VSC Sodba II Kp 2408/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o krivdi spremeni tako, da se v opisu kaznivega dejanja v tretji vrstici prvega odstavka črta beseda "večkrat", v drugem odstavku pa se izpusti besedilo "sama razžalitev pa je povzročila pri zasebnem tožilcu škodno posledico, ki se odraža v utrpelih duševnih bolečinah".

II. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah obdolženca A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo en mesec zapora in s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sodno takso, potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi ter (zadevo) vrne v novo sojenje.

3Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca B. B., odvetnik C. C. iz ... . Predlagal je, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odgovor na pritožbo je bil vročen v morebitno izjavo obdolžencu in zagovorniku, ki pa se o odgovoru nista izjavila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5V krivdorek napadene sodbe je v celoti povzet tenor zasebne tožbe. Zato ne more biti govora o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, kadar sodišče s sodbo predmeta obtožbe ne reši popolnoma. Če določeni izseki krivdoreka sodbe niso obrazloženi ali niso dokazani, gre lahko pri tem za bistveno postopkovno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ali za pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP, glede česar sledi opredelitev v nadaljevanju.

6Preizkus izpodbijane sodbe v kontekstu pritožbeno zatrjevanega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja je pokazal, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo obremenilnim izpovedbam zasebnega tožilca B. B. ter prič Č. Č., D. D. E. E. Sodišče druge stopnje prvenstveno pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča, da gre pri Č. Č. in D. D. za nevtralni priči, ki nimata (sorodstvenih) interesov za izid tega kazenskega postopka ter sta njuni izpovedbi iz tega razloga pravilno ocenjeni kot verodostojni. Č. Č. je izpovedal, da ga ne briga, kaj imajo sosedi med seboj, tako z B. B. kot s A. A. pa se kot sosed razume oziroma si je dober z vsemi in nima proti nobenemu nič. Tudi obdolžencu izrazito naklonjena priča, žena F. F., je ob zaslišanju povedala oziroma potrdila, da s sosedom Č. Č. niso v kakih sporih. D. D. je izpovedala, da si z B. B. medsebojno pomagajo, drugih (družine A. A.) pa ne pozna in s A. A. ni v nobenem odnosu. Pri obeh pričah gre torej za osebi, ki nimata nobenega interesa po krivem obremeniti obdolženca, zato je njunima izpovedbama sodišče prve stopnje razumno sledilo. Zagovornik z ničemer ne utemelji pritožbene teze, da naj bi imela Č. Č. in D. D. "nedvomno interes" za rezultat predmetnega kazenskega postopka. Tako Č. Č. kot D. D. sta jasno navedla, da sta se nahajala v neposredni bližini in sta bila slišala vse zmerljivke, ki jih je v kritičnem dogodku obdolženi izrekel zasebnemu tožilcu, izrečene besede pa je slišal tudi sin zasebnega tožilca E. E. Slednji je v bistvenih delih izpovedoval skladno ne le z zasebnim tožilcem, temveč tudi z Č. Č. in D. D. (kot nevtralnima pričama), zato na pritožbeni ravni ni pomislekov v resnicoljubnost vseh štirih prič, ki obremenijo obdolženca, vključno z E. E., čeprav gre pri njem res za sina zasebnega tožilca. Iz izpovedb vseh štirih prič izhaja, da so bili pri izvršitvi kaznivega dejanja navzoči. Zato ne drži pritožbena trditev, da naj bi zasebni tožilec navedel, da sta bila pri incidentu z obdolženim sama in ni bil nihče prisoten (kar nasprotuje izpovedbam Č. Č., D. D. ter E. E.). Izrecno je namreč povedal (str. 10 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 12. 12. 2024), da so izrečene besede slišali tako sin kot soseda, ki sta mu pomagala pri nalaganju gnoja na prikolico. Č. Č. in D. D. sta bila decidirana v svojih izpovedbah, da sta slišala kritične besede, kar je odločilno ter česar ne more omajati pritožbeno seciranje njunih natančnih lokacij oziroma minuciozne oddaljenosti od mesta razgovora bratov A. ("12 metrov vstran" oziroma "pri avtomobilu"). Tako ni pomislekov v dokazno presojo prvega sodišča, ki je obremenilnim pričam razumno poklonilo zadostno stopnjo vere.

7Pritožbeno sodišče ne deli stališča zagovornika, da naj bi bilo pri dokazni oceni omenjenih prič ključno vprašanje, kdo je pred spornim dogodkom vozil traktor, saj to niti ni odločilno dejstvo. Že sicer iz izpovedb Č. Č. in D. D. izhaja, da je traktor tako proti gnoju kakor nazaj, tj. po poti, ki vodi mimo hiše obdolženca ter katere lastništvo je med bratoma sporno, vozil B. B. E. E. je premaknil oziroma odpeljal traktor šele po razpravi med obdolžencem in zasebnim tožilcem, torej po kaznivem dejanju. Tudi B. B. je izpovedal, da je sin E. E. traktor odpeljal šele naknadno, tj. z "glavne ceste", čeravno je v prosti izpovedbi najprej navedel, da naj bi "E. E. nazaj peljal kompost gor". Tako ni pomislekov v dokazni zaključek, da je s traktorjem, preden je vožnja razburila obdolženca, upravljal zasebni tožilec, njegova sprva nekoliko drugačna izpovedba pa nima nobenega usodnega pomena za ugotavljanje odločilnih dejstev, saj so o tem, kdaj je vožnjo traktorja prevzel E. E., skladno izpovedali Č. Č. in D. D. ter ne nazadnje tudi zasebni tožilec. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje upravičeno odreklo verodostojnost pričam obrambe, ki so prikazovale, da naj bi traktor že od vsega začetka vozil E. E. Za odločitev v tej kazenski zadevi je še manj relevantno, kdo in če naj bi pri vožnji s traktorjem podrl električnega pastirja. Priče Č. Č., G. G. in E. E. o tej okoliščini sploh niso bili vprašani (niti s strani obrambe ne), zato zagovornik protispisno zatrjuje, da podrtja pastirja niso videle ter da naj bi imelo to dejstvo kvaren vpliv na oceno njihove verodostojnosti, saj ga nima.

8B. B. je povedal, da ga je obdolženec napadel z besedami "pizda ti materna, danes si zadnjič peljal tu gor, prokleti pijanec, prasec prizadet, ti si bil v Vojniku". Č. Č. je izpovedal, da je obdolženec zasebnega tožilca zmerjal za pijanca in da ni za drugam, kot za v ..., oziroma da je že bil v ... . D. D. je izpovedala, da je šlo za zmerljivke "pizda ti materna, danes si zadnjič peljal tu skozi", da je bil (zasebni tožilec) v ..., da je nor, fukjen, prizadet in pijanec. E. E. pa je izpovedal, da je obdolženec očetu izrekel žaljivke, da je prasec, nor, pijanec in da je bil v ... . Prav ima sodišče prve stopnje, da se izpovedbe obremenilnih prič v bistvenih delih dopolnjujejo, s tem pa tudi pritožbeni senat kot nedvomno ugotavlja, da je obdolženec zasebnemu tožilcu izrekel vse besede, ki so opredeljene v krivdoreku izpodbijane sodbe. Drži, da zasebni tožilec v svoji izpovedbi ni reproduciral prav vseh besed, ki se očitajo obdolžencu, odločilno pa je, da so izpovedbe ostalih prič, ki pa so slišale obdolženčev govor, dopolnjujoče, zato ni pomislekov v krivdorek napadene sodbe. Neoporečni in neizpodbijani so razlogi v tč. 19 sodbe, da gre pri izrečenih besedah za komunikacijo z objektivno žaljivo vsebino oziroma za žaljivo ter negativno vrednostno oceno B. B., s katero je bilo gotovo podcenjujoče poseženo v njegove pravice do časti in dobrega imena ter osebnega dostojanstva. Utemeljeni so tudi razlogi v tč. 20 obrazložitve, da je bil zasebni tožilec v posledici takega verbalnega napada glede na objektivno žaljivo vsebino razžaljen in osramočen pred navzočimi pričami (Č. Č., D. D. ter E. E.), ki so bili, upoštevaje pravilno dokazno oceno, na kraju kaznivega dejanja prisotni. V utemeljitev (objektivnega) aspekta razžaljenosti in osramočenosti ima napadena sodba zadostne razloge, zato v tem obsegu ne more biti obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Utemeljeno pa pritožnik ugotavlja, da nobena od prič ni izpovedala, da naj bi obdolženec inkriminirane besede izrekel večkrat. Gre za očitek, ki v dokaznem postopku ni bil izkazan. Zato je pritožbeno sodišče v odločbo o krivdi poseglo na način, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek o "večkratnem" izrekanju žaljivih besed (tč. I izreka te sodbe). Glede na zmanjšanje očitka v tem delu niso relevantne pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba (res) ne vsebuje razlogov o večkratnem izrekanju teh besed.

10Ob tem, ko gre pri razžaljenosti in osramočenosti B. B. pred navzočimi pričami za objektivno reperkusijo izrečene objektivno žaljive vsebine, pa je treba pritožniku vendarle pritrditi pri pritožbeni kritiki, da dokazni postopek ni razkril subjektivne škodne posledice, ki naj bi se odražala v utrpelih duševnih bolečinah zasebnega tožilca. Prav ima pritožnik, da je pooblaščenec zasebnega tožilca temu med zaslišanjem (str. 9 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 12. 12. 2024) zastavil očitno sugestivno vprašanje "ko vam je vaš brat namenil te besede, ste se počutili prizadetega, užaljenega?", na kar je zasebni tožilec odgovoril zgolj "normalno, zelo prizadetega". Ne le, da bi tovrstno vprašanje moralo preprečiti že sodišče prve stopnje; le tak odgovor zasebnega tožilca ne zadošča za zaključek o pretrpljenih duševnih bolečinah v njegovi psihični sferi. Zato je višje sodišče s posegom v opis dejanja reduciralo tudi ta del očitka, kot izhaja iz tč. I izreka te sodbe, vendar to na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva, saj subjektivni občutek razžaljenosti oškodovanca ne predstavlja zakonskega znaka razžalitve. Razžalitev mora biti namreč objektivno podana (kar je), ni pa treba, da bi se oškodovanec subjektivno počutil razžaljenega.¹ Glede na reduciranje očitka v tem delu nimajo več relevance pritožbene navedbe, da prvo sodišče ni obrazložilo vznika duševnih bolečin v sferi zasebnega tožilca.

11Pritožbeno sodišče sprejema dokazno presojo sodišča prve stopnje, da pri pričah H. H., I. I., J. J. in F. F., ki so z izpovedbami sicer skušali razbremeniti obdolženca in potrditi njegov zagovor, da B. B. ni izrekel inkriminiranih besed, ne gre za resnicoljubne priče, ki bi jim bilo moč pripisati verodostojnost. Prvič - pri vseh omenjenih pričah gre za obdolženčeve sorodnike (sina, snaho, brata in ženo), ki so vsi izpovedovali o dolgoletnih sporih med obdolženim in zasebnim tožilcem, izvirajočih iz vprašanj zapuščine po mami ter lastništva oziroma uporabe sporne poti, kar je tudi kritičnega dne razburilo obdolženca. J. J. je pojasnil, da se z zasebnim tožilcem ne pogovarja že 8 do 10 let. Da približno toliko časa niso v dobrih odnosih, je potrdila tudi F. F., pri čemer konfliktne situacije med A. A., F. F. in B. B. potrjuje tudi dokumentacija PP Slovenske Konjice (list. št. 42 ter 44). Drugič - H. H. in I. I. sta, kot sta izpovedala, s terase opazovala le prihod traktorja proti gnojni jami, ne pa tudi vožnje nazaj, ko je prišlo do srečanja med obdolžencem in zasebnim tožilcem. Glasove, ki naj bi izvirali iz interakcije med ključnima akterjema, sta oba slišala le skozi kuhinjska okna, a še to, ko je povedal H. H., gre za okna, ki niti niso obrnjena na cesto, kjer se je dano srečanje odvijalo. Zato je razumna dokazna ocena prvega sodišča (tč. 13 napadene sodbe), da je najmanj vprašljivo, ali sta H. H. in I. I. sploh lahko slišala vse izmenjane besede, zlasti pa sta njuni izpovedbi v nasprotju z že kot verodostojno sprejetimi izpovedbami B. B., Č. Č., D. D. in E. E. Do drugačnih dokaznih zaključkov ne pripelje ovrednotenje izpovedb ne J. J., ki po lastni izjavi ni slišal celotne interakcije, saj je bil popravljal pastirja, niti F. F., tj. iz razloga očitne nenaklonjenosti zasebnemu tožilcu, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno (enako tč. 14 izpodbijane sodbe). Tako ne more držati pritožbeno stališče, da naj bi priče obrambe dogodek "videle", saj so ga kvečjemu slišale (H. H. in I. I. iz notranjosti hiše, F. F. s stopnic za hišo, J. J. pa še to ne), a so pri tem tudi po presoji višjega sodišča izpovedovale izrazito selektivno ter v prid obdolžencu. Posledično ni mogoče sprejeti niti teze pritožnika, da naj bi zasebni tožilec očital obdolžencu, da sta z bratom J. J. "ista praseta", saj to ni dokazano. Zanikanje zasebnega tožilca, da je obdolžencu izrekel te besede, sta potrdili nevtralni priči Č. Č. (da B. B. ni rekel nič takšnega, s čimer bi bil izzival obdolženca) in D. D. (da zasebni tožilec obdolženca ni zmerjal) ter skladno z njimi E. E. (da izzivanja obdolženca s strani očeta ni bilo).

12Nenavadno je pritožbeno sklicevanje na določbe tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki urejajo izključitev protipravnosti ravnanja storilca, ki se o kom žaljivo izrazi (med drugim tudi) v resni kritiki oziroma pri obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Nenavadno zato, ker se je obdolženi zagovarjal, da se v obravnavanem dogodku o zasebnem tožilcu sploh ni žaljivo izrazil, sedaj pa zagovornik (nekako podrejeno in "na zalogo") zatrjuje še, da v primeru, če pa je izrekel žaljive besede, jih je izrekel kot resno kritiko oziroma pri obrambi svojih pravic ter upravičenih koristi.

13Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni prezrlo, da si tako obdolženi kot zasebni tožilec lastita sporno zemljišče, po katerem se je peljal traktor, ki je med njima na kritični dan (ponovno) izzval spor, oziroma si oba prisvajata pravico do uporabe tega zemljišča. Obdolženi se je zagovarjal, da si brat (zasebni tožilec) samovoljno jemlje pravico do vožnje po sporni poti in moti njegovo posest, zato je kritičnega dne nameraval na poti nabiti kol, ki bi preprečil nadaljnjo vožnjo. V zagovoru je izrecno povedal še, da se glede sporne meje med parcelama ni poslužil nobenega uradnega postopka.

14Medtem ko že pojmovno ni govora o ekskulpacijskem razlogu ravnanja v resni kritiki (ki izraža kritično mnenje o nekem družbenem, ne zasebnem problemu),² v konkretni zadevi ne more biti govora niti o ravnanju obdolženca pri obrambi pravic in varstvu koristi (kot navaja pritožba, varstvu svoje lastnine in zemljišča). Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena ter med pravico do svobode izražanja v korist slednje morajo biti izjave, ki sicer žalijo dostojanstvo, ustrezne in potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti vidne kot primerno sredstvo po vsebini, obliki in spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost v okviru tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Izjave, ki žalijo čast, morajo pripomoči k varstvu interesov, podana mora biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa oziroma ustrezna vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. Izjava, ki napade čast in dobro ime, da bi lahko šlo za ekskulpacijo storilca v teh okvirih, mora biti nujno potrebna za varstvo interesov ter hkrati pomeniti razmeroma najmilejše sredstvo za dosego tega cilja. Primerna niso blatenja niti čista zmerjaška kritika, pri kateri stopi v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.³

15Ob upoštevanju navedenih izhodišč pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženec z žaljivim, sramotilnim in ponižujočim vulgarnim verbalnim napadom na B. B. kot na osebo z ničemer ni ravnal v obrambi svojih pravic ter upravičenih koristi. Z blatenjem, zmerjanjem in razvrednotenjem zasebnega tožilca obdolženi nedvomno ni na odmerjen, ustrezen in primeren način varoval svojih lastninskih upravičenj, pri čemer niti ni bistveno, kdo ima v mejnem sporu "prav", oziroma ni odločilno, ali naj bi zasebni tožilec res uporabljal pot v bratovi lasti. Dejstvo je, kot to pravilno prepoznava tudi pooblaščenec v odgovoru na pritožbo, da A. A. ni pristopil k urejanju meje v upravnem ali sodnem postopku, navsezadnje bi lahko kol na pot zabil tudi brez žalitev zasebnega tožilca. Temu nasprotno pa je z zaničljivim osebnim napadom zgolj razvrednotil oseb(n)o(st) zasebnega tožilca, ne glede na to, da je bil slednji tisti, ki se je pripeljal po sporni poti s traktorjem, s čimer je obdolženec prestopil dopustne okvire pravice do svobode izražanja ter s tem nedopustno posegel v pravico do časti in dobrega imena zasebnega tožilca. Takšno čisto osebno blatenje in zmerjaštvo B. B. nikakor ne more služiti varstvu obdolženčevih pravic in koristi, medtem ko je iz razlogov napadene sodbe mogoče dovolj jasno razbrati (zlasti tč. 16, 18 ter 20 obrazložitve), da je sodišče prve stopnje obdolžencu pripisalo ravnanje, ki je usmerjeno le v diskvalifikacijo zasebnega tožilca. Tako pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožniku, da prvo sodišče ni presojalo kolizije med pravico do svobode izražanja ter med pravico do časti in dobrega imena, saj vsebinsko smiselne razloge v dani smeri izpodbijana sodba vsebuje. Dognano je, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje izvršil z osebnim razvrednotenjem brata, ob tem pa, ko je bilo prav tako ugotovljeno, da obdolženčevega ravnanja ni mogoče subsumirati v okvire niti resne kritike niti obrambe pravic ali varstva upravičenih koristi, je na dlani, da zakonski pogoji za uporabo določb tretjega odstavka 158. člena KZ-1 niso podani. Prvo sodišče je ob upoštevanju okoliščin in konteksta relevantno dejansko stanje pravilno dognalo, "izbor" izrazito vulgarnih ter poniževalnih besed pa učinkuje obdolžencu v škodo, ne v korist. Tudi v tej luči zagovornik ne more uspeti s tezo, da se je obdolženec odzval na besede zasebnega tožilca, da je (brat J. J.) "isto prase" (kot obdolženi), saj dokazni postopek, kot obrazloženo, ni pokazal, da bi B. B. to res izrekel.

16Razžalitev zasebnega tožilca skozi zmerjanje s prekletim pijancem ter pridevnike nor, prizadet in "fukjen" nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem lastništva oziroma izvrševanja posesti na sporni parceli, zato je očitno, da razlog za eskulpacijo ravnanja obdolženca ne more biti podan. Z osebno diskvalifikacijo zasebnega tožilca, kakor je zapisalo že sodišče prve stopnje (tč. 18 obrazložitve), obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve medsosedskega mejnega spora, saj je šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju spora med bratoma. Zagovornik neutemeljeno pogreša še dodatno opredelitev sodišča prve stopnje o razjasnjenih vprašanjih in bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

17Odločbo o kazenski sankciji (tč. 22 izpodbijane sodbe) je višje sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Obdolžencu, ki še ni bil kaznovan za kazniva dejanja, je bila izrečena sankcija opozorilne narave, torej pogojna obsodba, z določeno kaznijo na zakonskem minimumu in s preizkusno dobo v najkrajšem trajanju. Na pritožbeni ravni ni razloga za spremembo sankcijske odločbe v korist obdolženca, kar velja tudi ob upoštevanju dveh posegov pritožbenega sodišča v opis kaznivega dejanja. Črtanje očitka večkratnega izrekanja žaljivih besed ne narekuje omilitve kazenske sankcije, enako pa velja za črtanje očitka subjektivnih posledic dejanja pri zasebnem tožilcu, česar niti prvo sodišče ni ovrednotilo v obteževalni smeri.

18Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika iz obrazloženih razlogov delno ugodilo in v opis kaznivega dejanja v odločbi o krivdi poseglo na načina, ki izhajata iz tč. I izreka te sodbe. V ostalem, ker drugi pritožbeni razlogi niso podani in ker uradoma preizkušanih kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo, pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (tč. II izreka te sodbe).

19Ker je bilo v pritožbenem postopku deloma odločeno v korist obdolženca, odpade obveznost plačila pritožbene sodne takse (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Deisinger M.: Kazenski zakonik - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo; Poslovna založba, Maribor 2017, str. 246, tč. 6.
² Odločba US RS Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015.
³ Šorli M. in Čeferin R. v Korošec D. et al. (ur.): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1 - 1. knjiga; Uradni list RS & PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 1003-1004, tč. 73-76.