VSL Sodba in sklep I Cp 1542/2024

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnik je s toženko leta 2007 sklenil kreditno pogodbo z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF). S tožbo zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe (mdr. zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti) in vračilo celotnega zneska, ki ga je tožnik toženki plačal na podlagi sporne pogodbe.

2Sodišče prve stopnje je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku (I. točka izreka), dajatveni zahtevek pa je zavrnilo iz razloga, ker tožnik zahtevka ni konkretiziral (II. točka izreka), ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

3Zoper sklep se pritožujeta obe stranki - vsaka zoper del, s katerim ni uspela. Ker sta pritožbi obsežni in večkrat z nekoliko različnimi besedami navajata eno in isto, bo sodišče druge stopnje povzelo le bistvene teze obeh pritožb.

4Toženka med drugim navaja, da gre za retroaktivno razlago takrat veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov,¹ ki v času sklepanja sporne pogodbe ni obstajala. Kondikcijski zahtevek je zastaran. Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja je napačna, saj vsebina valutne klavzule temelji na kogentnih določbah Zakona o potrošniških kreditih.² Standard povprečnega potrošnika bi moral upoštevati specifične zgodovinske okoliščine. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva) ni neposredno uporabljiva. Terjatve toženke so zaščitene po 33. členu Ustave. Pogodba je bila sklenjena v notarskem zapisu, torej z najvišjo možno obličnostjo. Napačna je dokazna ocena izpovedb bančnih uslužbencev. Sodišče prve stopnje ne opredeli standarda profesionalne skrbnosti banke, temveč zgolj nekritično sledi stališčem Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju VSRS) iz novejše sodne prakse v zvezi s krediti v CHF; ta najnovejša sodna praksa je protiustavna.

5Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6Tožnik v pritožbi med drugim navaja, da je odločitev o zavrnitvi denarnega zahtevka arbitrarna in nepričakovana, saj dokazni postopek sploh ni potekal v smeri višine dajatvenega zahtevka. Sodišče ni opravilo ustreznega materialnega procesnega vodstva. Banka je razpolagala z vsemi podatki in je potrdila, da je tožnik kredit odplačeval. Tožnik ni dolžan izvesti pobota svoje terjatve z nasprotno terjatvijo toženke, temveč zahteva nazaj to, kar je sam plačal.

7Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

8Pritožba toženke ni utemeljena. Pritožba tožnika je utemeljena.

Uvodno o pritožbi toženke:

9Pritožbene navedbe, da je sodba prve stopnje v večjem delu pavšalna in konfuzna ter pretežno ponavlja teoretična razpravljanja o posameznih pravnih institutih ter nekaterih izvedenih dokazih, evidentno ne držijo. Sodišče prve stopnje je navedlo obširne in natančne razloge za svojo odločitev, dokazno je ocenilo tudi izpovedbe zaslišanih in torej ustrezno upoštevalo okoliščine konkretnega primera (in torej ne gre za nedopusten avtomatizem pri sojenju, pri čemer so te navedbe tudi nekonkretizirane). Pritožbene navedbe o pavšalnosti in teoretiziranju dejansko v veliki meri veljajo za pritožbo toženke.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so toženkine terjatve ustavno zavarovane (to je sicer res) in da ji je sodišče nedopustno odvzelo terjatve oziroma premoženje. Sodišče prve stopnje toženki ni "odvzelo" terjatev, temveč je le ugotovilo ničnost kreditne pogodbe, za kar je imelo ustrezno pravno podlago, ki bo obrazložena v nadaljevanju.

Glede pravnih podlag in sodne prakse:

11Sodišče mora pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku³), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), ki je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno.⁴ Ustava RS v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Odločbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne oziroma interpretativne narave. To pomeni, da je dejansko stanje, k je botrovalo konkretni odločitvi SEU, sekundarnega pomena; v ospredju je razlaga same norme prava EU.⁵

12V Sloveniji se je v zvezi s krediti z valutno klavzulo v CHF glede vprašanj, ki so identična tu obravnavanim (razlogi za ničnost kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF; standard pojasnilne dolžnosti banke), sodna praksa spreminjala in razvijala. Korenita sprememba (najvišje) sodne prakse v zvezi s krediti v CHF je nastopila v letih 2023 in 2024, predvsem z odločbami VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2003 in II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023 in II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, ki so bile vse sprejete in objavljene pred izdajo izpodbijane sodbe. Nobenega dvoma ni, da so pravdnima strankama (oziroma njunima pooblaščencema) ta stališča dobro poznana, zato jih pritožbeno sodišče ne bo podrobneje povzemalo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu stališča te nov(ejš)e sodne prakse pravilno uporabilo, ta stališča VSRS pa tudi niso nezakonita ali protiustavna, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

13Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe, da Direktiva ni neposredno uporabljiva, saj se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni oprlo neposredno na Direktivo, temveč na določbe ZVPot in Obligacijskega zakonika,⁶ ki sta neposredno uporabljiva in sta veljala v trenutku sklepanja spornih pogodb (12. do 16. ter 22. in 25. točka obrazložitve izpodbijanje sodbe).

Glede zastaranja kondikcijskega zahtevka

14Najzgodnejša točka, ko lahko začne teči zastaranje kateregakoli kondicijskega zahtevka, je trenutek, ko je tisti, ki kondikcijo uveljavlja, plačal oziroma izpolnil tisto, kar sedaj zahteva nazaj. Ob vložitvi tožbe (in deloma tudi tekom pravde) je tožnik še vedno izpolnjeval svoje obveznosti po sporni kreditni pogodbi, kar ni sporno. Tako je evidentno, da kondikcijski zahtevek ni mogel (v celoti) zastarati, saj deloma niti še ni bil rojen.

15Ker je sodišče druge stopnje odločitev o zavrnitvi kondikcijskega zahtevka razveljavilo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, se bo sodišče prve stopnje moralo z vprašanjem zastaranja ukvarjati v novem sojenju, pri čemer naj upošteva, da celoten kondikcijski zahtevek (ki sestoji iz posameznih plačanih kreditnih obrokov), zagotovo ni mogel zastarati. Sodna praksa⁷ v zvezi z zastaranjem potrošniških kondikcijskih zahtevkov ni povsem enotna in se bo morda še razvijala, zato pritožbenemu sodišču v tem trenutku ni treba zavzeti decidiranega stališča o tem vprašanju.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja in pojasnilne dolžnosti

16Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, kateri pogoji v potrošniški pogodbi se v skladu z ZVPot štejejo za nepoštene (12. do 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ta stališča pa so skladna z novejšo sodno prakso VSRS. Ker je sodišče prve stopnjo stopnje presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja opravilo v skladu z domačim pravom, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da sodišče v zvezi s tem ne bi smelo uporabiti Direktive. Pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti ZVPot, je zmotno. Sam ZPotK, na katerega se sklicuje pritožba, je v tretjem odstavku 21. člena določal, da se ne glede na določbe tega zakona [ZPotK] uporabljajo tudi določbe drugih predpisov,⁸ ki so ugodnejše za potrošnika. ZPotK je sicer specialnejši predpis, ZVPot pa ureja širši obseg pravic potrošnikov, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK,⁹ kar nedvomno velja za določbe 23. in 24. člena ZVPot. Zato ne drži, da ZPotK v celoti ureja vprašanje potrošniških kreditov in da je banka izpolnila vse svoje obveznosti do potrošnika že s tem, ko je zadostila kriterijem iz ZPotK.

17V novejši sodni praksi je natančno pojasnjeno, kakšni morajo biti vsebina, kakovost in obseg pojasnilne dolžnosti banke potrošniku v primeru sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo v tuji valuti, kar je pravilno in obširno povzelo sodišče prve stopnje (28. do 39. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ti razlogi pa temeljijo na dobro znanih stališčih odločb VSRS (npr. sodba VSRS II Ips 8/2022, točke 63 do 66, 68 do 72 in 76). Starejša stališča (npr. pritožbeno citirana II Ips 32/2019) so presežena in zato ne več uporabljiva.¹⁰

18Neutemeljene so pritožbene navedbe, da Slovenija ni implementirala priporočil ESRB in da jih tudi SEU ni sprejelo kot del obrazložitve svojih sodb, saj so se standardi pojasnilne dolžnosti izoblikovali v slovenski sodni praksi. Ni nedopustno, da je sodna praksa kot ustrezno pojasnilno dolžnost določila tisto, ki se v marsičem sklada s priporočili ESRB.

19Glede navedb o nedopustni retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodna praksa vselej razvija retrospektivno, saj sodišča praviloma odločajo o razmerjih, ki so se že zgodila oziroma oblikovala v preteklosti, kar pa ne pomeni retroaktivne razlage zakona contra legem. V času, ko se je sporna pogodba sklepala, pred sodišči še ni bilo tovrstnih sporov, zato se tudi sodna praksa v zvezi z vprašanjem, kakšen je standard pojasnilne dolžnosti banke, (še) ni mogla oblikovati. Vendar so že takrat veljale določbe ZVPot, kakšni pogodbeni pogoji v potrošniških pogodbah se štejejo za nepoštene in posledično nične (23. in 24. člen ZVPot), prav tako so veljale določbe OZ o načelu vestnosti in poštenja, dobri veri ter skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki so toženko zavezovale. Toženka bi se kot strokovnjakinja na področju bančništva mogla in morala zavedati posledic, ki lahko nastanejo za potrošnika v primeru velike spremembe valutnega tečaja CHF¹¹ in bi morala, če bi spoštovala načeli vestnosti in poštenja ter dobre vere,¹² vse te okoliščine nedvoumno in razumljivo predočiti potrošniku ter ga ustrezno opozoriti na možne posledice sprememb tečajev.¹³

20Pojem t. i. črnega scenarija je v novejši sodni praksi slovenskih sodišč¹⁴ dobro poznan (in nedvomno znan tudi toženki) in je sopomenka pojmu zelo velike depreciacije, ki jo omenjajo odločbe SEU.¹⁵ Sodišče prve stopnje je o tem zapisalo pravilne in obširne razloge v 32., 33. in 35. do 38. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer je tudi citiralo ustrezno prakso VSRS.¹⁶

21Pritožba se sklicuje na možnost konverzije in predčasnega vračila kredita, vendar ne pojasni konkretizirano, kako naj bi konverzija in/ali predčasno poplačilo sploh delovala, tako da ni mogoče preizkusiti, ali bi bil to lahko učinkovit način za odpravo nadaljnjega valutnega tveganja. Pritožbeno sodišče pripominja, da odprava nadaljnjega valutnega tveganja sama po sebi ne more sanirati tveganja, ki se je do te odprave že uresničilo, torej s tem tudi ni mogoče sanirati škodljivih posledic, ki jih je potrošnik že utrpel.

22Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče v okviru standarda povprečnega potrošnika moralo upoštevati specifične slovenske (oziroma prej jugoslovanske) razmere, zlasti večkratno zamenjavo nacionalne valute, in da je povprečnemu slovenskemu potrošniku princip delovanja menjalnih tečajev ter posledice devalvacije domače valute napram tujim valutam dobro poznan. Pojem potrošnika v smislu 2. člena Direktive je objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi dejansko razpolaga,¹⁷ v evropski sodni praksi pa se domneva, da se povprečen potrošnik ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.¹⁸

Glede dejanskega stanja

23Pritožbene navedbe na deveti strani pritožbe o nalaganju nemogočega dokaznega bremena toženki so neutemeljene, pa tudi v precejšnji meri nerazumljive. Povsem realno je pričakovati od banke, da bo potrošnike o določenih svojih storitvah ("produktih") poučevala na enoten, standardiziran način, o čemer bi morala tudi hraniti ustrezne pisne dokaze (npr. navodila, okrožnice). Za kakšna dokazila, ki jih toženka domnevno ni mogla pričakovati in shranjevati, naj bi šlo, pritožba konkretizirano ne pojasni.

24V novejši sodni praksi je utrjeno in dobro znano stališče, da zgolj abstraktno opozorilo o valutnem tveganju ne zadošča, temveč mora biti opozorilo konkretno, jasno in vsebinsko, tako da si potrošnik lahko dejansko predstavlja, kakšne potencialne nevarnosti za njegov ekonomski položaj lahko pomeni sporni kredit. Pritožbene navedbe, da je toženka tožnika izrecno opozorila na "valutno in obrestno tveganje" in da je tožnik o tem podpisal izjavo, kažejo na zgolj abstraktno opozorilo, ki standardu pojasnilne dolžnosti ne zadosti. Bistvena je vsebina opozorila in ne njegova oblika, zato je nepomembno, da je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa.

25Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.¹⁹

26Pritožbena graja dokazne ocene izpovedb prič A. A. in B. B. na 12. strani pritožbe ne zadosti zgoraj povzetim standardom VSRS, saj le pavšalno in brez povezave z zaključki sodišča prve stopnje navaja, da je izpoved tožnika upoštevalo "le segmentno, brez povezave z [ni jasno katerimi] listinskimi dokazi" in da je dokaze (ni jasno, katere) povzemalo "le v delih, ki so potrjevali navedbe tožnikov" (v tej zadevi nastopa le en tožnik). Citiranje odločb višjega sodišča, ki obravnavajo dokazno oceno v neki drugi konkretni zadevi, k jasnosti in razumljivosti pritožbe v ničemer ne pripomore.

27Dejstvo, da toženki ni v korist, da bi kreditojemalcem prikrivala kakršnakoli tveganja, ni odločilno, saj se pojasnilna dolžnost presoja objektivno in ni potrebno izkazati subjektivno nepoštenega namena banke.

Glede pritožbe tožnika

28Toženka je v več vlogah opozarjala na nedoločenost in nespecificiranost denarnega zahtevka, torej na njegovo nesklepčnost, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnika na to še posebej opozarjati; utrjeno stališče sodne prakse je, da kadar stranka opozori na pomanjkljivost trditev nasprotnika, sodišče ni dolžno stranke na to še posebej opozarjati. Zato v tem primeru tudi ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja. Tožnik je bil zastopan po pravnem strokovnjaku - odvetniku, ki mu je moralo biti znano, da je treba enako skrbno in konkretizirano kot zahtevek v zvezi z ničnostjo obrazložiti tudi (relativno visok) denarni zahtevek.

29Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje trditveno breme tožnika, upoštevaje tudi trditve toženke, materialnopravno presojalo nekoliko prestrogo. Pritožba pravilno opozarja, da je dejstvo, da je tožnik toženki določene zneske po pogodbi plačal, nesporno in priznano tudi s strani toženke, ki je odgovoru na tožbo priložila tudi pregled vplačil (priloga B3). Iz tožbenih navedb je jasno razbrati, da tožnik zatrjuje ničnost pogodbe, sklicuje pa se tudi na 87. člen OZ, ki ureja kondikcijski zahtevek v primeru ničnosti. Iz tega je mogoče razbrati, da tožnik zahteva vrnitev tistega, kar je na podlagi nične pogodbe plačal toženki, pri čemer je dejstvo, da je nekaj plačal in koliko je plačal, vsaj deloma nesporno. Ob takem stanju pa - pod pogojem, da je vrnitveni zahtevek po podlagi utemeljen - kondikcijskega zahtevka ni mogoče v celoti zavrniti zgolj iz razloga nesklepčnosti. Dejstvo, da tožnik ni zatrjeval, na kakšni podlagi naj bi bil upravičen do zamudnih obresti, in da le-teh tudi ni specificiral, še ne pomeni, da je zaradi tega nesklepčen celoten zahtevek, saj je mogoče denarnemu zahtevku (ob predpostavki, da je izkazan po temelju) ugoditi tudi deloma.

30Zaradi popolnosti odgovora na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zmotne tožnikove navedbe na zadnji strani pritožbe, da ni dolžan izvesti pobota svoje terjatve z nasprotno terjatvijo nasprotne stranke in da torej lahko terja celoten znesek kredita, kolikor ga je odplačal toženki. Četudi je bila pogodba nična, je tožnik (najmanj) glavnico moral vrniti, zato (vsaj) s prejemom glavnice toženka ni prejela nečesa, do česar ne bi bila upravičena. Drugačno razlogovanje je izrazito neracionalno, v nasprotju z načelom procesne ekonomije in v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic.

Sklepno

31Glede na zgoraj povedano je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu (II. in posledično tudi III. točki izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolniti postopka, saj bi v tem primeru v celoti samo in prvič odločalo o pomembnem sklopu dejstev (o podlagi in višini denarnega dela zahtevka), ki doslej na prvi stopnji še niso bila predmet vsebinskega obravnavanja, s čimer bi stranki nedopustno prikrajšalo za ustavno pravico do dvostopenjskega sojenja.

32Ker v zvezi s pritožbo toženke pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. točka izreka) potrdilo.

33Ker je zadevo v pomembnem delu (glede denarnega zahtevka) razveljavilo in vrnilo v novo odločanje, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

¹ Uradni list RS, št. 98/2004 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZVPot.
² Uradni list RS, št. 70/2000 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPotK.
³ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Glej zadevi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-106/89, 6/64 in številne druge.
⁵ R. Knez: Analiza prakse uporabe prava EU v Sloveniji - delovni in socialni spori, Pravosodni bilten št. 1/2013, str. 3.
⁶ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
⁷ Glej npr. sodbi SEU C-484/21 in C-561/21, pritožbeno citirano C-698/18 ter odločbi VSRS II Ips 14/2020 in II Ips 75/2024.
⁸ Zato je očitno napačna pritožbena teza, da ZPotK izključuje uporabo ZVPot.
⁹ Glej sklep VSRS II Ips 37/2023, 31. točka obrazložitve.
¹⁰ Ker se je sodišče prve stopnje oprlo na sodno prakso Vrhovnega sodišča, niso pomembne pritožbene navedbe, da se v zvezi z materialnopravnimi vprašanji sodišče ne bi smelo opreti na stališča Ustavnega sodišča.
¹¹ Bankam je že v času sklepanja spornih pogodb moralo biti znano, da je CHF t. i. valuta varnega zavetja, ki v času vsakršnih kriz pridobiva na vrednosti, medtem ko vrednost potrošnikove domače valute v primerjavi s CHF v kriznih obdobjih (lahko, zelo verjetno) pada; več o valuti varnega zavetja glej sodbo in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točka 27.
¹² Ki med drugim nalagata sopogodbeniku dolžnost, da na primeren način, pošteno in iskreno, torej brez fige v žepu, upošteva in varuje tudi legitimne interese svojega sopogodbenika.
¹³ Primerjaj tudi odločbi VSRS II Ips 201/2017 in II Ips 37/2023.
¹⁴ Npr. sodba in sklep VSRS II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, točka 21.
¹⁵ Glej sodbe SEU C-609/19, točka 51, C-776/19 do C-782/19, točka 69.
¹⁶ O obsegu in kakovosti pojasnilne dolžnosti banke glej npr. sodbo in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točke 13 do 19.
¹⁷ Sodba SEU C-110/14 z dne 3. 9. 2015, točka 21.
¹⁸ Primerjaj odločbe VSRS II Ips 137/2018, II Ips 8/2022 in II Ips 54/2023.
¹⁹ Povzeto po sklepu VSRS II Ips 29/2024 z dne 4. 9. 2024.