VSC Sodba Cpg 42/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani II. in III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka, ki sama nosi svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti vsakemu od stranskih intervenientov na strani tožene stranke 2.872,16 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (I.) ustavilo postopek glede plačila 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2020 naprej, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v skupni višini 571.431,85 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku izpodbijane odločbe in se na tem mestu ne povzemajo, ter (III.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v 15 dneh od vročitve odločbe povrniti toženi stranki (toženki) 5.944,21 EUR pravdnih stroškov, prvemu stranskemu intervenientu na strani toženke (prvemu stranskemu intervenientu) 8.879,16 EUR pravdnih stroškov in drugemu stranskemu intervenientu na strani toženke (drugemu stranskemu intervenientu) 8.879,16 EUR pravdnih stroškov, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

2Zoper predmetno odločbo oziroma zoper predmetno sodbo (izpodbijani sta II. in III. točka izreka odločbe) je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, izpodbija odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, ker je sodišče prve stopnje toženki in stranskima intervenientoma priznalo stroške, ki niso bili nujni, ter je napačno uporabilo 155. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je izpodbijana sodba obrazložena na način, ki ne omogoča njenega preizkusa, in da so njeni razlogi napačni. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o navedbah in dokazih pravdnih strank. Možnost uspeha z revizijo bi moralo preveriti z uporabo standarda verjetnosti, ki je nižji od standarda, ki ga je uporabilo. V zvezi z (iz razloga nesubstanciranosti) zavrnjenim predlogom za vpogled v spis II P 1825/2013 bi moralo praviti materialno procesno vodstvo. Tožnica je že k tožbi priložila listine iz spisa, na katere se sklicuje, zato pribava in vpogled v spis nista bila potrebna. V dokaze je sodišče vpogledalo, ni pa se do njih opredelilo. Listine dokazujejo, da zaključki o hipotetičnem vsebinskem preizkusu revizije niso pravilni. Gre za bistvene kršitve določb ZPP, kar je obrazloženo v reviziji in ki jih Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) zaradi strokovne napake takratnega pooblaščenca ni obravnavalo. Očitana je kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS), pri čemer je treba izhajati iz tožbenega zahtevka v prvotnem postopku in vseh tam izvedenih dokazov ter podanih navedb. Glej razloge odločb VSL II Cp 2996/2013 in VSC Cpg 74/2020. Sodišče prve stopnje ni v luči oškodovanja tožnice presodilo izjav, da je revizija, ki jo je sestavil takratni pooblaščenec, neutemeljena. Tožnica ni bila opozorjena na pomanjkanje razlogov za vložitev revizije. Ravno nasprotno je bila prepričevana, da bo uspešna. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do kršitev v zvezi s pojasnilno dolžnostjo, ki ni v ničemer vezana na uspeh z revizijo. V nadaljevanju pritožbe tožnica ponavlja revizijske razloge, ki jih je in ki jih ni uveljavljala na prvi stopnji sojenja, niza nekakšna nasprotja, zatrjuje bistvene kršitve, kršitve materialnega prava in stališča, katerih sodišče prve stopnje po njeno ni zadovoljivo obrazložilo.³ Zaključi s tem, da sodišče prve stopnje ne more prejudicirati odločitve VS RS. Razpolagalo se je z določenim delom solastne nepremičnine in ne s posameznim delom nepremičnine, zato je odločitev iz prvotnega postopka nezakonita.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Prvi stranski intervenient v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Odgovarja na pritožbene navedbe in med drugim izpostavlja, da tožnica delno uveljavlja pritožbene novote (o seznanitvi tožnice z možnostjo (ne)uspeha z revizijo, k čemur prilaga dokazila od B99 do B102, in o vodenju pravnih poslov s strani odvetnice) in da delno uveljavlja razloge, ki jih ni uveljavljala z revizijo. Izpostavlja še, da je kot stranski intervenient upravičen do povračila potrebnih stroškov po načelu uspeha.

5Na pritožbo je vsebinsko odgovoril tudi drugi stranski intervenient in predlagal enako kot prvi stranski intervenient. V odgovoru argumentirano nasprotuje pritožbenim tezam in soglaša z razlogi sodišča prve stopnje.

6Pritožba ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da v celoti soglaša s končno odločitvijo in z razlogi sodišča prve stopnje, ki so zadostni, pravilni in utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka ter se na tem mestu ne ponavljajo. V nadaljevanju te obrazložitve je odgovorjeno na vse pritožbene očitke, in sicer na način, da se sledi pritožbeni "rdeči niti."

8Velja dodati, da je pritožba samostojno pravno sredstvo, zato lahko pritožbeno sodišče upošteva le tisto, kar stranka obrazloženo navaja v pritožbi, in v okviru uradnega preizkusa, ki obsega nekatere absolutne bistvene kršitve določb ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava (glej 350. člen ZPP). Posledično pritožbeno sodišče ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki niso konkretizirano uveljavljani v sami pritožbi in vsebujejo le posplošeno sklicevanje na trditve in dokaze iz drugih postopkov ter vlog (npr. da se sodišče prve stopnje ni opredelilo "do trditev in dokazov pravdnih strank v tem sodnem postopku"). Ni naloga pritožbenega sodišča, da namesto pritožnice v spisovnem gradivu, ki ni pritožba, zanjo išče argumente, ki bi ji morebiti lahko bili v korist.

9"Hipotetično ugotavljanje dejstva, ali bi bila tožnica z revizijo v prvotnem postopku, če ta ne bi bila zavržena, uspešna" je bilo pred sodiščem prve stopnje predmet presoje oziroma (pravilne) uporabe materialnega prava. Konkretneje je šlo za presoje vzročne zveze med zatrjevanima nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, kar je ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jo uveljavlja tožnica in zanjo nosi trditveno breme ter z njim povezano dokazno breme (glej tudi razloge sodišča prve stopnje o odvetniški odškodninski odgovornosti in prvi odstavek 7. ter 212. člen ZPP). Drži, da je sodišče prve stopnje presojalo le omenjeno predpostavko odškodninske odgovornosti in le na podlagi izvedenih listin, vendar iz tega ni mogoča izpeljava, da je treba posledično toženki in stranskima intervenientoma priznati manj stroškov oziroma le nekakšne "nujne stroške." Slednjega izraza 155. člen ZPP ne pozna, ampak se nanaša na stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje priznalo več kot le stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Lastno in neutemeljeno je tožničino zavzemanje koliko vlog je bilo po njeno potrebnih. Na potrebnost stroškov ne vpliva dejstvo, da je bilo med pravdnima strankama spornih več predpostavk odškodninske odgovornosti in da je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi ene izmed njih. Sodišče prve stopnje 155. člena ZPP ni zmotno uporabilo.

10Neutemeljeno in delno tudi pavšalno je zavzemanje, da bi bila tožnica z revizijskimi razlogi v prvotnem postopku uspešna in da je sodba sodišča prve stopnje obrazložena na način, ki onemogoča njen preizkus. Smiselno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba je v povsem zadostni meri obrazložena in notranje skladna, da jo je mogoče preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo. Sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, da sta odločbi sodišč prve in druge stopnje v prvem sojenju pravilni, ampak je presodilo, da upoštevaje zatrjevane revizijske očitke tožnica z revizijo v prvotnem postopku tudi v primeru njenega vsebinskega obravnavanja ne bi bila uspešna. Sodišče prve stopnje je, kot je že samo pojasnilo tožnici, izvedlo "simulacijo revizijskega postopka." Za takšno postopanje je seveda imelo vso podlago v tem pravdnem postopku, saj je tožnica zatrjevala revizijske razloge, s katerimi bi bila po njeno z vsebinsko presojo revizije v prvotnem postopku uspešna (zatrjevala je obstoj vzročne zveze, kar je predmet pravilne uporabe materialnega prava (glej določbe Obligacijskega zakonika o odškodninski odgovornosti)), medtem ko so toženka in stranska intervenienta (med drugim) ugovarjali, da z revizijo v nobenem primeru ne bi bila uspešna. Nikjer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi sodišče prve stopnje možnost uspeha z revizijo presojalo s standardom, ki presega standard verjetnosti.

11"Pritožbeni očitki" o zavrnitvi dokaznega predloga z vpogledom v spis iz prvotnega postopka in o pomanjkljivem procesnem vodstvu glede razloga za zavrnitev dokaznega predloga (nesubstanciranost) očitno niso pritožbeni očitki oziroma niso utemeljeni ter relevantni, saj pritožnica sama dodaja, da je predložila dele spisa, na katere se je sklicevala, da je sodišče prve stopnje razpolagalo s celotnim pravdnim spisom, da pribava in vpogled nista bila potrebna in da so bile listine vpogledane (izrecno omenja pooblastila tožničinim pooblaščencem v prvotnem postopku). Tožnica ne razume, da je sodišče prve stopnje v tej pravdi presodilo na podlagi pravil ZPP o vezanosti na trditveno in z njim povezano dokazno breme (glej že izpostavljena prvi odstavek 7. in 212. člen ZPP). V tem okviru se je pri "simulaciji revizijskega postopka" pravilno oprlo na zatrjevane revizijske razloge in izvedene listinske dokaze (predvsem na sodbi sodišč prve in druge stopnje v prvotnem sojenju), pri čemer je bilo seveda omenjeno simulacijo primorano opraviti na podlagi procesnih pravil, ki se nanašajo na revizijski postopek. Z ničemer se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do vseh trditev in izvedenih dokazov v prvem in v tem postopku, karkoli naj bi že predmetno pomenilo. Presodilo ni nič več in nič manj kot tisto, kar narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Nobena utemeljena procesna kršitev ne izhaja iz dejstva, da je vpogledalo v vse predložene listine (tudi v predložena pooblastila iz prvotnega postopka) in da se ni do vseh opredelilo, pri čemer ni nič napačnega in kontradiktornega v zapisu, da ni pribavilo prvotnega spisa in da vlog ter pooblastil v prvotnem spisu ni vpogledalo.

12Presplošni, nekonkretizirani in posledično neupoštevni so pritožbeni očitki, kako naj bi iz predloženih listin izhajalo, da je "simulacija revizijskega postopka," ki jo je opravilo sodišče prve stopnje napačna, in da gre za bistvene kršitve določb ZPP, ki bi jih obravnavalo revizijsko sodišče. Seveda bi revizijsko sodišče obravnavalo zatrjevane revizijske očitke, vendar ne na način, za katerega se zavzema pritožnica, ampak v smeri kot jo je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Zatrjevana kršitev 22. člena URS s citiranjem sodne prakse o vsebini pravice do izjave ne more biti utemeljena z golim sklicevanjem na tožbeni zahtevek v prvotnem postopku in na vse navedbe ter dokaze pravdnih strank v prvotnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz trditvene in z njo povezane dokazne podlage v tem postopku. Naloga sodišča prve stopnje ni bila opraviti ponovno presojo na prvi in drugi stopnji sojenja v prvotnem postopku, ampak le opraviti presojo (ne)uspeha z revizijo. Predmetno je tožnici obširno, pravilno in zadostno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pri čemer pritožbeno sodišče razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe, na tem mestu ne ponavlja. Revizija je izredno in samostojno pravno sredstvo z omejenimi revizijskimi razlogi in omejenim preizkusom sodbe sodišča druge stopnje (glej 370. in 371. člen ZPP pred novelo ZPP-E).

13Sodišče prve stopnje je "simulacijo revizijskega postopka" opravilo z zadostnimi in pravilnimi razlogi. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je bilo že poudarjeno je tudi pritožba samostojno pravno sredstvo, zato je pritožbeni preizkus (z izjemo uradnega preizkusa) omejen le na konkretizirane pritožbene očitke, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da večina nadaljnjih pritožbenih očitkov ne dosega ravni konkretiziranosti, ki bi omogočala njihovo obravnavanje. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da spadajo revizijski očitki glede izpovedbe in izjave prve toženke v prvotnem postopku v okvir navideznih procesnih kršitev, s katerimi se na revizijski stopnji sojenja skuša nedopustno posegati v ugotovljeno dejansko stanje (glej 370. člen ZPP pred novelo ZPP-E). Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podrobno pojasnjevati stališč sodišč prve in druge stopnje v prvotnem postopku, ampak le (ne)utemeljenost zatrjevanih revizijskih očitkov, kar je tudi storilo. O očitkih v zvezi z izpovedbo in izjavami prve toženke se je pravilno in v zadostni meri opredelilo v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je evidentno upoštevalo ugotovitve in argumente sodišča druge stopnje v prvotnem sojenju (glej npr. 20. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v prvotnem sojenju).

14Tožnica je v postopku na prvi stopnji sojenja (med drugim) obširno navajala in izkazovala, da bi bila z revizijo, če bi se jo presojalo po vsebini, zagotovo uspešna, in šele po ugovorih, da z njo ne bi bila uspešna in da je bila o tem obveščena, je v prvi pripravljalni vlogi le navrgla, da prvi intervenient k slednji trditvi ni predložil dokazov; da gre v primeru, če ni pojasnil vseh okoliščin glede smiselnosti postopka, za kršitev pojasnilne dolžnosti; in da je tudi v tem primeru odvetnik lahko odgovoren stranki za škodo (glej list. št. 126 spisa). Povedano drugače, gre za tako pavšalne in nekonkretizirane navedbe, da z njimi tožnica odškodninske odgovornosti v zvezi s kršitvijo pojasnilne dolžnosti ni uveljavljala, zato ni ničesar nenavadnega in procesno napačnega v dejstvu, da sodišče prve stopnje tega ni presojalo. Sicer drži, da stranska intervenienta nista predložila dokaza, da je bila tožnica obveščena o možnostih za uspeh z revizijo, vendar iz spisa izhaja, da jima niti ni bila dana možnost odgovora na prvo tožničino pripravljalno vlogo, ki jo je slednja vložila na prvem in edinem naroku za glavno obravnavo (glej zapisnik z naroka). Hkrati so dodatne pritožbene navedbe, da se je tožnico prepričevalo, da je treba vložiti revizijo in da so možnosti za uspeh velike, nedopustne in posledično neupoštevne pritožbene novote (glej 337. člen ZPP), ki jih tožnica prvič uveljavlja v pritožbi in brez obrazložitve, zakaj jih brez svoje krivde ni zatrjevala že na prvi stopnji sojenja. Enako velja za listinske dokaze (od B99 do B102), ki jih k odgovoru na pritožbo prilaga prvi stranski intervenient in iz katerih naj bi izhajalo, da je bila tožnica seznanjena, kako praktično ni možnosti za uspeh, vendar je vseeno sprejela odločitev o vložitvi revizije.

15V nadaljevanju pritožbe tožnica sodišču prve stopnje očita, da "ni obrazložilo, na podlagi česa šteje:", in nato preprosto v alinejah naniza številne neutemeljene, delno nerazumljive in delno nekonkretizirane očitke, za katere večkrat ni pojasnjeno, na katero sodišče se nanašajo. Očitno v tem postopku smiselno uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le v mejah razlogov, ki so dovolj konkretizirano uveljavljani v pritožbi. Takšno kršitev je uspešno mogoče uveljavljati le, če je natančno in jasno opisano kdaj in na kakšen način je bila stranka prikrajšana za pravico do izjavljanja (kaj je ostalo prezrto in kje je to neuspešno uveljavljala), ki je brez svoje krivde ni mogla uveljavljati na prvi stopnji sojenja. Izpolniti mora zadostno skrbnost v smeri obrazložitve pritožbe in ne more uspešno na pritožbeno sodišče prevaliti bremena ugotavljanja predmetne kršitve (glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, komentar k 350. členu ZPP, str. 415 in sodno prakso - npr. odločbe VS RS II Ips 38/2005, II Ips 151/2004, III Ips 139/2005 in številne druge). Nadaljnji pritožbeni očitki so v precejšnji meri tako nejasni, nerazumljivi in nekonkretizirani, da že iz tega razloga tožnica z njimi ne more biti uspešna, ker se do njih pritožbeno sodišče niti ni dolžno opredeliti. Iz vpogleda v sodbo sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni spregledalo zatrjevanih revizijskih očitkov, pri čemer se je do vseh opredelilo pravilno in v povsem zadostni meri.

16Pritožbeno sodišče podredno vseeno na zatrjevane očitke, kolikor je to sploh mogoče, odgovarja:

Očitek pod prvo alinejo pritožbe je povsem nerazumljiv, saj je v odločbi sodišča prve stopnje (v delu povzemanja ugotovljenega dejanskega stanje iz prvotnega postopka) govora o dveh prodajnih pogodbah, in sicer o sporni pogodbi iz leta 2005, pri kateri je bila prodajalka prva toženka v prvotnem sojenju, in o pogodbi iz leta 2008, pri kateri je bila prodajalka tudi tožnica. Zato ni podanih nasprotujočih si stališč, pavšalno zatrjevanih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Očitek iz druge alineje vsebuje le iz konteksta in zavajajoče povzet delček stališča sodišča druge stopnje iz prvotnega sojenja (14. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), katerega bistvo je v tem, da zmota tožnice pri svojem poslu (nakupu dela nepremičnine v letu 1993) ne utemeljuje ničnosti sporne prodajne pogodbe iz leta 2005, ki so jo sklenili toženci v prvotnem sojenju. Za nadaljnje očitke o "očitnem dejstvu", da je pravne posle vodila ista pooblaščenka, ki naj bi ga sodišče (katero in kdaj?) spregledalo, ni razvidno, da so bili pred sodiščem prve stopnje zatrjevani kot eden izmed revizijskih očitkov v prvotnem sojenju. Gre za pavšalen in posledično neupošteven očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi za nedovoljeno pritožbeno novoto (glej 337. člen ZPP).

Glede očitka iz tretje alineje je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo, da sporna prodajna pogodba ni bila oderuška na podlagi ugotovljenih dejstev v prvotnem postopku, ki so takšna, da ne izkazujejo subjektivnega elementa oderuštva. Glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s 25. točko obrazložitve, v kateri je obširno pojasnjena neutemeljenost očitanih bistvenih kršitev določb ZPP. Lastnemu in osamljenemu mnenju tožnice, da so podane absolutne bistvene kršitve, ni moč slediti.

Glede očitka v četrti alineji velja uvodno poudariti, da je napačno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati obrazložena pojasnila o poteku dogodkov in o vpisih relevantnih dejstev v prvotnem postopku. Upoštevaje trditveno in z njo povezano dokazno podlago bi tožnica v tej pravdi lahko bila uspešna le s trditvami, ki jih je podala v tem postopku (glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s 4.-5. str. tožbe in 7.-11. str. prve pripravljalne vloge). Sodišče prve stopnje je njene očitke zavrnilo v 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče pravilnih razlogov na tem mestu ne ponavlja. Ne gre za napačno uporabo materialnega prava in v primeru, ko posli (sporazumi iz let 1993 in 1995) nimajo vsebine, za katero se zavzema tožnica, nekakšna dodatna obrazložitev, ki jo želi doseči tožnica, ni potrebna. V tem delu tožnica zopet izpostavlja zgoraj omenjeno "očitno dejstvo," ki pa ni bilo del trditev o revizijskih navedbah in ni bilo izpostavljeno na prvi stopnji sojenja, zato gre tudi za nedovoljeno in neupoštevno pritožbeno novoto (glej 337. člen ZPP). Do nezatrjevanih očitkov se seveda sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti in ni podane nobene procesne kršitve. Podobno velja za nadaljnje pritožbene trditve o tem, da so bili dediči tujci brez znanja slovenskega jezika in da bi moralo sodišče prve stopnje izjave prve toženke v prvotnem sojenju presojati tudi iz tega vidika. Nerelevantno je, če je sodišče prve stopnje v prvotnem postopku izjave prve toženke v spis vložilo med listinske dokaze. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v 23. točki obrazložitve (med drugim) pravilno pritrdilo sodišču druge stopnje v prvotnem sojenju (glej npr. 20. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v prvotnem sojenju), da ne gre za listinske dokaze. Izjave oziroma pritožničina izvajanja glede teh izjav (zatrjevane navidezne procesne kršitve) so tudi po presoji pritožbenega sodišča le nedopusten poskus izpodbijanja dejanskega stanja (dokazne ocene), kar v nobenem primeru ne bi bil utemeljen revizijski razlog. Sodišče druge stopnje se je v prvotnem sojenju do spremenjene izjave opredelilo (glej 20. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje v prvotnem sojenju). Neutemeljen je očitek, da sta bili v zvezi s tem podani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je tožnici sodišče prve stopnje (glej 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno in z razlogi, ki pritožbeno niti niso grajani, pojasnilo, da ni prišlo do pomanjkljivega procesnega vodstva v zvezi s predloženimi izjavami prve toženke.

V peti alineji tožnica nadaljuje s svojimi tezami v zvezi z izjavami prve toženke, pri čemer ne gre za nobeno relevantno bistveno kršitev določb ZPP v smeri pomanjkljive obrazložitve, ampak zopet le za navidezne in neupoštevne očitke bistvenih kršitev, ki merijo na revizijsko nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (dokazne ocene). Prvostopenjsko sodišče je o navedenem zavzelo pravilna stališča v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožbene navedbe iz šeste alineje o sklepu VSL II Cp 51/2022 z dne 18.2.2022 iz spora o plačilu uporabnine med tožnico in tretjim tožencem v prvotnem postopku niso bile predmet zatrjevanih revizijskih očitkov, zato se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno posebej opredeljevati, temveč zadošča, da je pritrdilo uporabi materialnega prava v prvem sojenju. Te navedbe so namreč očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je v prvotnem sojenju sprejelo drugačna in pravilna materialnopravna stališča, medtem ko pri očitku iz šeste alineje niti ni mogoče sklepati na morebitno napačno uporabo materialnega prava, saj ni razvidnih zadostnih dejanskih okoliščin izpostavljenega primera (op. prvi stranski intervenient npr. v odgovoru na pritožbo navaja, da se uporabnina nanaša na prostora v pritličju stavbe in torej ne na sporno prodajo nepremičnine iz tretjega nadstropja stavbe, kjer je bila vzpostavljena dejanska etažna lastnina).

Glede sedme alineje velja izpostaviti, da so pritožbene navedbe, kako je sodišče prve stopnje nedopustno prejudiciralo odločitev VSRS, nesmiselne. Sodišče prve stopnje je zgolj presojalo (ne)obstoj ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (vzročne zveze). Lastno in neutemeljeno je zavzemanje, da je ob opravljeni "simulaciji revizijskega postopka (simulaciji vsebinske presoje revizije)" le sledilo vsebini sodnih odločb v prvotnem postopku. Tožnici je obširno in pravilno pojasnilo, da z zatrjevanimi revizijskimi očitki tudi v primeru, če bi bila revizija vsebinsko obravnavana, ne bi bila uspešna. Sporna prodajna pogodba (upoštevaje nastanek dejanske etažne lastnine in ostale ugotovljene dejanske okoliščine v prvotnem postopku) ni nična.

17Ker drugih pritožbenih očitkov zoper odločbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

18O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora prvemu in drugemu stranskemu intervenientu povrniti njune stroške v zvezi s potrebnima odgovoroma na pritožbo. Prvemu stranskemu intervenientu se prizna priglašenih 3875 točk za odgovor na pritožbo, 48,75 točk materialnih stroškov (ne 2% od nagrade, ampak 2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 2.872,16 EUR. Drugemu stranskemu intervenientu se priglašeni stroški priznajo v enaki višini in po istih postavkah. Po postavki odgovor na pritožbo se mu upoštevaje vrednost spornega predmeta ne prizna priglašenih 5000 točk, ampak le 3875 točk.

¹ V tem delu je pritožba tudi deloma nejasna, konfuzna in nerazumljiva.