VSL Sklep VII Kp 23730/2024

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo na podlagi člena 358 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženega A. A. oprostilo obtožbenega očitka, da je storil kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka člena 96 ZKP je oškodovancu kot tožilcu B. B. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca.

2Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo pooblaščenec oškodovanca kot tožilca iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno materialnopravno stališče, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka člena 358 ZKP), pri čemer je nosilni razlog zaveden v točki 7 obrazložitve. Sodišče druge stopnje se zato opredeljuje le do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev kazenskega zakona po 1. točki člena 372 ZKP, ne pa do tistih o zatrjevani zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje odločilnih dejstev v napadeni odločitvi sploh ni ugotavljalo.

5Prvostopenjsko sodišče je teoretično pravilno izpostavilo potrebne sestavne dele izreka obtožnega akta ter upravičeno, v zvezi s pravico obdolžene osebe do učinkovite obrambe v skladu s procesnimi kavtelami iz člena 29. Ustave RS ter v zvezi s spoštovanjem načela že razsojene stvari, opozorilo na pomen zadostne konkretizacije abstraktnega (zakonskega) dejanskega stanu. Zmotno pa je ugotovilo, da opis očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 v vloženem obtožnem predlogu predhodno navedenim kriterijem ne ustreza, saj ne predstavlja zadostne konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja v delu, ki se nanaša na izvršitveno ravnanje.

6Po prvem odstavku člena 211 KZ-1 stori očitano kaznivo dejanje tudi tisti, ki z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravi drugega v zmoto in ga s tem zapelje, da v škodo svojega premoženja nekaj stori. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v konkretnem opisu jasno opredeljen čas in kraj, ko naj bi oškodovanec obdolžencu posodil 25.000 EUR, ne pa obdolženčevo lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin oškodovancu. Tako stališče je zgrešeno.

7V izreku obtožnega akta zatrjevano lažnivo obljubljanje vrnitve posojila v okoliščinah izrabljanja poznanstva in pridobljenega zaupanja iz naslova preteklega poslovnega sodelovanja pomeni dovolj konkretno opredeljeno izvršitveno ravnanje obdolženca; take trditve v konkretnem opisu namreč določajo očitek obdolžencu, da je oškodovancu prikazoval svoj namen vrnitve posojila¹, ki pa ga v resnici ni imel, navedba preteklega poslovnega sodelovanja med obdolženim in oškodovancem z vzpostavitvijo zaupanja pa je le dodatna okoliščina v opisu, ki konkretizira vzročno zvezo med obdolženčevim lažnim obljubljanjem o vrnitvi posojila in ravnanjem oškodovanca v lastno škodo, to je izročitvijo zneskov obdolžencu. Lažnive obljube o vrnitvi posojila, ki vendarle, poleg posoje denarnega zneska, predstavlja ključen element posojilnega razmerja, skupaj s trditvijo o nevračilu posojenega v konkretnem opisu obtožnega akta v potrebni meri konkretizirajo tudi namen pridobitve protipravne premoženjske koristi (goljufivi namen), na kar vse upravičeno opozarja pritožnik.

8Kot zmotno se izkazuje prepričanje prvostopenjskega sodišča, da bi v izreku obtožnega akta oškodovanec kot tožilec moral navesti konkretna dejstva in okoliščine, ki bi izkazovale lažnivost obdolženčevih zagotovil o vrnitvi posojila. Dejstva in okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje opredeljuje kot ključne za zadostno konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, namreč predstavljajo le možne dokaze, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da so bile dane obljube lažne, in so zato lahko le predmet dokaznega postopka, ne pa konkretnega dejanskega stanu. Zato sodišče prve stopnje nima prav, ko vztraja, da sodi v konkretni opis obtožnega akta trditev o obdolženčevih pojasnilih oškodovancu o nadaljnji vložitvi posojenega denarja in pričakovanem večjem donosu.

9V tenorju obtožnega akta je tako v potrebni meri konkretizirano obdolženčevo izvršitveno ravnanje kot prikazovanje oškodovancu, da bo posojeno vrnil, čeprav tega v resnici ni nameraval, kar pomeni lažnivo prikazovanje za posojilno razmerje ključne dejanske okoliščine nameravane vrnitve danega posojila; skupaj z navedbo njunega preteklega poslovnega sodelovanja in vzpostavljenega zaupanja tako opisano aktivno izvršitveno ravnanje obdolženca, usmerjeno v oškodovanca, in navedba izročitve denarnih zneskov obdolžencu s strani oškodovanca v posledici obljub in vzpostavljenega zaupanja² pomeni konkretizacijo vzročne zveze med izvršitvenim ravnanjem obdolženca in ravnanjem oškodovanca v lastno škodo kot prepovedano posledico, vse skupaj pa, ko se v tenorju zatrjuje tudi dejanska nevrnitev posojenih zneskov oškodovancu, v zadostni meri konkretizira še goljufivi namen. Tak opis nedvomno omogoča jasno postavitev pravnega in dejanskega okvira obtožnega akta, s tem pa obdolžencu zagotavlja možnost učinkovite obrambe in po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka jasno ugotovitev, o čem dejansko je bilo že razsojeno. Oškodovanec kot tožilec pa na podlagi takega obtožnega akta nosi dokazno breme, torej breme predlagati dokaze takšne kvalitete in kvantitete, ki po njegovi presoji utemeljujejo obstoj zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, med drugim tudi obdolženčevih lažnih obljub o vrnitvi posojila pred izročitvijo predmetnih denarnih zneskov.

10Sodišče druge stopnje je iz predhodno navedenih razlogov pritožbi v predmetnem delu ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter, ker odločilna dejstva v prvostopenjskem postopku niso bila ugotovljena, zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek člena 392 ZKP). Ker je ugotovljeno, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona, ne pa z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem, ni bilo razloga, da se zadeva vrne v novo sojenje drugemu sodniku, za kar se zavzema pritožnik.

11Sodišče prve stopnje bo moralo vzeti za podlago obstoječi obtožni akt in ob upoštevanju pritožbenega stališča, da vsebuje potrebno konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, izvesti materialnopravno relevantne dokaze, nato pa jih posamično in sintezno ustrezno ovrednotiti in oceniti ter ugotoviti, ali je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano z gotovostjo ali ne.

¹ Namen vrnitve posojila je dejanska okoliščina, katero naj bi, po trditvi v obtožnem aktu, obdolženec lažno zatrjeval oškodovancu.
² Pa čeprav je zaupanje le percepcija oškodovanca.