UPRS Sodba IV U 123/2022-17

Tožbi se ugodi in se odločbo Upravne enote Velenje št. 213-82/2021-6255-31 z dne 20. 5. 2022, odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1Upravna enota Velenje je v izpodbijani odločbi zavrnila vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju RS), ki jo je pri Upravni enoti Velenje, dne 8. 10. 2021, vložil tožnik, državljan Republike Kosovo.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil vlogo za sprejem v državljanstvo na podlagi prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, in sicer, da sprejem prosilca v državljanstvo RS ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije¹ (v nadaljevanju Uredba) v drugi alineji 4. člena določa, da se kot nevarnost za javni red iz 8. točke prvega odstavka 10. člena zakona šteje: - če je bil prosilec v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen ali pa mu je bila izrečena globa za prekršek po Zakonu o orožju, Zakonu o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih, Zakonu o nadzoru državne meje ali Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Ker je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča Celje, opr. št.: PR-624/209 z dne 7. 6. 2019 pravnomočno obsojen za prekršek po drugem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami in mu je bil izrečen odvzem predmeta in vzgojni ukrep ukor, je organ zaključil, da navedeno predstavlja zadržek za sprejem prosilca v državljanstvo RS po 8. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, kar pomeni, da bi sprejem prosilca v državljanstvo RS predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Upravni organ dodaja, da za v primeru pravnomočne obsojenosti prosilca za prekršek po navedeni zakonski podlagi ni dodatnih olajševalnih okoliščin v 4. členu Uredbe.

3Toženka je zavrnila pritožbo tožnika iz razlogov, ki jih je navedel organ prve stopnje. Poudarila je še, da izrečen ukor predstavlja zgolj eno od konkretizacij sankcij za kršitev oz. za prekršek.

4Tožnik v tožbi meni, da je dejansko stanje prvostopni organ ugotovil napačno in posledično tudi napačno uporabil materialno pravo v delu, ko je zaključil, da prosilec predstavlja nevarnost za javni red, varnost in obrambo države s tem, ko mu je bil izrečen ukor kot mladoletnemu storilcu prekrška.

5Izpostavlja, da upravnih organ zaradi ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje navedenega pogoja, drugih dejstev ni ugotavljal. Poudarja, da ima tožnik zadostna sredstva za preživljanje, saj je zaposlen. V zvezi z izrečeno kazensko sankcijo pa izpostavlja, da iz potrdila Ministrstva za pravosodje z dne 3. 3. 2022, ki ga je pridobil prosilec za potrebe postopka, nesporno izhaja, da prosilcu ni bila izrečena nobena kazenska sankcija v RS. Prav tako mu ni bila izrečena globa za prekršek, ki bi predstavljala oviro za sprejem v državljanstvo RS. Tožniku, ki je kot mladoletnik storil - enkratni - prekršek, je bil izrečen vzgojni ukrep ukor in ne globa - torej ne kazen. Izrek vzgojnega ukrepa ne pomeni pravnomočne obsodbe. Vzgojni ukrepi, izrečeni mladoletnikom, ne morejo predstavljati ovire v smislu 4. člena Uredbe. Predlaga odpravo odločbe.

6Tožena stranka vztraja pri izdani zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je le ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Glede na navedeno toženka ocenjuje, da je bila v postopku izdala zakonito odločbo in predlaga naslovnemu sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, ki se ga je udeležil tožnik in njegova pooblaščenka ter pooblaščenec toženke.

8Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa ter listine sodnega spisa, in sicer predložene listine tožnika v prilogah od A1 - A3. Glede dokaznega predloga o zaslišanju tožnika in pribavi spisa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. PR-624/209 z odločbo z dne 7. 6. 2019 je naveden predlog po mnenju sodišča prepozen, saj bi ga tožnik po mnenju sodišča lahko predlagal že tekom upravnega postopka, zakaj pa tega ni storil (20. in 52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1)². Ker je navedene dokaze prvič predlagal v upravnem sporu, gre za nedopustno tožbeno novoto, ki se skladno z 52. členom ZUS-1 pri odločanju ne upošteva. Tožnik na naroku zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov ni ugovarjal.

9Tožba je utemeljena.

10V zadevi je sporna odločitev toženke, ki je zavrnila vlogo za sprejem v državljanstvo tožnika, ker je bil temu izrečen vzgojni ukrep - ukor zaradi sodbe Okrajnega sodišča Celje, opr. št.: PR-624/209 z dne 7. 6. 2019 pravnomočno obsojen za prekršek po drugem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami.

11Tožnik meni, da to ni sankcija, ki bi bila ovira za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 8. točke 10. člena ZDRS in 4. člena Uredbe.

1210. člena ZDRS določa, da lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo RS, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem pa mora oseba izpolnjevati kumulativno vse pogoje, ki so določeni v točkah od 1. do 10. prvega odstavka 10. člena ZDRS. Med drugim je kot pogoj, da njen sprejem v državljanstvo RS ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države (8. točka).

13Uredba pa v drugi alineji 4. člena določa, da se kot nevarnost za javni red iz 8. točke prvega odstavka 10. člena zakona šteje: - če je bil prosilec v RS pravnomočno obsojen ali pa mu je bila izrečena globa za prekršek po Zakonu o orožju, Zakonu o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih, Zakonu o nadzoru državne meje ali Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Ker je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča Celje opr. št.: PR-624/209 z dne 7. 6. 2019, ki je postala pravnomočna 21. 6. 2019, obsojen za prekršek po drugem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami in mu je bil izrečen odvzem predmeta in vzgojni ukrep ukor, je organ zaključil, da navedeno predstavlja zadržek za sprejem v državljanstvo RS.

14Namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike je namreč , da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj in prekrškov z varstvom in s pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj (32. člen Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1). Prosilcu je bil izrečen najmilejši vzgojni ukrep - ukor, kar samo po sebi pomeni, da je sodišče, ki je odločalo o prekršku, prepoznalo bistvene olajševalne okoliščine in se odločilo za ta ukrep, ki po naravi ni globa. Nasprotno (in nepravilno) pa upravni organ meni, v konkretnem primeru olajševalne okoliščine ne obstajajo.

15ZP-1 v petem poglavju določa, da se v postopku proti mladoletnim storilcem prekrškov uporabljajo določbe tega in dvanajstega poglavja, druge določbe zakona pa le, če v tem poglavju ni drugače določeno. V 30. členu ZP-1 je tako določeno, da se proti mladoletniku, ki ob storitvi prekrška še ni bil star 14 let (otrok), ne smejo voditi postopki za prekrške in izreči sankcije za prekrške. 31. člen ZP-1 pa določa, da se mladoletniku, ki je bil v času storitve prekrška že star 14 let, ni pa še dopolnil 16 let (mlajši mladoletnik), smejo izreči le vzgojni ukrepi. Mladoletniku, ki je bil v času storitve prekrška že star 16 let, ni pa še dopolnil 18 let (starejši mladoletnik), se smejo izreči le vzgojni ukrepi, izjemoma pa se mu sme izreči globa. Mladoletnemu storilcu prekrška se lahko izrečejo naslednji vzgojni ukrepi: ukor, navodila in prepovedi, nadzorstvo (33. člen ZP-1). Ukor se izreče mladoletniku, kateremu ni potrebno izreči drugega vzgojnega ukrepa, zlasti pa, če je storil prekršek zaradi nepremišljenosti ali lahkomiselnosti (prvi odstavek 35. člena ZP-1).

16Sodišče se strinja z navedbami pooblaščenke tožnika, ki poudarja, da se izreče mladoletniku ukor, če spozna, da bo že z grajo mladoletnika dosežen namen vzgojnih ukrepov. Mladoletniki so v kazenskem pravu in tudi v pravu o prekrških posebna kategorija storilcev, saj gre praviloma za nedozorele in še ne dovolj razvite osebnosti, na katere lahko zelo hitro vplivajo zunanje okoliščine. Mladoletnikom se izrekajo vzgojni ukrepi, le izjemoma kazni. Namen kaznovanja mladoletnih prekrškarjev je predvsem vzgoja posameznika, na način, ki ga verjetno ni deležen v domačem okolju, prevzgoja bolj problematičnih mladostnikov, vse skupaj z namenom, da se jim omogoči normalen in pravilen razvoj.

17Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da izrek ukora s strani Okrajnega sodišča v Celju pod opr. št.: PR-624/209 z dne 7. 6. 2019, ki je postala pravnomočna 21. 6. 2019, za prekršek po drugem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ne pomeni, da je bil prosilec v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen ali pa mu je bila izrečena globa za prekršek po Zakonu o orožju, Zakonu o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih, Zakonu o nadzoru državne meje ali Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Navedeno tako ne more predstavljati zadržka za sprejem v državljanstvo RS v smislu 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS v zvezi s 4. členom Uredbe.

18Ker je toženka zavrnila sprejem v državljanstvo tožnika na tej podlagi, pri čemer je nepravilno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala toženka presoditi izpolnjevanje še preostalih pogoje v za sprejem v državljanstvo tožnika.

¹ Uradni list RS, št. 51/07,112/09 in 168/20.
² Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Nova dejstva in dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta.