VSRS Sklep I Ips 35131/2013

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom VI Kr 35131/2013 z dne 16. 12. 2024 kot neutemeljen zavrnilo predlog obsojenčevih zagovornikov in pooblaščencev obsojenčeve žene za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 35131/2013 z dne 28. 5. 2025 pritožbe obsojenčevih zagovornikov in pooblaščencev obsojenčeve žene, obsojenca in njegove žene zavrnilo kot neutemeljene. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve trdijo, da bo Vrhovno sodišče z odločitvijo v obravnavani zadevi postavilo jasne usmeritve nižjim sodiščem, do katerih okoliščin se je treba opredeliti v postopku odločanja o alternativnem prestajanju zaporne kazni, saj ne obstaja sodna praksa o tem, kakšna je specifična teža posameznih vrst okoliščin, meril za njihovo vrednotenje ter pomena časovnega vidika pri vrednotenju sprememb subjektivnih okoliščin po izreku kazni. Poudarjajo, da gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za razvoj prava in enotnost sodne prakse. Nadalje uveljavljajo, da je odločitev sodišča v obravnavanem primeru arbitrarna, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do enakosti pred zakonom, ter da je ureditev po 129.a členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v škodo obsojenca, ker je sodnik, ki je sodil v kazenskem postopku, izrazito pod vplivom okoliščin storitve kaznivega dejanja in dejstva, ali je obsojenec kaznivo dejanje priznal oziroma zanikal. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala njeno zavrženje oziroma podrejeno njeno zavrnitev. Navedla je, da zahteva ne izpolnjuje pogojev za vsebinsko obravnavo, ker zagovorniki v njej nasprotujejo oceni sodišča glede vrste vrednotenja in tehtanja okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri odločanju o predlogu za alternativno prestajanje zaporne kazni. S tem uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V obravnavanem primeru je sodišče zavrnitev predloga za alternativni način prestajanja kazni ustrezno obrazložilo ter logično ter celovito pojasnilo vse okoliščine, zaradi katerih je predlog zavrnilo.

4O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili obsojenčevi zagovorniki. V izjavi so poudarili, da se vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ne nanaša na dejansko stanje in ne izpodbija dokazne ocene in presoje posameznih objektivnih in subjektivnih okoliščin na strani obsojenca, temveč uveljavlja napačno uporabo določbe devetega odstavka 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kršitev obsojenčevih Ustavnih pravic. Poudarjajo, da določba devetega odstavka 86. člena KZ-1 ne dopušča, da je odločitev, katere okoliščine bodo upoštevane pri presoji predloga za alternativno prestajanje kazni v prosti presoji sodišča. Odgovor sklenejo z navedbo, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih.

B.

5Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe), po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Ne glede na to, ali gre za odločbo, s katero je končan kazenski postopek, ali pa za tako imenovano drugo odločbo, se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le po pravnomočno končanem kazenskem postopku (izjemo predstavlja le četrti odstavek 420. člena ZKP), ki se nanaša na določene sklepe o priporu. Če zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, jo Vrhovno sodišče s sklepom zavrže (drugi odstavek 423. člena ZKP).

6V obravnavanem primeru je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper pravnomočni sklep sodišča, s katerim je bil zavrnjen predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. Ta pravnomočni sklep je v smislu določbe prvega odstavka 420. člena ZKP tako imenovana druga odločba, s katero kazenski postopek ni bil pravnomočno končan. Vrhovno sodišče je zato moralo najprej preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za njeno obravnavanje, ki so določeni v prvem odstavku 420. člena ZKP.

7Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da v sodni praksi ni jasnih smernic v zvezi z okoliščinami, ki jih mora sodišče pretehtati pri odločanju o predlogu za alternativno izvršitev zaporne kazni. Po stališču vložnikov so to okoliščine, ki so podane v času predvidenega prestajanja zaporne kazni, ne okoliščine, ki so obstajale v času storitve kaznivega dejanja. V zvezi s tem zahteva poudarja še, da je zakonodajalec postavil zelo jasno mejo med okoliščinami, ki so relevantne za presojo izreka sankcije, in okoliščinami, ki so odločilne za presojo načina prestajanja že izrečene kazni.

8Vložena zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini ne odpira pravnega vprašanja, ki bi bilo v smislu določbe prvega odstavka 420. člena ZKP pomembno za enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

9Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča¹ je razvidno, da odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Zato se mora sodišče pri odločanju o načinu izvrševanja zaporne kazni opreti na poglobljeno, analitično in celovito preverjanje in oceno okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem. Odločanje o nadomestitvi kazni zapora z alternativno sankcijo je mogoče primerjati z izrekom kazni, zato mora sodišče pri tem opravilu upoštevati načela in določbe, ki veljajo za izrekanje kazni. Tudi z izvršitvijo zaporne kazni na alternativen način se namreč uresničujeta tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca. Pri presoji o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora je tako treba upoštevati objektivne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem ter subjektivne okoliščine na strani storilca, ki morajo v medsebojni povezavi, upoštevajoč namene kaznovanja, kazati na utemeljenost, smotrnost in primernost izvršitve zaporne kazni na alternativni način.

10Iz navedenega je jasno razvidno, da mora sodišče pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve kazni poleg okoliščin, ki jih primeroma navaja določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, upoštevati in presoditi tudi okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Sodišče mora torej pri odločitvi upoštevati tudi vse tiste okoliščine, ki so bile odločilne že pri izbiri vrste in odmeri višine kazni.

11Prav tako zahteva ne uspe izkazati pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti.

12Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče odločitev o zavrnitvi predloga za alternativno prestajanje zaporne kazni podrobno obrazložilo. Poleg teže in zavržnosti kaznivega dejanja, s katerim si je obsojenec pridobil veliko premoženjsko korist, ki jo je porabil zase oziroma za vzdrževanje svojega visokega življenjskega sloga, je sodišče upoštevalo tudi osebne okoliščine na strani obsojenca, ki preprečujejo, da bi zaporno kazen prestal na alternativni način. Pri tem je upoštevalo, da obsojenec ne sprejema odgovornosti za svoje ravnanje, kar pomeni, da obsodilna sodba nanj ni imela ustreznega vpliva, da se ponovno ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, zaradi česar, glede na njegovo nekritičnost do preteklih ravnanj, ni mogoče povsem izključiti, da ne bi ponovno sprejel odločitev, na podlagi katerih bi prišlo do zlorabe premoženja družbe, zlati pa okoliščino, da je od 436.500 pridobljene premoženjske koristi do sedaj povrnil le 2.500 EUR. Na podlagi teže kaznivega dejanja, načina njegove izvršitve in subjektivnih okoliščin na strani obsojenca je sodišče razumno presodilo, da je v obravnavanem primeru namene kaznovanja mogoče doseči le z dejansko izvršitvijo zaporne kazni.

13Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. Enaka pravila se morajo uporabljati za enaka dejanska stanja, za bistveno različna dejanska stanja pa se enaka pravila ne smejo uporabljati. Načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvarni razlog za neenako obravnavanje, ob enakem dejanskem stanju pa ne sme priti do različnih odločitev.² Načelo enakosti je treba upoštevati tudi pri odločitvi o alternativni izvršitvi kazni zapora. Sodišče pri tem ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.

14Sodišče v obravnavanem primeru ni kršilo načela enakosti pred zakonom, četudi bi držale trditve vložnikov, da so sodišča nekaterim drugim obsojencem za istovrstno kaznivo dejanje omogočila, da so zaporno kazen prestali na alternativni način. Načelo individualizacije podobno kot pri izreku kazni tudi pri odločitvi o alternativnem načinu prestajanja kazni namreč omogoča sodišču presojo vseh konkretnih okoliščin na strani obsojenca, tako tistih, ki govorijo v prid alternativnemu načinu izvršitve kazni, kot tistih, ki takšnemu načinu izvršitve kazni nasprotujejo. Teh, zlasti subjektivnih okoliščin konkretnih primerov, na katere se sklicuje zahteva, obsojenčevi zagovorniki niso pojasnili. Zato na podlagi trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče sklepati, da je bilo drugim obsojencem za istovrstno kaznivo dejanje ob identičnih objektivnih in subjektivnih okoliščinah, kot so podane in podrobno obrazložene v izpodbijanem pravnomočnem sklepu pri obsojenem A. A., omogočeno alternativno prestajanje zaporne kazni.

15Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 41699/2015 z dne 27. 3. 2025 presodilo, da je ureditev 129.a člena ZKP, po kateri o alternativnem načinu izvršitve kazni odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik, ki je izdal sodbo na prvi stopnji, predpisana z jasno določenim namenom: sodnik, ki odloča o alternativnem načinu prestajanja kazni je z obsojencem oziroma njegovimi osebnimi okoliščinami seznanjen že iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje navedeno presojo so neutemeljeni pomisleki vložnikov zahteve, da je takšna ureditev obsojencu v škodo.

C.

16Ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

17Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009, I Ips 59109/2010 z dne 13. 2. 2014, I Ips 19468/2014 z dne 1. 9. 2016 in I Ips 41699/2025 z dne 27. 3. 2025.
² Tako na primer odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-333/96 z dne 1. 7. 1999.