VSL Sklep I Cp 187/2025

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine po pok. A. A., za dediče razglasilo njegove zakonite dediče B. A., C. C. in D. A. z deleži do 1/5 zapuščine, E. A., F. A., G. G. in H. H. z deleži do 1/20 zapuščine ter I. A. in J. A. z deležema do 1/10 zapuščine. Ugotovilo je, da sta dediča B. A. in C. C. svoj dedni delež odstopila D. A., ki se mu v dedni delež všteva darilo: nepremičnina ID znak parcela 0000 72 in 2/3 nepremičnine ID znak 0000 71/1, kar presega vrednost njegovega dednega deleža. Predlog dedičev J. A., E. A., F. A., H. H., G. G. in I. A. na vračilo darila - parcele ID znak 0000 72 v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža je zavrnilo, prav tako je zavrnilo enak predlog dediča J. A. na vračilo darila - parcel ID znak 0001 365 in 0001 363.

2Zoper sklep se pritožujejo dediči E. A., F. A., G. G., I. A. in H. H. ter izpodbijajo odločitev o obsegu zapuščine in zavrnitvi predloga na vračilo darila - nepremičnine ID znak parcela 0000 72 v zapuščino. Grajajo zaključek sodišča, da bi se zaradi smrti K. A. pred zapustnikom darilo, ki ga je prejel od zapustnika in kasneje podaril sinu D. A., prištevalo k vrednosti zapuščine, od katere se izračuna nujni dedni delež, le če bi ga prejel v zadnjem letu zapustnikovega življenja. Sodišče se je nekritično sklicevalo na sodbo VSL II Cp 2914/2016, kasneje potrjeno s sodbo VS RS II Ips 230/2017. Omenjena sodba Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni relevantna, saj obravnava drugačno dejansko stanje, ker je sin zapustnice, ki je umrl pred njo, nepremičnine podaril svoji ženi, slednja pa ni bila dedinja zapustnice in concreto, pa tudi ne po vstopni pravici. V konkretnem primeru je dedič D. A. tudi dedič in concreto po zapustniku na podlagi vstopne pravice, zato zanj velja določba četrtega odstavka 28. člena Zakona o dedovanju (ZD). Institut vračanja darila zato zanj ne pomeni posega v lastninsko pravico nadaljnjega pridobitelja (tretje osebe) in posega v varnost pravnega prometa. V prid tej razlagi govori tudi 8. sprotna opomba v odločbi VS RS II Ips 230/2017. Sodišče je napačno uporabilo pravilo iz petega odstavka 28. člena namesto četrtega odstavka istega člena ZD, ko je zavrnilo zahtevek dedičev, da se nepremičnina ID znak parcela 0000 72 vrne v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža.

3Na pritožbo je odgovoril dedič D. A. in predlagal njeno zavrnitev. Opozoril je na zmotno stališče pritožnikov, da se za tretjo osebo šteje D. A., ki je zakoniti dedič A. A. in concreto, temveč se za tretjo osebo šteje K. A., ki je umrl pred zapustnikom, zato ni zakoniti dedič in concreto. Nosilno stališče odločbe VS RS II Ips 230/2017 je v tem, da se zakoniti dedič, ki je umrl pred zapustnikom in ni poklican k dedovanju, šteje za tretjo osebo v smislu petega odstavka 28. člena ZD. Takšna razlaga je skladna tudi z načelnima pravnima mnenjema VS 004523 in VS 029249. D. A. je v odnosu do zapustnika A. A. v zvezi s sporno nepremičnino nadaljnji pridobitelj in kot tak tretja oseba, saj lastninske pravice na parceli 72 ni pridobil od zapustnika, pač pa od svojega očeta. Zato so trditve, da vračanje darila ne bi pomenilo posega v lastninsko pravico tretje osebe, neresnične.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporno, ali je treba v obračunski vrednosti zapuščine upoštevati vrednost parcele ID znak 0000 72, ki jo je zapustnik v letu 1987 podaril svojemu sinu K. A., umrlem pred zapustnikom, slednji pa jo je v letu 2006 podaril sinu D. A., ki po zapustniku deduje na podlagi vstopne pravice.

6Sodna praksa pri vrednotenju položaja dediča po četrtem odstavku 28. člena ZD dosledno spoštuje pravni mnenji VS029784 in VS029249, ki določata, da se darilo, ki ga je prejel kakšen od zakonitih dedičev zapustnika pred zadnjim letom zapustnikovega življenja, ne vračuna v vrednost zapuščine zaradi izračunanja nujnega deleža, če obdarovanec ni poklican k dedovanju v konkretnem primeru¹. To velja tudi v primeru smrti obdarjenca pred zapustnikom, o čemer je odločalo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 230/2017. Izhodišče te odločbe je, da je treba primere posega v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos razlagati zožujoče, še posebej, če se s tem posega v lastninsko pravico tretje osebe.

7Zmotno je pritožbeno stališče, da je v konkretnem primeru položaj bistveno drugačen, ker je tretja oseba hkrati dedič zapustnika po vstopni pravici. Tudi v obravnavani zadevi je namreč zapustnik podaril nepremičnino zakonitemu dediču, ki zaradi smrti ni njegov dedič in concreto. Ne gre torej za osebo, ki bi po zakonitem dedovanju prišla v poštev kot dedič, zato za prištevanje podarjenega premoženja k obračunski vrednosti zapuščine niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 28. člena ZD. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v že izpostavljeni odločbi: "Razlaga besedila 28. člena ZD, za katero se zavzema tožnica, torej da bi bila dedinja ali obdarjenka prvotnega obdarjenca, ki je umrl pred zapustnico, zavezanka za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, po presoji Vrhovnega sodišča nasprotuje ustavni pravici do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) ter tudi 1. členu prvega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP)". Čeprav v primeru, kot ga je obravnavalo Vrhovno sodišče, nadaljnja obdarjenka ni bila zakonita dedinja zapustnika, pritožbeno sodišče razlogov za odstop od izhodišč, ki so utemeljevala razlago četrtega odstavka 28. člena ZD, ne vidi. Tem razlogom tudi ne nasprotuje drugi odstavek 56. člena ZD, ki izrecno ureja primer vračunanja daril v dedni delež dediča po vstopni pravici in ga je sodišče pravilno upoštevalo v V. točki izreka sklepa.

8Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno, prav tako ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

¹ Primerjaj odločbi VSL I Cp 409/2016 in VSL I Cp 149/2013.