VSRS Sodba I Ips 43866/2018

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 43866/2018 z dne 22. 10. 2024 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, povrnitve oz. plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo. V drugem delu sodbe je obdolženega B. B. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 ter po prvem odstavku 96. člena ZKP za ta del sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni obdolženčevi izdatki ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 43866/2018 z dne 27. 3. 2025 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojenca pa oprostilo dolžnosti plačila sodne takse.

3Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, v povezavi s kršitvijo 28. in 29. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki ga bo vodil drug predsednik senata.

4Na vloženo zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki predlaga njeno zavrnitev. Meni, da v ponovljeni obliki uveljavljane kršitve zakona niso podane in da se je glede teh že sodišče druge stopnje v postopku s pritožbo pravilno opredelilo.

5Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in vložniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

6Vložnik uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz prve točke prvega odstavka 420. člena ZKP z zatrjevanjem kršitve iz 1. točke 372. člena ZKP. Sklicujoč se pri tem na prvi odstavek 28. člena Ustave ter po delno povzetih razlogih v odločbah Ustavnega sodišča RS U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 in Up-883/14 z dne 20. 4. 2015, ocenjuje, da dejansko opisano kaznivo dejanje v izreku prvostopenjske sodbe nima znakov zakonsko opisanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 249. člena KZ-1. Njegova bit je namreč v opustitvi dolžnega ravnanja, ki gre k večjemu na rovaš oproščenega B. B., ki je lahko bil kot direktor in zakoniti zastopnik gospodarske družbe C. d. o. o. edini storilec tega kaznivega dejanja, saj po dejanskem opisu v vloženem elektronskem obrazcu DDV-O za obdobje od 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013, v imenu navedene gospodarske družbe ni prikazal plačila DDV iz naslova pridobitve rabljenih osebnih avtomobilov iz drugih držav članic EU. Obsojenec kot nekonkretizirani dejanski poslovodja gospodarske družbe C. d. o. o. na takšen način ni mogel ravnati, z opisano izvršitvijo, po kateri je poskrbel, da je davčni zavezanec posloval le preko računa v Avstriji, pa kaznivega dejanja ni mogel storiti.

Vrhovno sodišče se strinja s pripombo vrhovnega državnega tožilca, da je vložnik navedeno kršitev kazenskega zakona zatrjeval na enak način že v postopku s pritožbo. Tedaj mu je sodišče druge stopnje odgovorilo z razumljivimi razlogi v 3. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, pri čemer je izrecno opozorilo na dosledno oz. celovito povzemanje dejanskega opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, po katerem se obsojenčevo ravnanje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ujema z vsemi znaki zakonsko opisanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 249. člena KZ-1. Vsebina opisanega obsojenčevega ravnanja tako ni bila samo v tem, da je kot dejanski poslovodja poskrbel, da je gospodarska družba C. d. o. o. poslovala le preko poslovnega računa v Avstriji, ampak zlasti, da v vloženem obrazcu DDV-O za določeno obdobje, v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) ni prikazal obveznosti plačila DDV z naslova pridobitve rabljenih avtomobilov iz drugih držav članic EU, s čemer se je navedena gospodarska družba izognila plačilu DDV. Pomeni, da je obsojenec ravnal s storitvijo, ki ji je sledila (neprava) opustitev dolžnosti, kot eden od izvršitvenih načinov dajanja lažnih podatkov o prometu blaga iz prvega odstavka 249. člena KZ-1. Vložnikovo nadaljnje sklicevanje na obsojenčev dejanski položaj v gospodarski družbi C. d. o. o. in na drugi strani na formalni položaj oproščenega sostorilca, ugotovljenega ujemanja ne spreminja. Ne samo zato, ker je lahko storilec kaznivega dejanja po prvem odstavku 249. člena KZ-1 "kdorkoli, ki na kakršen koli način preslepi davčni organ z namenom, ki ga predvideva ta odstavek" (gl. J. Podlipnik v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga 177. do 256. člen, ur. D. Korošec idr., Uradni list, Ljubljana 2023, str. 1334), kar po uveljavljeni sodni praksi vključuje tudi dejanskega poslovodjo v gospodarski družbi (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 21101/2021 z dne 23. 9. 2021) ampak še, ker je po pravnomočnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v 38. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, oproščeni sostorilec nastopal zgolj kot t.i. slamnati lastnik, direktor družbe, ki je kljub formalno ustreznemu položaju, deloval v zelo omejenem obsegu in še preden je bilo kaznivo dejanje sploh storjeno. Če kdo, potem oproščeni sostorilec ni mogel ravnati na zakonsko opisani način v prvem odstavku 249. člena KZ-1, nasprotno pa obsojenca njegov "zgolj" dejanski položaj v gospodarski družbi C. d.o.o pri takšnem ravnanju ni v ničemer oviral. Glede na to zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana, niti je bilo načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz prvega odstavka 28. člena Ustave, z dejansko opisanim obsojenčevim ravnanjem kakorkoli prizadeto.

7Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP so v zahtevi uveljavljene z zatrjevanjem kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izrek prvostopenjske sodbe je zaradi nasprotja med njegovim abstraktnim in konkretnim delom nerazumljiv, prav tako pa je nerazumljiv zaradi nasprotja, ko je bil po eni strani oproščen sostorilec, ki je formalno imel edini pravico in dolžnost delovati v imenu gospodarske družbe C. d.o.o., za krivega pa je bil spoznan sostorilec, ki naj bi kot dejanski poslovodja poskrbel, da je oproščeni sostorilec kaznivo dejanje storil. Izrek prvostopenjske sodbe je v nasprotju še z njenimi razlogi, saj je obsojenec v izreku naveden kot sostorilec, medtem ko je bilo v razlogih sodbe ugotovljeno, da je bil dejansko edini storilec. Podobno velja pri oproščenem sostorilcu, za katerega pa je bilo po drugi strani v razlogih prvostopenjske sodbe ugotovljeno, da je podpisoval vse ključne dokumente. Razlogi sodbe so tudi nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju ter še v nasprotju z zapisniki v kazenskem spisu.

Kršitev oz. kršitve niso podane. Tudi v tem primeru je bilo vložniku vsebinsko odgovorjeno že z razlogi v 7. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, v katerih je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo osrednji pomen dejanskega ali konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe v razmerju do zakonskega ali abstraktnega opisa kaznivega dejanja, za katerega končno niti ni nujno, da bi bil v izreku sodbe naveden (Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 600). Čeprav je po očitnem spodrsljaju v izreku prvostopenjske sodbe ostal del zakonskega opisa, po katerem je obsojenec storil kaznivo dejanje iz prvega odstavka 249. člena KZ-1, kot sostorilec iz drugega odstavka 20. člena KZ-1, je po dejanskem opisu jasno (razumljivo), da je kaznivo dejanje storil kot samostojni storilec iz prvega odstavka tega člena. To je po utemeljeni ugotovitvi sodišča druge stopnje mogoče videti še iz pravne označbe kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, brez dodanega drugega odstavka 20. člena KZ-1 in njenih razlogov, ko ni niti z besedo omenjeno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil kako drugače od povzetka v njegovem dejanskem opisu. Slednje hkrati izključuje navajano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe v zvezi z obsojencem, medtem ko pri navajani nerazumljivosti izreka sodbe in nasprotju z njenimi razlogi, v zvezi z oproščenim sostorilcem, vložnik v obrazložitvi najprej prezre, da po četrtem odstavku 364. člena ZKP za razumljivost izreka pri oprostilni sodbi zadoščajo že opis dejanja, odločba o stroških kazenskega postopka in o premoženjsko pravnem zahtevku, če je ta podan. V nadaljevanju obrazložitve pa vložnik znova zajema zgolj odlomke dejanskih opisov iz obsodilnega in oprostilnega dela sodbe, pri čemer se, celo izrecno spušča v dokazno oceno nižjih sodišč glede vsebine obsojenčevega ravnanja in ravnanja oproščenega sostorilca, kar vse je predmet zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Kje oz. v katerem delu prvostopenjske sodbe, v zvezi s kom in glede katerih odločilnih dejstev, razlogi sodbe "ne temeljijo na zapisnikih iz kazenskega spisa", vložnik ni obrazložil. S tem je sam določil obseg preizkusa zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z mejami, ki jih Vrhovno sodišče po prvem odstavku 424. člena ZKP ne sme prestopiti.

8Vložnik drugih kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP izrecno ni uveljavljal, jih je pa po vsebini zatrjeval s kršitvijo pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Po obrazložitvi zahteve je prvostopenjska sodba oprta na izjavo oproščenega sostorilca, ki je bila pridobljena s strani policije v bosanski Foči, pri kateri državni tožilec, preiskovalni sodnik ali zagovornik niso bili navzoči in na njegovo izpovedbo po zaslišanju pri državni tožilki v Trebinju, prav tako v Bosni in Hercegovini, o katerem pa z obsojencem, kljub zahtevi nista bila obveščena. Pri prvi izjavi tako ne gre za nič drugega kot za obvestilo iz šestega odstavka 148. člena ZKP, medtem ko z obsojencem na obremenilno vsebino izpovedbe oproščenega sostorilca, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 29. člena Ustave in pravico do poštenega sojenja iz d.) oddelka tretjega odstavka 6. člena EKČP nista mogla vplivati. Res je sicer, da je bil oproščeni sostorilec kasneje zaslišan še na glavni obravnavi, vendar je izpovedbo spremenil in obsojenca razbremenil. S tem je nastal položaj, ko z vidika obsojenčevih procesnih jamstev, preizkušanje izpovedbe oproščenega sostorilca na glavni obravnavi ni bilo smiselno, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje njegovo spremenjeno izpovedbo ignoriralo. Drugače bi bilo v obratnem primeru, ko torej prvostopenjska sodba ne bi bila oprta na izjavo in izpovedbo oproščenega sostorilca iz Bosne in Hercegovine, temveč le na njegovo izpovedbo z glavne obravnave, ki je bila edina pridobljena skladno z veljavnim slovenskim pravnim redom.

Vrhovno sodišče se enako, kot pred tem sodišče druge stopnje, strinja z vložnikom o neformalni naravi izjave oproščenega sostorilca na policiji v Foči in o njegovem zaslišanju pri državni tožilki v Trebinju, ki je bilo izvedeno brez predhodnih obvestil po četrtem in petem odstavku 178. člena ZKP. Ne strinja pa se s trditvijo, da navedeno ni bilo preseženo (sanirano) z zaslišanjem oproščenega sostorilca na glavni obravnavi dne 3. 10. 2024, ki je obsojenca po razumljivih razlogih v 39. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe ter po pritrjujočih razlogih v 22. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe, v pretežnem delu še vedno obremenjeval glede opisanega načina storitve kaznivega dejanja. Pomeni, da je vložnikovo izhodišče o preobrazbi oproščenega sostorilca iz obremenilne v razbremenilno pričo napačno in da obsojenec z vidika pravice do zaslišanja obremenilne priče iz d.) oddelka tretjega odstavka 6. člena EKČP ni bil prikrajšan, kot ni bilo nobene ovire, da obsojenec oproščenega sostorilca v delu izpovedbe, s katero ga je na glavni obravnavi razbremenil, ne bi dodatno zaslišal. Vložnikova zadržanost v tem delu s sklicevanjem na smiselnost zaslišanja oproščenega sostorilca se ob izrecno zagotovljenem izvajanju dokazov v posameznikovo korist iz 29. člena Ustave izkaže za izpuščeno priložnost, sodišče prve stopnje pa z razlogi v 39. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe niti razbremenilnega dela izpovedbe oproščenega sostorilca ni prezrlo. Glede na to je treba navedeno izjavo in izpovedbo oproščenega sostorilca iz Bosne in Hercegovine, razumeti kot t.i. podporni dokazni sredstvi, medtem ko je bila prvostopenjska sodba dejansko oprta na njegovo izpovedbo z glavne obravnave, na kateri je bil obsojenec navzoč in po ugotovljenem v pravici do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič, neomejen.

C.

9Ker uveljavljane kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

10Odločba o obsojenčevi oprostitvi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a in četrtem odstavku 95. člena ZKP in prvem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah. Obsojenec je sicer zaposlen, vendar se po zadnjih podatkih nahaja na prestajanju zaporne kazni.

11Odločitev je bila sprejeta soglasno.