VSRS Sodba III Ips 18/2024

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 650,00 EUR.

Dosedanji tek postopka

1Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala varstvo zaradi posega v avtorsko pravico. Revizijski postopek se nanaša na uveljavljano kršitev avtorskih pravic zaradi prenosa avtorskih pravic z družbe A., d. d., na hčerinsko družbo B., d. o. o., v zvezi z reprodukcijo črne silhuete dekleta, ki barva, na stojalu za izdelke v maloprodajni trgovini v ...

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka odstrani in uniči stojalo za embalažo v tovarniški trgovini v ... in zahtevek za plačilo 3.150,00 EUR, povečanega za 200 odstotkov civilne kazni, skupaj 9.450 EUR.

3Sodišče druge stopnje je v delu, ki se nanaša na predmet revizijskega preizkusa, pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 4/2024 z dne 14. 5. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali je materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, glede na okoliščine konkretnega primera, da sodi v okvir termina "statusne spremembe" po 2. odstavku 78. člena ZASP tudi ureditev po 433. členu OZ in s tem "ustanovitev družbe hčere, ki prevzame izvajanje proizvodnje in prodaje v Sloveniji in vstopa v vsa pogodbena razmerja v zvezi s trženjem in prodajo pod blagovno znamko C."?

5Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, s katero izpodbija odločitev o zavrnitvi denarnega zahtevka v višini 3.150,00 EUR, povečanega za 200 odstotkov civilne kazni iz naslova prenosa avtorskih pravic s strani družbe A., d. d., na družbo B., d. o. o. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da v izpodbijanem delu tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev revizijskih stroškov tožeče stranke. Podrejeno temu predlaga razveljavitev odločitve sodišča druge stopnje in vrnitev v ponovno odločanje temu sodišču. Podrejeno temu pa predlaga razveljavitev odločitve sodišč druge in prve stopnje in vrnitev v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje.

6Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Relevanten dejanski okvir za revizijsko presojo

7Družba A., d. d., je v letu 2007 za nov produkt barv, ki ga je razvila s tožečo stranko, sklenila sporazum o idejni zasnovi in produkciji elementov celostne kampanje D. Na podlagi potrjenega Predračuna stroškov z dne 5. 3. 2007 je družba A., d. d., odkupila materialne avtorske pravice za izdelana dela.

8Na tej podlagi je tožeča stranka razvila idejo silhuete dekleta, ki barva. Izdelek ima avtorskopravno varovane elemente avtorskega dela.

9Konec leta 2007 in v začetku leta 2008 je v družbi A., d. d., prišlo do strateške reorganizacije, v okviru katere je družba A., d. d., 7. 1. 2008 spremenila ime v A., d. d., 21. 1. 2008 pa je ustanovila hčerinsko družbo B., d. o. o. Na novoustanovljeno družbo je družba A., d. d., prenesla izvajanje celotne proizvodne in prodajne funkcije v Sloveniji. Od tedaj dalje je B., d. o. o., vstopila v vsa pogodbena razmerja v zvezi s trženjem in prodajo pod blagovno znamko C., na poslovno sodelovanje s tožečo stranko pa naj to ne bi vplivalo. V letu 2008 in v naslednjih letih je tožeča stranka račune in predračune v zvezi s kampanjo D. izstavljala (tudi) družbi E., d. o. o.

1022. 5. 2018 je bila družba A., d. d., pripojena k družbi B., d. o. o.

Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje

11Po presoji sodišča prve stopnje vprašanje, ali je bila tožeča stranka seznanjena z reorganizacijo, ni odločilno. Njeno dovoljenje za prenos pravice na novoustanovljeno hčerinsko družbo, ki je prevzela enake aktivnosti, kot ji je prej po isti pogodbi izvajala družba mati, ni potrebno, saj je prenos pravice v takem primeru treba šteti za posledico statusne spremembe imetnika (drugi odstavek 78. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah).¹ Sicer pa tožnica ni določno trdila in ne dokaz(ov)ala, da bi družba A., d. d., kakorkoli sodelovala pri naročilu in izdelavi stojala, niti da bi v zvezi s tem (ali sicer) na hčerinsko družbo prenašala avtorske pravice. Hčerinska družba B., d. o. o., je glede na to, da so delo v njej prevzeli isti zaposleni, s katerimi je tožnica sodelovala znotraj A., d. d., imela dostop do materiala in je samostojno odgovorna za očitano kršitev. Sama tožeča stranka pa trdi, da avtorskih pravic za reprodukcijo silhuete na stojalu za izdelke ni imela niti družba A., d. d., zato je ni mogla prenesti na hčerinsko družbo.

12Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da pojem statusne spremembe iz drugega odstavka 78. člena ZASP ni omejen na oblike statusnega preoblikovanja družb, urejenimi v VI. delu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Pravila, urejena v 78. členu ZASP, uravnovešajo pravno varovani avtorjev interes, da nadzoruje izkoriščanje svojega dela, z upravičenimi interesi imetnika avtorske pravice, na katerega je bila ta prenesena. Ker je s tretjim odstavkom 78. člena ZASP poskrbljeno za zaščito avtorjevega interesa z določitvijo solidarne odgovornosti starega in novega imetnika prenesenega avtorskega upravičenja, statusnih sprememb po ZASP ni nujno tolmačiti izključno kot statusno preoblikovanje po ZGD-1. Kot primer statusne spremembe po ZASP, ki ni statusno preoblikovanje po ZGD-1, je mogoče prepoznati v pravilu iz prvega odstavka 433. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri tem se je sklicevalo tudi na primerljivo ureditev v paragrafu 34 nemškega Urheberrechtsgesetza (v nadaljevanju UrhG). Pritožbeno sodišče v pravdnem gradivu ni našlo posebnih razlogov za to, da bi pravica do nadzora nad uporabo zadevnega likovnega dela prevladala nad toženkino pravico, da reorganizira svoje podjetje. Ker bi bil prenos pravice do reproduciranja dela na stojalu za izdelke z družbe A., d. d., na B., d. o. o., dopusten brez tožničinega soglasja, se ni opredeljevalo do drugih, s pritožbo izpodbijanih nosilnih razlogov sodišča prve stopnje.

Glede obsega dopuščene revizije

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

13Dopuščeno revizijsko vprašanje naslavlja razlago pojma statusne spremembe iz drugega odstavka 78. člena ZASP v povezavi z ureditvijo po 433. členu OZ ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.

14Vrhovno sodišče pritrjuje stališču revidentke, da je pravilo iz drugega odstavka 78. člena ZASP izjema glede na ureditev v prvem odstavku istega člena, ki izključuje prenos materialne avtorske pravice na tretje osebe brez dovoljenja avtorja. Razlagi sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru podan dejanski stan statusne spremembe na strani imetnika materialne avtorske pravice, pa revidentka nasprotuje s stališčem, da je izjeme treba razlagati restriktivno, saj širše tolmačenje pojma statusnih sprememb, kot ga poznamo iz ureditve v njegovi primarni zakonodaji (ZGD-1), kjer je omejen na primere prenosa premoženja po načelu univerzalnega pravnega nasledstva, ustvarja pravno negotovost v pravno urejanje pogodbenih prenosov avtorskih pravic in v položaj avtorjev pri urejanju teh prenosov.

15Tudi za revidentko ni sporno, da ZASP vsebinsko ne opredeljuje pojma statusnih sprememb, ki je uporabljen v drugem odstavku 78. člena. Nasprotuje pa stališču sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da navedenega pojma statusnih sprememb ni mogoče razlagati zgolj v smislu statusnih preoblikovanj, kot so urejena v VI. delu ZGD-1.

16Sistematična razlaga uporabljenega pojma statusnih sprememb iz 78. člena ZASP (zgolj) z navezovanjem na ureditev statusnega preoblikovanja družb v ZGD-1 bi bila razumna v primeru, ko bi bil predmet urejanja nadaljnjega prenosa materialnih avtorskih pravic po 78. členu ZASP zamejen zgolj na gospodarske družbe in na druge subjekte, ki so predmet urejanja v ZGD-1 in so opredeljeni v 1. členu ZGD-1. Prvi odstavek 78. člena ZASP pri opredelitvi predmeta urejanja uporablja splošni pojem (… prenesti naprej na tretje osebe...), kar pomeni, da je prenos materialnih avtorskih pravic omogočen tudi na pravne ali fizične osebe izven tistih, ki so predmet urejanja z ZGD-1. Za napolnitev pojma statusnih sprememb so torej upoštevna tudi pravila, ki urejajo vprašanja statusnega preoblikovanja drugih subjektov, ki so možni nosilci prenesenih materialnih avtorskih pravic.²

17Ker jezikovna razlaga, kot temeljna razlagalna metoda za razlago zakonskih pravil,³ ne omogoča enoznačne opredelitve vsebine pojma statusne spremembe, je sodišče druge stopnje razlago tega pojma pravilno nadgradilo z namensko razlago obeh predpisov - predpisanih pogojev v ZGD-1 glede preoblikovanja gospodarskih družb in varovanja avtorjev glede možnosti nadaljnjega prenosa prenesenih avtorskih pravic po 78. členu ZASP. Nosilno stališče sodišča druge stopnje je, da je glede na namen obeh predpisov pri razlagi pojma statusnih sprememb treba uravnovesiti varovan položaj avtorja s toženkino pravico, da reorganizira svoje podjetje (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tehtanje obeh položajev je sodišče druge stopnje oprlo na dejanske okoliščine konkretnega primera, povzete v 9. točki te obrazložitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano. Vrhovno sodišče pritrjuje namenski razlagi 78. člena ZASP, ki v primeru, ko je pogodbeni upravičenec do materialnih avtorskih pravic (A., d. d.) v okviru poslovne reorganizacije celotno svojo poslovno dejavnost (proizvodnje in prodaje) prenesel na novoustanovljeno hčerinsko družbo, sam pa obdržal zgolj vlogo holdinškega upravljanja z naložbo, takemu prenosu priznava položaj iz drugega odstavka 78. člena ZASP, to je nadaljnjega prenosa materialne avtorske pravice, za katero ni potrebno dovoljenje avtorja.

18Revidentka takšnemu sklepanju nasprotuje s sklicevanjem na negotov položaj avtorjev, ki pogodbeno prenesejo svoje avtorske pravice na družbo, te pravice pa lahko v prihodnosti z ustanovitvijo hčerinskih družb postanejo del skupine gospodarskih družb. Takšen ugovor ne more biti argument v prid stališču, da je treba pojem statusnih sprememb iz drugega odstavka 78. člena ZASP razlagati izključno v smislu ureditve statusnih preoblikovanj družb po ZGD-1. Enako izpostavljenost avtorjev namreč omogočajo tudi ta pravila, ki omogočajo prenose premoženja družb na nove subjekte (na primer z delitvijo družb). Zato je pravilna razlag sodišča druge stopnje, da je pri presoji, ali gre za položaj iz drugega odstavka 78. člena ZASP treba z namensko razlago uravnotežiti položaja avtorja in imetnika avtorske pravice, na katerega je bila ta pravica pogodbeno prenesena.

19Dopuščeno revizijsko vprašanje se navezuje tudi na ureditev v 433. členu OZ. Ta ureja posledice v obliki solidarnega jamstva tistega, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen del, za obveznosti, ki se nanašajo na prevzeto premoženje. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je kot primer statusne spremembe po ZASP, ki ni statusno preoblikovanje po ZGD-1, mogoče prepoznati v splošnem pravilu iz prvega odstavka 433. člena OZ. Takšno načelno izhodišče, ki vsakemu pogodbenemu prenosu premoženjske celote, ki izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 433. člena OZ, pripisuje naravo statusne spremembe v smislu drugega odstavka 78. člena ZASP, je materialnopravno zmotno. Zaradi svoje splošnosti pravilo iz prvega odstavka 433. člena OZ vključuje zelo različne življenjske primere pogodbenih prenosov premoženja, torej tudi izven zasledovanja cilja izvajanja poslovne dejavnosti. Vključuje torej tudi življenjske primere, v katerih se ne kaže potreba po uravnoteženju pravic avtorja in varovane pravice do svobodne gospodarske pobude imetnika pogodbeno prenesene materialne avtorske pravice, kar je nosilni argument namenske razlage pojma statusne spremembe po 78. členu ZASP, kateri pritrjuje tudi Vrhovno sodišče.

20Ker pa ugotovljene dejanske okoliščine konkretnega primera ne terjajo uporabe pravila iz prvega odstavka 433. člena OZ, se izkaže, da materialnopravno zmotno načelno stališče sodišča druge stopnje ni odločilno za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe.

21Revidentka nasprotuje tudi stališčem sodišča druge stopnje, da je ureditev v 78. členu ZASP primerljiva z ureditvijo iz paragrafa 34 nemškega UrhG. Sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo na stališča nemške teorije, da je za prenos materialne avtorske pravice med udeleženkami v koncernu avtorjevo privoljenje sicer potrebno, vendar ga avtor v dobri veri navadno ne more odreči. Po stališču revidentke naj bi ti razlogi govorili ravno nasprotno, kot sta odločili sodišči prve in druge stopnje, da je prenos dopusten brez soglasja avtorja tudi v primeru singularnega pravnega nasledstva.

22Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ureditev nadaljnjega prenosa avtorskih pravic v 78. členu ZASP sicer deloma primerljiva z ureditvijo v paragrafu 34 nemškega UrhG. Slovenski zakonodajalec se je pri uzakonitvi pravil iz 78. člena ZASP sicer skliceval na primerjalno pravo in primerjalno sodno prakso.⁴ A kljub temu ureditev iz par. 34 UrhG ni v celoti skladna z ureditvijo v 78. členu ZASP. Nemški zakonodajalec je v citiranem paragrafu zamejil avtorjevo upravičenje do zavrnitve soglasja k nadaljnjem prenosu na njegovo dobro vero (točka 1 paragrafa 34 UrhG). Po drugi strani pa je upravičenje imetnika prenesene pravice do nadaljnjega prenosa brez soglasja avtorja zamejil (le) na primer odplačnega prenosa podjetja ali dela podjetja. Drugačna ureditev pogojev nadaljnjega prenosa avtorske pravice brez soglasja v drugem odstavku 78. člena ZASP pri razlagi te določbe zato terja razlago brez neposredne uporabe primerjalnopravnega argumenta s sklicevanjem na nemško ureditev. To pa ne oslabi prepričljivosti namenske razlage tega pravila iz drugega odstavka 78. člena ZASP, kot sta jo glede na okoliščine konkretnega primera pojasnili sodišči prve in druge stopnje in kateri je v celoti pritrdilo tudi Vrhovno sodišče.

Odločitev o reviziji

23Glede na pojasnjene razloge se izkaže kot neutemeljen revizijski očitek sodišču druge stopnje o zmotni uporabi drugega odstavka 78. člena ZASP. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

24Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti nastale stroške revizijskega postopka. Glede na čas vložitve tožbe v obravnavani zadevi (24. 1. 2012) je treba stroške odmeriti na podlagi določb Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09, v nadaljevanju ZOdvT), na uporabo katerega napotuje drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife. Glede na višino tožbenega zahtevka, ki je predmet revizijskega preizkusa (9.450,00 EUR), je tožena stranki upravičena do povrnitve stroškov nagrade za postopek z revizijo v višini 630 EUR (tar. št. 3300) in pavšalni znesek za poštne in telefonske storitve, fotokopiranje listin in dokumentacije (tar. št. 6002) v višini 20 EUR.

Glasovanje

25Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

¹ Uradni list RS, št. 21/95, 9/01, 30/01 - ZCUKPIL, 43/04, 17/06, 139/06, 68/08, 110/13, 56/15, 63/16 - ZKUASP, 59/19, 130/22 - v nadaljevanju ZASP.
² Tako so na primer v Zakonu o zavodih (ZZ) v 51. členu urejene statusne spremembe, ki so primerljive z naborom statusnih preoblikovanj v prvem odstavku 579. člena ZGD-1. Poleg tega pa zakon v tretjem odstavku istega člena kot statusno spremembo ureja tudi preoblikovanje zavoda ali njegove organizacijske enote v podjetje. Na pravila ZZ se glede statusnih sprememb sklicuje tudi 51. člen Zakona o gospodarskih javnih službah.
³ M. Pavčnik, Teorija prava, 3. izdaja, Cankarjeva založba, Ljubljana 2007, str. 486.
⁴ Predlog ZASP - Poročevalec DZ, letnik XX, številka 21 z dne 26. 5. 1994, str. 62.