VSM Sklep II Kp 33172/2025

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom, na podlagi 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), zavrnil predajo zahtevane osebe A. A. Republiki Hrvaški zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju 20 let, zaradi kaznivih dejanj umora po 5. točki drugega odstavka 34. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške (KZHR) in poskusa umora po 5. točki drugega odstavka 34. člena KZHR v zvezi s prvim odstavkom 17. člena OKZRH, na podlagi dne 3. 5. 2022 citirane pravnomočne sodbe Županijskega sodišča v Karlovcu z dne 12. 2. 2021 v zvezi s sodbama Visokega kazenskega sodišča R Hrvaške z dne 26. 10. 2021 in Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 3. 5. 2022, ki je postala izvršljiva dne 13. 6. 2022.

2Zoper sklep se je pritožila državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predajo zahtevane osebe Republiki Hrvaški, podrejeno pa pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev.

3Pritožba je utemeljena.

4Izpodbijana odločitev temelji na oceni, da 1. predvsem na podlagi predloženih dokazil obrambe, iz katerih da izhajajo podatki o slabih in ogrožajočih razmerah v določenih zaporih v Republiki Hrvaški, in 2. da je Francija v preteklosti že zavrnila predajo zahtevane osebe Republiki Hrvaški, obstaja konkretna nevarnost kršitve 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), to je obstoj resnične nevarnosti, da bo ta oseba tam izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju;¹ ter da ta izkazana konkretna nevarnost kršitve 3. člena EKČP s predloženimi pojasnili, dokazili in zagotovili pravosodnega organa Republike Hrvaške ni bila izpodbita.²

5Povzeti oceni in nato zaključku sodišča prve stopnje, da je potrebno zavrniti predajo zahtevane osebe, državna tožilka utemeljeno nasprotuje, s poudarkom, da je zmoten oziroma vsaj preuranjen. Ob sklicevanju na prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in v zvezi s to na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-781/24-13 z dne 19. 9. 2024 utemeljeno izpostavlja potrebo po dolžnosti presoje zatrjevane nevarnosti kršitve 4. člena Listine EU (ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP) v dveh korakih; najprej zaradi splošnih razmer v odreditveni državi članici, in drugič, presojo konkretne nevarnosti kršitve 4. člena Listine, pod pogojem, da izvršitveni organ primarno ugotovi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja zaradi splošnih razmer v zaporu v odreditveni državi članici. Ocena obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja lahko temelji (zgolj) na objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih podatkih o razmerah v zaporu v odreditveni državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti; pri čemer ti podatki lahko izhajajo zlasti iz sodb ESČP, sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Organizacije združenih narodov (tako 11.a točka citirane odločbe Ustavnega sodišča RS). Zato posplošeno sklicevanje sodišča prve stopnje na s strani obrambe predložene časopisne članke, kot tudi sodne odločbe Ustavnega sodišča Republike Hrvaške in Evropskega sodišča za človekove pravice, brez konkretne opredelitve do njihove vsebine in kot ključno tudi obdobja, na katero se sploh nanašajo, za oceno nevarnosti glede na standard varstva temeljnih pravic iz 4. člena Listine - ko gre za vprašanje nameravane izvršitve oziroma začetka izvrševanja zaporne kazni v letu 2025 - ne more biti zadostno. To po presoji višjega sodišča velja tudi za Poročilo varuha človekovih pravic Republike Hrvaške za leto 2024 o obstoju (določenih) sistemskih pomanjkljivosti pri izvrševanju odvzema prostosti. Te (generalne) ugotovitve, brez konkretnih oprijemljivih podatkov, namreč same po sebi ne omogočajo (nedvomnega) sklepanja o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s pridržanimi osebami v odreditveni državi članici.

6Tudi odločitev francoskega sodišča iz leta 2012, povzeta v točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa, na presojo obstoja zatrjevane nevarnosti sedaj, v letu 2025, nima relevantnega vpliva. Izročitev zahtevane osebe oziroma izdaja ENPP v sedaj obravnavanem postopku namreč temelji na podlagi pravnomočne sodbe Županijskega sodišča v Karlovcu iz februarja 2021, potrjene s sodbo Visokega kazenskega sodišča Republike Hrvaške oktobra 2021 in končno še s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške z dne 3. 5. 2022. Razlika v (pravni) podlagi in časovnem odločanju francoskega in sedaj slovenskega sodišča je torej očitna.

7Glede na navedeno je presoja zatrjevane nevarnosti že v prvem koraku opravljena preveč posplošeno in poenostavljeno, ter deloma na podlagi podatkov, ki za presojo niso oziroma ne morejo biti relevantni.

8In nadalje, višje sodišče v celoti pritrjuje pritožbenim navedbam državne tožilke tudi o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje, da ni prejelo zahtevanih konkretnih pojasnil in zagotovil pristojnih organov Republike Hrvaške. Pravosodni organ te odreditvene države je namreč podal konkretna pojasnila o tem, v katerem zavodu bo nastanjena zahtevana oseba, in zagotovilo, da v primeru izročitve ne bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, tudi ne glede na njegovo narodnostno pripadnost oziroma državljanstvo. Določna, jasna in vsebinsko konkretizirana odgovora Županijskega sodišča v Karlovcu z dne 22. 7. 2025 in 1. 9. 2025 (povzeta v točkah 15 in 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa) potrjujeta utemeljenost teh pritožbenih zatrjevanj.

9Pri tem je kot bistveno treba upoštevati, da je potrebna oziroma zahtevana pojasnila in zagotovila dal odreditveni pravosodni organ (in ne morebiti ministrstvo), kar jim - upoštevaje stališča SEU v citirani odločbi Ustavnega sodišča RS - daje veliko oziroma dodatno težo. Izvršitveni organ mora zagotovila upoštevati, saj je kršitev zagotovil mogoče uveljavljati pred sodišči odreditvene države članice. Če je zagotovilo dal (ali vsaj potrdil) odreditveni pravosodni organ, mu mora izvršitveni organ zaupati, izjema pa je lahko samo obstoj natančnega podatka o tem, da so pogoji bivanja v konkretnem zaporu v nasprotju s 4. členom Listine (točka 12 obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča RS).

10Glede na obrazloženo je po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke utemeljitev izpodbijane odločitve v zvezi z dolžno presojo uveljavljane kršitve 4. člena Listine oziroma nevarnosti kršitve 3. člena EKČP, v obeh korakih (preveč) posplošena, poenostavljena in pomanjkljiva, deloma pa tudi zmotna. V ponovljenem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje najprej (ponovno), izključno na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih podatkov o razmerah v zaporu v odreditveni državi preveriti, ali so te v nasprotju z zahtevami iz 4. člena Listine in 3. člena EKČP. Če bo (argumentirano) ugotovilo obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja zaradi splošnih razmer v zaporu v odreditveni državi, bo v naslednjem koraku ponovno celovito presodilo pojasnila in zagotovila odreditvenega pravosodnega organa - to je sodišča Republike Hrvaške, ki mu mora izvršitveni organ zaupati in zagotovila upoštevati, razen v primeru obstoja citirane izjeme. Če bo ugotovilo oziroma menilo, da že posredovani podatki odreditvene države članice ne zadostujejo za odločitev o predaji, bo moralo od slednje - sicer podpisnice Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katere določbe je zato dolžna spoštovati - zahtevati dodatne informacije, ter na tej podlagi ponovno odločiti o predaji zahtevane osebe.

¹ Točka 19 obrazložitve sklepa.
² Točka 24 obrazložitve sklepa.