VSC Sodba II Kp 28496/2021

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izneverjanja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 215. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 5 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženi v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer se mu bo pogojna obsodba lahko prekliče. Na podlagi 74. člena KZ-1 in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je sodišče obtožencu odvzelo protipravno pridobljeno premoženjska korist in sicer tako, da mu je naložilo v plačilo znesek v višini 2.747,70 EUR, ki ustreza višini s kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov postopka, razen krivdno povzročenih stroškov.

2Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, in sicer izključno zoper tisti del sodbe, s katerim je bila odvzeta premoženjska korist v višini 2.747,70 EUR. Predlagal je, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in primarno odločitev o odvzemu premoženjske koristi spremeni na način, da se višina zneska premoženjske koristi zniža na 856,10 EUR, oz. podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik v pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče obtožencu zmotno kot protipravno premoženjsko korist odvzelo ter naložilo v plačilo znesek v višini 2.747,70 EUR. Izpostavi namreč, da je bil del navedenega zneska oškodovancu poplačan in je v času izdaje sodbe dolg znašal samo še 856,10 EUR, kar je najvišji znesek, ki bi ga sodišče lahko v smislu protipravne premoženjske koristi izreklo v plačilo obtoženemu. V nadaljevanju pa je zagovornik v pritožbi še navedel, da je sicer obtoženec opravljal določene dvige, s temi zneski pa ni poravnal celotnega dolga svojega brata iz naslova domske oskrbe, kar pa po mnenju zagovornika še ne pomeni, da je obtoženec te zneske zadržal zase in to iz izpodbijane sodbe ne izhaja, saj namreč iz izreka sodbe izhaja zgolj očitek, da je obtoženec denar uporabil za druge namene, ne pa za plačilo domske oskrbe. Zagovornik izpostavi, da tekom dokaznega postopka ni bil osporavan tisti del obtoženčevega zagovora, ko je izpovedal, da je te denarne zneske obtoženec porabil za plačevanje najemnine, položnic oz. ostalih stanovanjskih stroškov ter za nakup oblačil-vse za njegovega brata, prav tako ni sporno, da je obtoženec plačal tudi stroške za bratov pogreb. Nobenega izmed teh denarnih zneskov tako obtoženec po stališču zagovornika ni porabil zase oz. ga ni zadržal zase, kar pa pomeni, da s temi zneski ni povečal svojega premoženja.

5Pritožbeno sodišče sprva ugotavlja, da iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil obtoženi B. B. postavljen za skrbnika za posebni primer svojemu bratu, A. A., z odločbo CSD Celje, Enota Slovenske Konjice, z dne 11.1.2019, na dan 3.7.2020 pa je bil kot skrbnik razrešen (odločba o razrešitvi z dne 3.7.2020 je postala pravnomočna dne 7.8.2020). Dolg do Doma A. (v nadaljevanju: dom), kjer je bil nastanjen A. A., je na dan 3.7.2020, torej na dan, ko je bil obtoženec kot skrbnik razrešen, znašal 2.747,70 EUR (tako l. št. 35 spisa). Prav tako pa po podatkih spisa izhaja, da je bil del tega dolga sicer poravnan v postopku prisilne izvršbe in je nepoplačan del dolga znašal še 856,10 EUR (tako priloga C2, izpis z dne 24.11.2021). Zagovornik v pritožbi tako meni, da bi se obtožencu lahko naložilo plačilo premoženjske koristi zgolj v tej višini. Vendar pa je bil dolg do doma poplačan iz premoženja varovanca doma, torej A. A., in ne iz obtoženčevega premoženja. To izhaja iz priloge C1 (CD, Potrdilo o poravnanih in neporavnanih obveznostih od 1. 1. 2019 do 1. 8. 2020) in iz uradnega zaznamka na l. št. 125 spisa, prav tako pa je tudi priča C. C. potrdila, da so sprva poskušali voditi izvršbo zoper obtoženega B. B., ki pa je bila ustavljena, saj slednji ni bil varovanec v domu, zato je nato bila izvedena zoper obtoženčevega brata, A.A. Glede na to, da je bil dolg delno poplačan iz premoženja A. A., nikakor ne gre pritrditi stališču zagovornika, da bi se moral znižati znesek premoženjsko pravne koristi, ki se je z izpodbijano sodbo odvzela obtožencu, saj se ta znesek v odnosu do obtoženca in njegovega premoženja ni prav v ničemer zmanjšal.

6Prav tako ne gre pritrditi navedbam zagovornika, da četudi obtoženec ni plačal domske oskrbe, to ne pomeni, da je denar porabil zase ali za namene, ki niso bili tesno povezani z njegovim bratom. Pri tem pritožnik ponovno poudari, da je denar namenjal za najemnino, glede česar mu je že prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da je od namestitve brata A. A. v dom v stanovanju živel sam, da je neresnično izpovedoval o bratovih obiskih čez vikend, ki niso bili zabeleženi nikjer v domskih evidencah in da je bila njegova primarna obveza, kot skrbnika za posebne primere, ravno plačilo oskrbe doma. Glede na to, da je obtoženec dvigoval finančna sredstva iz TRR A. A.-ja, v obravnavanem obdobju od 16.1.2019 do 1.7.2020, višina skupnih dvigov pa je bila 12.930,00 EUR, kar pritožbeno ni problematizirano, ob prenehanju njegovega skrbništva za posebni primer pa je do doma bil odprt dolg 2.747,70 EUR, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da je znesek protipravne premoženjske koristi, ki jo mora biti odvzeta obtožencu, ravno 2.747,70 EUR.

7Pritožbeno sodišče, glede na vse navedeno, pritrjuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je z zbranimi dokazi potrjeno, da si je obtoženec pridobil premoženjsko korist najmanj v višini neplačane domske oskrbe za čas od 11.1.2019 do 3.7.2020. Skladno z odločbo CSD je bil v prvi vrsti dolžan urejati finančne zadeve v domu, česar pa v celoti ni opravil. Teh zaključkov tudi pritožbene navedbe (da je obtoženec z dvignjenimi zneski plačeval najemnino, položnice, ostale stanovanjske stroške ter oblačila za brata, kot tudi za bratov pogreb), niso uspele izpodbiti. Iz izpisa odprtih računov z dne 3.7.2020 izhaja, da so do tega dne zapadli in bili neplačani računi za plačilo oskrbe za oškodovanca za mesec februar 2019, april 2019 do junij 2019 in april 2020 do vključno maj 2020 (račun za mesec junij 2020 je zapadel v plačilo po razrešitvi obtoženca kot skrbnika), zato si je obtoženec pridobil najmanj 2.747,70 EUR premoženjske koristi, oškodovancu pa je s tem nastala škoda. Nastali dolg pa je bil nato delno poplačan na podlagi izvršbe s transakcijskega računa A. A., in ne obtoženčevega premoženja. Kljub nasprotovanju pritožnika je tako ugotovitev, da obtoženec ni plačal domske oskrbe, pa je to bil dolžan storiti, upoštevaje, da je z bratovega TRR-ja v spornem obdobju dvignil skupaj 12.930,00 EUR, povsem dovolj za zaključek, da si je pridobil protipravno premoženjsko korist najmanj v višini 2.747,70 EUR, kolikor je znašal odprt dolg do doma na dan, ko mu je prenehalo skrbništvo nad bratom.

8Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega (poleg presoje o odvzemu premoženjske koristi), tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Uradni preizkus je pokazal, da je izbrana in odmerjena kazenska sankcija opominjevalne narave, še zlasti, ker obtoženec še ni bil kaznovan za kazniva dejanja ali prekrške, povsem ustrezna.

9Glede na vse navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje po 391. členu ZKP pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP).

10Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje (28. točka izpodbijane sodbe), je drugostopenjsko sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse, saj je brez zaposlitve in brez premoženja ter prejemnik denarne socialne pomoči.