VSC Sklep III Kp 64497/2021

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in 86. člena KZ-1 v tč. I izreka zavrglo predlog za ustavitev izvrševanja kazni, v tč. II pa je zavrnilo predlog z dne 18. 11. 2024 za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ter podredno z zaporom ob koncu tedna in ob dela prostih dneh.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačno uporabljenega materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v ponovno odločanje, podredno pa, da sklep razveljavi ter sámo odloči o predlogu obdolženca za "podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist" (s sklepom se sploh ni odločalo o podaljšanju kakršnega koli roka).

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je po razgrnitvi meril, upoštevnih v primeru odločanja o nadomestitvi kazni zapora s t. i. zaporom ob koncu tedna (tč. 4 izpodbijanega sklepa) in z delom v splošno korist (tč. 5), sprejelo razumno in edino sprejemljivo odločitev (tč. 8 - 13 sklepa), da obsojenec ne izpolnjuje vsebinskih pogojev za nobeno od oblik nadomestne izvršitve zaporne kazni. Ne le, da obsojenec izkazuje obsežno kaznovanost tako za kazniva dejanja kot za prekrške (list. št. 182 - 183 in 186), kar evidentno sporoča, da kazenskopravno ter prekrškovno sankcioniranje nanj ni imelo pričakovanih učinkov; v nebo vpijoče je dejstvo, da obramba predlaga nadomestno izvršitev kazni v zadevi, v kateri se je obsojenec že eklatantno izneveril zaupanju, ki mu ga je poverilo sodišče s prvotno odločitvijo o nadomestitvi zaporne kazni z delom v splošno korist, nato pa obsojenec ne v določenem roku enega leta niti v kasneje podaljšanem roku še za eno leto ni opravil niti ene ure od 780 ur tovrstnega dela, zaradi česar je bilo pravnomočno odločeno, da se bo kazen eno leto in en mesec zapora v celoti izvršila. Ob sklicevanju na razloge sklepa V K 64497/2021-77 z dne 11. 7. 2024 in sklepa Višjega sodišča v Celju II Kp 64487/2021-90 z dne 12. 11. 2024 tudi pritožbeno sodišče kot nedvomno ugotavlja, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil izključno po svoji krivdi ter ne iz objektivnih vzrokov izven njegove krivdne sfere. To velja tudi za ponavljajoče se sklice na zdravstvene razloge, pri čemer je obsojenec izkazal začasno nezmožnost za delo zgolj za dve krajši časovni obdobji, s pomočjo sodnega izvedenca za medicino dela, prometa in športa pa je bilo ugotovljeno, da pri obsojencu ni razvidnih nobenih resnejših zdravstvenih težav, ki bi mu (z izjemo določenih omejitev) onemogočale opraviti delo v splošno korist. Obenem se je obsojenec izmikal tudi stikom s probacijsko svetovalko, za kar je med drugim navajal popolnoma nesprejemljive izgovore, kot denimo, da je na sestanke pozabil, dela v splošno korist pa navsezadnje iz prav tako neupravičenih razlogov ni opravil niti v zadevi V K 63591/2020. Ko se tako vrednotijo zakonska merila, ali je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je moč zaupati, da izvršitve kazni z zaporom ob koncu tedna ne bo zlorabil, oziroma njegovo vedenje v času odločanja o predlogu za izvrševanje dela v splošno korist, je na dlani, da so pričakovanja obrambe v smeri ponovne nadomestitve izvršitve zaporne kazni na meji resnosti, zlasti ob tem, ko se ne navajajo nobene upoštevne okoliščine, ki naj bi učinkovale obsojencu v korist. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja s sklepom prvega sodišča, da v sferi obsojenca ne obstaja nikakršna pozitivna prognoza, ko bi bil namen kaznovanja dosežen z nadomestno izvršitvijo kazni zapora, edina pravična, primerna in ustreza sankcija pa je zaporna kazen v svoji efektivni obliki. Da bi bilo obsojencu smiselno, primerno in tehtno dati še "eno možnost" (ko je obsojenec takšno možnost že zapravil), kot trdi zagovornik v pritožbi, so povsem neutemeljena izvajanja. Katerih "subjektivnih okoliščin" sodišče prve stopnje naj ne bi "v popolnosti ugotavljalo", v pritožbi ni pojasnjeno, zato odgovor ni mogoč. Ocena prvega sodišča, da obsojenec ni dovolj osebnostno urejen, da bi se mu izrečena kazen zapora (ponovno) nadomestila, pa niti zdaleč ni pavšalna, temveč je docela prepričljivo argumentirana in (predvsem) pravilna. Da naj bi bil obsojenec spremenjen ter pripravljen in sposoben izvesti predlagani način izvršitve zaporne kazni ter vreden zaupanja, so trditve brez vsakršne teže. Že zgoraj povzeta dognanja sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa ovržejo reproducirane pritožbene navedbe, da naj bi obsojenec delo v splošno korist "opravljal" (opravil pa ni niti ene ure), dokler mu oprave dela ni preprečila bolezen. Ko se pritožnik "v izogib ponavljanju sklicuje na navedbe iz predhodnih vlog in na predhodno predložene dokaze", je pritožba neobrazložena. Pritožba je namreč samostojno pravno sredstvo in je ustaljena sodna praksa že ničkolikokrat konstatirala, da je treba pritožbena izvajanja določno substancirati, sicer jih višje sodišče ne bo vsebinsko obravnavalo, saj jih ni mogoče preizkusiti.

5Prav ima sodišče prve stopnje (tč. 11 izpodbijanega sklepa), da okoliščina, če je bila zaporna kazen v vzporedni zadevi (očitno II K 11760/2019) nadomeščena z delom v splošno korist, nima nobenega vpliva na odločitev v obravnavani zadevi, kjer pa je prezentno, da obsojenec nikakor ni izkazal "dosedanjega odgovornega pristopa" do izvrševanja kazni - velja prav nasprotno. V sklepu o izvršitvi kazni eno leto in en mesec zapora je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da je obsojenec ignoriral tako pozive sodišča kot probacijske enote, pritožbene navedbe, da se je "v zadnjem času trudil, da bi bil odziven", pa so vnovič podane na meji resnosti. Katere so "aktivnosti v zadnjem obdobju" oziroma "točke, ki so A. A. v korist", vendar naj bi jih sodišče "nerazumljivo izpustilo iz obrazložitve", pritožba ne konkretizira. Če ima pritožnik pri tem v mislih redno sprejemanje sodne pošte ter "sistem vročanja", ki sta ga razvila obsojenec in zagovornik, pa gre - prvič - za nepomembna dejstva v luči vseh obrazloženih okoliščin, ki učinkujejo v škodo obsojenca, drugič pa je sprejemanje sodnih pisanj tudi obsojenčeva dolžnost ter v nobenem primeru ne gre za nekaj posebej hvalevrednega.

6Neoporečno je razlogovanje prvega sodišča (tč. 13 obrazložitve), da okoliščina, če ima obsojenec družino, seveda ne onemogoča efektivne izvršitve zaporne kazni, pri čemer bi obsojenec na ne(iz)ogibne posledice prestajanja kazni zapora moral pomisliti ne zgolj pred odločitvijo za izvršitev kaznivega dejanja, marveč tudi ob vseh prepoznanih kršitvah obveznosti iz (prvotno že odobrenega) dela v splošno korist. Čustvene in socialne posledice za družinske člane, ki jih omenja pritožnik, zato nimajo relevance pri presoji pravilnosti ter zakonitosti izpodbijanega sklepa.

7Na koncu, a ne nazadnje, je predlog za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist tudi v nasprotju z določbo osmega odstavka 86. člena KZ-1, tj. da je delo mogoče opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. Sodba V K 64497/2021-16 z dne 25. 11. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 64497/2021-34 z dne 22. 3. 2022 je postala izvršljiva 17. 6. 2022, kar pomeni, da se je oziroma bi se najdaljši dopustni rok za opravo dela iztekel že 17. 6. 2025, kar je res po izdaji izpodbijanega sklepa, a pred predložitvijo zadeve višjemu sodišču.

8Dodatno gre opozoriti še, da kopičenje predlogov, katerih posledica je prekinitev postopka za izvršitev kazni zapora (najprej zavrnjen predlog za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist, nato pa takojšen predlog za nadomestno izvršitev zaporne kazni) ter se utemeljujejo z v bistvenem enakimi razlogi in okoliščinami, lahko pomeni tudi zlorabo procesnih pravic oziroma pravice do sodnega varstva, kar je vsako sodišče dolžno onemogočiti že na podlagi 15. člena ZKP.

9Ker pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit, je višje sodišče ob izostanku kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Ker zagovornik z neutemeljeno pritožbo ni uspel, je obsojenec kot strošek tega postopka dolžan plačati pritožbeno sodno takso, odmerilo pa jo bo prvo sodišče.