VSL Sklep I Ip 724/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnice z dne 20. 9. 2024 ugodi tako, da se sklep o izvršbi opr. št. I 1830/2024 z dne 11. 9. 2024 razveljavi, predlog za izvršbo pa zavrne (I. točka izreka sklepa), da upnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa) in da je upnik dolžan dolžnici povrniti 1.343,95 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (III. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče prejelo še dodatno vlogo dolžnice z dne 24. 10. 2024. Te vloge sodišče ni posredovalo upniku v izjasnitev, čeprav gre za dokaj obsežno vlogo in čeprav vloga vsebuje navedbe, ki se vsebinsko nanašajo na materialnopravno vprašanje zastaranja, priznanja dolga in navedb glede višine dolga. Naslovno sodišče tudi ni opravilo naroka glavne obravnave. Poleg tega so bile vlogi dolžnice z dne 24. 10. 2024 priložene nove dokazne listine, in sicer več elektronskih sporočil upnika. Neutemeljeno je stališče sodišča, da se zastaranje judikatne terjatve lahko pretrga le s prisilno izvršitvijo in ne tudi s pripoznavo dolga. Zakon ne določa nikakršnih omejitev, da se institut pripoznave dolga iz 364. člena OZ ne more uporabiti tudi pri t.i. judikatnih terjatveh. Jasno je, da v samem bistvu judikatna terjatev ni negotova, saj je bila med strankama neposredno izvršljivo dogovorjena. Vseeno pa po mnenju upnika to dejstvo samo po sebi ne predstavlja prav nikakršne podlage za zaključek, da uporaba instituta priznanja dolga pri navedenih terjatvah ni mogoča. Takšne omejitve OZ nikjer ne predvideva, zato je tovrstni zaključek prvostopenjskega sodišča materialnopravno napačen. Poleg tega je nadalje potrebno upoštevati, da do pretrganja zastaranja iz naslova pripoznave dolga lahko pride na različne načine. Lahko gre za neposredno jasno izjavo o pripoznavi dolga, lahko pa tudi s konkludentnim dejanjem, in sicer delnim plačilom dolga. Tudi, če bi sprejeli (sicer po mnenju upnika povsem napačno) stališče naslovnega sodišča, da pri judikatnih terjatvah ne moremo govoriti o negotovosti ter da se zato izrecna izjava o pripoznavi dolga ne more uporabiti kot razlog za pretrganje zastaranja, pa je pri delnih plačilih povsem druga situacija. Tukaj ne gre za kakršnokoli dodatno potrditev že obstoječega gotovega dejstva, temveč konkretno dejanje stranke v smeri poplačila terjatve. S takšnimi dejanji dolžnik pri upniku vzbuja občutek zaupanja ter ustvarja (ne)utemeljeno vero, da bo terjatev poplačana. S tem upnika spravi v položaj, da čaka na dokončno poplačilo. Nikakor ne moremo šteti, da je s tem, ko je dolžnik poravnal določen znesek, hkrati gotovo tudi dejstvo, da bo terjatev v celoti poplačana. Tukaj sodišče prve stopnje pomeša dva osnovna pojma. In sicer, negotovost obstoja terjatve ter na drugi strani negotovost poplačila terjatve. Negotovost poplačila terjatve je sama po sebi negotova do same dokončne izvršitve, ki se rezultira v dejanski izvršitvi. V konkretnem primeru, ko govorimo o denarni terjatvi je torej negotovost same izvršitve vse do dokončnega poplačila terjatve (izročitve gotovine, prenakazila določenega denarnega zneska). Negotovost pa se le navidezno pretrga s posameznim poplačilom. Nepravično in neživljenjsko je, da bi se judikatna in nejudikatna terjatev v tem delu obravanavani različno. Pretrganje zastaranja je varovalo upnika, da ne izgubi pravice do poplačila terjatve. Povsem očitno je, da sta dolžnica in njen (bivši?) zakonec delovala namerno zavajajoče. Dolžničin mož je upniku s pisnimi izjavami dolg večkrat izrecno pripoznal. Prav tako je vsa leta upniku obljubljal, da bo terjatev plačal, kar je tudi izkazoval z občasnimi manjšimi plačili. Upnik meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo utemeljenega upnikovega ugovora pretrganja zastaranja, napačno in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb obeh strank o tem, da je dolžnica vse v zvezi s tem dolgom prepustila svojemu možu, ga torej dejansko pooblastila za urejanje vsega v zvezi z tem dolgom in dogovarjanje z upnikom. Prav tako je sodišče odločalo mimo trditvene podlage, da sta dolžnica in njen mož A. A. zakonca, pri čemer gre za posle, ki predstavljajo upravljanje z njunim skupnim premoženjem. Priglaša pritožbene stroške.

3Dolžnica je odgovorila na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnico dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 113/08 z dne 13. 2. 2008, ki ga je sestavil notar B. B., zaradi izterjave denarne terjatve upnika.

6Zoper tak sklep je dolžnica vložila v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor. Sodišče prve stopnje mu je ugodilo, ker je ugotovilo zastaranje upnikove terjatve. Kot izhaja iz bistvenih razlogov sodišča prve stopnje, je dolžničin mož pri sklenitvi navedenega notarskega zapisa sodeloval, vendar le kot sopodpisnik, kjer je kot družbenik s predkupno pravico izjavil, da svoje predkupne pravice ne uveljavlja. Za upnikovo terjatev velja 10-letni zastaralni rok, ki je začel teči z naslednjim dnem po izteku roka za prostovoljno izpolnitev vsakega posameznega obroka kupnine za poslovni delež dalje. Sodišče je ugotovilo, da upnik sam zatrjuje, da je dolžničin mož (in ne dolžnica) obljubljal poplačilo ter da je on pripoznal dolg, ki ga ima dolžnica do upnika ter da je pristopil k dolgu s tem, da je upniku zagotovil poplačilo dolga iz kupnine za hišo na C. Vendar pa se izvršba na podlagi izvršilnega naslova (izvršljiv notarski zapis) lahko vodi le zoper dolžnico. V izvršilnem postopku, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova, izvršilno sodišče tudi ne sme razpravljati, ali je poleg dolžnice zavezan za plačilo tudi njen mož na podlagi 82. člena Družinskega zakonika. Tega ni mogoče storiti niti na podlagi določb DZ, glede skupnega premoženja zakoncev oz. skupnih obveznosti zakoncev in presojati morebitne odgovornosti dolžničinega moža za obveznost iz notarskega zapisa (iz naslova skupnega premoženja). Pretrganje zastaranja takšne terjatve pa s pripoznavo, po prepričanju sodišča, sploh ni mogoče. Institut pripoznave dolga namreč v sebi vključuje določeno negotovost oziroma dvom dolžnika ali upnika v zvezi z obstojem terjatve, ki ga pri judikatnih terjatvah ni. Iz tega pa logično sledi sklep, da se lahko zastaranje judikatne terjatve pretrga samo z zahtevo upnika za prisilno izvršitev (365. člen OZ), ne pa tudi s pripoznavo dolga.

7Upnik tako odločitev izpodbija za nasprotovanjem materialnopravnemu stališču glede tega, da potem, ko upnik že razpolaga z izvršilnim naslovom, pretrganje zastaranja s pripoznavo dolga ni več mogoča. Sodna praksa v zvezi s tem materialnopravnim stališčem sicer tudi ni povsem usklajena (prim. sklepa VSL I Ip 525/2024 in VSL I Ip 1968/2019). Vendar pa je v obravnavani zadevi odločitev sodišča prve stopnje pravilna ne glede na upoštevanje navedenega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje.

8Terjatev upnika po izvršilnem naslovu v obravnavani zadevi zajema obroke kupnine 25.000,00 EUR, ki ga je morala dolžnica plačati najkasneje 30. 9. 2008, 22.500,00 EUR, ki ga je dolžnica morala plačati najkasneje 31. 12. 2009, 22.500,00 EUR, ki ga je dolžnica morala plačati najkasneje do 31. 12. 2010, 20.000,00 EUR, ki ga je dolžnica morala plačati najkasneje do 31. 12. 2011 in 20.000,00 EUR, ki ga je dolžnica morala plačati najkasneje do 31. 12. 2012. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je zastaranje vsakega posameznega obroka kupnine pričelo teči naslednji dan po zapadlosti tega obroka. Zastaralni roki 10 let bi potekli v času od 30. 9. 2018 do 31. 12. 2022, zastaralni rok za zamudne obresti od posameznih obrokov pa velja v trajanju 3h let.

9Pri uveljavljanju pretrganja zastaranja je bistveno, da pretrganje zastaranja na podlagi 364. člena OZ ne more nastopiti, ko je terjatev že zastarala. Pripoznava dolga po 364. členu OZ je namreč mogoča le dokler terjatev (še) ni zastarana (prim. sodbo VSM I Cpg 284/2013). Enako velja za (delno) plačilo dolga, ki je skladno z drugim odstavkom 364. člena OZ konkludentna oblika pripoznave dolga. Po tem, ko obveznost zastara, ta namreč zgolj postane naturalna. Plačila naturalne obveznosti ni mogoče šteti za pripoznavo dolga ali odpoved zastaranju, ampak je potrebno pisna pripoznava zastarane obveznosti (prim. sodbo VSL I Cpg 922/2014). Potem, ko je terjatev zastarana, nastopijo enaki učinki samo, če so izpolnjeni pogoji za pisno pripoznavo zastarane obveznosti po 341. členu OZ. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta namreč dva različna instituta, ki imata podoben učinek. Pripoznava dolga po 364. členu OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki (prim. sodbo VSM I Cpg 284/2013).

10V predlogu za izvršbo je upnik v obravnavani zadevi navedel, da je dolžnica do vložitve predloga za izvršbo svoj dolg poravnala zgolj delno, z nakazili v obdobju od 2021 do 2024 v višini 8.200,00 EUR. Iz trditvene podlage predloga za izvršbo in zahtevka predloga za izvršbo je sicer razbrati, da je upnik plačila upošteval na račun zamudnih obresti, vendar ne, za obresti od katerih obrokov naj bi šlo. Nasprotno temu je dolžnica v ugovoru zatrdila, da so se s temi plačili poravnale obresti in delno glavnica prvega obroka kupnine ter so bile s plačili poplačane zastarane obveznosti. Tem trditvam pa upnik v odgovoru na ugovor ni v ničemer oporekal. Navedeno pomeni, da so pritožbene navedbe, s katerimi si upnik prizadeva uveljaviti pretrganje zastaranja s konkludentno pripoznavo, tj. na podlagi delnih plačil, nedovoljene pritožbene novote, saj upnik do vložitve pritožbe niti ni zatrdil, da je bilo zastaranje terjatev pretrgano z delnimi plačili, v pritožbi in predhodno pa tudi ne, na račun katerih zamudnih obresti (od katerega obroka kupnine) naj bi se nanašala delna plačila ter zlasti ni nasprotoval dolžničini določitvi vračunanja plačil na račun najstarejše zapadle - sicer zastarane - obveznosti po 287. in 288. členu OZ. Upnikovih pritožbenih trditev tako ni dopustno upoštevati, saj upnik niti z ničemer ne upraviči, zakaj jih ni mogel uveljavljati že v odgovoru na ugovor, poleg tega pa so tudi preveč pavšalne glede na dolžničine konkretne navedbe. Dolžničine navedbe je, ker so neprerekane, zato na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ treba šteti kot resnične oziroma dokazane, ker so bile s plačili tako plačane zastarane obveznosti, pa na podlagi plačil že zaradi tega ni moglo priti do pripoznave dolga.

11V odgovoru na ugovor se je upnik skliceval na več domnevnih pripoznav dolga/zastaranih obveznosti, in sicer da mu je 9. 12. 2019 dolžničin mož poslal podpisano izjavo za poplačilo, dne 12. 7. 2023 pa naj bi upnik s svojo ženo in dolžničinim možem celo podpisal dogovor o poplačilu. Glede na to, da naj bi bile vse pisne pripoznave podane po poteku zastaralnih rokov, ne bi moglo iti za pripoznave dolga, temveč za kvečjemu za pisne pripoznave zastaranih obveznosti. Kar se tiče pisne pripoznave zastarane obveznosti, se ta šteje za odpoved zastaranju (prvi odstavek 341. člena OZ). Učinki pisne pripoznave zastarane obveznosti so enaki kot pri pretrganju zastaranja, zastaralni roki začnejo teči znova. Za pripoznavo zastarane obveznosti po prvem odstavku 341. člena OZ morajo biti izpolnjene vse predpostavke, ki sicer veljajo za pripoznavo po 364. členu OZ, kar pomeni, da mora dolžnik upniku pisno izjaviti, da obveznost obstoji (prim. sodbo VSRS III Ips 21/2022).

12Na podlagi s strani upnika predloženih dokazil ta tudi ni uspel dokazati, da je dolžnica pisno pripoznala svoje zastarane obveznosti. Tako izjavo o poplačilu z dne 9. 11 2020 kot dogovor o poplačilu z dne 12. 7. 2023 je namreč podpisal zgolj dolžničin mož, ki dogovora ni mogel podpisati tudi v imenu dolžnice brez ustreznega pooblastila. Tudi vsa odgovoru na dolžničin ugovor priložena elektronska sporočila so bila upniku poslana s strani dolžničinega moža in ne dolžnice. Ni bila torej dolžnica tista, ki je upniku izjavila, da njen dolg do upnika obstoji. Neutemeljeno upnik v tem smislu tudi uveljavlja, da naj bi dolžnica "dejansko pooblastila" moža za urejanje razmerja z upnikom. Pojma "dejansko pooblastilo" zakonodaja ne pozna, temveč bi morala dolžnica svojemu možu resnično izdati pooblastilo za podpis pripoznave obveznosti (kar bi moral zatrjevati in dokazovati upnik), saj njen zakonec ni nekakšen zakoniti zastopnik dolžnice. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pa lahko izvršilno sodišče kot dolžnico po izvršilnem naslovu šteje zgolj dolžnico samo, tudi če bi dejansko šlo za skupni dolg dolžnice in njenega moža. Takšno ugotavljanje v izvršilnem postopku namreč ni dopustno, temveč bi navedeno lahko bilo kvečjemu predmet pravdnega postopka.

13Sodišče prve stopnje upniku tudi ni kršilo pravice do izjave s tem, ko mu v izjasnitev ni vročilo vloge dolžnice z dne 24. 10. 2024. V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. To v ugovornem postopku na primer velja za vročitev obrazloženega dolžnikovega ugovora upniku, za druge vloge pa ZIZ tega ne določa. Ker tudi za dolžnikov odgovor na upnikov odgovor na ugovor dolžnika v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti upniku, opustitev takšne vročitve še ne pomeni nujno očitane absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 15. členom ZIZ - kršitve načela kontradiktornosti. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Nasprotniku pa ni treba vročiti vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010).

14V vlogi z dne 24. 10. 2024 dolžnica ni navedla ničesar, kar bi lahko vplivalo na odločitev, saj je iz dogovora o poplačilu dolga že prima facie razvidno, da ga dolžnica ni podpisala, kot tudi to, da elektronska sporočila upniku niso bila poslana s strani dolžnice. Dalje je podala pravna stališča o tem, kakšna kvalitete in oblike mora biti pripoznava, pravo pa sodišče pozna že po uradni dolžnosti (nepoznavanje tega pa škoduje stranki). Nazadnje je ponovila in dopolnila navedbe o višini dolga, ki pa glede na primarni ugovor zastaranja celotne terjatve, ki je tudi razlog za ugoditev ugovoru, niso odločilne za presojo v obravnavani zadevi. Glede na navedeno ni podana kršitev načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno ni opravilo naroka, saj glede na upnikovo neustrezno oziroma nepopolno trditveno podlago ta tudi na podlagi oprave naroka v postopku ne bi mogel uspeti. Kot že povedano namreč v odgovoru na ugovor, ko bi to moral storiti, upnik ni uveljavljal pripoznave dolga z delnimi plačili, kar se tiče predloženih pisnih dokazov pa upnik ni zatrjeval, da je dolžnica svojemu možu izdala pooblastilo za podpis listin, ki naj bi predstavljale pisne pripoznave dolga (niti kakšnega pooblastila upnik seveda ni priložil).

15Pritožba upnika po vsem pojasnjenem ni utemeljena. Višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).