torkov stik v tednu, ko je vikend stik, je zato razumna in otroku v korist. Na ta način se je namreč zmanjšalo število prehodov od enega starša k drugemu, s tem pa stres, ki so ga B. A. ti povzročali.

21Zavrniti je treba tudi obsežne očetove očitke glede video-klicev. Ti namreč niso "ukinjeni", saj jih sodna poravnava sploh ni omenjala. Drži, da se je oče zavzemal za njihovo (pogostejšo) opredelitev in da so v izpodbijanem izreku sklepa omenjeni "le" v okviru določenih stikov med počitnicami v 5. alineji 3. tč. I. na str. 3. Tam je navedeno, da mora v času poletnih počitnic (tekom katerih B. A. dlje časa preživi strnjeno pri enem in pri drugem staršu) tisti starš, pri katerem B. A. preživlja počitnice, omogočiti otroku najmanj en video-klic z drugim staršem. Iz navedka je razvidno, da gre za priporočilo razumnemu staršu, kako naj ravna v korist otroka, kadar je ta dlje časa ločen od drugega roditelja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki so tehtne in prepričljive, ni v korist otroka, da bi bili video-klici strogo (terminsko, prisilno) določeni.

22Res so bili v začasni poravnavi poravnavi 20. 2. 2023 video-klici omenjeni, namreč da potekajo tako, da oče pokliče mater v soboto ob 19.30 oz. da se ta zaveže, da B. A. omogoči klic, ko sam tako želi. Sodišče prve stopnje pa je nato ugotovilo, da starša nista zmožna video-klicev izvajati na način, da v zvezi s tem ne bi prihajalo do konfliktov in do povzročanja stisk B. A., poleg tega tudi sam B. A. zaradi svojih lastnosti video-klica ne zmore vedno izvesti. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki teh klicev ni več posebej časovno opredeljevalo, je zato pravilno, v korist otroka.

23Na podlagi povedanega se izkaže, da pritožbene navedbe ne očeta ne matere niso utemeljene, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1).

24Začasna odredba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje za urejanje stikov med predlagateljem in sinom B. A. že po izdaji končne odločitev, je izrecno veljala le od njene izdaje do pravnomočnosti končne odločitve (glej 3. tč. III. izreka na str. 3 sklepa z dne 9. 12. 2025), kar je nastopilo s tem sklepom in torej od tega trenutka dalje izdana začasna odredba ne velja več. Zato ne more biti več nobenega pravnega interesa, da se jo izpodbija. Pritožbi obeh strani zoper sklep z dne 9. 12. 2025 je bilo zato treba zavreči in ju ne presojati vsebinsko (1. in 3. odst. 343. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1).