VSL Sodba II Cp 1935/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni

- v II. točki izreka tako, da se znesek 32.169,33 EUR zviša za 1.340,15 EUR,

- v IV. točki izreka tako, da se znesek 37.599,87 EUR zniža za 1.340,15 EUR,

- v V. točki tako, da se delež 14 % stroškov, ki jih tožnica dolguje toženki, zniža na 10 %, delež 86 % stroškov, ki jih toženka dolguje tožnici, pa zviša na 90 %.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 196 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo in sklepom) odločilo, (1) da se ustavi postopek glede zahtevka za plačilo 1.253,47 EUR (I. točka izreka), (2) da je toženka dolžna tožnici plačati 32.169,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2021 (II. točka izreka), (3) da je toženka dolžna tožnici plačevati mesečno rento v bruto znesku 100,79 EUR od 1. 8. 2022 in od tega zneska odvesti ustrezne davke in prispevke ter neto znesek nakazati tožnici vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, do pravnomočnosti sodbe zapadle znesek pa v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), (4) da se v ostalem delu (do zneska odškodnine 37.599,87 EUR in glede valorizacije rente) tožbeni zahtevek zavrne (IV. točka izreka) in (5) da tožnica nosi 14 % toženkinih stroškov, toženka pa 86 % tožničinih stroškov postopka (V. točka izreka).

2Tožnica v pritožbi zoper II., IV. in V. točko izreka navedene odločbe uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ji prisodi še odškodnino v višini 3.488,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2021. Podrejeno predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Potem ko je toženka med pravdo plačala odškodnino za potne stroške v višini 626,04 EUR in odškodnino za neto izgubo dohodka od decembra 2020 do julija 2022 v višini 624,43 EUR, je tožnica tožbo v tem delu umaknila. Toženka pa ni plačala izgube dohodka za leto 2019, in sicer v višini 1.240,44 EUR (redno delo) in (pogodbeno delo) v višini 824,94 EUR. Izgubljeni dohodek je v sodbi izračunan napačno. V izračunu niso upoštevane prave plačilne liste in je zmotno vštetih med pravdo plačanih 624,34 EUR. Ker je toženka izgubo dohodka med decembrom 2020 in julijem 2022 že plačala, dohodki iz tega obdobja niso več relevantni.

V sodbi je ugotovljeno, da je tožničin povprečni dohodek v zadnjih treh mesecih pred škodnim dogodkom znašal 986,27 EUR in da je v letu 2019 povprečno prejela 706,96 EUR mesečno. To pomeni, da je mesečna izguba v letu 2019 znašala 279,31 EUR.

Ker v sodbi ni ugotovljeno, ali je upoštevan izpad dohodka iz pogodbenega dela za leto 2019, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 1. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče naj o tem odloči na podlagi listin v spisu, ki potrjujejo, da je izgubila 1.240,44 EUR dohodkov iz rednega dela in 824,94 EUR dohodkov iz pogodbenega dela.

Sodišče je nepravilno valoriziralo plačani znesek odškodnine. Valorizira se le odškodnina za nematerialno škodo, ne pa tudi za materialno škodo. Poleg tega je odškodnino prejela 16. 6. 2021 in ne 8. 6. 2021, kot je ugotovljeno v sodbi.

3Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Utemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve o višini izgube dohodka v letu 2019. Sledeč razlogom sodbe je ta izračunana kot razlika med povprečjem dohodkov v zadnjih treh mesecih pred škodnim dogodkom in povprečjem prejemkov, prejetih v obdobju med 4. 1. 2019 (dan škodnega dogodka) in julijem 2022, preračunano na mesečno raven. Ker je predmet zahtevka le izguba v letu 2019, pritožnica upravičeno uveljavlja, da je za izračun odločilen povprečni mesečni prejemek v istem časovnem obdobju, tj. v letu 2019. Iz istega razloga je utemeljeno tudi pritožbeno stališče, da v izračunu izgube za leto 2019 ne more biti upoštevno toženkino plačilo iz naslova izgube dohodka v kasnejšem obdobju.¹ Glede na to, da gre le za način izračuna, je pritožbeno sodišče lahko napako odpravilo na seji senata.

6Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodba ne izreče o tožničini trditvi, da je poleg plače v prvih šestih mesecih leta 2019 izgubila še pričakovani dohodek iz pogodbenega dela. Ker to dejstvo med strankama ni bilo sporno (toženka ni ugovarjala trditvi, da bi iz pogodbenega dela v letu 2019 prejela 824,94 EUR), je pritožbeno sodišče lahko pomanjkljivost odpravilo na seji senata.

7Pritožba uveljavlja, da je v letu 2019 izgubila 1.240,44 EUR iz naslova dohodkov iz rednega dela in 824,94 EUR iz naslova dohodkov iz pogodbenega dela. Kot je navedla pred sodiščem prve stopnje, je v zadnjih treh mesecih leta 2018 z rednim delom v povprečju zaslužila 707,61 EUR, v letu 2019 pa je v povprečju prejela 604,24 EUR. Tem trditvam toženka ni nasprotovala in so zato nesporne.² Zaradi škodnega dogodka je tako tožnica v letu 2019 prejela 2.065,38 EUR manj. Glede na ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je ta izguba znašala 989,52 EUR, je tožbeni zahtevek utemeljen še za 1.075,86 EUR.

8Pritožbeno stališče, da se valorizira le odškodnina za nepremoženjsko škodo, nima opore v zakonu in v na njem oblikovani sodni praksi. Po 2. odst. 168. čl. OZ se (tudi) premoženjska škoda odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe.³

9Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, da je bila tožnici izplačana odškodnina dne 8. 6. 2021. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo plačilo izvedeno 16. 6. 2021. Valorizirani znesek že prejete odškodnine (po neizpodbijani ugotovitvi v sodbi gre za 37.798,66 EUR) tako znaša 45.131,60 EUR (izračun je priložen tej sodbi).

10Toženka dolguje tožnici razliko med ugotovljenim zneskom odškodnine v višini 78.641,08 EUR (77.565,22 EUR + 1.075,86 EUR) in (valoriziranim) plačanim zneskom v višini 45.131,60 EUR, kar znaša 33.509,48 EUR. Glede na v izpodbijani sodbi prisojeni znesek (II. točka izreka) je tožbeni zahtevek utemeljen še za 1.340,15 EUR.

11Delno zvišanje odškodnine ima za posledico spremenjen uspeh tožnice v pravdi. Upoštevaje ostale neizpodbijane ugotovitve v 99. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je tožnica uspela z 90 % zahtevka. V tem deležu ji je toženka dolžna povrniti stroške, ona pa toženki v deležu 10 % (2. odst. 154. čl. ZPP).

12Po navedenem in po presoji, da niso podane kršitve, na katere po 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in znesek prisojene odškodnine zvišalo za 1.340,15 EUR, znesek v zavrnjenem delu zahtevka v enaki višini znižalo in spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je tožnica dolžna povrniti toženki 10 % njenih stroškov, toženka pa tožnici 90 % njenih stroškov. V ostalem delu je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

13Ker je tožnica s pritožbo uspela v deležu 40 %, je v tem deležu upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP). Ti znašajo 489,99 EUR (375 točk za pritožbo, 7,5 točk za materialne stroške, 22 % davek na dodano vrednost, 210 EUR za sodno takso za pritožbo). Toženka ji je torej dolžna povrniti 196 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 299. in 378. čl. OZ.

¹ Stranki sta bili soglasni, da se toženkino plačilo v višini 626,34 EUR, nanaša na obdobje 2020 - 2022. Tožnica je tožbo v tem delu zato umaknila.
² V sodbi je sicer ugotovljeno, da je tožnica v treh mesecih pred škodnim dogodkom v povprečju prejela 706,96 EUR, a je pritožbeno sodišče upoštevalo pritožničin predlog, naj v novem izračunu upošteva njene trditve o višini izgube.
³ Tako tudi npr. odločbi VS RS II Ips 456/2009 z dne 8. 7. 2009 in II Ips 214/2014 z dne 10. 9. 2015, nazadnje pa odločba VSM I Cp 124/2025 z dne 3. 6. 2025.