VSL Sodba I Cpg 267/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 306,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek po tožbi, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek v višini 11.091,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 968,99 EUR od 1. 4. 2020 dalje do plačila,

- 555,69 EUR od 2. 5. 2020 dalje do plačila,

- 386,73 EUR od 1. 6. 2020 dalje do plačila,

- 438,55 EUR od 1. 7. 2020 dalje do plačila,

- 411,05 EUR od 1. 8. 2020 dalje do plačila,

- 405,14 EUR od 1. 9. 2020 dalje do plačila,

- 410,14 EUR od 2. 10. 2020 dalje do plačila,

- 388,91 EUR od 1. 11. 2020 dalje do plačila,

- 419,41 EUR od 3. 12. 2020 dalje do plačila,

- 554,87 EUR od 1. 1. 2021 dalje do plačila,

- 894,56 EUR od 31. 1. 2021 dalje do plačila,

- 556,77 EUR od 4. 3. 2021 dalje do plačila,

- 588,31 EUR od 1. 4. 2021 dalje do plačila,

- 547,74 EUR od 2. 5. 2021 dalje do plačila,

- 575,04 EUR od 1. 6. 2021 dalje do plačila,

- 405,59 EUR od 2. 7. 2021 dalje do plačila,

- 424,84 EUR od 1. 8. 2021 dalje do plačila,

- 387,53 EUR od 1. 9. 2021 dalje do plačila,

- 404,55 EUR od 2. 10. 2021 dalje do plačila,

- 387,49 EUR od 1. 11. 2021 dalje do plačila,

- 431,46 EUR od 2. 12. 2021 dalje do plačila,

- 547,70 EUR od 1. 1. 2022 dalje do plačila."

II. Zavrne se zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi:

"Ugotovi se, da je Sporazum o sodelovanju sklenjen dne 1. 4. 2003 med Vlado Republike Slovenije, Servis skupnih služb - logistika, Tivolska 42 in A. d. d., ..., Ljubljana, ničen."

III. Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pritožila tožnica in priglasila stroške pritožbenega postopka. Toženka je na pritožbo odgovorila in priglasila svoje stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4V tej zadevi tožnica zahteva plačilo stroškov obratovanja, vzdrževanja in upravljanja nepremičnin skupne rabe (v nadaljevanju: NSR) od februarja 2020 do novembra 2021. Toženka je vložila nasprotno tožbo, s katero zahteva ugotovitev ničnosti sporazuma o sodelovanju. Zadeva je bila združena v skupno obravnavanje.

5NSR v Industrijski coni ... v Ljubljani so v naravi ceste, kanalizacija, vodovodni odtoki, zunanja razsvetljava, telekomunikacijsko omrežje, elektro-energetski nadzor, dovoz na industrijsko cesto in izvoz na mestno obvoznico ter montažni objekt, namenjen oskrbi objektov z energenti. Tožnica kot upravnica skrbi za obratovanje, vzdrževanje in upravljanje te komunalne infrastrukture. NSR je v zasebni lasti in tožnica sama izvaja določene storitve. Pravdni stranki sta 1. 4. 2003 sklenili sporazum o sodelovanju (v nadaljevanju: Sporazum), s katerim je toženka pristopila k uporabi NSR in se zavezala prispevati k obratovalnim stroškom v sorazmernem deležu. Po tožbenih trditvah je toženka priznala ključ delitve in je njen sorazmerni delež znašal 3,465 odstotka. Toženka z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev ničnosti Sporazuma, ker obveznosti toženke po sporazumu niso ne določene ne določljive.

6Sodišče je v izpodbijani sodbi zavrnilo zahtevek toženke iz nasprotne tožbe, saj je ugotovilo, da so stroški, ki so predmet obveznosti po Sporazumu, določljivi, toženka pa jih je vse do vključno januarja 2020 tudi plačevala.

7V zvezi z zahtevkom iz tožbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil Sporazum v iztoževanem obdobju veljavno sklenjen in je zavezoval obe pravdni stranki, a ker tožnica svojega zahtevka ni izkazala po višini, je tudi njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Uvodoma pritožnica sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do izjave in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodba pa tudi naj ne bi dosegala standarda ustrezne obrazloženosti sodnih odločb. Slednjega pritožnica ni konkretizirala, izpodbijana sodba pa vsebuje vse, kar omogoča njen preizkus, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

9Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo. Z utemeljenimi razlogi lahko njihovo izvedbo zavrne. Eden od utemeljenih razlogov je, da stranka, ki dokaz predlaga, ne poda dovolj konkretnih trditev, ki bi se z njegovo izvedbo potrjevale. Pritožnica že sama trdi, da je predlagala izvedbo dokazov, glede katerih ji sodišče prve stopnje v sodbi očita, da naj ne bi zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Vendar dokazni predlog služi zgolj potrditvi trditev in ni namenjen njihovemu nadomeščanju. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi (prim. 212. člen ZPP). Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neutemeljenosti višine tožbenega zahtevka, saj ga ni bilo mogoče preveriti pri stroških vzdrževanja NSR, javne razsvetljave in zimske službe - tožnica namreč ni pojasnila, na podlagi česa so fiksni zneski teh stroškov določeni, pri zimski službi pa tudi ne, na kateri podlagi je strošek določen in oblikovana njegova višina. Slednjega pritožnica ne izpodbija, glede na razloge o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena pa ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da sodišče ni zaslišalo priče B. B., ki da je vodja komunalne skupine, ki je organizirala in izvajala zimsko službo, košnjo trave in podobno, ter C. C., katerega zaslišanje je predlagala v zvezi z menjavo žarnic na javni razsvetljavi. Pritožnica se sicer sklicuje na to, da naj bi sodišče prve stopnje dokaze z zaslišanji zavrnilo kot nepotrebne kljub temu, da je samo navedlo, da gre za pravno pomembna dejstva. Vendar niti ne uveljavlja, da je podala zadostno trditveno podlago v zvezi z višino iztoževanih stroškov in kje v spisu se nahaja, zato pritožbeni očitek o neizvedbi dokazov z zaslišanjem teh prič ni utemeljen.

10Smiselno enako velja za predlagano zaslišanje D. D. Pritožnica trdi, da je v točki VI prve pripravljalne vloge navedla, da bo ta priča lahko izpovedala, da je tožnica storitve v obsegu, ki izhaja iz računov, tudi izvedla. Vendar tudi v zvezi z izvedbo tega dokaza ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o nesubstanciranosti višine naslednjih stroškov: odvoza smeti (tožnica ni pojasnila, v kakšni višini so bili računi izdani njej), električne energije zunanje razsvetljave NSR (ki jo je tožnica dobavljala sama, pri tem pa ni pojasnila, na kakšni podlagi je ceno določila) in dodatnih del na podlagi servisnih nalogov (pri teh, čeprav jih je opravila sama, ni pojasnila cene porabljenih materialov in storitev). Ker je sodišče prve stopnje pri vsaki od postavk iztoževanih stroškov natančno navedlo, v čem je bila trditvena podlaga tožnice pomanjkljiva (prim. 28. do 31. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), so pavšalne pritožbene navedbe v nadaljevanju pritožbe, da je tožnica račune ustrezno specificirala in že v prvi pripravljalni vlogi utemeljila in ustrezno pojasnila ključ delitve stroškov, prav tako neutemeljene.

11Pritožnica nadalje uveljavlja, da je sodišču predlagala, da za potrebe trditvene podlage glede višine tožbenega zahtevka ter s tem povezanim obračunom stroškov upravljanja in vzdrževanja po obrazloženem ključu delitve postavi izvedenca. Vendar to iz procesnega gradiva ne izhaja, saj iz prve pripravljalne vloge, v kateri je postavitev izvedenca ustrezne stroke predlagala, svojega predloga z ničemer ni utemeljila, zato je bil njen dokazni predlog popolnoma nesubstanciran. Poleg tega je tudi dokaz z izvedencem namenjen dokazovanju obstoja določenega prej zatrjevanega dejstva in načeloma tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene - torej z namenom, da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke še niso zatrjevale. Manjkajoča pravno pomembna dejstva so del trditvenega bremena toženke, sodna praksa pa le izjemoma dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravnorelevantnih dejstvih, in še to le v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem. Da bi bil tak primer podan v tej zadevi, pritožnica ne zatrjuje.

12Očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o izvedbi dokaznega predloga z izvedencem, meri na pomanjkljivost dokaznega sklepa, ki lahko pomeni le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v zvezi s katero bi morala pritožnica izkazati ne le obstoj kršitve procesnih pravil, ampak tudi verjetnost njenega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe v konkretni zadevi (prvi odstavek 339. člena ZPP). S pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da ima zato izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da zahtevajo njeno razveljavitev, pritožnica ne more uspeti. Iz sodne prakse, na katero se pritožnica sklicuje, izhaja, da je sodišče predlagane dokaze dolžno izvesti, če se ti nanašajo na pravno relevantna dejstva v sporu. Brez konkretnega pojasnila, katero pravno odločilno dejstvo bi izvedba dokaza z izvedencem potrdila, tudi s citiranjem te sodne prakse ne more uspeti.

13Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja pritožnica uveljavlja glede dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ključ delitve stroškov. Neprepričljiva naj bi bila razlaga sodišča prve stopnje, da deležev ni mogoče ugotoviti na podlagi tabele, sestavljene 1. 1. 2014, ker po naravi stvari ni možno, da bi bili vsi uporabniki (še v vtoževanem obdobju - dodalo višje sodišče), isti. Pritožnica namreč meni, da se namreč delež toženke ob morebitni menjavi drugih uporabnikov v kompleksu ne spremeni, saj je ta odvisen zgolj od razmerja med bruto uporabnimi površinami vseh nepremičnin v kompleksu in bruto uporabno površino nepremičnin v lasti toženke. Vendar pritožnica hkrati ne izpodbija ugotovitve sodišče prve stopnje, da je delež toženke ob podpisu Sporazuma znašal 3,465 odstotka, sedaj pa naj bi po navedbah tožnice znašal 3,17 odstotka in se je torej spremenil. Zato je neutemeljena tudi v nadaljevanju pritožbe podana pritožbena navedba, da je tožnica pojasnila in dokazala, da je delež, ki odpade na toženko, soglasno določen v 3. členu Sporazuma.

14Prav tako pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pri obračunu stroškov toženki za različne stroške zaračunala različne deleže (prim. 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer tudi ni pojasnila, zakaj se je delež toženke pri posamezni storitvi skozi leta spreminjal in od česa je odvisen. Prav tako ni pojasnila, na podlagi česa so določeni fiksni zneski za strošek upravljanja, vzdrževanja javne razsvetljave in zimske službe. Pritožnica niti ne uveljavlja, da bi razlike in pomanjkljivosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pojasnila v svojih trditveni podlagi. Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi izvedenec lahko ocenil, ali je tožnica glede na površine, navedene v uradni evidenci, toženki zaračunala pravilen odstotek. Bistveno v zadevi namreč ni, ali se površine, navedene v tabeli z dne 1. 1. 2014, ujemajo z uradnimi evidencami, pač pa, zakaj se je delež toženke skozi leta za posamezno storitev spreminjal. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in tega pritožba ne izpodbija), da se računi iz let 2014 do 2019 z vtoževanimi računi za leti 2020 in 2021 ne ujemajo, na podlagi priložene tabele pa deležev ni mogoče ugotoviti, saj ni mogoče ugotoviti, kdo sploh so uporabniki NSR, uporabniki katerih stavb uporabljajo NSR, kakšne so velikosti teh stavb in obseg njihovih površin. Vse to pa so podatki, ki so v trditveni in dokazni sferi tožnice in ki jih dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ne more nadomestiti, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v 34. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitek, da je tožnica podala ustrezne dokaze in pojasnila, je torej neutemeljen tudi glede ugotavljanja deleža toženke oziroma ključa delitve.

15Tožnica končno meni, da gre pri podrobnostih, ki zadevajo posamezne elemente cene, za nesorazmerne zahteve, na katere je sodišče prve stopnje tekom postopka v okviru materialnega procesnega vodstva ni opozorilo. Vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka višini tožbenega zahtevka ugovarjala in uveljavljala, da so deleži določeni brez kakršnekoli dokumentacije in podatkov, zato jih sama ne more preveriti, kar izhaja tako iz uvodnega dela izpodbijane sodbe (na str. 6 obrazložitve), kot tudi iz ožje obrazložitve v 27. in 34. točki. Materialno procesno vodstvo se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu, trditvenemu ali dokaznemu, ne zadosti, temveč predvsem, ko stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila.¹ V danem primeru pa bi tožnica ob ustrezni skrbnosti glede na trditve, ki jih je podala toženka, morala vedeti, da svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Pripomniti gre tudi, da je standard dolžnega ravnanja sodišča nižji pri stranki, ki ima kvalificiranega pooblaščenca, kot pa pri prava neuki stranki.²

16S sklicevanjem na izkazani temelj svoje terjatve (torej na 3. člen Sporazuma, pogodbo o medsebojnih razmerjih³ in pogodbi priložen delilni načrt) pritožnica ne more izpodbiti pravilnih zaključkov o neizkazanosti višine tožbenega zahtevka, prav tako ne s sklicevanjem na priložene listinske dokaze, kot izhaja iz že podanih razlogov.

17Po stališču pritožnice v izpodbijani sodbi ni najti navedbe materialnopravne podlage, na kateri je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost njenega zahtevka, a to ne drži. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve pojasnilo, da je pravna podlaga za plačilo iztoževanega zneska Sporazum. Čeprav drži, da so na podlagi 9. člena OZ, na katerega se sklicuje pritožnica, udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost, pa je za ugoditev tožbenemu zahtevku nujno, da tožnica navede minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek uveljavljane materialnopravne posledice oziroma da izpolni svoje procesno trditveno in dokazno breme za uveljavitev zahtevka. Končno je zmotno pritožbeno stališče, da zato, ker tožnica v sporu zahteva manj, kot bi skladno z veljavno pravno podlago sicer lahko zahtevala, ni podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi domnevno neizkazane višine.

18Pritožbeni preizkus je prestala tudi prvostopenjska odločitev o stroških postopka, ki jo je tožnica izpodbijala le v povezavi z očitki glede odločitve o glavni terjatvi, s katerimi ni uspela.

19Ker pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani in ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženki pa mora v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 500 točk oziroma 300,00 EUR (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in materialne stroške v vrednosti 10 točk oziroma 6,00 EUR (skladno s priglašenimi izdatki po 11. členu OT), skupno torej 306,00 EUR. Stroškov pregleda listin in obrazloženega dopisa višje sodišče ni priznalo, saj ne gre za samostojni opravili, pač pa sta zajeti v nagrado za odgovor na pritožbo. V primeru zamude mora tožnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila.

¹ Prim. sodbo VSL II Cp 2679/2009 z dne 25. 11. 2009.
² Glej Betetto, N., v: Ude, L., Galič, A. (ur.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 593.
³ Za katero je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da toženke ne zavezuje, pritožba pa tega ne izpodbija.