VSL Sodba I Cp 791/2024

I. Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica kot kreditojemalka in pravna prednica tožene stranke kot kreditodajalka sta 18. 1. 2007 sklenili Kreditno pogodbo št. ... (v nadaljevanju kreditna pogodba). Predmet pogodbe je bil kredit v višini 118.533,61 CHF (švicarskih frankov), z odplačilno dobo 360 mesecev (30 let). Kredit se je vodil v CHF, protivrednost kredita v EUR je na dan sklenitve pogodbe znašala 73.427,25 EUR. Dogovorjen je bil anuitetni način odplačevanja kreditne obveznosti. Kreditna pogodba je bila sklenjena za namen nakupa stanovanja. 25. 1. 2007 sta stranki kreditno pogodbo sklenili v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Istega dne sta v isti obliki sklenili še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, opr. št. SV 81/07 (v nadaljevanju sporazum o zavarovanju terjatve). Na njegovi podlagi je bila terjatev toženke iz kreditne pogodbe zavarovana s hipoteko na nepremičninah (stanovanju), ki ju je tožnica kupila s pomočjo kredita. Tožnica je 18. 9. 2018 kredit predčasno odplačala. Do odplačila je preračunano v EUR toženi stranki plačala 51.368,26 EUR, ob odplačilu ji je plačala še 72.796,32 EUR, skupaj 124.164,58 EUR.

2S tožbo, vloženo 19. 12. 2018, je tožnica zahtevala: 1) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in 2) plačilo 50.737,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je notarski zapis SV 81/07 z dne 25. 1. 2007 skupaj s kreditno pogodbo in sporazumom o zavarovanju denarne terjatve ničen.

4Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev njenih ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga spremembo delne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev delne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena vsebina pritožbenih navedb bo razvidna iz nadaljevanja sodbe, ki vsebuje odgovore na pravno pomembne pritožbene očitke.

5Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

6Pritožba ni utemeljena.

7Tako v pravni stroki kot splošni javnosti je znano, da je sodstvo v zadnjih letih obravnavalo in še vedno obravnava številne zadeve, povezane s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF, sklenjenimi zlasti v letih 2006, 2007 in 2008. V ospredju je vprašanje veljavnosti tovrstnih kreditnih pogodb oziroma meril za presojo njihove veljavnosti. Gre za zahtevno pravno tematiko. Sodna praksa se je pri iskanju odgovorov razvijala, nadgrajevala, spreminjala, v zadnjem obdobju pa na podlagi odločb Vrhovnega sodišča tudi oblikovala in ustalila.

8Kako je to pomembno v obravnavani zadevi?

9Kot prvo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je do nadgradnje sodne prakse glede meril za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in vsebine pojasnilne dolžnosti prišlo z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. Ta odločba je bila izdana pred izpodbijano sodbo, nanjo se sklicujeta tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka, ki z njo v pritožbi tudi polemizira. Pred iztekom pritožbenega roka (18. 1. 2024) so bile izdane nadaljnje odločbe Vrhovnega sodišča, ki so nadgrajeno sodno prakso utrdile.¹ Stranki sta se torej imeli možnost pravočasno seznaniti s spremenjenimi stališči sodne prakse in se o njih izjaviti.

10Kot drugo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi položaj precedenčnega sodišča, sodišča prve in druge stopnje morajo že obstoječe precedense spoštovati ter jih upoštevati kot obvezne pravne vire v okviru pravil precedenčnega utemeljevanja. Dopustni metodi za odstop od precedensa sta (le) metodi pretehtanja in razlikovanja. Pri prvi gre za klasičen, a tehtno argumentiran odstop z novimi, prepričljivejšimi argumenti, pri drugi za nadgradnjo sodniškega prava, ko se to sreča z malce drugačnim dejanskim stanom, ki je z vidika navezave prava nanj bistvenega pomena.²

11V zvezi s tem in kot tretje pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišča pri reševanju različnih zadev kreditiranja v CHF pogosto srečujejo z zelo primerljivim dejanskim stanjem in istimi pravnimi vprašanji. Tudi (večinoma preobširne in nemalokrat nepregledne) navedbe strank so pogosto le prepis navedb iz drugih primerljivih zadev. To, da sodišča v primerljivih dejanskih položajih na iste navedbe in ista pravna vprašanja podajajo vsebinsko enake odgovore, ni posledica avtomatiziranega in neskrbnega sojenja, temveč nujno potreben odraz načel pravne varnosti, enakosti in enakega varstva pravic.

12Vse izpostavljene okoliščine vplivajo na vsebino in obseg odgovora na pritožbene navedbe. Na večino v pritožbi izpostavljenih pravnih dilem je bilo namreč v sodni praksi že odgovorjeno.

13Pritožnica izpodbijani sodbi neutemeljeno očita nezadostno obrazloženost in na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave. Zahtevani standard obrazloženosti v pomenu navedenih določb od sodišča prve stopnje ne zahteva, da se izrecno in minuciózno opredeli do prav vsake posamične navedbe ali stališča strank. Sodišče mora navesti zadostne, jasne in medsebojno skladne razloge o odločilnih dejstvih, odgovor na trditve in stališča strank je lahko tudi posreden. Sodišče prve stopnje je zahtevanemu standardu zadostilo. V izpodbijani sodbi je ugotovilo pravno pomembna dejstva, opredelilo pravno podlago in obrazložilo svoje dejanske in pravne zaključke. Res je, da se mu je pri tem pripetilo nekaj očitnih pomot in nedoslednosti, vendar te niso vplivale na razumljivost sodbe in možnost njenega preizkusa.³ To dokazuje tudi pritožba, ki z njo obširno in vsebinsko polemizira. V ozadju očitkov o storjenih procesnih kršitvah je tako v resnici nestrinjanje toženke z odločitvijo sodišča in razlogi zanjo, kar lahko utemeljuje kvečjemu pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava. Ta bosta glede vsake od očitanih kršitev obravnavana v nadaljevanju.

14Odločitev o ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve temelji na naslednjih ugotovitvah:

- pri kreditni pogodbi je šlo za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto - CHF;

- znesek posojila je bil nakazan in odplačevan v EUR, tožnica prihodke prejema v EUR;

- toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, zato se tožnica ni zavedala, kakšno tveganje prevzema z valutno klavzulo;

- toženka ob sklepanju pogodbe ni ravnala v dobri veri, saj je vedela, da je glede na nizko vrednost (podcenjenost) CHF in njegovo sprejetost kot valute varnega zavetja pričakovati zvišanje njegove vrednosti v razmerju do EUR, pa tega tožnici ni razkrila;

- če bi toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in tožnici razkrila informacije, s katerimi je razpolagala, tožnica pogodbe z valutno klavzulo ne bi sklenila, česar se je toženka morala zavedati;

- možnost konverzije tožnici ni nudila ustrezne zaščite pred valutnim tveganjem in negativnimi posledicami njegove uresničitve;

- kondikcijski zahtevek tožnice ni zastaral.

O materialnem pravu in ugovorih pravne narave

15Pritožnica se v pritožbi zavzema za izključitev uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o valutni klavzuli na podlagi drugega odstavka 1. člena Direktive.

16Sodišče prve stopnje se do navedenega vprašanja izrecno res ni opredelilo, vendar gre za materialnopravno vprašanje, zato lahko to stori pritožbeno sodišče.

17O izpostavljenem pravnem vprašanju se je prav glede potrošniških kreditov v CHF Vrhovno sodišče izreklo v sklepu II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024. Presodilo je, da merila Sodišča Evropske Unije (SEU) za izključitev uporabe Direktive za presojo nepoštenosti tovrstnega pogoja niso izpolnjena. Kot bistveno je pojasnilo, da je opustitev presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja izključena zgolj, kadar nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava presodi, da so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji: - pogodbeni pogoj se opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo; - navedena določba je oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre zgolj za splošno določbo obligacijskega prava in - navedena določba ureja (uravnotežene) pravice in obveznosti pogodbenih strank. Glede kogentne vsebine ni mogoče šteti, da pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) temelji zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK), ker temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere). Glede dispozitivne zakonske vsebine pa določbi 371. in 372. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pomenita le način določitve predmeta denarne obveznosti in ne določata (sami po sebi) pravic in obveznosti strank iz posamezne pogodbe.⁴ Tudi sicer je vprašanje izključitve uporabe Direktive za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja valutne klavzule nepomembno. Kot se je prav tako izreklo Vrhovno sodišče v citirani odločbi, se skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZPotK - ne glede na kogentne in specialnejše določbe ZPotK - uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. V konkretnem primeru je to Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). Ker izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive ni bila predmet uskladitve v ZVPot, ta ohranja ureditev, ki je za potrošnika ugodnejša od ureditve po Direktivi. Nepoštenost pogodbenega pogoja je vedno mogoče presojati po ZVPot.

18Tožena stranka v pritožbi ne izpostavi nobenega pomembnega vidika, ki v odločbi Vrhovnega sodišča ne bi bil obravnavan in obrazložen. Povzetek nosilnih stališč in napotilo na branje odločbe zato odgovarjata na vse pritožbene navedbe.

19Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo neposredno na Direktivo in sodbe SEU v zvezi z Direktivo, temveč na ZVPot, ZPotK in OZ, ki pa jih je razlagalo skladno z načelom lojalne razlage.

20Načelo lojalne (evropskoskladne) razlage od nacionalnega sodišča zahteva, da nacionalno pravo razlaga v skladu z besedilom in namenom direktive ter teži k dosegi ciljev direktive. Pri razlagi nacionalnega prava mora slediti standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU, saj je to izključno pristojno za razlago prava EU, njegove sodbe pa so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati razlage Direktive v sodbah SEU. Tem sodbam ni priznalo neposrednega učinka, temveč jih je upoštevalo kot vodilo pri evropskoskladni razlagi nacionalnih predpisov.

O pojasnilni dolžnosti

21Pritožnica sodišču na več mestih očita retroaktivno uporabo nacionalnih in evropskih predpisov pri napolnjevanju standarda "pojasnilna dolžnost".

22Tudi o tem vprašanju v sodni praksi že obstaja precedens, ki je bil podan v povsem primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Gre za sodbo II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025. V njej je Vrhovno sodišče očitek retroaktivne uporabe predpisov presojalo tako glede uporabe domače sodne prakse kot glede uporabe sodne prakse SEU. Glede prve je pojasnilo, da sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak. Glede druge pa je razložilo, da so sodbe SEU o predhodnih vprašanjih glede razlage prava EU (praviloma) z učinkom od začetka veljave razlaganega pravnega pravila obvezujoče za vsa nacionalna sodišča (in druge državne organe), ki odločajo v vsebinsko podobnih primerih. Tako veljajo tudi za pravna razmerja, ki so nastala in so bila oblikovana, preden je SEU odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, razen če SEU izrecno določi drugače. SEU v nobenih od odločb, ki so bile v zvezi z Direktivo sprejete po uveljavitvi ZVPot in sklenitvi kreditne pogodbe, ni določilo, da bi njegova razlaga časovno učinkovala drugače kot za nazaj (ex tunc). Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, zato ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.

23S povzetimi nosilnimi stališči je odgovorjeno na vse pritožbene navedbe o kršitvi prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen Ustave) in s tem povezane navedbe o kršitvi pravic do dostopa do sodišča, enakega varstva pravic, sodnega varstva (2., 22. in 23. člen Ustave) in poštenega sojenja (6. člen EKČP). Iz njih je jasno razvidna neutemeljenost očitkov. Pritožbeno sodišče se zato na ta stališča in razloge sklicuje, za še podrobnejšo utemeljitev pa napotuje na branje citirane sodbe.

24Odločitev sodišča prve stopnje o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah:

- tožnica je po poklicu komercialistka;

- tožnica je kreditno pogodbo sklenila za reševanje stanovanjskega problema in ni imela namena špekulirati;

- tožnica za kredit v EUR ni bila kreditno sposobna;

- tožnica je 26. 11. 2006 podpisala izjavo o seznanitvi z obrestnim in valutnim tveganjem, ki je vsebovala opozorilo, da se anuiteta kredita v primeru rasti CHF zviša, v primeru padanja pa zniža;

- kreditna pogodba je vsebovala vse obvezne sestavine iz 7. člena takrat veljavnega ZPotK;

- tožnica je bila s strani bančne uslužbenke poučena, da s pogodbo prevzema obrestno in valutno tveganje;

- tožnica je prejela pojasnilo, da se v primeru spremembe tečaja spremeni tudi anuiteta, bodisi navzgor ali navzdol, vendar ji je bilo hkrati povedano, da je glede na dosedanje nekajletno gibanje tečaj stabilen in da večjih nihanj ni;

- bančna referentka tožnici ni predstavila možnosti znatnega zvišanja vrednosti CHF in kako bi takšna sprememba vplivala na kreditno obveznost tožnice v domači valuti, saj s tem niti sama ni bila seznanjena;

- bančna uslužbenka tožnici ni vsebinsko pojasnila pogodbeno dogovorjene možnosti konverzije kredita;

- narejen ni bil nikakršen izračun za primer dviga vrednosti CHF, tožnici ni bil predstavljen graf gibanja tečaja v preteklosti;

- notar je prebral kreditno pogodbo, pri čemer ni dal nobenih dodatnih pojasnil glede valutnih tveganj.

25Toženka navedenim dokaznim zaključkom nasprotuje z očitkom o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in 22. člena Ustave, češ da je sodišče prve stopnje izpovedi tožnice in zaslišanih prič upoštevalo le segmentno in brez povezave z listinskimi dokazi, dokazna ocena pa je neprepričljiva in nelogična. Ker pa pritožnica pri tem ostane na povsem splošni ravni, dvoma v popolno in prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje ne uspe vzbuditi. Prav tako na ta način ne utemelji z dokazno oceno povezanih očitkov o storjenih procesnih kršitvah.

26Toženka se v pritožbi sklicuje na stališča presežene sodne prakse. Novejša in nadgrajena praksa, ki je bila na podlagi sodb SEU vzpostavljena s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ter natančneje razdelana in utrjena z njegovimi naslednjimi odločbami, je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. V skladu z novejšo prakso morajo biti informacije, ki jih banka zagotovi potrošniku, količinsko in kakovostno takšne, da iz njih jasno izhajajo vsaj naslednja sporočila: - da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; - da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in - da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice. Banka mora v pojasnilo vključiti tudi opozorilo na ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev (vsaj to, da se valutna razmerja lahko znatno spremenijo v času večjih gospodarskih kriz). V precedenčnih odločitvah je bilo nadalje pojasnjeno, da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti v razmerju do povprečnega potrošnika sami po sebi ne zadostujejo: enakovredna predstavitev kredita v EUR in CHF; odsotnost dajanja prednosti kateremu od obeh kreditov; priprava informativnega izračuna oziroma amortizacijskega načrta za obe vrsti kredita; abstraktno pojasnilo o možnosti spremembe tečaja; predstavitev prednosti (nizek mesečni obrok) in slabosti (valutno in obrestno tveganje) kredita v CHF; prikaz preteklega gibanja tečaja v trajanju pet let pred sklenitvijo pogodbe; izpolnitev obveznosti iz 9. točke prvega odstavka 7. člena ZPotK, podpis izjave o seznanjenosti z obrestnim in valutnim tveganjem; odsotnost zagotovil o minimalnih oziroma omejenih gibanjih tečaja.⁵

27Toženka tako ovsebinjeni pojasnilni dolžnosti ni zadostila.

28Toženka ne nasprotuje opredelitvi tožnice za povprečno potrošnico. Prav tako (niti v pritožbi) ne navaja, da ji je pred sklenitvijo pogodbe na kakršenkoli način posredovala zgoraj opredeljena sporočila, temveč se še vedno sklicuje na pojasnila, ki so bila v sodni praksi prepoznana kot nezadostna (tj. da je tožnici nudila informacije, ki jih je določal takrat veljavni ZPotK; da je v pogodbo vključila opozorilo o valutnem tveganju in možnosti spremembe tečaja; da je tožnica svojo seznanjenost s temi okoliščinami potrdila v pisni izjavi; da se je tožnica na tej podlagi mogla in morala zavedati možnosti znatne, celo neomejene spremembe obrokov ter s tem tudi znatnih, celo neomejenih učinkov na svoje finančne obveznosti). Tudi njeno sklicevanje na nedoločenost pojma "zelo velika depreciacija" ne more biti uspešno. Res je, da ta pojem v sodni praksi ni številčno definiran, vendar pa se v konkretnem primeru, ko toženka tožnici v smeri možnih znatnih tečajnih nihanj ni podala nobenih pojasnil oziroma opozoril, to izkaže za nepomembno.

29Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da ugotovitve sodišča prve stopnje glede kreditne sposobnosti tožnice niso povsem jasne. Vendar hkrati niso pomembne. Tudi če je bila tožnica kreditno sposobna za sklenitev pogodbe v EUR, to toženke ni razbremenilo dolžnosti, da ji nudi informacije o tveganjih, prevzetih s sklenitvijo pogodbe v CHF.

30Odveč so obširne pritožbene navedbe o Priporočilu Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 in dometu v njem vsebovanih ugotovitev. Najprej zato, ker je že sodišče prve stopnje upoštevalo, da se je SEU na to poročilo sklicevalo le v podkrepitev svojih nosilnih stališč (tč. 63 obrazložitve). Drugič zato, ker je SEU tudi izven citiranja in neodvisno od navedenega priporočila v zahtevana pojasnila vključilo informacije, na podlagi katerih lahko normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren potrošnik razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.⁶ In nazadnje zato, ker je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in kasnejših odločbah pojasnilo, da je tako opredeljena pojasnilna dolžnost del nacionalnega (in ne le evropskega) prava.

31Večkrat je bilo v sodni praksi odgovorjeno na navedbe toženke, da ni mogla napovedati gibanja tečaja in da so bile odločitve švicarske centralne banke, ki so povzročile dvig vrednosti CHF, tudi za strokovnjake nepričakovane. Pojasnjeno je bilo, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani in med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Od banke se ne pričakuje, da bi morala napovedati natančno prihodnje gibanje tečaja CHF, temveč da bi morala vedeti, da je možnost znatnega dviga vrednosti CHF realna (ali celo pričakovana) ter o tej možnosti in z njo povezanih tveganjih obvestiti potrošnike.⁷ Slednjega toženka v razmerju do tožnice ni storila.

O posledicah neizpolnitve pojasnilne dolžnosti na veljavnost kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju terjatve

32Skladno z zdaj že utrjeno sodno prakso kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev profesionalne skrbnosti, s tem pa tudi kršitev načela vestnosti in poštenja ter dobre vere. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost zato pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja o valutni klavzuli (prvi odstavek 23. člena ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).⁸

33Iz razlogov sodišča prve stopnje je razvidno, da je ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja oprlo na prvo in četrto alinejo prvega odstavka 24. člena ZVPot. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, v čem se kaže znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Kljub temu pritožbeno sodišče dodaja, da v izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva dajejo zanesljivo podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru pogodbeni pogoj o valutni klavzuli nepošten iz razlogov po vsaki izmed štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot. In sicer: 1) pogodbene pravice in obveznosti strank so bile znatno v škodo tožnice, saj je prevzela neomejeno valutno tveganje, medtem ko je imela toženka svoje valutne pozicije zaprte, ob tem pa je imela svojo terjatev do tožnice zavarovano s hipoteko na njenih nepremičninah. V pogodbi predvidena možnost konverzije neravnotežja ni odpravila, saj (kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve) ni omogočala uravnotežene razporeditve bremen valutnega tveganja med pogodbeni stranki (prva alineja); 2) izpolnitev pogodbe je bila neutemeljeno v tožničino škodo, saj se je, preračunano v EUR,⁹ dolgovana glavnica v enajstih letih odplačevanja kredita znižala minimalno, tožnica pa je morala po takem obdobju kreditiranja v poplačilo kredita plačati približno 1,7-kratnik prejetega zneska (druga alineja); 3) izpolnitev pogodbe je bila znatno drugačna od tistega, kar je tožnica kot potrošnica utemeljeno pričakovala, saj je morala zaradi (pre)velikega bremena povišanega obroka kredita in bojazni glede bodočega gibanja tečaja prodati stanovanje in predčasno odplačati kredit (tretja alineja); 4) toženka je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj pojasnilne dolžnosti ni opravila skladno s profesionalno skrbnostjo (četrta alineja).

34Tako standard pojasnilne dolžnosti kot merilo dobre vere sta v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja objektivna. Gre za vprašanje, ali je ponudnik podal pojasnila skladno s profesionalno skrbnostjo. Subjektivni odnos banke do manjkajočih oziroma nerazkritih informacij v tem kontekstu ni pomemben.¹⁰ Za zaključek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in odločitev o ničnosti kreditne pogodbe zato ni pomembno, konkretno s kakšnimi informacijami je toženka¹¹ razpolagala ter ali je tožnici zavestno in namerno prikrivala relevantne informacije in na ta način tudi v subjektivnem smislu ravnala slaboverno. Čim je tako, se pritožbenemu sodišču do tovrstnih ugotovitev sodišča prve stopnje in pritožbenih navedb glede teh ugotovitev ni treba opredeliti.

O možnosti konverzije kredita

Sodišče prve stopnje je v točkah 101 do 103 obrazložitve pojasnilo, zakaj možnost konverzije kredita iz CHF v EUR, določena v 11. točki kreditne pogodbe, tožnici ni nudila zadostne zaščite pred valutnim tveganjem. Pritožbeno sodišče tem razlogom pritrjuje. Dejstva: - da je bila konverzija možna le vsake tri mesece; - da toženka temu predlogu ni bila dolžna ugoditi; - da je bil predlog povezan z dodatnimi stroški za potrošnika in - da je predvidena možnost konverzije omejevala le nadaljnje valutno tveganje, ni pa omogočala izničenja ali vsaj ublažitve že realiziranih tveganj,¹² zadostujejo za ugotovitev, da pogodbeno dogovorjena možnost konverzije ni odpravljala negativnih posledic pomanjkljivo opravljene pojasnilne dolžnosti in nepoštenega pogodbenega pogoja.

O zastaranju

35Tožba na ugotovitev ničnosti ne zastara, toženka pa v pritožbi ne oporeka obstoju pravnega interesa tožnice za vložitev samostojne, od kondikcijskega zahtevka neodvisne tožbe. Že zato je ugovor zastaranja neutemeljen.

36Kljub temu pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da kondikcijski zahtevek še ni zastaral. Čeprav vprašanje zastaranja kondikcijskih zahtevkov kreditojemalcev v sodni praksi še ni dokončno rešeno, pa je precedenčno stališče Vrhovnega sodišča znano. Zastaralni rok lahko prične teči šele, ko bi potrošnik moral ali mogel vedeti ne samo za dejanske okoliščine v zvezi s spornim razmerjem, ampak tudi za njihove pravne posledice, torej za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.¹³

37Tožnica je po prvem znatnem povišanju vrednosti CHF v letu 2011 sicer res lahko ozavestila, da je valutno tveganje občutno, vendar se je šele na podlagi velikega skoka vrednosti CHF v letu 2015 prvič lahko zavedla njegovih težko obvladljivih učinkov. To dokazuje dejstvo, da se je v tem obdobju večkrat obrnila na toženko, ko se njene napovedi o znižanju vrednosti CHF niso uresničile, pa se je odločila za prodajo stanovanja in predčasno odplačilo kredita. Zastaranje tožničinega kondikcijskega zahtevka tako v nobenem primeru ni moglo začeti teči pred letom 2015. Ker je tožbo za povrnitev neutemeljeno plačanih zneskov vložila 19. 12. 2018, je očitno, da petletni zastaralni rok ni potekel.

38Do ugotovitve o nezastaranju tožničinega kondikcijskega zahtevka vodi tudi naslednje razlogovanje. Tožnica je šele ob predčasnem poplačilu kredita 18. 9. 2018 toženki plačala več, kot je na podlagi kreditne pogodbe od nje prejela. Vse do takrat se zahtevek, ki ga uveljavlja v obravnavanem postopku (razlika med toženki plačanim in od nje prejetim zneskom v domači valuti), še ni rodil. Tudi če bi tožnica že pred tem vedela, da je pogodbeni pogoj nepošten in s tem kreditna pogodba nična, od nje ne bi bilo mogoče zahtevati, da od toženke terja vračilo plačanih zneskov (torej tistih, ki jih po poračunu medsebojnih kondikcijskih zahtevkov toženki nedvomno dolguje). To bi jo namreč izpostavljalo nepotrebnim sodnim stroškom in tveganju neuspeha v pravdi z obveznostjo povrnitve stroškov nasprotni stranki. S tem bi ji bila onemogočena vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, kot da nepoštenega pogoja ne bi bilo. To pa je v nasprotju s cilji Direktive.¹⁴

Odločitev

39Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

40O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

¹ II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023 II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023 in II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023.
² Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-46/24 z dne 3. 10. 2024, 17. točka obrazložitve in naslednje, ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 50/2021 z dne 20. 4. 2022.
³ Povsem enako se je npr. pritožnici pripetilo v prvih dveh vrsticah drugega odstavka (sicer neoštevilčene) 14. strani pritožbe, ko piše v množini, čeprav je tožnica samo ena.
⁴ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 69/2023 z dne 20. 3. 2024 (tč. 14 do 16).
⁵ II Ips 8/2022 (tč. 63 do 67, 70), II Ips 54/2023 (tč. 17 do 18 in 33 ter 23 do 32), II Ips 56/2023 (tč. 12 in 18 do 21), II Ips 72/2023 (tč. 14 in 15), II Ips 62/2023 (tč. 29), II Ips 69/2023 (tč. 23 do 27).
⁶ Sodbi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (tč. 51) in C-776/19 do C-782/19 z dne 10. 6. 2021 (tč. 72).
⁷ II Ips 8/2022 (tč. 68 do 72), II Ips 56/2023 (tč. 21), II Ips 62/2023 (tč. 26), II Ips 69/2023 (tč. 23).
⁸ Npr. II Ips 49/2023, II Ips 56/2023 in II Ips 62/2023.
⁹ Glede na to, da se kršitev pojasnilne dolžnosti nanaša valutno klavzulo, je treba za oceno vpliva kršitve pojasnilne dolžnosti na tožničin premoženjski položaj upoštevati vrednosti v valuti, v kateri prejema prihodke.
¹⁰ II Ips 8/2022 (tč. 54 in naslednje), II Ips 54/2023 (tč. 19), II Ips 56/2023 (tč. 13).
¹¹ Na podlagi letnih poročil Banke Slovenije, dopisa Banke Slovenije z dne 4. 7. 2006, strokovnih člankov, Letnega poročila Bank Austria Creditanstalt iz leta 2006, Zgibanke Avstrijske narodne banke, itd.
¹² Kar toženka v pritožbi priznava tudi sama.
¹³ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020, II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021 (tč. 30) in II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024 (tč. 19). Od tega stališča Vrhovno sodišče v kasnejši odločbi II Ips 75/20204 z dne 7. 5. 2025 ni odstopilo.
¹⁴ Primerjaj sodbi C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (tč. 39) in C-324/23 z dne 8. 5. 2025 (tč. 53).