VSL Sklep III Cp 157/2026

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se g. A. A. odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ...

2Zoper sklep se pritožuje odvetnik g. A. A. in predlaga, da se spremeni tako, da se predlog zavrže, podrejeno pa naj se sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je bilo o identični zadevi že odločeno s sklepom sodišča z dne 16. 1. 2026, namreč da se g. A. A. odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. Namesto da bi bolnišnica ravnala po sklepu sodišča, pa je na podlagi istih dejstev vložila nov predlog. Pritožnik meni, da slednjega sodišče ne bi smelo vsebinsko ponovno presojati, saj ni šlo za noben nov dogodek oz. novo okoliščino. Ima interes, da se sklep spremeni in predlog zavrže, ker napoveduje odškodninsko tožbo zoper bolnišnico oz. državo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Drži, kar navaja pritožba, da je sodišče prve stopnje že s sklepom 16. 1. 2026 odločalo o predlogu Psihiatrične bolnišnice za sprejem g. A. A. na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in s sklepom 16. 1. 2026 predlog zavrnilo oz. odločilo, da se g. A. A. odpusti iz navedenega oddelka bolnišnice. Tja je bil istega dne sprejet zaradi akutne suicidalne ogroženosti.

5Nadalje drži, da je bolnišnica dne 19. 1. 2026, ko je prejela omenjeni sklep sodišča z dne 16. 1. 2026, ponovno podala predlog za uvedbo enakega postopka. Glede na mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki je bilo povzeto v obrazložitev sklepa sodišča z dne 16. 1. 2026, in glede na stanje g. A. A., je bolnišnica očitno ocenila, da je nujno, da se v sodnem postopku 19. 1. 2026 ponovno preverijo zakonski pogoji za prisilno hospitalizacijo osebe, to je obstoj duševne motnje, motena presoja realnosti, hujše ogrožanje življenja oz. zdravja in nemožnost drugačne oblike zdravljenja (39. čl. Zakona o duševnem zdravju; ZDZdr).

6Ker je bil nov predlog bolnišnice podan, in ker se je g. A. A. nahajal na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o predlogu vsebinsko odločalo; dolžno je bilo tako ravnati. Ne gre namreč za situacijo, v kateri bi smiselno (42. čl. Zakona o nepravdnem postopku; ZNP-1) prišel v poštev 189. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je, da bi bila podana procesna ovira litispendence oz. da bi bilo že odločeno "o istem zahtevku". Izpolnjenost zakonskih pogojev za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pri določeni osebi se namreč nanaša na določen trenutek in ni nujno, da je to pogojeno s kakšnim novim historičnim dogodkom iz zunanjega sveta. Gre namreč za presojo človekovega zdravstvenega stanja, njegovega razumevanja realnosti in posledično vprašanja ogrožanja. Navedeno se v času lahko spreminja pod vplivom istih (preteklih) dogodkov. Drugače rečeno: ni nujno, da bi g. A. A. po 16. 1. 2026 ponovno poskušal storiti samomor, da so v bolnišnici očitno presodili potrebnost ponovnega predloga za neprostovoljno zadržanje na zdravljenju. Odločitev sodišča se v vseh tovrstnih zadevah nanaša na točno določeno časovno obdobje, in ne kar na splošno na osebo in/ali na neki dogodek. Ne gre za 'zahtevek', ali za 'terjatev', pač pa za zdravljenje posameznika v točno določenem času in prostoru. Nedopustno bi bilo kvečjemu voditi zoper eno in isto osebo dva ločena postopka za prisilno hospitalizacijo iz istih razlogov v istem časovnem obdobju.¹

7V obravnavanem primeru ni šlo za tako situacijo. Sodna izvedenka psihiatrične stroke v postopku, ki je bil uvedel 16. 1. 2026, ni bila povsem prepričana, kako bo po akutni suicidalni ogroženosti funkcioniral g. A. A. Navedla je svoje (strokovno) mnenje, da se postopek kasneje lahko ponovno uvede v odvisnosti od aktualne ocene. Sodišče je 16. 1. 2026 s sklepom ocenilo, da zakonski pogoji za neprostovoljno zdravljene tedaj niso bili podani, sklep je postal pravnomočen, saj se nihče od upravičencev zoper njega ni pritožil. Ne glede na to pa je bolnišnica tri dni kasneje, 19. 1. 2026, ponovno podala predlog, v katerem je navedla, da gre za krizno stanje in suicidalnost. Tako ni bilo nobenega razloga za zavrženje predloga, ker je bil ta podan v novem, kasnejšem časovnem momentu. Na potrebo po (novi, a takojšnji) sodni presoji ni moglo vplivati dejstvo, da bolnišnica g. A. A. po prejemu sklepa ni (niti za trenutek) takoj odpustila in nato takoj ponovno zadržala na zdravljenju.

8Navedeno v ničemer ne vpliva na morebitno sodno uveljavljanje pravic g. A. A., ki jih napoveduje pritožba (odškodninska tožba zoper bolnico oz. državo). Predmetni oz. izpodbijani sklep mu nobenih premoženjskih pravic ne jemlje, kot mu jih tudi morebitni oz. želeni sklep o zavrženju predloga ne bi dajal.

9Po obrazloženem se pokaže, da pritožba odvetnika ni utemeljena in jo je treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi s 42. čl. ZNP-1), saj tudi kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, v odločbi prvostopenjskega sodišča ni zasledilo.

¹ Prim. sklep VSL I Cp 720/2015, tudi sklep Ustavnega sodišča Up-563/15 z dne 19. 10. 2017.