SEU odločba

1Predložitveno sodišče (sodišče druge stopnje) v pravdni zadevi uvodoma navedenih strank, odloča o pritožbi toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Bistvene dejanske okoliščine

2Tožnik je dne 15.1.2020 vložil tožbo zoper toženko in med postopkom spremenil tožbo (kar je sodišče prve stopnje dovolilo in v pritožbenem postopku to ni sporno) in sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom tožnika. Za nični je razglasilo dve kreditni pogodbi in tudi notarski sporazum (tč. II. izreka). Ugodilo je tudi dajatvenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora tožniku plačati 56.058,43 € in 13.045,02 €, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. III. in IV. izreka). Zavrnilo je le del tožbenega zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti (tč. V.) vendar tožnik pritožbe ni vložil.

3Predmet obeh kreditnih pogodb je bil stanovanjski kredit in obe pogodbi vsebujeta valutno klavzulo. Po prvi kreditni pogodbi (Kredit I) je toženka tožniku odobrila kredit v znesku 117.007,20 CHF, kar je v protivrednosti €, po menjalniškem nakupnem tečaju banke na dan 24.9.2008 znašalo 72.000,00 €. Dogovorjena je bila obrestna mera 6M LIBOR-CHF (2,8925%) + 2,70%, doba vračanja 300 mesecev (končni rok 30.11.2033), na dan sklenitve pogodbe je bila informativna anuiteta določena v znesku 728,70 CHF. Po drugi kreditni pogodbi (Kredit II) je toženka tožniku odobrila kredit v znesku 29.545,20 CHF, kar je v protivrednosti €, po menjalniškem nakupnem tečaju banke na dan 24.9.2008 znašalo 18.000,00 €. Dogovorjena je bila obrestna mera 6M LIBOR-CHF (2,9358%) + 2,70%, doba vračanja 120 mesecev (končni rok 30.9. 2018), na dan sklenitve pogodbe je bila informativna anuiteta določena v znesku 322,77 CHF kar je v protivrednosti €, po menjalniškem nakupnem tečaju banke na dan 24.9.2008 znašalo 210,10 €. V zvezi s to pogodbo je bil dogovorjen še aneks dne 30.3.2010, v katerem sta se pogodbenika dogovorila, da se spremeni znesek glavnice kredita iz 29.545,20 CHF na 30.337,94 CHF, nova zapadlost je 30.9.2018, mesečna anuiteta pa se spremeni iz 288,54 CHF na 296,58 CHF.

V obeh pogodbah je bilo navedeno, da se realna vrednost kredita ohranja s pomočjo valutne klavzule (CHF)(2. člen v obeh pogodbah). V obeh pogodbah je bilo dogovorjeno tudi, da se se višina mesečne anuitete določa na osnovi izkoriščenega zneska kredita, pogodbene obrestne mere LIBOR, pribitka na LIBOR in dogovorjene odplačilne dobe in se lahko spreminja 2* letno (6. člen v obeh pogodbah). Kreditojemalec se je zavezal, da bo plačeval mesečne anuitete v protivrednosti € po menjalniškem tečaju banke, veljavnem na dan plačila. Dogovorjeno je bilo tudi, da bo zagotovljeno redno plačevanje kredita z upravno izplačilno prepovedjo na tožnikov osebni prejemek, kar pomeni, da je anuitete odplačeval njegov delodajalec in sicer v €, po dogovorjenem tečaju (v 7. členu Kredita I je delodajalec izrecno omenjen, v 10. členu Kredita II pa ne).

4Tožnik je v postopku, ob dovoljeni spremembi tožbe dne 30.1.2024 navedel, da je dne 15.6.2017 predčasno poplačal Kredit I. Od 24.9.2008 do 15.5.2017 je plačal toženki skupno 128.058,43 € „kar je 56.058,43 € več, kot je od tožene stranke iz tega naslova prejel (72.000,00 €)“. Za kredit II je navajal, da je od 24.9.2008 do 29.1.2016 plačal toženki skupno 31.045,02 € „kar je 13.045,02 € več kot je od tožene stranke iz tega naslova prejel (18.000,0o €)“. Tudi ta kredit II je bil predčasno odplačan (datum ni natančno naveden).

5Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi razlage, da toženka ni ravnala v dobri veri, zato sta pogodbi nični (tč. 47). Pogodbena pogoja, ki sta bila zato razglašena kot nična v obeh pogodbah, pa sta ta, na podlagi katerih:“...je bil izključno tožnik tisti, ki je moral prevzeti valutno in obrestno tveganje, saj se o tem pogodbenem pogoju kot šibkejša stranka ni mogel dogovoriti posamično.“ (tč. 39. obrazložitve). Odločitev temelji na razlagah nacionalnega prava in sicer določb Zakona o varstvu potrošnikov, veljavnega v času sklenitve obeh pogodb¹ in sicer določb 22², 23³ in prvega odstavka 24.člena⁴.

Nacionalno pravo

6Sodišče druge stopnje mora po uradni dolžnosti preizkusiti pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku).

7V času sklenitve obeh kreditnih pogodb je kot specialen zakon predpostavke nepoštenosti pogodbenih pogojev določal Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). Sodišče druge stopnje je veljavnost in vsebino citiralo v opombah 1 do 4. Da se v ta zakon prenaša Direktiva Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L št. 95 z dne 21. 4. 1993) je bilo izrecno navedeno z novelo ZVPot-C (Ur. list RS, št. 126-6416/2007, velja od 15.1.2008); za obravnavi primer ni bistveno, da je bila že ob pričetku veljave ZVPot Direktiva upoštevana in prenesena, saj se z novelo ni poseglo v nobeno izmed citiranih določb, ki urejajo nepoštenost pogodbenih pogojev.

V tem obdobju je veljal tudi Zakon o potrošniških kreditih (ZPotk, Ur. list RS, št. 70-3001/2000, veljal od od 23.8.2000 do 6.8.2010), vendar je ta zakon izrecno določal, da se ne uporablja za kreditne pogodbe, zavarovane s hipoteko (1. tč. prvega odst. 3. člena). Nato je bil uveljavljen Zakon o potrošniških kreditih-1 (ZPotk-1, Ur. list RS, št. 59 3270/2010, veljal od 7.8.2010 do 2.3.2017), ki pa je določil, da velja tudi za potrošniške kreditne pogodbe, zavarovane s hipoteko. Ta zakon je bil razveljavljen z Zakonom o potrošniških kreditih–2 (ZPotK-2, Ur. l. št. 77 3226/2016, ki velja od 3.3.2017 naprej). S tem zakonom je bila v nacionalni pravni red prenesena tudi Direktiva 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L št. 60 z dne 28. 2. 2014, str. 34; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2014/17/EU). Tudi ta zakon določa, da se ne uporablja za kreditne pogodbe, sklenjene pred njegovo uveljavitvijo (četrti odst. 99. člena). V 52. členu je določen poseben postopek omejevanja valutnega tveganja, če vrednost rednih plačil odstopa za več kot 10% od vrednosti, ki je bila dogovorjena ob sklenitvi kreditve pogodbe. Te določba zakona se uporabljajo neposredno in so kogentne, sankcija je ničnost (drugi odst. 5. in 27. člena).

8Splošni materialnopravni predpis, ki ureja tudi pogodbena razmerja je Obligacijski zakonik (Ur. list Rs, št. 83-4287/2001, velja od 1.1.2002). Za denarne obveznosti kot pravilo določa načelo denarnega nominalizma (371. člena), vendar med dopustnimi izjemami določa tudi valutno klavzulo (prvi odstavek 372. člena). Med temeljnimi načeli pa določa načelo vestnosti in poštenja (5. člen), enake vrednosti dajatev (8. člen). Z uveljavitvijo OZ (1.1.2002) je prenehal veljati Zakon o obligacijskih razmerjih, razen (med drugimi) določb 1065. do 1068. člena, v njih pa je urejena kreditna pogodba. Te določbe so torej še zmeraj veljavno pravo.

9Ustava Republike Slovenije v 2. členu določa:“Slovenija je pravna in socialna država“. V ustavni doktrini se navaja, da med formalna načela pravne države sodi tudi načelo sorazmernosti⁵; v 14. členu določa enakost pred zakonom; v 22. členu pa enako varstvo pravic; v 33. ureja pravico pravica do zasebne lastnine in dedovanja ter prvem odstavku 67. člena pogoje pridobivanja lastnine.

Preglednost pogodbenega pogoja

10V Republiki Sloveniji je bila Direktiva prenesena drugače glede določbe 4(2) člena Direktiva. Direktiva merila za preglednost pogodbenega pogoja določa v 5. členu in ta merila so enaka tudi za preglednost, ki je navedena v 4(2). členu. Vendar v slovensko nacionalno pravo ta določba ni bile prenesena, zato se lahko presoja nepoštenosti opravi glede kateregakoli pogodbenega pogoja in ne glede na to ali je bila izpolnjena predpostavka preglednosti, torej tudi v primeru, če je banka v celoti izpolnila pojasnilno dolžnost⁶.

Člen 3(1) Direktive

11Člen 3(1) Direktive določa:“Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“.

12Sodišče je v številnih odločbah pojasnilo, da je vsebinsko merilo razlage dobre vere v smislu člena 3(1) Direktive in glede na 16. uvodno izjavo ocena, ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevni pogoj sprejel. Merilo presoje je objektivno.⁷

13Sodišče kot vsebinska merila znatnega neravnotežja poudarja primarno uporabo nacionalnih pravil in dogovor med strankama (primerjalna analiza) ter da se preizkus obstoja morebitnega „znatnega neravnotežja“ ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo, ki bi temeljila na primerjavi skupnega zneska transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani, in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, na drugi, ker lahko zadošča že dovolj resen poseg v pravni položaj, ki je potrošniku kot zadevni pogodbeni stranki zagotovljen z veljavnimi nacionalnimi določbami.⁸

14V Republiki Sloveniji je bila določba 3(1) Direktiva v nacionalni predpis ZVPot prenesena drugače in sicer tako, da oba predpostavki nista kumulativni temveč alternativni (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Predložitevno sodišče je prav v zvezi s tem vprašanjem namreč že zastavilo predhodno vprašanje dne 8.6.2021 in je Sodišče dne 13.10.2022 izdalo sodbo C-405/21.

Razlogi predložitvenega sodišča

15Tako v tem primeru, kot v vseh drugih, sodišča presojo znatnega neravnotežja opravijo sklicujoč se izključno na merilo Sodišča, ki se ne omejuje na količinsko ekonomsko presojo temveč zgolj na obstoj prevalitve neomejenega valutnega tveganja na potrošnika, ki ga podreja razlagi:“ Znatno neravnotežje namreč lahko nastane že zaradi dovolj resnega posega v pravni položaj...“.

16Predložitveno sodišče je že navedlo, da OZ, ki ima naravo splošnega zakona, dovoljuje uporabo valutne klavzule. Posebnih pravil, ki bi omejevala valutno tveganje, splošna pravila ne vsebujejo. V obeh pogodbah se stranki tudi nista dogovorili ničesar o tem. Omejitev valutnega tveganja bi torej bila prepuščena razlagi temeljnih načel, ki jih določa OZ in vsebujejo razlagalna navodila, med njimi že omenjeni načeli vestnosti in poštenja ter enake vrednosti dajatev, katerih bistvo je, da je potrebno uravnoteženo varovati interese obeh strank v pogodbenem razmerju. Vendar se te določbe ne uporabljajo, ker sodišča niso obravnavala bistveno enakih primerov, v katerih bi bilo potrebno uporabiti samo te nacionalne določbe. Predložitveno sodišče je že citiralo sedaj veljavni ZPotK-2. Z njim so bile v nacionalni pravni red prenesene Direktive, med njimi tudi Direktiva 2014/17/EU, katere namen je tudi omejitev valutnih tveganj (glej uvodno tč. 30). Slovenski zakonodajalec je to mejo določil že pri 10%, kot je to že bilo citirano (52. člen). Kršitev (tudi) te določbe je sankcionirana z ničnostjo (drugi odst. 5. člena) in določbe tega zakona se neposredno uporabljajo (drugi odst. 27. člena). Vendar je ovira uporabe te določbe tudi za primere, kot so predmetni, razlog časovne veljavnosti tega zakona. Zakonodajalec je namreč določil, da se zakon prične uporabljati 2.3.2017 in v prehodnih določbah, da se ta zakon ne uporablja za kreditne pogodbe, sklenjene pred dnem uveljavitve tega zakona (četrti odstavek 99. člena). Vendar je skupno vsem, da omejitev valutnega tveganja velja od 2.3.2017 naprej. Predložitveno sodišče je sicer uvedlo tudi postopek pred Ustavnim sodiščem (zahteva za oceno ustavnosti) prav v zvezi z morebitno veljavnostjo navedene določbe tudi za pogodbena razmerja pred uveljavitvijo zakona.

Za potrebe vprašanja razlage meril zato predložitveno sodišče sedaj izhaja iz položaja veljavne zakonske ureditve in sprejema izhodišče, da v nacionalnem pravu, v okoliščinah konkretnega primera, ne obstaja dispozitivna določba, ki bi omejevala valutno tveganje. Potrošniki so torej v enakem položaju kot vsi drugi kreditojemalci.

Količinska ekonomska presoja

17Predložitveno sodišče je seznanjeno z razlagami Sodišča, ki je v večih zadevah obravnavalo predpostavki dobre vere in znatnega neravnotežnja⁹, vendar je skupno vsem, da sta bila v nacionalno pravo držav članic kumulativno prenesena pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja. V Republiki Sloveniji je položaj drugačen, saj so te predpostavke določene alternativino.

Skupno vsem zadevam, ki jih nacionalna sodišča¹⁰ obravnavamo je, da je v vseh bilo prevaljeno valutno (razmerje med CHF in €) in obrestno (LIBOR, ki se spreminja 2* letno) na potrošnika in to neomejeno in to je bilo storjeno ob sklenitvi pogodbe.

Predložitveno sodišče se sprašuje ali je neomejeno valutno in obrestno tveganje, ki je v tem in drugih bistveno enakih primerih, bilo prevaljeno na potrošnika, samo po sebi, skratka zgolj obstoj takšne pogodbene klavzule (ki je včasih izrecno, včasih pa le implicitno vgrajena v kreditno pogodbo), razlog za razglasitev celotne kreditne pogodbe za nično, ne da bi se torej preizkusilo ali se je to tveganje realiziralo do mere, ki jo določa zakonska predpostavka „znatno neravnotežje“. Sprašuje se ali merila, kot jih razlaga Sodišče, tudi glede navedene pogodbene klavzule oziroma njenih učinkov zahtevajo, da se uporabi merilo količinske ekonomske presoje ali zadošča zgolj obstoj pogodbene klavzule, ki tveganja prenašajo v celoti na potrošnika.

18Predložitveno sodišče pri tem meni, da je odgovor pomemben tako za obravnavani primer v katerem sta bili pogodbeni razmerji zaključeni, kot tudi za primere, v katerih so ta razmerja še odprta. Za ene ali druge se morajo uporabljati ista merila razlage navedene predpostavke, v prvih primerih je le lažje dokazovanje, če se upošteva merilo količinske ekonomske presoje. V konkretnem primeru je tožnik za Kredit I ob sklenitvi pogodbe lahko ocenil, da bo moral banki vrniti 218.610,00 CHF (300 * 728,70 CHF) oziroma 137.934,00 € (300*459,78 €), vrnil pa je 128.058,00 €. Pri kreditu II pa je lahko ob sklenitvi pogodbe ocenil, da bo moral banki vrniti 25.212,00 € (120 * 210,10 €) vrnil pa je 31.045,02 €. S sklenitvijo aneksa so se ti zneski nekoliko, vendar ne bistveno spremenili. Glede Kredita II tako ni sporna razlaga, da ustreza merilom Sodišča in se okoliščine tega razmerja podrejajo predpostavki znatnega neravnotežja, v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot. Glede Kredita I pa je odločitev o tem ali se okoliščine tega razmerja podrejajo predpostavki znatnega neravnotežja odvisna od razlage že povzetih meril.

18Kot je bilo že zapisano je uporaba valutnih klavzul v nacionalnem pravu bila in je še zmeraj dovoljena. Njihova neločljiva, v samo bistvo tega pravnega instituta vgrajena so tudi nihanja valut (valutno tveganje), zato ta lastnost ne more biti opredeljena kot nepoštena. Ob taki razlagi bi morala biti namreč njihova uporaba prepovedana. Takšna razlaga bi torej imela odvračilni učinek, ki bi povzročil, da bi ta instrument oziroma tovrstni bančni produkti, izginili.

Nepošteno pa je, če se to nihanje v celoti in neomejeno prenese na potrošnika. Če se torej želi ohraniti uporaba valutne klavzule je potrebno iz nje izhajajoča tveganja omejiti in porazdeliti. Na vprašanje kako, pa je možen odgovor šele potem, če predložitveno sodišče ve ali je takšna razlaga sploh dopustna in v skladu z razlagami prava EU oziroma razlagami Sodišča. Po razlagi predložitvenega sodišča je zato potrebno ločevati med dopustno uporabo valutne klavzule in nedopustnega valutnega tveganja, ki iz nje izhaja, če je slednje v celoti in neomejeno prevaljeno na potrošnika in če se realizira.

20Zaradi že pojasnjenega prenosa Direktive v nacionalni pravni red, kjer so štiri predpostavke določene alternativno, se zato zastavlja enako vprašanje tudi za predpostavko „dobre vere“, ki je bila prenesena v četrto alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot kot „načelo vestnosti in poštenja“¹¹. V razlagi nacionalnih sodišč, kot tudi v obravnavanem primeru, je bila ugotovljena kršitev te predpostavke. Prenos neomejenega valutnega tveganja na potrošnika, je z razlago že citiranega objektivnega merila presoje, zmeraj enak – ni razumno pričakovanje, da bi potrošnik, če bi se o tem posamično pogajal, to neomejeno valutno tveganje sprejel. Predložitveno sodišče pa je že natančno pojasnilo, da v nacionalnem pravu ni pomembno ali je banka opravila pojasnilo dolžnost ali ne, v obeh primerih lahko potrošnik zahteva presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja.

21Skupen imenovalec „dobre vere“ in „znatnega neravnotežja“ je v vseh primerih, ki jih obravnavamo nacionalna sodišča, v tem ali je pogodbeni pogoj, ki prevaljuje v celoti in neomejeno na potrošnika breme valutnega (in obrestnega) tveganja, nepošten, ne glede na to ali se je to tveganje realiziralo. Zaradi alternativno določenih meril bi naj bilo vseeno ali se ta pogodbeni pogoj podredi samo predpostavki:

- dobre vere – ne glede na (ne)izpolnjeno pojasnilno dolžnost je odgovor, upoštevajoč merila dobre vere, zmeraj enak – noben razumen potrošnik, če bi imel možnost se pogajati, ne bi pristal na neomejeno in v celoti v njegovo breme preneseno valutno tveganja;

- znatnemu neravnotežju – če je sprejeta razlaga, da zgolj obstoj te klavzule, ne glede na ekonomsko količinsko presojo, ne glede na to ali se je to tveganje realiziralo v breme potrošnika, torej sam po sebi zadostuje.

Nacionalno pravo za vse štiri predpostavke nepoštenih pogodbenih pogojev (in tudi tistih, ki so primeroma našteti v nadaljevanju 24. člena ZVPot) določa sankcijo ničnosti. Za slovensko nacionalno ureditev bi že zgolj presoja z merili dobre vere, kot je bilo pojasnjeno, zadoščala za ugotovitev, da so prav vse kreditne pogodbe z valutno klavzulo, ne glede na (ne)uresničitev valutnega tveganja, nepoštene¹². Pri tem, kot je bilo pojasnjeno, je tudi nepomembno ali je bila pojasnila dolžnost opravljena ali ne, ker ta ni predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja.

22Sodišče je predložitvenemu sodišču, kot je bilo že navedeno, namreč v zadevi C-405/21 že odgovorilo, da ugotovitev znatnega neravnotežja zadostuje, da se pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega in ni potrebno preverjati ali je izpolnjen tudi pogoj dobre vere. Ker je bilo vprašanje predložitvenega sodišča preoblikovano in je sedaj uveljavljena razlaga, da so vse štiri predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot alternativne, se zastavlja vprašanje ali velja tudi obratno – ali za razglasitev pogodbenega pogoja za nepoštenega zadošča, da se podreja predpostavki dobre vere.

23Zato predložitveno sodišče potrebuje tudi razlago sodbe Sodišča C–405/21. Z merili Sodišča je namreč odgovor na vprašanje ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevni pogoj (neomejeno valutno tveganje v njegovo breme) sprejel zmeraj enopomenski – ne bi. Predložitveno sodišče zato izhaja iz izhodišča, da se je Sodišče zavedalo tega, ko je preoblikovalo vprašanje predložitvenega sodišča in na vprašanja:“ali znatno neravnotežje ali dobra vera“ posredovalo odgovor, kot je citiran – znatno neravnotežje „ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo „dobre vere“. Direktiva obe predpostavki povezuje, kumulira, nacionalno pravo pa ne. Predložitveno sodišče je sicer že opozorilo, da je bila v nacionalno pravo „dobra vera“ prenesena kot „načelo vestnosti in poštenja“, kar bi dopuščalo tudi razlage, da gre za širša merila, ki zahtevajo, da se upoštevajo interesi, pričakovanja obeh pogodbenih strank; zato zgolj prenos neomejenega valutnega tveganja na potrošnika ne bi zadoščal temveč bi se moralo preveriti ali je ta pogoj vplival na pogodbeno razmerje oziroma ali je povzročil učinke nesorazmeno v škodo potrošnika. Vendar so dosednje razlage v sodni praksi takšne, da se dobra vera uporablja kot sinonim za vestnost in poštenje.

Zato predložitveno sodišče potrebuje odgovor tudi glede navedene sodbe. Če je potrebno to sodbo razumeti tako, da zadošča le razlaga merila objektivne vere, kot jo je razložilo Sodišče, da se neomejeno valutno tveganje razglasi za nepošten pogodbeni pogoj zgolj zato, ker je bil izrecno ali implicitno vgrajen v pogodbo, ta pogoj pa je v slovenskem pravu določen kot alternativna in samostojna predpostavka, potem so ne samo predmetna pogodba temveč prav vse pogodbe v Republiki Sloveniji, ki vsebujejo valutno klavzulo, nobena pa nima določb o njihovi omejitvi (sklenjene vsaj pred 2.3.2017, ko je pričel veljati ZPotK-2), nepoštene in nične (kajti ta sankcija je določena v nacionalnem pravu).

25Zato predložitveno sodišče sprašuje:

1„Ali je treba člen 3(1) Direktive in razlage Sodišča o merilih presoje predpostavke „znatno neravnotežje“ pri pogodbenem pogoju, ki v celoti in neomejeno prevali valutna in obrestna tveganja na potrošnika, razlagati tako, da nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, ki v primeru, da se to tveganje ne realizira na način, da mora potrošnik vrniti banki višji skupni znesek denarja kot ga je ob sklenitvi pogodbe, glede na elemente, ki so mu bili takrat znani, lahko pričakoval in izračunal, takšen pogoj ne razglasi za nepošten?“.

2„Ali je treba člen 3(1) Direktive in sodbo Sodišča EU C-405/21 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pogodbeni pogoj, ki v celoti in neomejeno prevali valutna in obrestna tveganja na potrošnika, razglasi za nepošten, zgolj na podlagi meril Sodišča EU, s katerimi se opredeljuje zahteva „dobre vere““?

26Če se sprejme razlaga, da je zaradi povzete zakonske ureditve v Republiki Sloveniji, potrebno presojati v skladu z merili Sodišča znatno neravnotežje z merilom količinske presoje, potem se lahko ohranijo v veljavi tiste pogodbe, pri katerih se, ob sklenitvi pogodbe za potrošnike pričakovan in enostavno izračunan znesek, ki ga bodo morali vrniti (število anuitet * število mesecev) ni realiziral in je ostal v mejah teh pričakovanj, torej ni dosegel stopnje „znatno“. Sodiščem navedeni pravni standard daje možnosti, da v vsakem primeru posebej določijo to mejo. Meni tudi, da bi s takšno razlago bili uravnoteženi cilji učinkovitosti, odvračilnosti in tudi sorazmernosti, ki kot načela prava EU določajo tudi vrednotna merila razlag nacionalnih sodišč, ta načela so tudi sicer načela nacionalnega prava. Zaradi preoblikovanega vprašanja in odgovora Sodišča v zadevi C-405/21 pa potrebuje predložitveno sodišče še odgovor ali zadošča za nepoštenost pogodbenega pogoja zgolj obstoj predpostavke „dobre vere“. Kot je bilo namreč pojasnjeno, sta ti dve (in še dve dodatni predpostavki) predpostavki v nacionalnem pravu določeni alternativno in morda je Sodišče prav zato v citirani sodbi odločilo tako, kot je.

27Predložitveno sodišče je zato predmetni postopek prekinilo in na Sodišče naslovilo vprašanji, kot je razvidno iz izreka sklepa, v skladu s tretjim odst. tč. a., prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije (tč. I. izreka).

28Predmetni postopek bo prekinjen do odločitve Sodišča (tč. II. izreka; 113.a člen Zakona o sodiščih).

--------------------------------------

1ZVPot, Ur. list RS št. 815/1998 s spremembami, veljaven od 28.3.1998 do 25.10.2022.

2(1) Za pogodbene pogoje po tem zakonu se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje. (2) Pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. (3) Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav. (4) Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi. (5) Nejasna določila je treba razlagati v korist potrošnika.

3(1) Podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. (2) Pogodbeni pogoji iz prejšnjega odstavka so nični.

4(1) Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

5Matej Avbelj, Lovro Šturm, KURS, Splošne določbe / 2. člen / Pravna država / Komentar / Obseg varovanja pravic, 2019, Splošno ustavno načelo sorazmernosti, tč. 16.

6C-484/08, 3. 6. 2010. C-26/13, 30. 4. 2014, tč. 41., 42.; „Slovenia - National law extends the unfairness assessment to contract terms relating to the main subject matter of the contract and to the adequacy of the price or remuneration, regardless of whether such terms are in plain, intelligible language.“; dostopno na https://commission.europa.eu/content/notifications-under-article-8a-directive-9313eec-0_en.; Takšno razlago je potrdilo Ustavno sodišče v zadevi Up-191/22 z dne 22.9.2025, predvsem tč. 17. obrazložitve.

7Npr. C-621/17, 3. 10. 2019.

8Npr. C-229/19 in C-289/19 z dne 27.1.2021.

9Aziz (C-415/11, 14.3.2023); Kiss ( C-621/17, 13.10.2019); Andriciuc (C-186/16, 20.9.2017); Paribas (C-776/19 do C-782/19, 10.6.2021); Dexia Nederland, (C-229/19 in C-289/19, 27.1.2021); Provident Polska (C-321/22, 23.11.2023); Primus (C‑421/14, 26.1.2017)

10Po statističnih podatkih predložitvenega sodišča za mesec september je ob skupnem številu 263 nerešenih zadev, kar 94 takšnih, ki se nanašajo na kreditne pogodbe z valutno klavzulo.

11Slovenski zakonodajalec je predpostavko „dobre vere“ (good faith) prenesel v ZVPot kot „načelo vestnosti in poštenja“. Razlaga te materialnopravne predpostavke v nacionalnem pravu pa je drugačna in bistveno širša, kot je avtonomna in enotna (evro avtonomna) razlaga Sodišča. Načelo vestnosti in poštenja je bistveno širše, saj se razteza na celotno obdobje trajanja pogodbenega razmerja. Način njegovega uresničevanja se razteza od njegove neposredne uporabe kot vira prava, kot argument pri uporabi prava ter izbiri ustreznega pravnega pravila za določitvi njegove vsebine za konkreten primer (vrednotno merilo razlage). Načelo opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju lastnih interesov in se zato morajo upoštevati tudi interesi druge stranke. Udeleženci morajo biti kljub nasprotujočim se interesom drug do drugega lojalni, in to ves čas pogodbenega razmerja, torej v vseh fazah, tudi izpolnitveni.

12Po sprejetju citirane odločbe Sodišča, se je razlaga nacionalnih sodišč, predvsem pod vplivom razlag VSRS obrnila v smer, da kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni, da je pogodbeni pogoj v nasprotju z dobro vero in je zato celotna pogodba nična. Vodilna je odločba II Ips 8/2022 z dne 19.4.2023, ki temelji na razlagi, da je pojasnila dolžnost zajeta v vseh štirih, alternativno naštetih materialnopravnih predpostavkah iz prvega odstavka 24. člena ZVpot. Tudi v novejših sodnih odločbah se to stališča poudarja( VSRS II Ips 39/2024 z dne 19.2.2025; VSRS II Ips 24/2025 z dne 18.6.2025). Drugače meni Ustavno sodišče, v že citirani Up-191/22 z dne 22.9.2025 (tč. 17.).