VSC Sklep I Kp 87047/2025

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zoper mladoletnika A. A. odredilo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2Zoper sklep se je pritožila zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov po 371. členu ZKP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in napadani sklep razveljavi ter pripor odpravi, podredno pa, da se mladoletniku odredi hišni pripor.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo vse potrebne in razumne razloge o obstoju vseh pogojev za odreditev pripora mladoletniku. Tako je prepričljivo pojasnilo, da je izkazan utemeljen sum storitve očitanih mu kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave RS ter 471. člena ZKP. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, razlogi napadanega sklepa niso nerazumni, arbitrarni, diskriminatorni ali pavšalni, kot to zmotno in neutemeljeno navaja pritožba.

5Utemeljen sum, da je mladoletnik storil očitana mu kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz dokazov, zbranih v predkazenskem postopku, katerih vsebino je sodišče povzelo na straneh 5-12 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Glede na vsebino povzetih dokazov tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov o tem, da je utemeljen sum, da je mladoletnik storil očitana mu kazniva dejanja, nedvomno izkazan, čemur pritožba niti ne nasprotuje. Pritožnica pa nasprotuje zaključkom prvostopenjskega sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti pripora.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo mladoletnik z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj v primeru izpustitve na prostost nadaljeval, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

7Teža, način storitve kaznivih dejanj ter okoliščine storitve nedvomno izkazujejo objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti, ko je mladoletnik na ravni utemeljenega suma znotraj obdobja treh mesecev izvršil kar tri kazniva dejanja ogrožanja javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom. Zagovornica je v pritožbi povsem neutemeljeno navedla, da je v dogodkih pod obtožbo nastala zgolj večja premoženjska škoda, ni pa nastala nobena posledica za ljudi v smislu ogrožanja ter nihče ni bil poškodovan. Za očitana kazniva dejanja po prvem odstavku 326. člena KZ-1 je namreč kot prepovedana posledica zahtevana povzročitev konkretne nevarnosti življenju ljudem, oz. premoženju velike vrednosti, v kolikor pa bi prišlo še do hude telesne poškodbe ali smrti ene ali več oseb, pa več ne bi šlo za konkretno očitano kaznivo dejanje, temveč za katero od kvalificiranih oblik po tretjem oz. četrtem odstavku 326. člena, ki predvidevata višjo kazen, ali celo za povsem drugo kaznivo dejanje. Glede na očitek dejanj pa je edini logični in življenjski zaključek ta, da je tovrstna nevarnost bila povzročena, zgolj sreči in hitrim reakcijam strojevodij pa je moč pripisati pravočasno zaviranje vlaka in s tem preprečitev iztirjenja vlaka, četudi trkov ni bilo možno preprečiti. Prav tako naj bi mladoletnik dejanja storil v nočnem času, ko je vidljivost slabša, zaradi česar je bilo še toliko težje preprečiti trk. Ob vsem tem pa se mu očita še nadaljevano kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, ko naj bi uničil najmanj 4 kolesa, za kar mu prav tako grozi kazen zapora do dveh let. Vsled vsega navedenega so objektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti nedvomno podane.

8Ob vsem navedenem pa so pravilni zaključki prvega sodišča, da je mladoletnik z očitanimi ravnanji izkazal izjemno negativne osebne lastnosti, tudi brezbrižnost do posledic, ki bi jih zaradi njegovih ravnanj, ko se je vedno znova spuščal v to početje, lahko utrpeli tako posamezniki, kot tudi premoženje, kar vsekakor utemeljuje subjektivni vidik ponovitvene nevarnosti. Pritožnica zmotno navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo predhodne nekaznovanosti mladoletnika, saj je to okoliščino vzelo v obzir. Vendar je tehtno in utemeljeno presodilo, da ta okoliščina ne vpliva na zaključek o njegovi ponovitveni nevarnosti, saj je predkaznovanost le ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na ponovitveno nevarnost, nikakor pa ne nujni pogoj za sklepanje o ponovitveni nevarnosti. In četudi je mladoletnik dijak, ki se redno šola, tudi ta okoliščina ne pretehta nad težo kaznivega dejanja ter ugotovljenimi negativnimi lastnostmi, podanimi v njegovi sferi, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

9Po oceni pritožbenega sodišča pa mladoletnikov način zagovora, torej z molkom, slednjemu prav v ničemer ni bil štet v škodo in ni v ničemer vplival na presojo mladoletnikove ponovitvene nevarnosti, kot tudi ne katerega koli drugega pogoja za pripor. Pravilni zaključki prvega sodišča o obstoju negativnih osebnih lastnosti namreč temeljijo na številnih drugih, argumentiranih okoliščinah, nikakor pa ne na dejstvu, da se je branil z molkom.

10Nobenega dvoma ni, da se sme pripor zoper mladoletnika odrediti le izjemoma. Za presojo, ali je pripor neogibno potreben, morajo veljati strožja merila kot glede polnoletnih storilcev. Namreč pripor je mogoče odrediti le, če istega cilja ni mogoče doseči z nobenim drugim milejšim ukrepom, vključno z ukrepi iz določila 471. člena ZKP. Vse navedeno je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo. Pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je pripor zoper mladoletnika neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo težo in količino očitane kriminalne dejavnosti, način izvršitve očitanih kaznivih dejanj ter stopnjo ogrožanja pravno zavarovanih dobrin in vsled temu tudi utemeljeno zaključilo, da vse navedeno nedvomno pretehta nad obdolženčevo pravico do njegove osebne svobode. Očitana kazniva dejanja pa je na ravni utemeljenega suma storil, četudi nima neurejenih družinskih razmer, zato ta okoliščina ne pripelje do zaključka, da bi bil primernejši ukrep hišni pripor. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč milejši ukrep, vključno s hišnim priporom, za katerega se zavzema pritožnica (in ki bi morebiti lahko mladoletniku omogočil šolanje, vendar le pod pogojem, da bi mu to dovolilo sodišče), ni zadosten in ni primeren ukrep za preprečitev mladoletnikove ugotovljene ponovitvene nevarnosti, saj je izkazal, da mu izvrševanje kaznivih dejanj ni tuje in le-ta (glede na podan utemeljen sum), izvršuje brez vsakršnih zadržkov. Ob dejstvu, da je mladoletnik s svojim ravnanjem pokazal, da mu ni mar za spoštovanje predpisanih norm in pravil, pa je kot pomembno izpostaviti tudi, da naj bi z izvršitvijo kaznivih dejanj nadaljeval tudi po tem, ko je bila pri njemu kot osumljencu opravljena hišna in osebna preiskava in je bil torej seznanjen, da je policija zoper njega že usmerjeno deluje (sicer za druga kazniva dejanja, kot tu obravnavana). Ocena sodišča o sorazmernosti ukrepa je tako za pritožbeno sodišče povsem sprejemljiva, pritožnica teh zaključkov ni postavila pod vprašaj, zatrjevanih kršitev pravice do osebne svobode in družinskega življenja pa ni podanih.

11Ker glede na navedeno pritožbeni očitki zagovornice niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).