VSL Sodba II Cp 1150/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: (I) ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank nepremičnine (hiša na A., stanovanji v B. in stanovanje v C.)¹, premičnine (čoln ..., motorno kolo Yamaha, motorno kolo Yamaha (prvotno označen kot Piaggio) in osebni avto Peugeot)² in 71.326,55 EUR denarnih sredstev na dan 12. 5. 2022 na bančnem računu tožene stranke (toženca)³, 84.957 delnic D. d. d.,⁴ ter terjatev do E. E., F. E., G. E. in H. E. - dodatek k temu delu zahtevka "v višini 130.000,00 EUR" je zavrnilo, prav tako je zavrnilo dostavek pri zahtevku glede osebnega avtomobila "v vrednosti 6.159,00 EUR"; (II) ugotovilo, da znaša delež tožeče stranke (tožnice) na skupnem premoženju 35 %‚ delež toženca pa 65 %; kar sta pravdni stranki zahtevali iz tega naslova več⁵ je zavrnilo; (III) tožencu je naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača 24.694,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, kar je glede plačila tožnica zahtevala več⁶ je zavrnilo; (IV) zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi: da v skupno premoženje pravdnih strank ne sodi in predstavlja posebno premoženje I. I. 84.957 delnic D. d. d., z oznako ... in stanovanje v C., (V) da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank denarna sredstva v višini 21.000,00 EUR, da je dolžna tožnica tožencu v 15 dneh plačati 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2022 dalje do plačila, (VI) da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank ne sodi in predstavlja posebno premoženje toženca denarna sredstva v višini 150.000,00 EUR gotovine, ki se je nahajala v sefu družbe D. d. d. na naslovu ... (VII) Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnica sodbo izpodbija iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov v I., II. in III. točki izreka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo o izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru s stroškovno posledico za toženca.

4Opozarja, da je v zapisu V. in VI. točke izreka izpodbijanje sodbe je prišlo do pisne pomote, saj sta ti dve točki oblikovani tako, kot da bi bil zahtevek v V. točki zavrnjen, v VI. točki pa bi bilo zahtevku ugodeno. Če sodišče prve stopnje ne bo v zvezi s tem izdalo popravnega sklepa, uveljavlja kršitev iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP⁷.

5Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno pravno podlago za določitev deležev na skupnem premoženju, pri tem pa je jasno, da ni uporabilo določb DZ⁸, temveč ZZZDR⁹. Izhajalo je iz napačnega pravnega stališča, da je razlika v dohodkih zakoncev večjega pomena kot druge okoliščine. Po DZ pa vsi prispevki, tudi nefinančni, enakovredno vplivajo na višino deleža. Če bi sodišče prispevkom pravdnih strank v okviru vseh relevantnih okoliščin po DZ dalo pravo težo, ne bi prišlo do napačnega zaključka, da je toženčev delež večji od tožničinega. Tožničini finančni prispevki presegajo toženčeve nefinančne prispevke. Arbitraren je zaključek sodišča, da je finančni prispevek toženca desetkrat večji od finančnega prispevka tožnice. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se zoper ta del tožnica ne more uspešno pritožiti, to predstavlja tudi kršitev 25. člena URS¹⁰. Toženec svojemu dokaznemu bremenu glede prihodkov iz naslova dela ni zadostil, ker sodišču ni predložil plačilnih listin, finančnega poročila o poslovanju svojega s. p. in ni predlagal, da sodišče o plačah strank opravi poizvedbe. Sodišče ne bi smelo SMS sporočila (B32) obravnavati, kot da gre za strokovno poročilo izvedenca finančne stroke. nekatere priče so res potrdile, da je toženec dobro zaslužil, vendar nobena priča konkretnih številk, ki jih je toženec navajal, ni potrdila. Prihodki toženčevega s. p. pa se tudi niso porabili za potrebe družine strank. Potovanja in nakupi gospodinjske opreme, kot je potrdila zaslišana J. I., so se plačevali iz sredstev družbe D., d. d. Ker pa so delnice te družbe skupno premoženje, prispevkov iz te družbe ni mogoče pripisati kar tožencu. Finančni prispevek zakoncev se gotovo ugotovi s čisto matematično računsko operacijo. Iz sodbe je mogoče razbrati, da so osebne lastnosti toženca vplivale na njegov desetkrat višji finančni prispevek. Koliko je toženec ustvaril več zaradi svojih osebnih lastnosti, bi bilo mogoče preveriti na podlagi podatkov o njegovih prihodkih, ki jih pa sodišče ni imelo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da lahko osebne lastnosti vplivajo na višino dohodkov zakoncev. V zvezi s tem pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker tega za tožnico ni ugotavljalo. V zvezi z deleži je sodišče prve stopnje tudi nepravilno zavrnilo dokazne predloge tožnice za opravo poizvedb o prometu in stanju na bančnih računih toženca za najmanj 10 let nazaj, o delnicah, ki so bile v času trajanja zakonske zveze vpisane na ime toženca in za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil višino prihodkov toženca iz naslova imetništva delnic D., d. d. Tožnica je trdila in dokazni postopek je tudi pokazal, da je toženec o vseh stvareh znotraj družine odločal kot avtokrat. navedene dokaze je tožnica predlagala zato, da bi se lahko v obseg skupnega premoženja štelo tudi premoženje, ki ga je toženec pred tožnico skril. nesporno dejstvo je, da je toženec večino denarja hranil v sefih. na pomembnost pravilne ugotovitve obsega skupnega premoženja pa ne vpliva napoved tožnice, da bo svoj tožbeni zahtevek po izvedbi teh dokazov razširila. Tožnica vztraja, da je njen delež na skupnem premoženju 55 %, tožencev pa 45 %. Zato je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka, saj ji mora toženec od zneska 71.326,55 EUR plačati 55 %.

6Ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo, v kakšni višini obstaja terjatev do E., čeprav zatrjevani znesek 130.000 EUR nikoli ni bil prerekan in je bil zato priznan, je podana tudi kršitev 214. člena ZPP, ki tudi vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Dejstvo, da je toženec brez vednosti tožnice denar posodil nezanesljivi osebi, pa je okoliščina, ki narekuje, da je treba že v pravdi in ne šele v nepravdnem postopku opraviti delitev skupnega premoženja. Tožnica je s predmetno zahtevo uveljavljala pravico, ki ji pripada na podlagi zakona (sodba VS RS II Ips 232/2018 z dne 26. 9. 2019). Zato se tožnica do zapisa sodišča prve stopnje, da bi tožencu protivrednosti te terjatve naložilo v plačilo, če bi potrdil njeno višino, ne bo opredeljevala. Odločitev sodišča, da ne opravi delitve tega premoženja v pravdi, ni pravilna.

7Na pritožbo tožnice je odgovoril toženec in predlagal, da se jo zavrne.

8Toženec sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev 22. in 23. člena URS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da zavrne zahtevek tožnice, tožbenemu zahtevku toženca pa ugodi, vse s stroškovno posledico za tožnico.

9Delnice D., d. d., ne sodijo v skupno premoženje, ker so bile pridobljene z delnicami N. Te je toženec pridobil v procesu lastninjenja z vloženim lastninskim certifikatom in tudi v okviru notranjega odkupa, do katerega so imeli pravico samo vodilni delavci N. Skliceval se je na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 2939/2007, kar je sodišče prve stopnje zanemarilo, prav tako listinske dokaze in izjavo tožnice, da ona glede teh delnic nič ne ve. Toženec je izpovedal, da se je v N. leta 1991 začelo s privatizacijo, vodilni so dobivali iste plače, namesto izplačila dobička pa so dobili delnice. Te vsekakor ne predstavljajo prihodka iz dela, ker je prihodek le plača. Skupščina družbe sklepa o izplačilu dividend v tistem obdobju ni sprejela in zato toženec iz tega naslova do družbe terjatve ni imel. Delnice niso predstavljale neizplačanih plač ali participacije na dobičku, temveč so izhajale iz dobrih rezultatov poslovanja firme N. in statusa vodilnih delavcev, ki ga je imel tudi toženec. Lastninski certifikat in upravičenje do lastninjenja družbe N. sta osebni pravici toženca. Zaradi toženčevega položaja v družbi so imeli otroci in tožnica možnost nakupa delnic v družbi N. Delnice so nato prodali in na svoje račune dobili izplačila. Tožnica je ta denar porabila za lastne potrebe, ker je štela, da je denar iz lastninskih certifikatov njeno posebno premoženje. Edino toženec je svoje delnice iz lastninskih certifikatov prodal in jih vložil v nakup delnic D., d. d. Enako je storil z delnicami, ki jih je dobil ob lastninskem preoblikovanju N. Denarna sredstva v višini 66.000.000 SIT je vložil v nakup delnic D., d. d. Osnovni kapital se je potem zmanjšal in je na ta način prišel do višjega lastninskega deleža v družbi. Delnice so njegovo posebno premoženje in ne gre za vlaganje v skupno premoženje. Sodišče prve stopnje premoženje, ki ga je toženec dobil na podlagi certifikata, neutemeljeno označuje kot manjše premoženje, neutemeljeno tudi ne izvede dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev, da 84.957 delnic družbe D. in stanovanje v C. ne sodijo v skupno premoženje ter zahteval ugotovitev, da njegov delež na skupnem premoženju znaša 70 %. Toženec je dokazal, da je 2.500 delnic dal pokojnemu L. L., ki je delnice zapravil, prodal mimo toženca in mu v poravnavo dolga dal svoje stanovanje v C. Kupoprodajno pogodbo sta sklenila, kupnina pa je bila plačana z nasprotno terjatvijo. Sodišče ne pojasni, kako je prišlo do zaključka, da je bolj verjetno, da je L. L. svoje delnice dal v upravljanje tožencu, ta pa jih je pobral. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je na toženčevi strani dokazno breme, da stanovanje, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze, ni skupno premoženje. Sodišče prve stopnje tudi popolnoma napačno in zmotno večkrat navaja, da naj bi bilo stanovanje kot kompenzacija za odtujitev delnic D., d. d. Takšno razlogovanje je privedlo do napačne odločitve. Sodišče ne razume, kako so bile delnice N. pridobljene. Toženec je bil tudi tisti, ki je družbo D., d. d. rešil pred propadom, upravičeno si pripisuje zasluge za vzpon tega podjetja in za njegovo nadaljnje uspešno delo.

10Sodišče prve stopnje ni imelo osnove za ugotovitev, da je 15. 5. 2022 življenjska skupnost pravdnih strank prenehala. Odločitev v III. točki sodbe, da mora tožnici plačati 24.964,29 EUR je popolnoma napačna.

11Z ugotovitvijo, da terjatev do E. E. in njegovih treh otrok kot pravnih naslednikov njegove pokojne žene spada v skupno premoženje, je sodišče prve stopnje odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnica je postavila dajatveni in ne ugotovitveni tožbeni zahtevek. Zoper otroke E. E. kot pravne naslednike njegove pokojne žene teče pravdni postopek. Vanj tožnica ni vključena. nikoli ni pokazala želje, da bi se v postopek vključila in s tem tožencu pomagala, zato ugotovitev, da terjatev spada v skupno premoženje, tudi ni mogoča.

12Toženec je dokazal, da v skupno premoženje sodi znesek 20.000 EUR. Tožnica je z njegovega računa brez njegove vednosti dvignila 21.000 EUR, ki jih ni porabila za kritje tekočih potreb družine. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ta sredstva ob delitvi skupnega premoženja ne obstajajo več, je pavšalna, saj je nesporno, da jih ima tožnica na svojem transakcijskem računu.

13Toženec je dokazal, da njegov delež na skupnem premoženju znaša 70 %. ni zanikal, da je bila tožnica zelo pridna, skrbela je za dom in otroke, vendar je sodišče spregledalo, da je bila večina premoženja (obnova hiše na A. in nakup stanovanj v B.) pridobljena, ko so bili otroci že polnoletni in so sami skrbeli zase, pri čemer jim je pri ustvarjanju nepremičnin izdatno pomagal toženec, prav tako je poskrbel za njihov študij. Skrb tožnice za družino se lahko nanaša le na obdobje, ko so bili otroci mladoletni, takrat pa pravdni stranki nista ustvarili vsega premoženja, ki predstavlja skupno premoženje. Od leta 1990 je imela tožnica zgolj pokojnino, toženec pa poleg pokojnine, ki je trikrat večja od njene, še znatna denarna sredstva preko svojega s. p., preko svoje družbe D., d. d. in hčerinskih družb. njegovi izdatni dohodki so razvidni iz predloženih dohodninskih napovedi. Toženec je v celoti skrbel za hrano, za vse stroške, ki so odpadli na nepremičnine, za oblačila in obutev strank, prej pa tudi mladoletnih otrok, za vsa potovanja in počitnice. Družini je privoščil luksuzno življenje brez finančnih skrbi.

14Sodišče je neutemeljeno v celoti zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da je 150.000 EUR iz sefa toženčevo posebno premoženje. Tožnica je priznala, da je bilo v sefu 30.100 EUR, nesporno je bil ta denar tudi odtujen in se nahaja v sferi tožnice. Zato bi moralo sodišče vsaj za ta znesek tožnici naložiti, da ga vrne.

15Pritožbi nista utemeljeni.

16Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V sodbi je za svojo odločitev navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne.

17Po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi glede ugotovitve, da 21.000 EUR ne sodi v skupno premoženje, glede plačila 150.000 EUR in ugotovitve, da 150.000 EUR ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank in predstavlja posebno premoženje toženca. Glede na pritožbene navedbe odločitev tako razume tudi toženec. Če sodišče prve stopnje meni, da je treba zaradi jasnosti in izraženih pomislekov tožnice glede navedene odločitve izdati popravni sklep, pa lahko v nadaljevanju to še stori.

18Pravilni so tudi argumenti sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca. Informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njihova izvedba dala podlago za trditve, niso dovoljeni. Izvedba dokazov lahko služi le za dokazovanje predhodno zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanje dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Trditev, da je toženec v družini odločal kot avtokrat, ne zadošča. Tožnica ne zanika, da je imela vpogled v račun toženčevega s. p. in v njegov TRR. Vedela je tudi za nakupe nepremičnin in za posojilo družini E., sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo razlogov, da tožencu ne bi verjelo, da je bil odhod tožnice iz zadnjega skupnega domovanja zanj presenečenje in ni imel časa, da bi se pripravil na delitev skupnega premoženja in ga v ta namen skril. Zato utemeljeno ni iskalo podatkov, na podlagi katerih bi morda lahko tožnica širila svojo trditveno podlago in dodajala nove zahtevke, enako pa velja ob izostanku trditev, da je tožnica poleg plače oziroma pokojnine pridobivala še druge samostojne dohodke tudi za toženca.

19Skupno premoženje zakoncev so vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev (67. člen DZ).

20Toženec neutemeljeno vztraja, da delnice D., d. d. ne sodijo v skupno premoženje. Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje sodi plača zakoncev, pa tudi avtorski honorarji, plačila na podlagi pogodb o delu, nagrade v zvezi z delom in podobno, torej tudi pridobitev delnic namesto plače kot nagrada za uspešno delo, kot participacija in podobno. V postopku se je zanesljivo izkazalo, da je toženec večino delnic N. pridobil vezano na svojo zaposlitev in svoj vodstveni položaj. To potrjuje tudi s pritožbeno trditvijo, da je delnice pridobil v okviru notranjega odkupa, do katerega so imeli pravico samo delavci oziroma vodilni delavci N. Delnice je torej pridobil po zaposlitvi in ne zaradi osebnostnih pravic.

21Delnice tudi ne morejo biti njegovo posebno premoženje zaradi vloženega lastninskega certifikata. Lastninski certifikat, ki je sicer posebno premoženje toženca in tudi tožnice, sta oba vložila v nakup delnic N. in oba sta te delnice nato tudi prodala. Toženec ne zanika, da je šlo tu za razliko le 53 delnic. Toženec delnice N. ni pridobil le vloženim lastninskim certifikatom, temveč še v večjem obsegu kot vodilni delavec. To je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na osnovi predloženih listinskih dokazov in zaslišanja toženca. Listinski dokazi, ki jih je v zvezi z delnicami predložil (B7 do B31) sicer ne izkazujejo, kot napačno trdi v pritožbi, kako so bile delnice N. pridobljene, izkazujejo pa, da je toženec najprej prodal 13.400 delnic N. (B8) in nato, ko so svoje delnice N. prodali tudi njegovi družinskimi člani¹¹, je prodal še 417 delnic (B9).

22Majhen vložek posebnega premoženja v skupno premoženje pa lahko, kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, vpliva le na velikost deležev na skupnem premoženju. ne more pa povzročiti, da vlagatelj na ta način pridobi posebno premoženje. V konkretnem primeru pa, ker sta tako tožnica kot toženec svoj lastninski certifikat pretvorila v delnice N. in jih nato prodala, izkupiček pa porabila za tekoče potrebe družine in za povečanje skupnega premoženja, tega vložka pri deležu niti ni bilo treba upoštevati, saj sta se prispevka praktično izenačila in s tem izničila.

23Ker glede na opisani način pridobitve delnice N. niso bile njegovo posebno premoženje, tudi delnice D., d. d., ki jih je kupil z izkupičkom od prodaje delnic N., to ne morejo biti.

24Ker delnice niso posebno premoženje toženca, se izkaže kot napačna tudi njegova teza, da je njegovo posebno premoženje stanovanje v C. in je sodišče prve stopnje iz tega razloga ta del toženčeva zahtevka utemeljeno zavrnilo. Dodatno pa je imelo tudi povsem utemeljene razloge za to, da pojasnilom toženca v zvezi s pridobitvijo stanovanja ni verjelo. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je toženčeva izpoved o okoliščinah, v katerih je bila sklenjena prodajna pogodba za stanovanje, neprepričljiva, njegovo pojasnjevanje, da mu je L. L. kar sam ponudil svoj dom, ker ni imel več toliko delnic, kot mu jih je tožene izročil, pa neživljenjsko. Pojasnilo, da je L. L. zapravil le toženčeve delnice, svojih pa ne, ni logično, nobenega smiselnega pojasnila pa toženec tudi ne ponudi, zakaj je v zatrjevanih okoliščinah v pogodbi navedena ara.

25Zmotna je tudi trditev toženca, da je sodišče prve stopnje o terjatvi do E. odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka tožnice. Toženec spregleda, da tožnica (I) zahteva ugotovitev, da terjatev do E. sodi v skupno premoženje in (II) zahteva plačilo 110.729,60 EUR. Ta znesek pa predstavlja seštevek zneskov 39.229,60 EUR (55 % od 71.326,55 EUR) in 71.500 EUR (55 % od 130.000 EUR). njegova nadaljnja pritožbena trditev, da v skupno premoženje pravdnih strank ta terjatev ne more soditi, ker se tožnica v sodni postopek v zvezi s tem ni vključila in ni izkazala nikakršnega interesa, da bi kot stranska intervenientka tožencu v postopku zoper E. pomagala, pa ne drži.

26Glede na to, da je za posojilojemalce navedena terjatev sporna, izid postopka pa ni gotov, je odločitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje ne sodi terjatev v višini 130.000 EUR, pač pa samo terjatev kot nečista terjatev, katere višine bo potrebno šele ugotoviti, neodvisno od tega, ali je toženec ta znesek terjatve prerekal ali ne, pravilna. Delitve te terjatve v pravdi pa sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba opraviti iz razloga, ker naj bi toženec denar brez tožničine vednosti posodil nezanesljivi osebi, kot zmotno zahteva tožnica v pritožbi.

27Za ugotovitev stanja na toženčevem računu je relevanten trenutek prenehanja ekonomske skupnosti pravdnih strank, ki je v obravnavanem primeru vezan na prenehanje življenjske skupnosti in ne na trenutek razveze zakonske zveze strank. Tudi, če je tožnica v hišo na A. prihajala po maju 2022 in iz nje jemala stvari, z vrta pa pridelke, to ne pomeni, da je ekonomska skupnost pravdnih strank še trajala. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni imelo osnove za ugotovitev, da je 15. 5. 2022 življenjska skupnost pravnih strank prenehala, pa ni razumljiva, saj je bilo na naroku 25. 5. 2024 (list. št. 54b) to med njima kot nesporno ugotovljeno. Toženec ne prereka, da je imel takrat na bančnem računu 71.326,55 EUR denarnih sredstev, zakaj je odločitev v III. točki izreka, ko mu je naloženo, da tožnici plača 35 % teh sredstev, popolnoma napačna, pa ne pojasni.

28Toženec zahteva, da v skupno premoženje sodi tudi 21.000 EUR, ki mu jih je tožnica v letu 2016 vzela, ko ga je za krajši čas zapustila. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tega premoženja ni več. Argumenti sodišča prve stopnje, da je temu tako, so življenjski in prepričljivi. Življenjska skupnost med pravdnima strankama se je namreč še v istem letu obnovila in je nato trajala do 15. 5. 2022 in tožnica je izpovedala, da je v tem obdobju denar porabila za pokrivanje tekočih potreb, plačala je na primer račune za elektriko. V tekoče stroške pa ne sodijo le stroški za gospodinjstvo, za katere toženec tožnici očita, da jih ni krila. Toženčevo pavšalno vztrajanje, da ima tožnica ta denar od leta 2016 še vedno na računu, ni z ničemer podprta in je tudi v nasprotju s trditvijo ob postavitvi tega zahtevka, da je tožnica s tem denarjem po tem, ko ga je vzela, razpolagala. Tudi posplošene trditve, da je tožnica denar porabila za lastne potrebe, toženec ne v postopku in ne v pritožbi, z ničemer ne podpre.

29Zmotno je tudi stališče toženca, da bi mu moralo sodišče kot njegovo posebno premoženje namesto 150.000 EUR priznati vsaj 30.100 EUR, ki predstavlja povračilo odtujenih denarnih sredstev iz sefa v družbi D., d. d.. Sodišče prve stopnje je namreč glede navedenih sredstev ugotovilo, da gre za toženčeve prihranke in posledično za skupno premoženje pravdnih strank in zato priznanje tožnice, da so iz sefa vzeli to vsoto, odločitve ne more spremeniti.

30Šteje se, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta k skupnemu premoženju prispevala v drugačnem razmerju. Tako tožnica kot toženec trdita, da je njun delež na skupnem premoženju več kot polovica. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, pa se ne upošteva le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec izdaje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranjanju in povečanju skupnega premoženja. Vse navedeno je sodišče prve stopnje korektno upoštevalo. Pritožbene trditve tožnice, da je večjo težo namenilo finančnemu prispevku, ne držijo. Zmotno je tudi njeno prepričanje, da je treba finančne prispevke izračunati. Izhodišče sodišča prve stopnje, da ne gre za obračunsko pravdo, temveč za približke in oceno različnih oblik prispevkov zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja, ki jih ni mogoče natančno izmeriti, je pravilno. V tem smislu je sodišče upoštevalo tudi SMS (B32) in mu ni dalo teže izvedenskega mnenja, kot zmotno meni tožnica. Glede na ugotovljene okoliščine pa je pravilna tudi ocena sodišča prve stopnje glede deležev strank na njunem skupnem premoženju.

31Ni dvoma, da je praktično vse delo in skrb za družino prevzela nase tožnica. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da nematerialni prispevek tožnice za ohranjanje in vzdrževanje skupnega premoženja v veliki meri presega nematerialni prispevek toženca. Vendar pri tem tožnica spregleda, da je moralo sodišče prve stopnje pri tem upoštevati, da ta njen prispevek ni bil ves čas enak. Skrb za tri otroke je z njihovo osamosvojitvijo odpadla. Da je tožnica posebno skrb namenila premoženju, ki je bilo pridobljeno po tem, pa ta niti ne zatrjuje.

32S tem, ko je tožnica prevzela praktično vso skrb za družino, je tožencu omogočila, da se je lahko v celoti posvetil svoji karieri. ni dvoma, da je bila ta zelo uspešna. Vložek toženca v delnice D. d. d. se je lepo plemenitil. Zaradi toženčevih dobrih in ambicioznih poslovnih odločitev ter očitno dobrih sposobnosti in občutka za posle se je premoženje pravdnih strank in njunih otrok večajo, otrokom je omogočalo zaposlitev in se tudi sicer odražalo v načinu življenja družine oziroma strank.

33Ni prerekano, da sta pravdni stranki imeli ob začetku njune življenjske skupnosti primerljive prihranke in prihodke, nato pa se je po petih letih toženec začel vzpenjati po karierni lestvici, povzpel se je na vodilna delovna mesta in zaslužil več od tožnice, njegova pokojnina je sedaj trikrat višja od tožničine. Tožnica poleg plače in nato od leta 1991 pokojnine drugih dohodkov ni pridobivala, toženec pa je tudi po upokojitvi leta 1998 dohodke še pridobival. Priče so potrdile, da so bili ti dohodki izdatni, iz dohodninskih napovedi pa izhaja, da je toženec poleg pokojnine prejemal še druge dohodke iz delovnega razmerja v povprečno enaki višini kot pokojnino. na podlagi izpovedi obeh strank je sodišče tudi ugotovilo, da je se dohodek iz toženčevega s. p. porabil za pokrivanje stroškov, plačevali so se obratovalni stroški za vse nepremičnine, kupovali so se gospodinjski aparati, avtomobili, delno so se krili stroški počitnic, potovanj, tudi luksuznih. V letu 2006 sta bili kupljeni stanovanji v B., iz tega obdobja izvira tudi terjatev do E. O dobrih zaslužkih toženca kot samostojnega podjetnika pa je sodišče utemeljeno sklepalo tudi na podlagi podatkov, razvidnih iz SMS sporočila (B32), ki jih tožnica, ki je imela vpogled v poslovanje toženčevega s. p., konkretno ne izpodbija.

34Toženec je bil torej tisti, ki je s svojimi zaslužki v vseh pogledih ves čas gmotno podpiral celotno širšo družino, poleg šolanja je otrokom (in vnukom) omogočil tudi zaposlitve. Kljub temu, da je tožnica pretežno prevzela skrb za družino, pa že razkorak med plačama, ki ni le enkrat večji v korist toženca, na kar sodišče utemeljeno sklepa na osnovi višine njunih pokojnin, ne dopušča zaključka, ki ga zagovarja tožnica, da njen delež na skupnem premoženju dosega 55 %. Opazno večji priliv denarja v skupno premoženje s strani enega od zakoncev se ob izenačitvi drugih obremenitev mora odraziti v večjem solastninskem deležu. Glede na skupno premoženje in premoženje širše družine, ki ga je s svojim delom ustvaril in financiral toženec, ter ugodnosti, ki jim jih je nudil, ni dvoma, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od polovice, ocena sodišča prve stopnje, da ta znaša 65 %, pa pravilna.

35Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. člen ZPP).

36Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovorom na pritožbo pa k rešitvi zadeve toženec ni prispeval, sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Katastrska občina X parcela 000 (ID 001), katastrska občina Y stavba 002 del stavbe 2 (ID 003), katastrska občina Y stavba 002 del stavbe 3 (ID 004), katastrska občina Q stavba 005 del stavbe 228 (ID 006), katastrska občina Q stavba 005 del stavbe 229 (ID 007).
² Motorno kolo znamke Yamaha ..., motorno kolo znamke Yamaha ... (prvotno označen kot Piaggio), osebni avto Peugeot.
³ Številka računa, odprtem pri Banki L.
⁴ Z oznako J. ki so vpisane v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ga vodi KDD — Centralno klirinško depotna družba d. o. o., Ljubljana.
⁵ Tožnica 20 % več, toženec 5 % več.
⁶ Znesek 85.765,31 EUR s pripadki.
⁷ Zakon o pravdnem postopku.
⁸ Družinski zakonik.
⁹ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
¹⁰ Ustava Republike Slovenije.
¹¹ R. I. je podala prodala 364 delnic, S. I. 273, T. T. 227 in M. I. 91.