VSC Sklep I Kp 77120/2025

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. in starejšemu mladoletniku (v nadaljevanju: st. mld.) B. B. podaljšalo pripor za 2 meseca, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev. Zagovornik st. mld. B. B. se je pritožil brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, predlagal pa je, da se pripor zoper mladoletnika odpravi ali se ga nadomesti z milejšim ukrepom. Zagovornica A. A. pa se je pritožila zaradi kršitev določb kazenskega postopka in je predlagala, da se pritožbi ugodi in se pripor zoper obdolženca odpravi.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožnikoma pri zavzemanju za spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora obema obdolžencema še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

5Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da so bila kazniva dejanja po posameznem obdolžencu storjena, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Takšen standard pa je bil v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča dosežen. Na straneh 4-40 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje izčrpno ter z neomajno argumentacijo obrazložilo obstoj zahtevanega dokaznega standarda za vsako posamezno očitano kaznivo dejanje za oba obdolženca. Ob tem, ko se pritožnika ne dotikata zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, pa izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje o njuni ponovitveni nevarnosti ter sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora.

6Neutemeljeni so očitki obeh zagovornikov, ki se nanašajo na presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Obema obdolžencema se namreč očitajo kar tri huda kazniva dejanja zoper življenje in telo in tudi zoper premoženje, za vsako je predpisana visoka zaporna kazen, pri čemer sta oba na ravni utemeljenega suma sodelovala v organizirani skupini pri brutalnem napadu na posameznika, kateremu naj bi bila povzročena celo posebno huda telesna poškodba. Dejanje so očitno tudi načrtovali in se nanj pripravili ter razdelili vloge. S tem pa sta nedvomno izkazala svoje negativne lastnosti, maščevalnost, agresivnost in predrznost. Zagovornica A. A. tako neutemeljeno navaja, da slednji ni izkazal vztrajnosti, četudi se mu očita napad le na eno osebo. Pri obeh obdolženih gre namreč sklepati na njuno nasilniško naravo ter vztrajnost pri izživljanju nad načrtno izbranimi posamezniki z njune strani, v konkretnem primeru nad oškodovancem, pri čemer se nista ozirala na posledice, ki jih je zaradi izvršitve njihovega načrta le-ta utrpel. Oba obdolženca pa naj bi očitana dejanja storila tudi zaradi lastnih premoženjskih interesov, saj naj bi po tem, ko je oškodovanec že bil žrtev brutalnega napada in ropa, z nadaljnjim izsiljevanjem iztržila še dodatno 2.700,00 EUR, kar njuno ponovitveno nevarnost še dodatno utemeljuje.

7Zagovornik st. mld. je sicer v pritožbi izpostavil njegovo predhodno nekaznovanost, ki jo je prvostopenjsko sodišče vzelo v ozir, vendar zgolj ta okoliščina ne pretehta nad vsemi ostalimi okoliščinami, ki ta priporni razlog utemeljujejo. Enako velja za pritožbeno zatrjevane okoliščine, da ima st. mld. v krogu svoje družine podporno okolje, saj naj bi ravno v tovrstnih okoliščinah storil očitana mu kazniva dejanja, torej mu očitno te okoliščine ne preprečijo izvrševanja kaznivih dejanj, ki so mu dokazana na ravni utemeljenega suma.

Tudi zagovornica obdolženega A. A. povsem neutemeljeno navaja, da sklepanje o obdolženčevih negativnih lastnostih nima opore v spisu. Poleg tega je sodišče upoštevalo, da je dijak, ki se redno šola, kot tudi, da opravlja študentsko delo in da ni predkaznovan, kar pa nad vsemi ugotovljenimi in argumentiranimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost, ne pretehta. Iz napadanega sklepa pa izhaja logična in za pritožbeno sodišče povsem sprejemljiva presoja, da je podana konkretna in realna ponovitvena nevarnost, ki se nanaša na specifično kaznivo dejanje, še dodatne razloge v tej smeri pa zagovornica neutemeljeno pogreša.

8Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, ki je izraženo pod točko 8-9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je podaljšanje ravno ukrepa pripora še za 2 meseca še vedno neogibno potrebno in sorazmerno, z vidika zagotovitve varnosti ljudi (tako glede premoženjske varnosti, kot tudi varovanja zdravja in življenja), glede na visoko stopnjo ogrožanja. Sorazmernost pripora je prepričljivo obrazložena v izpodbijanem sklepu, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo težo in število očitanih dejanj, kot tudi njuno brezkompromisnost pri izvrševanju kaznivih dejanj in s tem povezano ogroženost ljudi in njihovega premoženja.

Nobenega dvoma ni, da se sme pripor zoper mladoletnika odrediti le izjemoma. Za presojo, ali je pripor neogibno potreben, morajo veljati strožja merila kot glede polnoletnih storilcev. Pripor je namreč mogoče odrediti le, če istega cilja ni mogoče doseči z nobenim drugim milejšim ukrepom, vključno z ukrepi iz določila 471. člena ZKP. Vse navedeno je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo in ob vsem tem še vedno pravilno zaključilo, da je pripor tudi zoper mladoletnega B. B. edini ukrep, ki bo odvrnil njegovo ponovitveno nevarnosti. Četudi so mu bile elektronske naprave, s katerimi bi naj izvrševal kazniva dejanja, zasežene, to nikakor ne onemogoča, da si v primeru izpustitve na prostost oz. v primeru odreditve hišnega pripora novih naprav ne bi mogel ponovno pridobiti. Tudi pri A. A. milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Varovanje oškodovančeve osebne in telesne integritete ter varovanja drugih potencialnih oškodovancev, njihovega zdravja, življenja ter premoženja, tako pretehta nad pravico obeh obdolžencev do njune osebne svobode in je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep.

9Ker glede na navedeno pritožbeni očitki obeh zagovornikov niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).