VSL Sodba in sklep II Cp 1193/2024

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka razveljavi.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta ter se izpodbijana sodba v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (II. točka izreka) potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen (I. točka izreka) in da so kreditna pogodba št. 001 z dne 14. 5. 2008, notarski zapis SV 982/08 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 14. 5. 2008, v delu, ki vsebuje pogodbo št. 001, nični (II. točka izreka).

2Toženka in stranski intervenient v svojih pritožbah zoper sodbo uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Oba pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Toženka ima tudi podredni predlog; pritožbeno sodišče naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Toženka trdi, da so v tožbi, s katero se uveljavlja ničnost pogodbe, stranke pogodbe nujni sosporniki. Terjatev, ki je predmet kreditne pogodbe, je bila že pred pravdo odstopljena družbi A. Tožnica bi morala s tožbo na aktivni ali pasivni strani zajeti B. B. in družbo A.

Ugotovitev, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, je oprta na napačno dokazno oceno in napačno uporabo materialnega prava. Sodišče je odločalo mimo trditvene podlage pravdnih strank, do nekaterih toženkinih navedb pa se sploh ni opredelilo. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na odločbe SEU, ki temeljijo na bistveno drugačnem dejanskem stanju. Zadeva Paribas se nanaša na kompleksen finančni instrument (Helvet Immo), katerega delovanje in učinki so povprečnemu potrošniku težje razumljivi (pri kreditu v tuji valuti je drugače). Načelo lojalne razlage ne pomeni, da lahko sodišče nacionalno pravo razlaga contra legem, v nasprotju z ustavno prepovedjo povratne veljave zakonov. Banke so izpolnile svoje pogodbene obveznosti, kakršne so bile v veljavi v času sklenitve kreditne pogodbe. Retroaktivna uporaba pravnih pravil je neskladna z ustavnima pravicama do sodnega varstva in do enakega varstva pravic.

Sodišče je neskladno s stališči sodne prakse pretirano poudarjalo pomen simulacij črnega scenarija. Bančni uslužbenec C. C. je izpovedal o opozorilih, na podlagi katerih bi se povprečni potrošnik moral zavedati resnosti prevzetega tveganja. Stranke je opozoril na možnost hipotetičnega dviga tečaja na 1,2 ali 1,25, kar predstavlja 200 % dvig vrednosti (opozoril jih je torej na možnost drastične spremembe razmerja EUR/CHF). Da se je tožnica zavedala prevzetega valutnega tveganja, smiselno izhaja iz njene izpovedi, da ji je bilo valutno tveganje predstavljeno kot manjše (do nekaj EUR oziroma % razlike v obroku). Kreditna pogodba vsebuje izrecno pisno opozorilo na valutno tveganje ter klavzulo o možnosti predčasnega poplačila oziroma konverzije.

Zakonodajalec je kredite v tuji valuti dovoljeval, ker je štel, da se povprečni slovenski potrošnik zaveda nihanja tečajev valut. Standard povprečnega potrošnika napolnjuje nacionalno sodišče (ne SEU). Sporna kreditna pogodba vsebuje vsa z zakonom predpisana opozorila.

Sodišče ni ugotovilo, da bi v času sklenitve kreditne pogodbe obstajale predvidljive ekonomske okoliščine, ki bi jih toženka morala poznati in predstaviti tožnici. Dobro vero je treba presojati skozi prizmo okoliščin, ki so obstajale v trenutku sklepanja kreditne pogodbe. Največji vpliv na vrednost CHF sta imela dogodka v letih 2011 in 2015 (kot posledica svetovne gospodarske krize), ki ju leta 2007 ni bilo mogoče predvideti. Četudi je strokovnjak s področja bančništva, toženka ni mogla napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF/EUR. Zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja niso mogoče. Ker se je kreditna pogodba sklepala za 20 let, bi moralo biti tožnici jasno, da se bo tečaj med odplačevanjem kredita spremenil. Hujši padec vrednosti EUR več let po sklenitvi kreditne pogodbe je bil za obe stranki nepredvidljiv. Toženka tožnice ni zavajala, kredita v CHF ji tudi ni vsilila.

Znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank ni izkazano. Nepričakovane spremembe, ki so nastopile po sklenitvi kreditne pogodbe, so neločljivo povezane z aleatornostjo pogodbenega pogoja. Pri presoji domnevnega oškodovanja kreditojemalcev je treba upoštevati celotno premoženjsko stanje kreditojemalca ter v tem okviru dejstvo, da se je vrednost nepremičnine, financirane s kreditom, zaradi rasti cen nepremičnin konstantno povečevala.

4Stranski intervenient v pritožbi trdi, da tožnica nima pravnega interesa za tožbo. Nanj je toženka prenesla vsa upravičenja iz sklenjenih pogodb. Tožnica je bila o odstopu terjatve in stranskih pravic obveščena že leta 2016. Od tedaj dalje posojilo obročno odplačuje stranskemu intervenientu. Tožnica je torej tožbo vložila zoper napačno stranko. Pravne posledice dajatvenega zahtevka bodo bremenile stranskega intervenienta. Kot sklenitelj notarskega zapisa in dogovora iz leta 2012 ima B. B. položaj nujnega sospornika. Ker ni tožena prava stranka, bi moral biti zahtevek zavrnjen.

Tožnica je bila seznanjena z možnostjo zvišanja obroka v primeru spremembe tečaja (podpisala je izjavo o sprejemu valutnega tveganja). Vsako nadaljnje širjenje obsega pojasnilne dolžnosti postavlja banke, kot ponudnice potrošniških kreditov, v neenakopraven položaj nasproti drugim gospodarskim dejavnostim.

5Tožnica v odgovoru na obe pritožbi predlaga njuno zavrnitev.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7Med pravdnima strankama je spor o veljavnosti kreditne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 14. 5. 2008, za kredit v višini 101.200 CHF, z dogovorjenimi obrestmi in rokom odplačila 360 mesecev. Tožnica je s tožbo (primarno) zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe in plačilo 21.962,53 EUR (kot razliko med zneskom že odplačanega in zneskom prejetega kredita). Izpodbijana odločitev o ugotovitvenem zahtevku temelji na presoji, da toženka ob sklenitvi pogodbe tožnice ni opozorila na pasti prevzetega valutnega tveganja.

8Izpodbijana sodba je napačno poimenovana kot vmesna sodba (315. člen ZPP¹). Z njo je sodišče prve stopnje odločalo o enem od postavljenih zahtevkov, zato gre po vsebini za delno sodbo (314. člen ZPP). Zahtevek na ugotovitev ničnosti je v razmerju do kondikcijskega zahtevka prejudicialne (predhodne) narave (od odločitve o ničnostnem zahtevku je odvisna odločitev o dajatvenem zahtevku). Ker pa je odločitev o ugotovitvenem zahtevku že v celoti zajeta v II. točki izreka sodbe, je odločitev v I. točki izreka (da je zahtevek po temelju utemeljen) odveč, oziroma celo napačna, ker jo je (brez upoštevanja razlogov izpodbijane sodbe) mogoče razumeti na način, da je po podlagi utemeljen dajatveni zahtevek.

9Obravnavano pogodbeno razmerje ima naslednje posebnosti: - izpodbijana kreditna pogodba je del notarskega zapisa, v katerem sta zajeti dve kreditni pogodbi, eno (št. 001) je kot kreditojemalka sklenila tožnica, drugo (št. 002), prav tako kot kreditojemalec, pa njen nekdanji partner B. B.; - toženka je leta 2011 zaradi neplačanih obveznosti odstopila od kreditne pogodbe ter leto kasneje s tožnico (kot dolžnico) in B. B. (kot plačnikom in porokom) sklenila dogovor o obročnem odplačilu dolga po kreditni pogodbi št. 001; - tožnica je svoj solastniški delež na stanovanju, ki ga je financirala s spornim kreditom, leta 2012 prodala, hipoteka, ustanovljena zaradi zavarovanja toženkine terjatve iz naslova kredita, pa je prenehala; - toženka je leta 2016 svojo terjatev do tožnice odstopila družbi A., od tedaj dalje tožnica svoje obveznosti izpolnjuje tej družbi kot prevzemniku terjatve.

10Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor o zgrešeni pasivni legitimaciji. V notarskem zapisu (priloga A2), ki je zgolj obličnostni okvir, sta zajeti dve vsebinsko ločeni in samostojni kreditni pogodbi. Zavezanka na podlagi pogodbe št. 001 je le tožnica. Edini povezovalni element med obema kreditnima pogodbama je sklenitveni namen – obe kreditni pogodbi sta bili sklenjeni za nakup iste nepremičnine, kar pa ne pomeni, da bi moral biti v tem sporu udeležen tudi B. B. Tožnica je ustanovila hipoteko v breme svojega solastniškega deleža na stanovanju. Kot solastnica je lahko razpolagala s svojo pravico brez soglasja solastnika B. B. (prim. 3. odstavek 66. člena SPZ²). Nepravilno je zato pritožbeno stališče, da ima B. B. položaj enotnega, oziroma zaradi zagotovitve pravice do sodelovanja v postopku, tudi položaj nujnega sospornika. Ničnost pogodbe je sankcija za napake v fazi sklenitve pogodbe (nična pogodba je neveljavna že od samega začetka), zato je s tožbo pravilno tožena zgolj toženka, ne pa (tudi) prevzemnik terjatve, ki ima v pravdi položaj stranskega intervenienta. Stranski intervenient tožnici neutemeljeno zanika pravni interes za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe. Ugotovitev ničnosti učinkuje erga omnes. To s procesnega vidika pomeni, da pravnomočna ugotovitev, da je pogodba nična, neposredno učinkuje tudi na položaj tretjih oseb.³ Vprašanja, ki zadevajo obstoj in izterljivost odstopljene terjatve, pa so predmet razmerja med odstopnikom in prevzemnikom terjatve.

11Kar zadeva uporabljeno materialnopravno podlago velja uvodoma pojasniti, da se je domača sodna praksa o vprašanju ničnosti pogodbenih določil v potrošniških kreditnih pogodbah v tuji valuti (CHF) pod vplivom prakse SEU⁴ in odločb Ustavnega sodišča RS⁵ razvijala, spreminjala in nadgrajevala, v zadnjem času pa oblikovala in ustalila. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo predvsem na stališča, zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. Gre za odločbo, ki predstavlja začetek omenjene nadgradnje sodne prakse Vrhovnega sodišča, in ki so ji sledile številne druge odločbe, ki so nadgrajeno sodno prakso utrdile.⁶ Četudi (enotna in ustaljena) sodna praksa ni obvezen pravni vir, preko ustavne zahteve po enakosti pred zakonom pridobiva podobno moč, kot jo imajo formalni pravni viri. Pomen „argumenta precedensa“ ni le v zagotavljanju enakosti pred zakonom, pač pa tudi v zagotavljanju pravne varnosti, saj jamči jasnost in predvidljivost sodnega odločanja.⁷ Odstop je dopusten le, če to terjajo novi, prepričljivejši argumenti ali ko gre za v bistveni okoliščini drugačen dejanski stan. Konkretni primer ne po dejanski ne po pravni plati ne odstopa od drugih primerov iz sodne prakse, v katerih je bilo na podlagi ugotovitve o nepoštenosti pogodbenega pogoja zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti ugodeno zahtevku na ugotovitev ničnosti pravnih poslov.

12Pravno podlago za presojo v postopkih za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valuto v CHF predstavljajo določbe ZPotK⁸ in ZVPot⁹, ter temeljna načela OZ¹⁰, ki so veljala v času sklepanja pogodbe. Po 23. členu ZVPot so nepošteni pogodbeni pogoji nični, nepošteni pa so v skladu s 24. členom ZVPot pogoji, - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, - če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali - da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive.¹¹ Standardu nepoštenega pogodbenega pogoja ustreza abstraktno dejansko stanje iz vsake od štirih alinej 1. odstavka 24. člena ZVPot - za ničnost zadošča, če je podan že en sam razlog (predpostavke za ugotovitev nepoštenega pogodbenega pogoja so opredeljene alternativno – ni zahteve kumuliranja nedobrovernosti in znatnega ravnotežja kot to določa 3. člen Direktive¹²). Takšna ureditev je skladna z Direktivo, saj sledi cilju, ki ga Direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva.¹³

13V postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami, sklenjenimi v tuji valuti, je v novejši sodni praksi poudarjen pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute EUR. Ne zadošča, da je kreditodajalec potrošnika opozoril na valutno tveganje (tj., da se v primeru spremembe valutnega tečaja spremenijo tudi obroki kredita), če ga ob tem ni seznanil s tem, da je sprememba lahko tudi znatna. Potrošniku, ki je stranka v dolgoročnem pogodbenem razmerju, morajo biti dane informacije, da ima kreditna ponudba poleg koristi lahko tudi znatne negativne finančne posledice, oziroma informacije, na podlagi katerih bo lahko ocenil (razumel) potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja na njegove obveznosti. Potrošnik mora torej prejeti opozorilo o konkretnem delovanju mehanizma z menjavo valut in o izpostavljenosti valutnemu tveganju, ki ga bo lahko v primeru znižanja nacionalne valute v razmerju do tuje valute zaradi povečanja skupnih stroškov kredita težko nosil. Konkretno to pomeni, da mora banka kreditojemalcu kredita v CHF pojasniti: - obrestno tveganje zaradi spreminjanja tržne medbančne obrestne mere LIBOR, ki vpliva na zaračunano obrestno mero; - valutno tveganje, ki pomeni vpliv gibanja menjalnega tečaja na višino plačanih obresti, posamični obrok kredita in glavnico; - nenapovedljivost in neomejeno tveganost zgornjih med seboj neodvisnih spremenljivk, zlasti v dolgem časovnem obdobju odplačevanja kredita.¹⁴ V precedenčnih odločitvah je bilo nadalje pojasnjeno, da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti v razmerju do povprečnega potrošnika sami po sebi ne zadostujejo: enakovredna predstavitev kredita v EUR in CHF; odsotnost dajanja prednosti kateremu od obeh kreditov; priprava informativnega izračuna oziroma amortizacijskega načrta za obe vrsti kredita; abstraktno pojasnilo o možnosti spremembe tečaja; predstavitev prednosti (nizek mesečni obrok) in slabosti (valutno in obrestno tveganje) kredita v CHF; prikaz preteklega gibanja tečaja v trajanju pet let pred sklenitvijo pogodbe; izpolnitev obveznosti iz 9. točke 1. odstavka 7. člena ZPotK, podpis izjave o seznanjenosti z obrestnim in valutnim tveganjem; odsotnost zagotovil o minimalnih oziroma omejenih gibanjih tečaja.¹⁵

14Ustava Republike Slovenije v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.¹⁶ Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nacionalno pravo razlagalo contra legem, v nasprotju z ustavno prepovedjo povratne veljavnosti predpisov. Zahteva, da ponudnik kredita, informacije, ki jih pozna (oziroma bi jih kot strokovnjak moral poznati) in pomembno (lahko tudi usodno) vplivajo na sprejem odločitve kreditojemalca, predstavi, je v skladu z ves čas uveljavljenimi načeli vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ) in ni retroaktivna. Zahteve po jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev in (alternativna) merila za presojo njihove nepoštenosti s posledico ničnosti so bila v času sklepanja sporne pogodbe tudi že dovolj jasno in določno predpisana v 22., 23. in 24. členu ZVPot.¹⁷ Sodišče prve stopnje je torej napolnilno pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak. Tudi sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.¹⁸

15Pritožbeno opozorilo na razlike v pogodbenih pogojih, ki so bile predmet presoje v sodbi SEU C-609/19 (šlo naj bi za kompleksen finančni instrument, katerega učinki in posledice so potrošniku težje razumljivi), ne more privesti do drugačnega izida.¹⁹ Naloge SEU in nacionalnih sodišč so jasno razmejene. SEU je pristojen za razlago prava EU, medtem ko je nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja, uporabo prava EU ter razlago in uporabo nacionalnega prava. Skladno z načelom lojalne razlage mora nacionalno sodišče slediti standardom, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU. Odločbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne (interpretativne) narave. Ne pomenijo navodil za razlago in uporabo evropskega in nacionalnega prava v konkretni zadevi, temveč predstavljajo (obvezne) smernice, kako naj vsa sodišča v EU v primerljivih zadevah razumejo in razlagajo evropsko pravo in na tej podlagi razlagajo in uporabljajo nacionalno pravo. Stališča SEU samo zato, ker se konkretni dejanski stan povsem ne prilega dejanskemu stanju, ki je bil podlaga za njihovo sprejetje, ne izgubijo svoje razlagalne moči. Nacionalna sodišča so jih dolžna upoštevati v vseh primerljivih primerih, hkrati pa so nacionalna sodišča tista, ki so jih pristojna umestiti v konkretni dejanski stan. Slovenska sodišča pri napolnjevanju pravnega standarda „pojasnilna dolžnost“ pri sklepanju kreditov v tuji valuti niso storila nič drugega kot to.²⁰

16Presoja sodišča prve stopnje o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti temelji na naslednjih ugotovitvah:

- tožnica, ki je potrebovala kredit v višini 62.000 EUR za nakup stanovanja, glede na višino svojega dohodka (tega je prejemala v EUR), ni bila kreditno sposobna za kredit v EUR;

- tožnica je podpisala izjavo o prevzemu valutnega tveganja, s katero je potrdila, da jo je banka seznanila s tveganjem najema kredita v tuji valuti in da sprejema tveganje iz naslova gibanja in spremembe tečaja tuje valute;

- tožnici je bilo prikazano preteklo gibanje tečaja CHF/EUR, kredit v CHF ji je bil predstavljen kot ugoden;

- tožnici je bilo valutno tveganje predstavljeno zgolj kot manjše nihanje, v posledici katerega se lahko obroki zgolj minimalno spremenijo (za 1 % ali 2%).

17Sodišče prve stopnje je materialnopravno presojo o nepoštenosti pogodbenega pogoja kot osrednje sestavine pogodbe, oprlo na vse štiri alineje iz 1. odstavka 24. člena ZVPot: - pogodbene pravice in obveznosti strank so bile v škodo tožnice, ki je prevzela neomejeno valutno tveganje in v korist banke ustanovila hipoteko; - tožnica po štirih letih odplačevanja kredita ob prodaji svojega solastniškega deleža na stanovanju s kupnino ni mogla v celoti poplačati svoje obveznosti, ostalo ji je še 24.705,77 EUR dolga; - toženka je z opustitvijo dolžnega pojasnila, skladnega z zahtevami profesionalne skrbnosti, ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

18Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preveč poudarjalo pomen simulacij „črnega scenarija“ (oziroma odsotnost takšnih simulacij). Pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu in vsebini informiranja potrošnika. Od banke se tudi ne zahteva prikaz scenarija, ki se je tekom izvrševanja uresničil. V vsakem posameznem primeru je zato treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da bi lahko razumel dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti.²¹ Sodišče prve stopnje je v okviru dokazne ocene, ki je po presoji pritožbenega sodišča jasna in prepričljiva, ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, to tudi storilo.

19Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bančni uslužbenec tožnice ni opozoril na razsežnosti prevzetega valutnega tveganja (na možnost znatnih sprememb tečaja). O vsebini danih pojasnil se je sodišče prve stopnje prepričalo predvsem na podlagi izpovedi tožnice in bančnega uslužbenca C. C., ki je sodeloval pri sklenitvi sporne kreditne pogodbe. Pritožnica dele njunih izpovedi povzema in interpretira po svoje, vendar s tem ne vzbudi dvoma v prepričljivost dokazne ocene kot celote. Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz nobenega dela obeh izpovedi ne izhaja, da je bančni uslužbenec tožnici predstavil valutno tveganje na način, da bi lahko razumela dejansko tveganje, ki mu je izpostavljena v 30 – letnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti domače valute.

20C. C., ki se konkretnega svetovanja ni spomnil, je izpovedal o tem, kako je običajno posloval, iz česar je sklepati, da je tako posloval tudi ob sklenitvi obravnavane kreditne pogodbe. Za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti ne zadošča, da je bančni uslužbenec tožnici predstavil kredit v EUR in CHF, da nobenega kredita ni preferiral, da ji je predstavil graf preteklega gibanja tečaja, da ji je pojasnil, da lahko zaradi spremembe tečaja obrok zraste ali pade in da ji ni dajal zagotovil glede obsega nihanja. Glede na nenapovedljivost gibanja tečajev bančni uslužbenec tožnice seveda ni mogel opozoriti na to, kaj bo, glede na svoje strokovno znanje in izkušnje pa bi jo morala opozoriti na to, kaj je lahko. Očitno je, da je C. C. pri predstavitvi kredita izhajal iz svojega tedanjega stališča, da „kredit v CHF ni bil razumljen kot tvegana pogodba, temveč kot klasična kreditna pogodba“. Pa tudi iz tedanje dejanskosti, ki je bila posledica tečajnega razmerja EUR/CHF in obrestne mere LIBOR, da so kreditojemalci, ki so najeli kredit v CHF, lahko prejeli višji znesek kot bi ga prejeli, če bi najeli kredit v EUR. C. C. tožnice ni opozoril na možnost hipotetičnega dviga (iz takratnega 0,61) na 1,2 ali 1,25 (pritožnica napačno povzema njegovo izpoved v tem delu). Njegovo pojasnilo, „kolikšen bi bil obrok pri razmerju 1,25, če je sedaj razmerje 1,2“, ne predstavlja opozorila o možnosti drastične (200 %) spremembe tečaja. Že iz izpovedi bančnega uslužbenca torej ne izhaja, da bi bila tožnica opozorjena, da kot potrošnik prevzema valutno tveganje brez omejitev, da gre glede na ročnost kredita za realno (ne zgolj hipotetično) tveganje, da lahko znižanje vrednosti domače valute vpliva na celotno obveznost (glavnico in obresti), ki se lahko znatno poveča, in da glede na negotovost tečajnih razmerij ni mogoče oceniti skupnega (končnega) stroška kredita.

21Verodostojnost in prepričljivost tožničine izpovedi je sodišče prve stopnje preizkusilo s pomočjo dveh toženkinih kreditojemalcev (D. D., E. E.), ki sta enako kot tožnica kreditno pogodbo sklenila s sodelovanjem C. C. Oba sta skladno in enako kot tožnica izpovedala, da jima je bilo predstavljeno, da se lahko obrok zgolj minimalno spremeni. Šteti je, da je tožnica na podlagi prejetega pojasnila, da lahko obrok za nekaj EUR ali % zaniha, razumela, da prevzema tveganje (le) v tem obsegu. Poleg tega predstavitev kredita na način, da so možna majhna nihanja, dejansko pomeni, da ni pričakovati velikih nihanj.

22Pritožnica se sklicuje na možnost predčasnega vračila kredita oziroma konverzije, vendar ob tem ne pojasni, kako naj bi ta mehanizem sploh deloval, oziroma kako bi bil to lahko učinkovit način za odpravo valutnega tveganja (in sanacijo že nastalih škodljivih posledic).

23Pojem potrošnika v smislu 2. člena Direktive je objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga.²² Slovenski potrošnik ni potrošnik s tako specifičnimi lastnostmi ali znanji (o mehanizmu konverzije valut in učinkih valutnih sprememb), da ga ne bi bilo mogoče šteti za povprečnega potrošnika (normalno obveščenega, ter razumno pozornega in preudarnega posameznika iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti), za katerega se po evropskem pravu domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja. Dopustnost kreditnih pogodb v tuji valuti (kreditnih pogodb, vezanih na tujo valuto) sama po sebi ne omogoča drugačnega sklepanja.

24V sodni praksi je bilo že večkrat pojasnjeno, da so dejavniki, ki vplivajo na spremembe valutnega razmerja CHF/EUR, izven sfere banke (dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR ni mogoče predvidevati ali napovedovati),²³ in da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani in med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Zavedanje banke o tveganosti pogodbenega pogoja in opozorilo kreditojemalca na tveganje ne pomeni obveznosti predvidevanja oziroma napovedovanja dolgoročnega gibanja tečaja CHF/EUR, temveč obveznost opozarjanja na realno možnost, da se to v obdobju odplačevanja kredita lahko zgodi. Ne gre torej za védenje, kdaj in za koliko se bodo tečaji spremenili, ampak za védenje, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Kot finančnemu strokovnjaku bi moralo biti banki znano dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja CHF v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla. Četudi je torej tožnica razumela, da obrok ni fiksen in da se bo v primeru spremembe tečajnega valutnega razmerja CHF/EUR spremenil (povečal), to ne zadošča za sklep, da je razpolagala z zadostnimi informacijami za sprejem poučene in preudarne odločitve. Velika apreciacija CHF napram EUR v dolgoročnem pogodbenem obdobju je za toženo banko kot finančnega strokovnjaka predvidljivo tveganje, na katero tožnice ni opozorila. V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da tožena banka ni ravnala zavajujoče in da tožnici ni vsilila kredita v CHF, zato ni pravno odločilna.

25Sedanja stališča Vrhovnega sodišča je mogoče razumeti na način, da že kršitev pojasnilne dolžnosti ob sklenitvi kreditne pogodbe v CHF sama po sebi (ker gre za tako neskrbno ravnanje banke, ki pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja) vodi k ničnosti pogodbe. Znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih pa je vgrajeno v samo pogodbo, saj je na podlagi spornega pogodbenega pogoja breme valutnega tveganja v celoti preneseno na kreditojemalca.²⁴ Četudi je bilo za obe pogodbeni stranki (enako) negotovo, kakšno bo gibanje tečaja, se je valutno tveganje lahko realiziralo le v korist ali škodo potrošnika, ne pa tudi banke (slednje je posledica zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank, oziroma t. i. zaprtih deviznih pozicij). Navedeno pa skupaj z ugotovitvijo, da banka pojasnilne dolžnosti ni opravila z dolžno skrbnostjo, privede do zaključka, da v trenutku sklenitve kreditne pogodbe informacijski razkorak med pogodbenima strankama ni bil odpravljen. Pritožbeno stališče, da je treba pri presoji položajev izhajati iz dejstva, da je kreditojemalec s kreditom financiral nakup nepremičnine, katere vrednost se je zaradi rasti cen konstantno povečevala, za konkretni primer ni uporabljivo, ker je tožnica nepremičnino, financirano s kreditom (v višini približno 62.000 EUR), leta 2012 prodala (za kupnino 59.000 EUR).

26Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo (354. člen ZPP). V ostalem je pritožbi zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

27Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan (164. člen ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami.
³ Glej odločbo VSRS II Ips 239/2018.
⁴ Glej sodbe C-609/19 (51. točka obrazložitve), C-776/19 do C-782/19 (69. točka obrazložitve): "Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.”
⁵ Glej odločbe USRS Up-317/21, Up-14/21, Up-54/19 in Up-1181/20.
⁶ Glej odločbe VSRS II Ips 37/2023, II Ips 49/2023, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 69/2023, II Ips 72/2023, II Ips 74/2023, II Ips 75/2023.
⁷ Glej dr. A. Galič, Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse, revija Revus 1/2003.
⁸ Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.
⁹ Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.
¹⁰ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
¹¹ Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.
¹² Po 1. odstavku 3. člena Direktive velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
¹³ Glej 8. člen Direktive, sodbo SEU C-405/21 ter odločbe VSRS II Ips 8/2022, II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 37/2023.
¹⁴ Glej sklep VSRS II Ips 37/2023 (42. točka obrazložitve).
¹⁵ O vsebini pojasnil, ki so v sodni praksi opredeljena kot nezadostna, glej npr. odločbe USRS Up-14/21 (34. točka obrazložitve), Up-317/21 (13. točka obrazložitve), Up-54/19 (18. do 20. točka obrazložitve) in odločbo VSRS II Ips 37/2023 (43. točka obrazložitve).
¹⁶ M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023 in J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83.
¹⁷ Glej odločbo USRS Up-329/19-31 (19. točka obrazložitve).
¹⁸ Glej sodbo VSRS II Ips 24/2025.
¹⁹ Glej odločbo VSL II Cp 2036/2024 (16. točka obrazložitve).
²⁰ Povzeto po sodbi VSL I Cp 1974/2024 (20. točka obrazložitve).
²¹ Opozorila na možnost zelo velike depreciacije EUR, na črni scenarij ali na neomejeno valutno tveganje se v domači sodni praksi uporabljajo kot sinonimi.
²² Glej sodbo SEU C-110/14 (21. točka obrazložitve).
²³ Največji vpliv na vrednost CHF so imeli gospodarska kriza (2009) ter enostranska ukrepa švicarske centralne banke v letih 2011 in 2015 (leta 2011 je fiksirala tečaj med CHF in EUR (1 EUR=1,2 CHF), leta 2015 pa je ta tečaj razveljavila) - dogodki so bili za laično in strokovno javnost nepredvidljivi.
²⁴ Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 8/2022 zapisalo, da kredit v tuji valuti "v sebi skriva specifično lastnost - potencialno ekstremistično (znatno) razsežnost predmeta obveznosti".