VSL Sodba I Cpg 396/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 382,50 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo vtoževane terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, ki pa jih v pritožbi ni navedla.

3Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi prvega odstavka 488. člena ZPP. Pojasnilo je, da toženec na dopolnitev tožbe ni odgovoril, čeprav mu je bil poziv, da to stori, vročen 27. 6. 2024. Z dopisom z dne 14. 1. 2025 je sodišče prve stopnje pravdni stranki seznanilo o zavzetem stališču, da med njima dejansko stanje ni sporno ter da lahko odloči na podlagi prvega odstavka 488. člena ZPP. Pravdni stranki je pozvalo, da sporočita, ali je po njunem mnenju dejansko stanje morda sporno in ali zahtevata razpis naroka. Tožnica je sodišču sporočila, da se strinja, da se o zadevi odloči brez naroka, toženec pa na poziv ni odgovoril (dopis glede izjasnitve je prejel 16. 1. 2025).

6Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati vtoževano terjatev. Temelj in višino je obrazložilo v 9. - 10. točki obrazložitve. Toženec je s svojo pasivnostjo, ko ni ponudil trditev in dokazov po tem, ko je tožnica tožbo dopolnila, onemogočil morebitno drugačno presojo sodišča prve stopnje. Predvsem ni postavil trditev, na podlagi katerih bi dokazoval, da njegova denarna obveznost ne obstoji oziroma je ugasnilo, niti ni ugovarjal višini. Nasprotno: v ugovoru zoper sklep o izvršbi je zgolj pavšalno zatrjeval, da je bilo dogovorjeno obročno plačilo obveznosti, kar pa je tožnica v dopolnitvi tožbe zanikala.

7Toženec ne more izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje z navedbami, da ne drži ugotovitev, da dejansko stanje med strankama ni sporno, ker da je v ugovoru predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Predvsem ne drži, da je (že) v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjal vtoževani terjatvi. (Pavšalne) navedbe, da sta se pooblaščeni osebi dolžnika (direktor A. A.) in upnik (kdo konkretno ni jasno) dogovorila, da se roki za plačilo odprtih postavk podaljšajo, ne predstavljajo konkretiziranega nasprotovanja temelju in višini vtoževane terjatve. Toženec na dopolnitev tožbe ni odgovoril, prav tako ni nasprotoval pisno sporočenemu stališču sodišča prve stopnje, da po njegovem mnenju dejansko stanje med strankama ni sporno. Svojih pavšalnih ugovornih navedb ni dopolnil niti kasneje, ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe utemeljila zahtevek tako po temelju kot po višini, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo njene navedbe iz dopolnitve tožbe za resnične (drugi odstavek 214. člena ZPP) in v skladu s prvim odstavkom 488. člena ZPP o zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave.

8Pritožbi ni mogoče slediti niti v delu, v katerem navaja, da je toženec v dokaz svojih navedb predlagal zaslišanje zakonitega zastopnika, sodišče prve stopnje pa o tem dokaznem predlogu ni odločilo niti ni tega obrazložilo. Pritožba ne izpodbija, da je sodišče prve stopnje z dopisom pravdni stranki obvestilo, da dejansko stanje ni sporno ter ju pozvalo, da se v določenem roku izjavita, ali v skladu z drugim odstavkom 488. člena člena ZPP predlagata izvedbo naroka. Na poziv sodišča se je odzvala le tožeča stranka, ne pa tudi toženec, zaradi česar je nerazumljivo pritožbeno izvajanje, ki sodišču prve stopnje očita neizvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika. Sodišče prve stopnje naroka, na katerem bi sprejelo dokazni sklep (bodisi za zaslišanje strank bodisi zavrnitev tega dokaznega predloga) iz zgoraj pojasnjenih razlogov ni izvedlo, v izpodbijani sodbi pa je jasno obrazložilo, zakaj in na kakšni pravni podlagi je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pravilne odločitve posplošene pritožbene navedbe (s sklicevanjem na sodno prakso v zvezi z izvedbo dokazov za zaslišanje), ne morejo izpodbiti.

9Očitana procesna kršitev ni podana, v posledici tega pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker niso podane niti kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec je sicer navedel, da zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, ki pa jih ni opredelil, zato višje sodišče o njih ni odločalo. Ker s pritožbo ni uspel, je dolžan tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.