VSL Sklep I Ip 867/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo.

2Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik, ki predlaga spremembo odločitve tako, da se izvršba dovoli, podredno vsaj razveljavitev sklepa.

Navaja, da je po tretjem odstavku 366. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju¹ (v nadaljevanju: ZFPPIPP) sklep o prvi prednostni razdelitvi izvršilni naslov. Ker upnik ni prejel zneska, ki bi ga po navedenem sklepu moral, je vložil predlog za izvršbo. Upnik nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da navedeni sklep ni primeren izvršilni naslov, saj vsebino takega sklepa določa deveti odstavek 371. člena ZFPPIPP. Nesmiselno je, da izvršilno sodišče ugotavlja primernost izvršilnega naslova, če že sam zakon določa, da je določen sklep izvršilni naslov.

Sicer pa je iz sklepa o prvi prednostni razdelitvi razvidno, kdo je dolžnik, prav tako, kdo so upniki - ti so navedeni v 4. točki končnega načrta. Določen je tudi predmet obveznosti, saj je iz končnega načrta razvidno, da gre za poplačilo upnikov, torej gre za dajatev. Da gre za poplačilo je razvidno tudi iz drugega odstavka v uvodu končnega načrta ter 1. in 4. točke le-tega. Gre za denarno obveznost, določen je tudi njen obseg. Na podlagi pravnomočnega sklepa o razdelitvi upniki utemeljeno pričakujejo plačilo svojih terjatev, razvidnih iz končnega načrta razdelitve. Upnik, ki tega ne prejme, nima nobenega pravnega sredstva, da bi prišel do neplačanega dela terjatve. Na voljo ima le izvršilni postopek. Upnik je pozval stečajno upraviteljico, da mu sporoči, zakaj je plačilo, ki ga je prejel, nižje od tistega, ki je navedeno v končnem načrtu. Odgovorila mu je, da je spregledala, da bi morala najprej poplačati izločitvene upnike. Napaka stečajnega upravitelja ne more iti na škodo upniku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Res je, da tretji odstavek 366. člena ZFPPIPP določa, da je pravnomočni sklep o prvi razdelitvi izvršilni naslov. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilo poudarilo na eni strani pomen primernosti izvršilnega naslova za izvršbo, kot jo določa prvi odstavek 21. člena zakona o izvršbi in zavarovanju² (v nadaljevanju: ZIZ), na drugi strani pa načelo formalne legalitete. Pomembno je namreč, da sta v (za izvršbo primernem) izvršilnem naslovu navedena upnik in dolžnik, prav tako tudi dolžnikova obveznost. Načelo formalne legalitete pa po drugi strani zavezuje izvršilno sodišče, da dovoli le tako izvršbo, kot določa (za izvršbo primeren) izvršilni naslov.

5Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sklep St 000/2016 z dne 5. 5. 2022 le ugotavlja obstoj terjatve do dolžnika, ne določa pa obveznosti, da je dolžan dolžnik karkoli plačati upniku. Ko končni načrt v drugem odstavku uvoda govori o "poplačilu terjatev" in ko poplačilo omenjata tudi 1. in 4. točka končnega načrta, to še ne pomeni, da je dolžniku naloženo kakršnokoli dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev.

6Končno v sklepu in priloženem končnem načrtu sploh ni naveden upnik A., d. d., niti ne znesek ki bi temu upniku pripadal.

7Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Uradni list RS, št. 126/2007, s spremembami.
² Uradni list RS, št. 51/1998, s spremembami.