VSL Sklep II Cp 1663/2024

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v tč. I spremeni tako, da se ugodi ugovoru zoper sklep o začasni odredbi P 333/2023 - II z dne 29. 4. 2024, omenjeni sklep razveljavi ter zavrne predlog za izdajo začasne odredbe.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom P 333/2023 - II z dne 29. 4. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da se do pravnomočnega končanja spora začasno zadrži učinkovanje pogodbe o dolgoročnem EUR kreditu z valutno klavzulo in učinkovanje notarskega zapisa, sklenjenih med pravdnima strankama. Hkrati je še odločilo, da se toženi stranki prepove razpolaganje s terjatvami in uveljavljanje kakršnihkoli plačil terjatev, ki izvirajo iz omenjene pogodbe o kreditu in notarskem zapisu, v primeru kršitve omenjene prepovedi pa naj se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 3.000,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor zoper takšno odločitev (tč. I izreka izpodbijanega sklepa) in še odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s končno odločbo (tč. II izreka sklepa). S popravnim sklepom z dne 12. 7. 2024 je prvostopenjsko sodišče popravilo navedbo opravilne številke izpodbijanega sklepa.

2Tožena stranka je zoper odločitev o zavrnitvi njenega ugovora (odločitev pod tč. I izreka izpodbijanega sklepa) vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da ugovoru v celoti ugodi in razveljavi odločitev o izdaji začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obširni pritožbi mdr. izpostavlja, da Sodišče EU poudarja, da mora nacionalno sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti, ali je sprejetje predlaganih začasnih ukrepov resnično potrebno za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, ki jo je treba sprejeti. V obravnavani zadevi tožeča stranka ni utemeljila predlagane začasne odredbe, njene trditve so povsem pavšalne in niso aplicirane na konkretno toženo stranko in kreditno pogodbo. Nacionalno sodišče mora utemeljenost predlagane začasne odredbe presojati z vidika nacionalnega prava, skladno s katerim pa pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Navaja, da tožeča stranka za svoje neresnične in za potrebe postopka prirejene navedbe ni predlagala nobenega dokaza, ki bi kakorkoli nakazoval na izpolnitev pojasnilne dolžnosti. Čeprav v tem postopku velja nižji dokazni standard, pa to ne pomeni, da je lahko izpolnjen že z golimi navedbami ene stranke, brez predlaganih oziroma izvedenih dokazov. Za zaključek sodišča, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izpolnjena, ne obstaja nobene dokazne podlage, zato ne drži pavšalni zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano, da tožena stranka ni ustrezno izvedla pojasnilne dolžnosti. Poleg tega je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je listina z lastnostmi javne listine. Opozarja na protiustavno uporabo pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, saj je treba sodno presojo opraviti glede na trenutek sklenitve kreditne pogodbe, ne pa se ravnati po pravnih standardih, kot jih je razvila sodna praksa 15 let kasneje. Vtoževana terjatev ni verjetno izkazana, prav tako pa tudi s stopnjo verjetnosti niso izkazani drugi zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe. Življenjsko logično je, da odplačevanje kredita za posameznika pomeni breme, toda to samo po sebi še ne pomeni, da mu s tem, kar avtomatično grozi težko nadomestljiva škoda. "Finančno breme" zagotovo ne predstavlja težko nadomestljive škode v smislu 272. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki ga je treba skladno z ustaljeno sodno prakso razlagati strogo in restriktivno, sicer bi se izjalovil pomen instituta začasnih odredb, obenem pa bi se nedopustno posegalo v ustavnopravno zavarovan položaj nasprotne stranke. Očitno zmoten in grobo neutemeljen je zaključek, da za izdajo začasne odredbe zadošča zatrjevana nepremoženjska škoda, ki naj bi se že po naravi stvari štela za težko nadomestljivo škodo. Tožeča stranka ni uspela izkazati, v čem se kaže njeno veliko finančno breme in da je to breme takšno, da predstavlja težko nadomestljivo škodo. Tožeča stranka tudi ni uspela izkazati, da bo toženi stranki z izdajo začasne odredbe verjetno nastala manjša škoda, kot bi jo utrpela sama ob zavrnitvi izdaje začasne odredbe. Glede tega ni podala nobenih konkretnih navedb, razen tega, da je tožena stranka finančna institucija, to pa še ne upravičuje izdaje začasne odredbe. Napačen je torej zaključek, da že zaradi samega odplačevanja kredita tožeči stranki nastaja nenadomestljiva škoda v obliki znatnega poslabšanja finančnega položaja nje in njene družine ter zdravstvenih težav in hudega stresa. Sodišče prve stopnje je tudi zanemarilo dejstvo, da je smisel pogoja reverzibilnosti ugotovitev, ali bi bilo mogoče v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje. Če je z izdano začasno odredbo zaustavljeno plačevanje obveznosti po kreditni pogodbi, vzpostavitev prejšnjega stanja predstavlja situacijo, v kateri tožeča stranka nadaljuje z odplačevanjem svojega kredita do dokončnega odplačila. To bi pomenilo, da bi se do konca postopka nabirale zapadle mesečne anuitete in pripadajoče zamudne obresti, to pa bi povečalo možnost, da tožeča stranka ne bi bila zmožna plačati tega zneska, kar pomeni, da bi bila tožena stranka prisiljena dolg izterjati v izvršilnem postopku. Jasno je, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala možnosti odprave posledic izdane začasne odredbe, zaradi česar je začasna odredba tudi s tega vidika neutemeljena.

3Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnik je predlagal zavarovanje svoje terjatve, ki jo je uveljavljal s tožbo, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF) sklenjene 30. 1. 2007. Kredit se je glasil na znesek 162.114 CHF oziroma v takratni evrski protivrednosti 100.274,63 EUR. Kot tožnikova solidarna poroka sta se s pogodbo zavezala tudi A. A. in B. B., ki sta tudi zastavitelja nepremičnine v zavarovanje kreditne obveznosti. Tožnik je zahteval ugotovitev ničnosti omenjene kreditne pogodbe in notarskega zapisa, hkrati je zahteval od toženke plačilo zneska 93.928,50 EUR ki predstavlja že plačani znesek mesečnih anuitet z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obračunanem znesku 65.639,85 EUR, oziroma skupaj 159.568,35 EUR. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je tožnik izkazal, da je na dan 20. 3. 2023 (tik pred vložitvijo tožbe) po kreditni pogodbi že plačal 92.633,08 EUR, medtem ko je s strani toženke prejel 100.274,63 EUR kredita (tč. 40 in 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

6Obravnava zadeve sega na področje uporabe potrošniškega prava, in sicer Direktive 93/13/ EGS (v nadaljevanju Direktiva), ki je bila v slovenski pravni red prenesena (implementirana) z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot). Ker postopka zavarovanja terjatve oziroma postopka za izdajo začasne odredbe pravo EU ne ureja, je treba na podlagi načela postopkovne avtonomije uporabiti nacionalno pravo. Določbe nacionalnega prava pa je treba razlagati tako, da so v skladu s pravom EU (načelo lojalne oziroma skladne razlage). Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal začasno zadržanje učinkovanje kreditne pogodbe in notarskega zapisa oziroma zadržanje plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe, je v povezavi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Ker gre za nedenarno terjatev, je treba uporabiti 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe, in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), en izmed alternativno določenih pogojev iz druge ali tretje alineje drugega odstavka ter t. i. reverzibilnost¹.

7Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožnik verjetno izkazal, da sta kreditna pogodba in notarski zapis nična oziroma da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (pogoj verjetne izkazanosti obstoja terjatve). Ugotovilo je verjetno izkazanost nepoštenosti pogodbenega pogoja, po katerem je izplačilo kredita in njegovo vračilo vezano na tujo valuto - CHF. Za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je bistvena ocena informacijskega neravnotežja v času sklepanja pogodbe, toženka pa ni zadostila profesionalnim standardom glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je sporen pogodbeni pogoj nepošten, ker nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) in zato ničen. Ker predstavlja ključno, osrednjo sestavino pogodbe, ima njegova ničnost za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Hkrati je zaključilo, da sta izpolnjena tudi pogoja iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ oziroma da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ugotovilo je, da je verjetno izkazano, da tožnik zaradi visokih mesečnih anuitet trpi hudo življenjsko in materialno stisko, ki ogroža psihično in fizično integriteto njegove družine (pogoj iz druge alineje). Navedlo je še, da bo tožnik v primeru neizdaje začasne odredbe tekom pravdnega postopka verjetno spremenil tožbo, s tem pa so povezani dodatni stroški (odvetniški in sodni). Brez izdaje začasne odredbe bi verjetno utrpel premoženjsko škodo, ki je torej povezana z rednim odplačevanjem kredita in stroški za spremembo tožbe, medtem ko bi toženka glede na njeno dejavnost finančne institucije utrpela le manjšo obliko škode.

8Pritrditi je treba pritožbeni kritiki o napačni uporabi pravnega standarda težko nadomestljive škode. Presoja, ali v konkretnem primeru obstoji težko nadomestljiva škoda, je v primeru ureditvenih začasnih odredb restriktivna. Odplačevanje kredita, ki za posameznika predstavlja finančno breme in vpliva na njegov življenjski standard, še ne pomeni, da mu s tem grozi težko nadomestljiva škoda. Za takšno škodo bi v obravnavanem primeru šlo, če bi bila zaradi nadaljnjega plačevanja anuitet kredita ogrožena eksistenca tožnika in njegove družine, takšne ogroženosti pa ne bi bilo mogoče odvrniti z nobenimi drugimi sredstvi.² Dejstev, ki bi lahko vodila do zaključka, da naj bi bila takšna škoda nenadomestljiva, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve tudi ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da bo tožnik v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe z nadaljnjim rednim odplačevanjem kredita utrpel večjo škodo od tiste, ki bi jo z izdajo začasne odredbe utrpela tožena stranka.

9Kot je bilo navedeno, je treba določbe nacionalnega prava razlagati tako, da so v skladu s pravom EU. Nacionalna procesna avtonomija je torej omejena s pravom EU. Omejitve nacionalne procesne avtonomije izhajajo tudi iz sodne prakse Sodišča EU. To je v zadevi C-287/22 z dne 15. 6. 2023 postavilo izhodišče razlage začasnih ukrepov oziroma začasnih odredb za področje uporabe Direktive. Upoštevajoč zavezujočo pravno naravo sodb Sodišča EU, predstavlja navedena sodba podlago za odločanje o predlagani začasni odredbi. Sodišče EU je v sodbi izreklo: - da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi 13/93 zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev, - da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in je sprememba tožbe pogojena s plačilom sodnih stroškov, - da je sprejetje takih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.³

10Sodišče prve stopnje je navedlo, da je namen zavarovanja v obravnavani zadevi v tem, da se tožniku prepreči škodo, ki mu nastaja s plačilom posameznih obrokov po kreditni pogodbi, v primeru, da bo s tožbenim zahtevkom uspel (tč. 45. obrazložitve izpodbijanega sklepa) Navedlo je še, da bodo v primeru odločitve o ničnosti kreditne pogodbe nastopila pravila vračanja, ker je treba vzpostaviti položaj, kot da ničnega posla nikoli ni bilo in da mora vsaka stranka vrniti, kar je od druge stranke na podlagi ničnega posla.

11Interes tožeče stranke v tej pravdi je torej, da se (čim prej) ugotovi ničnost pogodbe. Vendar pa, kot pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče, z ugotovitvijo ničnosti pogodbeni stranki nista razbremenjeni vseh medsebojnih obveznosti. V skladu s prvim odstavkom 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Z ugotovitvijo ničnosti se obveznosti iz pogodbe spremenijo v obveznosti iz naslova neupravičene pridobitve. Kreditodajalec je upravičen zahtevati vračilo danega zneska kredita, kreditojemalec oziroma potrošnik pa ima pravico zahtevati vračilo zneska, ki presega prejeti znesek kredita, oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva opomina.⁴ V zvezi s tem se v obravnavani zadevi kot pravno relevantna izpostavlja okoliščina, da je tožnik od toženke prejel 100.274,63 EUR kredita, v času vložitve tožbe pa ga je odplačal v znesku 92.633,08 EUR. Glavnice, izplačane iz naslova toženkine izpolnitve kreditne pogodbe, tožnik torej še ni odplačal. Dokler ni odplačal kredita v višini prejetega zneska, pa ni mogoč zaključek, da mu nastaja škoda. Ker glavnice tožnik še ni odplačal, mu vsaj do njenega odplačila ne bo potrebno spreminjati tožbe za med postopkom plačane obroke. Tako mu ne bodo nastajali stroški povezani s spremembo tožbe. Do tega bo prišlo šele, ko in če bo odplačal glavnico, torej ko bo toženki vrnil, kar je od nje po pogodbi prejel.⁵ Poleg tega je glede na tožnikove trditve mogoče zaključiti, da bi bila v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka, zanj težja obveznost, da naenkrat vrne celoten še dolgovani znesek, kot pa da ga tekom postopka vrača v mesečnih obrokih do končnega poplačila izročenega zneska kredita. Tako bi nastal položaj, ki bi imel v primeru izdaje predlagane začasne odredbe za tožnika hujše negativne posledice kot v primeru njene neizdaje. Tak položaj pa je v nasprotju z varstvom potrošnika, ki je osnovni cilj Direktive. Glede na ugotovljena dejstva zato predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

12Nerelevantna je navedba v izpodbijanem sklepu, da je tožnik glavnico že skoraj odplačal. Dokler je ne odplača, pogoji za izdajo začasne odredbe ne obstoje. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13Na podlagi določb četrtega in šestega odstavka 163. člena v zvezi z 165. členom ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži do končne odločitve o glavni stvari.

¹ Pogoj, ki ga je v pravni red vpeljala precedenčna odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998.
² Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2015, str. 97.
³ Sodba C-287/22, 43. in 48. do 52. tč. obrazložitve.
⁴ Prim. sodba Sodišča EU C-520/21.
⁵ Prim. tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2123/2024 z dne 9. 1. 2025.