VSRS Sodba IV Ips 2/2025

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek zoper pravno osebo A., d. d., in odgovorne osebe B. B., C. C., D. D. ter E. E. zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo pravno osebo A. (v nadaljevanju A., d. d.) in odgovorne osebe B. B., C. C., D. D. ter E. E. spoznalo za odgovorne za prekršek po 2. točki prvega odstavka 111. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-3). Pravni osebi A., d. d., je izreklo globo v višini 25.000,00 EUR, odgovornim osebam pa vsakemu v višini 500,00 EUR. V plačilo jim je naložilo stroške postopka. Odločilo je še, da se v ostalem delu zoper obdolžence postopek o prekršku ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Zoper sodbo so pravna oseba A., d. d., in odgovorni osebi B. B. ter C. C. vložili pritožbe, ki jih je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnikom je v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka zaradi kršitve 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s šestim in prvim odstavkom 42. člena ZP-1 in v zvezi z 2. točko prvega odstavka 111. člena ZJN-3 ter zaradi kršitve določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti so odgovorili zagovorniki odgovornih oseb B. B. in C. C. Pritrdili so stališču vrhovne državne tožilke in predlagali, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in postopek o prekršku ustavi.

B.

4Pravna oseba in njene odgovorne osebe so bile v obravnavani zadevi spoznane za odgovorne storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3. Opis dejanja v izreku sodbe je v bistvenem zajemal očitek, da sta odgovorni osebi B. B. kot predsednik uprave in C. C. kot član uprave družbe A., d. d., pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, dne 13. 9. 2018 s ponudnikom - F. - podpisala pogodbo za storitev pravnega svetovanja na področju pri izvajanju pristojnosti in poslovanju družbe A., d. d., in dne 26. 2. 2019 še aneks št. 1 k pogodbi. Odgovorna oseba D. D. je kot direktorica projektov v poslovnih funkcijah uprave pravne osebe v obdobju od 22. 11. 2018 do 22. 10. 2019 lastnoročno podpisala in potrdila 10 računov, ki so zajemali storitve svetovanja pri javnih naročilih, odgovorna oseba E. E. pa je kot direktor poslovnega področja pri pravni osebi v obdobju med 20. 11. 2018 in 8. 7. 2020 lastnoročno podpisal 19 računov, ki so zajemali storitve svetovanja pri javnih naročilih. S tem so oddali enotno javno naročilo storitev svetovanja pri javnih naročilih brez izvedbe ustreznega postopka javnega naročanja po ZJN-3.

5Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 3. točke 156. člena ZP-1, ker je pregon absolutno zastaral, pri tem pa odpira vprašanje, kdaj je bilo javno naročilo v konkretni zadevi oddano in prekršek dokončan. Vložnica meni, da je bilo javno naročilo oddano s podpisom pogodbe med naročnikom in ponudnikom dne 13. 9. 2018 oziroma aneksa k tej pogodbi dne 26. 2. 2019 in tedaj prekršek tudi dokončan, medtem ko nadaljnje potrjevanje računov ni več del prekrška

6Stališče vložnice je pravilno. Skladno z 2. točko prvega odstavka 111. člena ZJN-3 se za prekršek kaznuje pravna oseba, če kot naročnik odda javno naročilo brez izvedbe ustreznega postopka. Že jezikovna razlaga zakonske določbe sporoča, da se inkriminacija prekrška omejuje na oddajo javnega naročila (mimo javno-naročniške zakonodaje), torej na fazo naročanja. V obravnavanem primeru je bilo javno naročilo oddano s sklenitvijo pogodbe za dogovorjeno storitev in aneksa k tej pogodbi med pravno osebo A., d. d., kot naročnikom in F. kot ponudnikom. S tem so bili zakonski znaki prekrška izpolnjeni. Preostali očitki, ki zajemajo ravnanja odgovornih oseb D. D. in E. E. s podpisovanjem in potrjevanjem računov - izdanih s strani izvajalca za opravljene storitve na podlagi sklenjene pogodbe in aneksa - pa predstavljajo zgolj izvajanje pogodbe in na obstoj prekrška ne morejo vplivati.

7Stališču višjega sodišča, ki je v obravnavani pravni situaciji prepoznalo trajajoč prekršek, pri katerem je sklenitev pogodbe med naročnikom in izvajalcem povzročila nastanek protipravnega stanja, ki se je s potrjevanjem računov vzdrževalo, ni mogoče slediti. Za trajajoča kazniva ravnanja, pri katerih storilec povzroči nastanek protipravnega stanja in ga določen čas vzdržuje, je bistveno, da je poleg uresničenega protipravnega stanja tudi njegovo vzdrževanje sestavni del biti prekrška.¹ Konstrukcijo trajajočega prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 v smislu vzdrževanja protipravnega stanja je mogoče prepoznati v zaporednem oddajanju javnih naročil,² ne pa v podpisovanju in potrjevanju računov, ki jih je izdal izvajalec na podlagi sklenjenega pravnega posla in ki sodijo izključno v fazo izvrševanja pogodbe. Drugačna razlaga, po kateri bi inkriminacija obravnavanega prekrška po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZJN-3 zajemala tudi naknadno izpolnjevanje obveznosti po pogodbi, s katero je bilo javno naročilo oddano, nima podlage v zakonski določbi in presega zakonsko zarisano polje kaznivosti.

8Glede na pojasnjeno vrhovna državna tožilka pravilno navaja, da je bilo javno naročilo v konkretnem primeru oddano s podpisom pogodbe oziroma aneksa k pogodbi dne 26. 2. 2019 in je bil prekršek tedaj dokončan. Posledično pa se kot utemeljene izkažejo tudi njene navedbe o nastopu zastaranja pregona.

9Zastaranje je urejeno z določbo 42. člena ZP-1. V njej so predpisani relativni zastaralni roki za pregon, ki so odvisni od teže prekrška, absolutni zastaralni rok za pregon, ki je neodvisen od teže prekrška, ter pravila o zadržanju in pretrganju zastaranja. V predmetni zadevi se storilcem očita prekršek, za katerega je po prvem odstavku 42. člena ZP-1 predpisan splošni relativni zastaralni rok za pregon, ki je dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Po šestem odstavku 42. člena ZP-1 pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (t. i. absolutni zastaralni rok).

10Zastaranje pregona je v obravnavani zadevi pričelo teči dne 26. 2. 2019, ko je bil prekršek storjen oziroma dokončan, absolutni zastaralni rok iz šestega odstavka 42. člena ZP-1 pa se je iztekel dne 26. 2. 2023, kar je pred izdajo prvostopenjske sodbe. Vložnica zato utemeljeno uveljavlja kršitev zakona iz 3. točke 156. člena ZP-1.

C.

11Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da je pregon za prekršek iz 2. točke prvega odstavka 111. člena ZJN-3 absolutno zastaral, zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi s 426. členom Zakona o kazenskem postopku spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper v uvodu navedene storilce ustavilo. Preostale uveljavljane kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti (po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1) posledično ni presojalo.

12Ker je bil postopek ustavljen, stroški bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 ).

13Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Npr. sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 33/2009 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 28/2021 z dne 19. 4. 2022.
² Prim. sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 26/2021 z dne 15. 2. 2022 in IV Ips 12/2023 z dne 19. 10. 2023.