UPRS Sodba I U 303/2022-18

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Povzetek odločb organov prve in druge stopnje

1Prvostopenjski organ je tožniku izdal vozniško dovoljenje za kategorije AM, A1, A2, A, B1, B, B, BE, F in G z veljavnostjo do 10. 11. 2031 ter za kategorije C1, C, C1E in CE z veljavnostjo do 5. 11. 2026.

2Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo, s katero je ta izpodbijal odločitev prvostopenjskega organa o veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zahteval je namreč izdajo dovoljenja z veljavnostjo do 22. 11. 2063, saj je kategoriji AM in G pridobil dne 17. 6. 1997, kategorije A1, A2 in A dne 21. 5. 2000, kategorije B1, B, C1 in C dne 6. 12. 2001 in kategorije BE, C1E in CE dne 20. 12. 2001. Ob pridobitvi mu je bilo vozniško dovoljenje teh kategorij na podlagi takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list Republike Slovenije, št. 30/98, v nadaljevanju ZVCP) izdano z veljavnostjo do 80. leta starosti, to je do 22. 11. 2063. Zakon je bil kasneje spremenjen in se na podlagi novele ZVCP-1E vozniško dovoljenje kategorij AM, A1, A2, A, B, B1, in BE izda z veljavnostjo desetih let, za kategorije C, CE, C1, C1E , D, DE, D1 in D1E pa z veljavnostjo petih let¹. Novela ZVCP-1 je v prehodnih določbah, v prvem odstavku 102. člena, predpisala obveznost zamenjave vozniških dovoljenj v roku desetih let, ob tem pa je v drugem odstavku izrecno določila, da imetniki vozniških dovoljenj obdržijo vse pravice, ki izhajajo iz vozniškega dovoljenja. Vozniška dovoljenja, pridobljena pred 19. 1. 2013, so tako veljavna do 80. leta starosti imetnika. Spremenjena zakonodaja (od vključno novele ZVCP-1 dalje) velja le za primere, ko gre za izdajo novega dovoljenja po 19. 1. 2013. Po jezikovni in namenski razlagi zakona je namreč očitno, da pojem "izdaja" vozniškega dovoljenja določene kategorije pomeni ravnanje organa, ko posameznik opravi izpit za to kategorijo, ne pa menjave zunanjih izkazov obstoja dovoljenja (obrazcev, kartončkov, kartic). Drugačna razlaga bi bila v nasprotju s prepovedjo povratne veljave zakonov in posegov v že pridobljene pravice iz prvega odstavka 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Tožniku ni vozniško dovoljenje nikoli prenehalo. S sklepom Okrajnega sodišča v Ribnici PR468/2020-10 z dne 12. 11. 2020 mu je bilo vozniško dovoljenje le začasno odvzeto, kar ne pomeni prenehanja veljavnosti, temveč ima v skladu s 13.c členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) učinek prepovedi vožnje motornega vozila. Sodišče mu je ob tem dovoljenje na podlagi predloga za vrnitev začasno odvzetega dovoljenja s sklepom PR 468/2020-16 z dne 19. 11. 2020 že vrnilo. Isto sodišče je sicer 17. 3. 2021 izdalo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 17/2021-11, vendar ga ni izvršilo, temveč je tožnika poučilo o pravici do vložitve predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tožnik je ta predlog vložil, sodišče pa mu je s sklepom EPVD 17/2021-19 z dne 13. 4. 2021 ugodilo. Določilo mu je preizkusno dobo in naložilo obveznosti, ki jih vestno izpolnjuje. Če bo obveznosti izpolnjeval do konca preizkusne dobe, mu bo sodišče izdalo sklep, da se izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izvrši in veljavnost vozniškega dovoljenja ne bo nikoli prenehala. V zvezi s pojasnilom Upravne enote Vrhnika, zakaj mu vozniško dovoljenje ni bilo izdano z veljavnostjo do 80. leta starosti, je tožnik v pritožbi navedel, da je zaradi spremembe naslova zamenjal vse dokumente, ker pa je takrat zanj veljal ukrep, da mu zdravniško potrdilo velja samo do 17. 11. 2021, mu je uradna oseba na Upravni enoti Ljubljana v kartico vozniškega dovoljenja vpisala veljavnost vseh kategorij samo do 17. 11. 2021. Če naslova ne bi menjal, bi še vedno imel staro kartico, na kateri je bila veljavnost vseh kategorij (razen kategorije F, za katero je izpit opravil po 19. 1. 2013) določena do 80. leta starosti.

3Organ druge stopnje je pritožbo zavrnil na podlagi ugotovitve, da je bilo tožniku 3. 6. 2021 izdano novo vozniško dovoljenje s serijsko številko V 17762391, ki je bilo v skladu z omejitvijo iz dokončnega zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu izdano z veljavnostjo do 17. 11. 2021. Pravna podlaga za odločitev o veljavnosti vozniškega dovoljenja je drugi odstavek 63. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1), ki v primeru omejitev zdravstvenih zmožnosti na določen čas predvideva omejitev veljavnosti vozniškega dovoljenja in posledično izdajo novega vozniškega dovoljenja za čas trajanja te omejitve.

Povzetek tožbenih navedb

4Zoper izpodbijano vozniško dovoljenje je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijano vozniško dovoljenje odpravi in mu izda kartico vozniškega dovoljenja z veljavnostjo do 22. 11. 2063 za kategorije AM, A1, A2, A, B1, B, C1, C, BE, C1E, CE in G ter z veljavnostjo do 11. 12. 2029 za kategorijo F, podrejeno pa vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek.

5Tožnik navaja, da mu je organ prve stopnje s samovoljnim in arbitrarnim ravnanjem v nasprotju s četrtim odstavkom 153. člena Ustave brez pravne podlage odvzel pravico, ki izhaja iz drugega odstavka 102. člena ZVCP-1E ter s tem vzpostavil retroaktiven učinek sedaj veljavnega ZVoz-1. Ni pravilno stališče upravnega organa, da omejitev iz zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu povzroči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, zato izdaja nove kartice vozniškega dovoljenja pomeni izdajo novega vozniškega dovoljenja. Vozniško dovoljenje je namreč izkaz opravljenega vozniškega izpita za določeno kategorijo in je izdano za čas, ki ga določa zakon. Veljavnost mu lahko preneha na podlagi ZP-1 ali Kazenskega zakonika in v teh primerih vozniško dovoljenje s svojo "številko registra" preneha obstajati. Če želi oseba pridobiti novo vozniško dovoljenje, mora v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZVoz-1 ponovno opraviti vozniški izpit. Kartica vozniškega dovoljenja je le listina, ki izkazuje veljavnost tega dovoljenja in pravico do vožnje, razen če je pravica do vožnje v času veljavnosti vozniškega dovoljenja omejena. Omejitev pravice do vožnje je lahko posledica različnih okoliščin, tožniku je bila ta pravica omejena, ker je zbral 18 kazenskih točk. V postopku odloga izvršitve prenehanja vozniškega dovoljenja je moral predložiti zdravniško spričevalo, ki je izkazovalo duševno in telesno zmožnost za vožnjo za obdobje enega leta. S tem mu je bila pravica do vožnje za to obdobje omejena, po izteku enega leta pa je moral predložiti novo zdravniško spričevalo. Ob tem tožnik poudarja, da mu vozniško dovoljenje v primeru, če pred iztekom enoletnega obdobja ne bi pridobil novega zdravniškega spričevala, ne bi prenehalo, temveč bi po tem datumu le izgubil pravico do vožnje. To pravico bi pridobil nazaj ob predložitvi spričevala in mu ne bi bilo treba ponovno opravljati vozniškega izpita.

6Upravni organ ni pravilno uporabil 59. člena ZVoz-1. Navedeni člen namreč ureja izdajo vozniškega dovoljenja, torej položaj, ko oseba to dovoljenje pridobi prvič ali ponovno po tem, ko je prvotnemu vozniškemu dovoljenju veljavnost prenehala. Tožniku prvotno vozniško dovoljenje ni nikoli prenehalo, temveč mu je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Ribnici PR468/2020-10 z dne 12. 11. 2020 le začasno odvzeto. Sklep je imel le učinek prepovedi vožnje motornega vozila, tudi ta učinek pa je bil kasneje odpravljen. Tudi kasnejšega sklepa Okrajnega sodišča v Ribnici o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 17/2021-11 z dne 17. 3. 2021 sodišče ni izvršilo, saj je ugodilo tožnikovemu predlogu za odložitev izvršbe prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Do prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja bi tako prišlo le, če bi sodišče ta sklep preklicalo.

7Tožnik v nadaljevanju tožbe navaja, da se drugostopenjski organ napačno sklicuje na 63. člen ZVoz-1, ki ureja odvzem in omejitev vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov. V skladu s tretjim odstavkom tega člena se imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja, ki ima dovoljenje za vožnjo motornih vozil, vendar mu je ta pravica na podlagi veljavnega dokončnega zdravniškega spričevala o opravljenem zdravstvenem pregledu oziroma kontrolnem zdravstvenem pregledu omejena na določen čas ali le za posamezno ali posamezne kategorije, izda novo vozniško dovoljenje. Izdaja novega vozniškega dovoljenja v skladu s tem členom pa ne pomeni, da je prvotno vozniško dovoljenje prenehalo, saj v tem primeru ni predvideno ponovno opravljanje vozniškega izpita. Izdaja novega dovoljenja tako pomeni samo izdajo nove kartice, ki po vsebini ustreza omejitvam. Razlaga citirane določbe na način, da se ji pripisuje učinek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pomeni samovoljno in arbitrarno odločanje. Tožnik je junija 2021 zaradi spremembe naslova zamenjal vse dokumente. Takrat je za njegovo vozniško dovoljenje veljala omejitev, da zdravniško potrdilo velja samo do 17. 11. 2021, ki je bila tudi vpisana na kartico vozniškega dovoljenja. Dne 10. 11. 2021, ko je tožnik vložil zahtevo za izdajo novega vozniškega dovoljenja, je zahtevi priložil zdravniško spričevalo, ki ugotavlja telesno in duševno zmožnost brez omejitev, zato bi mu moral prvostopenjski organ izdati kartico, ki bi izkazovala veljavnost vozniškega dovoljenja do njegovega 80. leta.

8Sklepno tožnik navaja, da je vozniško dovoljenje kategorij AM, A1, A2, A, B1, B, C1, C, BE, C1E, CE in G pridobil v času veljavnosti ZVCP, ki je v drugem odstavku 123. člena določal, da se vozniško dovoljenje kategorij A, B, C, D, E in F izda z veljavnostjo do 80. leta starosti, za kategorijo G za z neomejeno veljavnostjo. Z novelo ZVCP-1E je bila ta ureditev spremenjena², pri čemer je bilo v drugem odstavku 102. člena novele določeno, da imetniki vozniških dovoljenj obdržijo vse pravice, ki izhajajo iz vozniškega dovoljenja, v kar ni posegel kasnejši predpis. Nova ureditev tako velja le v primerih, ko je bilo novo vozniško dovoljenje za posamezno kategorijo izdano po 19. 1. 2013, izdaja pa je vezana na opravo vozniškega izpita. Tožniku ni bilo treba ponovno opravljati vozniškega izpita, zato je njegovo vozniško dovoljenje veljavno do njegovega 80. leta, kar bi morala izkazovati tudi izpodbijana odločba.

Povzetek odgovora na tožbo

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je bilo izpodbijano vozniško dovoljenje izdano na zahtevo tožnika, ker je njegovo predhodno izdano vozniško dovoljenje 17. 11. 2021 poteklo. Kot bistveno izpostavlja okoliščino, da je bilo tožniku 3. 6. 2021 izdano novo vozniško dovoljenje z veljavnostjo (le) do 17. 11. 2021. Razlog za to omejitev je bila časovna omejitev veljavnosti zdravniškega spričevala, na podlagi katerega je bilo to vozniško dovoljenje izdano.

Tožnikova pripravljalna vloga

10Tožnik nasprotuje stališču, da vozniško dovoljenje, ki mu je bilo izdano 3. 6. 2021, predstavlja novo vozniško dovoljenje. Tožena stranka ni utemeljila, zakaj naj bi tožnikovo prvotno vozniško dovoljenje prenehalo. Če bi veljavnost tožnikovega prvotnega vozniškega dovoljenja prenehala, bi moral tožnik ponovno opraviti vozniški izpit, do česar pa ni prišlo. V obravnavanem primeru tako ni mogoče uporabiti 59. člena ZVoz-1.

11V zvezi s 63. členom ZVoz-1 tožnik ponovno poudarja, da besedna zveza "izdaja novega vozniškega dovoljenja" iz četrtega odstavka tega člena pomeni le zamenjavo kartice, ki izkazuje vozniško dovoljenje, ne pa spremembe samega dovoljenja. To izhaja tudi iz besedila šetega odstavka istega člena, ki določa, da mora imetnik po poteku roka, s katerim je omejena veljavnost vozniškega dovoljenja, upravni enoti oddati vozniško dovoljenje. Tožnik poudarja, da se fizično lahko odda le kartica vozniškega dovoljenja, sámo dovoljenje pa preneha le na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki se izvrši z vpisom v evidenco. Na to kaže tudi peti odstavek³ 63. člena ZVoz-1, ki dopušča, da se oseba po izdaji novega dovoljenja po tretjem odstavku tega člena v času trajanja omejitve še vedno izkazuje s starim vozniškim dovoljenjem.

12Iz vsebine 63. člena ZVoz-1 in ostalih določil zakona je jasno razvidno, da lahko besedna zveza "novo vozniško dovoljenje" pomeni samo novo kartico vozniškega dovoljenja. Poleg jezikovne razlage je treba uporabiti tudi namensko in sistemsko razlago, saj v nasprotnem primeru zakon ni jasen in logičen. Tožniku 3. 5. 2021 ni bilo izdano novo vozniško dovoljenje, ampak je bila kartica vozniškega dovoljenja le usklajena z omejitvami iz zdravniškega spričevala. Obdobje veljavnosti izdanega vozniškega dovoljenja se s tem ni spremenilo. Drugačna razlaga 63. člena ZVoz-1 bi pomenila samovoljno in arbitrarno odločanje in s tem kršitev 22. člena Ustave, saj pravni red prenehanja vozniškega dovoljenja na ta način ne predvideva. Izpodbijana odločitev ima učinek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja brez podlage v zakonu, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 155. člena Ustave.

13Institut omejitve vozniškega dovoljenja je obstajal tudi v 170. členu ZVCP. Po tem zakonu omejitev ni skrajšala dobe veljavnosti vozniškega dovoljenja oz. ni spremenila vozniškega dovoljenja v novo dovoljenje. To bi bilo nesmiselno, saj bi novo vozniško dovoljenje veljajo enako dolgo, do 80. leta starosti imetnika. Ni razumnega in pravno utemeljenega razloga za to, da bi se isti institut v kasnejši zakonodaji razlagal drugače. Omejitev na dobo veljavnosti vozniškega dovoljenja nima vpliva.

14Če bi "novo vozniško dovoljenje" res pomenilo drugo vozniško dovoljenje in ne le druge kartice, bi bil 63. člen ZVoz-1 v nasprotju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Temeljna značilnost pravnega reda je, da je koherenten, da so pravila medsebojno usklajena, določna in tako jasna, da ob istem dejanskem stanju dve enakovredni razlagi prava ne privedeta do dveh različnih rezultatov. V danem primeru je do enega rezultata mogoče priti samo ob nadgradnji jezikovne razlage z namensko, sistemsko in zgodovinsko razlago.

15Tožnik sodišču predlaga, da postopek prekine in na Ustavno sodišče Republike Slovenije vloži zahtevo za oceno ustavnosti 63. člena ZVoz-1. Določba je neustavna zaradi nelogičnega razmerja med položajema iz prvega in tretjega odstavka. Člen namreč v prvem odstavku določa, da se posamezniku, ki ni telesno ali duševno zmožen za vožnjo, vozniško dovoljenje odvzame in nato vrne, ko posameznik dokaže vzpostavitev telesne in duševne zmožnosti za vožnjo. Tretji odstavek pa ureja položaj, ko posameznik trenutno ima telesno in duševno zmožnost za vožnjo, ne ve pa se, kakšna bo ta zmožnost po preteku določenega časa. V vmesnem času ima vozniško dovoljenje, da bi ga obdržal tudi kasneje, pa mora zdravstveno zmožnost izkazati z zdravstvenim pregledom. To pomeni, da zakon za posameznika, ki je sedaj zdravstveno nezmožen, predvideva le začasni odvzem vozniškega dovoljenja, za posameznika, ki v sedanjosti še ni zdravstveno nezmožen, pa določa izdajo novega vozniškega dovoljenja, čeprav gre pri tem za manj hudo situacijo.

Presoja tožbe

K I. točki izreka

16Tožba ni utemeljena.

17ZVCP je v 123. členu določal, da se vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij A, B, C, D, E in F izda z veljavnostjo do 80. leta starosti upravičenca (drugi odstavek) in da se od 80. leta starosti podaljšuje veljavnost vozniškega dovoljenja le upravičencu, ki predloži dokazilo, da je telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila določene kategorije (tretji odstavek).

18ZVoz-1 določa, da se, če ta zakon ne določa drugače, vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, B, B1, BE, F in G izda z veljavnostjo desetih let, vendar največ do dopolnjene starosti 70 let, po dopolnjeni starosti 70 let pa se vozniško dovoljenje izda z veljavnostjo petih let (četrti odstavek 59. člena), če imetnik predloži zdravniško spričevalo, da je telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila določene kategorije (šesti odstavek 69. člena). Vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij C, CE, C1, C1E, D, DE, D1 in D1E se, če ta zakon ne določa drugače, izda z veljavnostjo petih let, vendar največ do dopolnjene starosti 65 let, po dopolnjeni starosti 65 let pa se vozniško dovoljenje izda z veljavnostjo treh let, če imetnik predloži zdravniško spričevalo, da je telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila določene kategorije (peti odstavek 69. člena). Veljavnost vozniških dovoljenj kategorij C, CE, C1, C1E, D, DE, D1 in D1E se po poteku podaljša, če imetnik vozniškega dovoljenja predloži zdravniško spričevalo, da je telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila določene kategorije (sedmi odstavek 69. člena).

19Navedena določba ZVCP je bila spremenjena z novelo ZVCP-1E, ki je veljavnost vozniških dovoljenj uredila na enak način, kot kasneje ZVoz-1. Spremenjene določbe so se začele uporabljati 19. 1. 2013, ZVCP-1E pa je v 102. členu določil, da morajo vsi imetniki vozniških dovoljenj najpozneje v desetih letih od uveljavitve tega zakona zamenjati vozniška dovoljenja, izdana na obrazcih, predpisanih s Pravilnikom o obrazcih prometnih dovoljenj in vozniškega dovoljenja ter o registrskih tablicah (Uradni list RS, št. 5/92, 70/95 in 73/00), Pravilnikom o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 117/02, 100/03 in 59/04) ali Pravilnikom o vozniških dovoljenjih (Uradni list RS, št. 80/05), z vozniškim dovoljenjem na obrazcu, ki bo predpisan v skladu z Direktivo 2006/126/ES (prvi odstavek) ter da ob zamenjavi vozniškega dovoljenja iz prejšnjega odstavka imetniki vozniških dovoljenj obdržijo vse pravice, ki izhajajo iz tega vozniškega dovoljenja⁴ (drugi odstavek).

20Med strankama tega upravnega spora nista sporni naslednji, za odločitev pomembni dejstvi: (1) tožnik je vozniško dovoljenje kategorij AM, A1, A2, A, B1, B, B, BE, C1, C, C1E, CE in G pridobil pred 19. 1. 2013 in (2) zdravniško spričevalo, ki ga je tožnik predložil vlogi za izdajo izpodbijanega vozniškega dovoljenja, ni vsebovalo omejitev.

21Bistvena tožbena trditev je, da je tožnik na podlagi drugega odstavka 102. člena ZVCP-1E pridobil pravico do veljavnosti vozniškega dovoljenja do svojega 80. leta starosti za kategorije AM, A1, A2, A, B1, B, B, BE, C1, C, C1E, CE in G. To ne drži.

22ZVCP je v prvem odstavku 127. člena določal, da ima pravico voziti motorno oziroma motorno in priklopno vozilo oseba, ki: je telesno in duševno zmožna voziti motorno vozilo, je dopolnila predpisano starost za vožnjo vozil, ima veljavno vozniško dovoljenje tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo, ki ga vozi, ima v času, ko vozi vozilo, veljavno vozniško dovoljenje oziroma ji vozniško dovoljenje ni odvzeto ali začasno odvzeto oziroma se ji ne izvršuje izrečena kazen oziroma varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije ter uporablja pripomočke za vožnjo, ki so vpisani v njenem vozniškem dovoljenju. Vozniško dovoljenje je bilo torej opredeljeno kot eden od pogojev za pravico do vožnje motornih vozil. ZVoz-1, drugače kot ZVCP, vsebuje izrecno opredelitev vozniškega dovoljenja in v 58.b členu določa, da je vozniško dovoljenje javna listina, s katero imetnik dokazuje pravico do vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije in identiteto.

23Pravica, ki jo je tožnik pridobil na podlagi ZVCP, je torej pravica voziti motorna vozila določenih kategorij. S kasnejšim zakonom skrajšana veljavnost vozniškega dovoljenja v to pravico ni posegla. Tožniku namreč ob podaljšanju vozniškega dovoljenja te pravice ne bo treba pridobivati na novo (ne bo mu treba opraviti vozniškega izpita), temveč je zanj vzpostavljena le dodatna obveznost podaljševanja veljavnosti listine, ki njegovo pravico izkazuje. Takšna obveznost pa po presoji sodišča ne predstavlja posega v pridobljeno pravico.

24Prav tako posega v pridobljeno pravico ne predstavlja dejstvo, da bo moral tožnik v skladu z 59. členom ZVoz-1 vlogi za podaljšanje vozniškega dovoljenja za kategorije AM, A1, A2, A, B, B1, BE, F in G že po dopolnjenem 70. letu starosti priložiti zdravniško spričevalo, da je telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila določene kategorije (po ZVCP pa bi ta obveznost nastopila šele pri dopolnjenem 80. letu starosti), za kategorije C, CE, C1, C1E, D, DE, D1 in D1E pa bo moral to zdravniško spričevalo predložiti ob vsakem podaljšanju (torej na pet let).

25Pojem pridobljena pravica izhaja iz ustavnega prava⁵, kjer se institut pridobljene pravice uporablja v zvezi s presojo retroaktivne veljavnosti predpisov. V noveli ZVCP-1E navedena besedna zveza ni definirana, zato sodišče njen pomen presoja glede na pomen, ki ga ima v (ustavno)sodni praksi. Iz te izhaja, da so pridobljene pravice tista upravičenja, ki so dovolj individualizirana (torej jasno določena glede pravnega subjekta) in konkretizirana (torej jasno določena glede vsebinskega obsega), da omogočajo njihovo izvrševanje, kar je praviloma takrat, ko je pravica določena v posamičnem pravnem aktu (npr. v pravnomočni sodbi, dokončni upravni odločbi ali v pogodbi).⁶ Varstvo pridobljenih pravic je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo kot sestavino načela pravne države iz 2. člena Ustave⁷. Načelo zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu.

26Sprememba časa nastopa obveznosti (v obravnavani zadevi v zvezi z veljavnostjo kategorij AM, A1, A2, A, B, B1, BE, F in G) oz. uveljavitev dodatnih obveznosti (v obravnavani zadevi v zvezi z veljavnostjo kategorij C, CE, C1, C1E, D, DE, D1 in D1E), ki jih bo moral imetnik neke pravice v prihodnosti izpolniti, da to pravico obdrži, po presoji sodišča ne predstavlja posega v pridobljeno pravico. Ne posega namreč v pravno stanje, ki obstaja v trenutku uveljavitve spremembe zakona, ampak le spreminja pogoje uveljavljanja te pravice v prihodnosti.

27V obravnavani zadevi torej 102. člen ZVCP-1E tožniku ne zagotavlja veljavnosti vozniškega dovoljenja do dopolnjenega 80. leta starosti. Zato v tem pogledu za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembna morebitna materialnopravno napačna praksa prvostopenjskega organa (ki jo implicitno zatrjuje tožnik z navedbami, da bi mu bilo v primeru, če bi dokumente zaradi spremembe naslova menjal v času, ko mu veljavnost vozniškega dovoljenja ni bila omejena na določen čas, dovoljenje izdano z veljavnostjo do 80. leta starosti), da v primeru, ko zaradi spremembe osebnih podatkov izda novo vozniško dovoljenje imetniku, ki je to dovoljenje prvič pridobil še v času veljavnosti ZVCP, to izda z veljavnostjo do 80. leta starosti imetnika.

28Tožbene navedbe o neustavnosti tretjega odstavka 63. člena ZVoz-1, ki jih tožnik utemeljuje s primerjavo položajev iz prvega in tretjega odstavka 63. člena, za odločitev v tej zadevi glede na zgoraj obrazloženo niso relevantne, saj tožnik ob izdaji novega vozniškega dovoljenja v nobenem primeru ni upravičen zahtevati, da tožena stranka veljavnost tega dovoljenja določi na podlagi določb ZVCP.

29Ob tem sodišče dodaja, da bi utegnila biti protiustavna prav razlaga zakona, za katero se zavzema tožnik. Sprememba starosti, do katere je mogoče vozniško dovoljenje podaljševati brez predložitve zdravstvenega spričevala, da je imetnik telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila, je bila z novelo ZVCP-1E skrajšana s ciljem zagotavljanja večje prometne varnosti⁸. Uvedba periodičnih zdravstvenih pregledov za voznike vozil, ki se uporabljajo za prevoz oseb ali blaga pa naj bi prispevala k prostemu gibanju oseb, preprečevanju izkrivljanja konkurence (zaradi harmonizacije s pravili drugih držav članic EU) in večjemu upoštevanju posebne odgovornosti voznikov teh vozil⁹. S tega vidika po presoji sodišča le pričakovanje oseb, ki so vozniško dovoljenje prvič pridobile pred 19. 1. 2013, da bodo morale zahtevam za podaljšanje vozniškega dovoljenja prilagati zdravniška spričevala le po 80. letu starosti, ni utemeljen razlog za neenakost položajev oseb glede na to, ali so vozniško dovoljenje prvič pridobile pred ali po 19. 1. 2013.

30Glede na zgoraj navedeno je izpodbijano vozniško dovoljenje pravilno in zakonito, vendar ne iz razlogov, ki jih je v drugostopenjski odločbi navedla tožena stranka, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve te sodbe. Sodišče je tožbo posledično zavrnilo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev je sprejelo brez izvedbe glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ob tem sodba temelji na pravni podlagi (drugi člen 102. člen ZVCP-1E), na katero se tožnik sam sklicuje v tožbi.

K II. točki izreka:

31Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Na podlagi petega in šestega odstavka 146. člena ZVCP-1, ki se je začel uporabljati 19. 1. 2013.
² Spremenjena peti in šesti odstavek 146. člena ZVCP-1, ki sta določila nova obdobja veljavnosti vozniških dovoljenj, sta se začela uporabljati 19. 1. 2013.
³ Ta se glasi: "Imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja iz prejšnjega odstavka, ki vozniškega dovoljenja do določenega roka ne uskladi z veljavnim dokončnim zdravniškim spričevalom, na podlagi katerega mu je pravica do vožnje motornih vozil omejena na določen čas ali le za posamezno ali posamezne kategorije, upravna enota z odločbo omeji veljavnost vozniškega dovoljenja na določen čas ali le za posamezno ali posamezne kategorije, kar izhaja iz veljavnega dokončnega zdravniškega spričevala. Po poteku roka, s katerim je omejena veljavnost vozniškega dovoljenja, mora imetnik vozniškega dovoljenja upravni enoti oddati vozniško dovoljenje."
⁴ Smiselno enako sta kasneje določila ZVoz (v drugem odstavku 87. člena) in ZVoz-1 (v drugem odstavku 93. člena).
⁵ Glej primeroma: odločba Ustavnega sodišča U-I-187/05-11 z dne 18. 10. 2007, točka 10.
⁶ Odločbi Ustavnega sodišča U-I-186/12 z dne 14. 3. 2013, točka 17, U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, točka 19.
⁷ Glej primeroma: odločba Ustavnega sodišča U-I-277/05 z dne 9. 2. 2006, točka 58.
⁸ Poročevalec Državnega zbora št. 109 z dne 6. 11. 2007, str. 9.
⁹ Poročevalec Državnega zbora št. 109 z dne 6. 11. 2007, str. 10.