VSL Sklep II Cp 1442/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnica je v tej pravdi postavila zahtevek, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnine ID znak: parcela 000 293/36 (v nadaljevanju: parcela) do celote. Tožnica je pred tem v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 802/2012 (tam je tožila skupaj z drugim tožnikom A. A.) med drugim postavila zahtevek, da se ugotovi, da je solastnica južnega dela parcele 000 293/36 (tožnica v deležu do 1/4, drugi toženec A. A. pa v deležu do ¾). Kot lastnik navedene nepremičnine je v zemljiški knjigi vpisana družba B., d. o. o., ki je bila tudi druga toženka v postopku II P 802/2012. Družba je prenehala, po izbrisu iz registra pa je premoženje družbe in obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti prevzel toženec C. C.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ker je bilo o v tej pravdi postavljenem zahtevku že pravnomočno razsojeno. Sklenilo je, da je zaradi pravnega nasledstva podana subjektivna identiteta tožbenega zahtevka, podana pa je tudi objektivna identiteta tožbenega zahtevka, ker je sodišče v postopku II P 802/2012 odločalo o identičnem zahtevku in na podlagi enakih trditev o gradnji na tujem svetu.

Pritožbeni postopek:

3Zoper sklep se pritožuje tožnica in med drugim navaja, da je sodišče tožbo zavrglo po prejemu odgovora na tožbo in preden bi ji omogočilo izjavo o ugovoru že razsojene stvari. Sodišče je v postopku II P 802/2012 odločilo le o pravicah na južnem delu parcele in ni odločilo o zatrjevanih pravicah na celotni nepremičnini. Zahtevek za ugotovitev solastninske pravice na določenem delu konkretne nepremičnine je nekaj drugega kot zahtevek za ugotovitev izključne lastninske pravice na celotni nepremičnini. Sodišče v pravdi II P 802/2012 ni odločalo o tam postavljenem podrednem zahtevku iz naslova gradnje na tujem svetu; odločilo je le o tem, da južni del parcele ni bil priposestvovan in da ni funkcionalno zemljišče.

4Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5Pritožba je utemeljena.

O kršitvi pravice do izjave:

6Sodišče prve stopnje je odgovor na tožbo, v katerem je toženec ugovarjal, da je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno, tožnici vročilo 22. 12. 2023, sklep o zavrženju pa je datiran z dnem 30. 4. 2024. Tožnica, ki je bila ves čas zastopana po odvetniški družbi in je tako lahko razumela pravni pomen in posledice zatrjevanj iz odgovora na tožbo, je imela pred izdajo sklepa torej dovolj časa (več kot štiri mesece), da se o trditvah toženca izjavi. To je lahko storila, četudi ji sodišče prve stopnje za to ni dalo posebnega roka oziroma je k podajanju izjave ni pozvalo (tak poziv tudi ni predviden v zakonu). Tožnica je imela možnost, da se v času do izdaje izpodbijanega sklepa izjavi o stališču toženca in pri uveljavljanju te svoje pravice ni bila omejena, zato zatrjevana procesna kršitev ni podana.

O objektivni identiteti tožbenih zahtevkov:

7Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena in novo tožbo o že razsojeni stvari zavreči (drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku¹). Sodišče mora ugotoviti, ali spora potekata o isti, identični stvari. Dva spora sta identična, če sta podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna istovetnost) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna istovetnost), pri čemer se pravna teorija pri presoji slednjega zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije oziroma teorije o dvočlenskem spornem predmetu, po kateri sta za določitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje.²

8Pritožba utemeljeno opozarja, da predmet odločanja v zadevi II P 802/2012 ni isti kot v obravnavani zadevi. V zadevi II P 802/2012 je bil postavljen ugotovitveni zahtevek, da sta tožnika solastnika³ južnega dela parcele (kot bo odmerjen s strani sodnega izvedenca geodetske stroke in označen v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru), v tej zadevi pa tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na celotni parceli. Že primerjava samih tožbenih predlogov pokaže, da zadevi nista identični: v prvi - pravnomočno razsojeni - zadevi je sodišče odločalo le o delu parcele, in sicer o južnem delu, v tej zadevi pa bi sodišče odločalo o celotni parceli (oziroma o tistem "severnem" delu, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno). V zvezi s tem bi se utegnilo zastaviti vprašanje, ali gre za delno pravnomočno razsojeno stvar (glede t. i. južnega dela parcele), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre.

O materialni pravnomočnosti:

9V obravnavani zadevi je odgovor na vprašanje, o čem oziroma o katerem delu zahtevka je že pravnomočno odločeno, odvisen od ugotovitve, kaj je bil dejanski predmet odločanja v zadevi II P 802/2012. Iz druge točke izreka sodbe II P 802/2012 z dne 4. 5. 2016 izhaja, da je bil zahtevek za ugotovitev solastninske pravice na južnem delu parcele zavrnjen. V primerih, ko posameznik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine, je potrebno, da sodni izvedenec geodetske stroke že v sodnem postopku izdela elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru.⁴ Tožnika sta v prvem postopku sicer postavila zahtevek tako, da sta zahtevala, da južni del parcele odmeri sodni izvedenec geodetske stroke, da to evidentira v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in da ta del dobi novo parcelno številko. Vendar do te odmere ni prišlo, ker je bil zahtevek zavrnjen. Nedoločen zahtevek - ki bi z geodetsko odmero in evidentiranjem v elaboratu lahko postal določen - je zato ostal nedoločen in je nedoločljiv: ostalo je nejasno, kaj predstavlja, obsega in kje natančno se nahaja "južni del parcele".

10V pravni literaturi so sodbe, v katerih je izrek nedoločen, označene kot neupoštevne, ker jih ni mogoče izvršiti. Neupoštevna sodba lahko postane formalno pravnomočna (kot take je ni več mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi), ne postane pa materialno pravnomočna. Ena izmed posledic materialne pravnomočnosti je tudi prepoved, da bi se o že razsojeni stvari ponovno odločalo. Za zgolj formalno pravnomočno sodbo pa ta posledica ne velja, ker lahko formalno pravnomočne postanejo tudi sodbe, obremenjene z različnimi hibami, zaradi katerih ni mogoče ugotoviti, kaj je predmet odločanja ali kdo so stranke in zato nimajo učinka pravnomočnosti (poleg sodbe z nedoločnim izrekom je taka npr. tudi sodba, kjer izreka ni ali je nerazumljiv, ali pa sodba, ki je izdana zoper neobstoječo stranko).⁵ V obravnavanem primeru, ko je zavrnilni del sodbe II P 802/2012 z dne 4. 5. 2016 nedoločen, ta del torej ne more postati materialno pravnomočen. Če predmet razsojanja ni določen in tako sploh ni možno ugotoviti, o čem je sodišče sprejelo odločitev (v obravnavanem primeru ni jasno, katera stvar predstavlja "južni del parcele"), zadeva ne more biti že razsojena - ker že na jezikovni ravni ni mogoče določiti stvari, o kateri bi bilo pravnomočno razsojeno.

Sklepno:

11Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj povedano zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar (in katera naj bi ta stvar bila). V posledici zmotne materialnopravne presoje zadeve vsebinsko ni obravnavalo, zato je tudi dejansko stanje ostalo neraziskano. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče druge stopnje kršitev ni moglo odpraviti samo, ker zaradi zavrženja tožbe sodišče prve stopnje ni izvedlo še nobenega dokaza in bi tako sodišče druge stopnje moralo izpeljati dokazni postopek v celoti. S tem bi prvič ugotavljalo vsa pravno relevantna dejstva, prvič bi meritorno odločilo v zadevi in se tako v celoti postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča. S takim postopanjem bi bila strankam dejansko odvzeta pravica do pritožbe in do dvostopenjskega sojenja.

12Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Sklep VSRS II Ips 53/2019 z dne 12. 6. 2020.
³ Neutemeljen je pritožbeni očitek, da zadevi nista identični tudi zaradi ugotovitve solastninske pravice in ugotovitve izključne lastnine na neki stvari: ugotovitev solastniškega deleža je manj od ugotovitve lastninske pravice in ne nekaj drugega (prim. sodbo VSRS II Ips 39/2022 z dne 5. 10. 2022).
⁴ Sodba VSRS II Ips 774/2009 z dne 28. 11. 2011.
⁵ Povzeto po: Wedam Lukić, Dragica: Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 148-151.