VSL Sklep II Cp 877/2025

I. Ugotovi se, da je pritožba tožeče stranke umaknjena.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je s toženkino pravno prednico v letu 2008 sklenil kreditno pogodbo v višini 282.240 CHF z odplačilno dobo 300 mesecev. S sporazumom o zavarovanju terjatve je bila ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini v tožnikovi lasti. S tožbo zahteva (1) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 22. 10. 2008, potrjene v notarskem zapisu z dne 28. 10. 2008 in ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 28. 10. 2008 ter (2) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris.

2V kasneje vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe je zahteval začasno odložitev plačila mesečnih obrokov in izpolnjevanje drugih pogodbenih obveznosti ter prepoved, da toženka s terjatvijo po tej pogodbi razpolaga, jo izterjuje v izvršilnem postopku ali uveljavlja kakšno drugačno poplačilo z izrekom denarne kazni za primer kršitve teh prepovedi. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 12. 2024 ugodilo prvemu predlogu in zavrnilo drugi predlog. S sklepom z dne 27. 2. 2025 je toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo zavrnilo.

3Tožnik v pritožbi zoper prvi sklep v zavrnjenem delu uveljavlja vse pritožbene razloge. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Toženka v pritožbi zoper drugi sklep uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni ter ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi, podrejeno pa, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Poleg navedenega je predlagala, naj pritožbeno sodišče prekine postopek in na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) postavi naslednja vprašanja:

a/ ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13¹ ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti nasprotujeta nacionalnim predpisom oz. nacionalni sodni praksi (vključno ustavnega sodišča) glede izdaje začasnih odredb, v skladu s katerima mora potrošnik za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, konkretno izkazati (s stopnjo verjetnosti): (i) obstoj nedenarne terjatve, (ii) možnost nastanka težko nadomestljive škode in (iii) pogoj reverzibilnosti začasne odredbe, pri čemer je treba te pogoje zaradi izrecnih zahtev ustavnega sodišča po enakem varstvu pravic strank v postopku presojati restriktivno)?

b/ ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti podpirata tako razlago nacionalnih predpisov ali nacionalne sodne prakse, v skladu s katerima lahko nacionalno sodišče ugodi predlogu potrošnika za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, ne da bi opravilo sodno presojo vseh konkretnih okoliščin posameznega primera z vidika utemeljenosti predlagane začasne odredbe v okviru zgornjih pogojev za sprejem takšne začasne odredbe?

c/ ali člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel učinkovitosti in sorazmernosti podpirata tako razlago nacionalnih predpisov oziroma nacionalno sodno prakso, v skladu s katerima je zavrnitev predloga potrošnika za izdajo začasne odredbe, s katero se za čas trajanja postopka odloži izvajanje kreditne pogodbe, že sama po sebi (avtomatično) neskladna s cilji Direktive 93/13 oziroma ali nacionalno sodišče, če presodi, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso konkretno izkazani (s stopnjo verjetnosti), krši svojo dolžnost, da naredi vse, kar je v njegovi pristojnosti, da zagotovi polni učinek Direktive 93/13?

d/ ali je stališča, ki jih je SEU zavzelo v zadevi C-287/22, nacionalno sodišče katerekoli države članice dolžno kar avtomatično uporabiti v prav vseh zadevah, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb v primerih potrošniških kreditnih pogodb, ne da bi opravilo sodno presojo, ali so pravne in dejanske okoliščine v zadevi C-287/22 sploh primerljive s posameznim primerom pred nacionalnim sodiščem v drugi državi članici?

5Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

O tožnikovi pritožbi

6Tožnik je 15. 5. 2025 umaknil pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz izreka.

O toženkini pritožbi

7Pritožba ni utemeljena.

8Odločitev o zavrnitvi toženkinega ugovora zoper izdano začasno odredbo temelji na presoji, (1) da je verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti in da je zato kreditna pogodba nična, (2) da je ob dejstvu, da je tožnik toženki na podlagi pogodbe plačal višji znesek od prejetega (upoštevaje znesek, izražen v domači valuti) in da bi bil v primeru neizdaje začasne odredbe dolžan še naprej plačevati obroke iz sporne pogodbe, verjetno izkazana predpostavka težko nadomestljive premoženjske škode, (3) da ni odločilno, kakšen je tožnikov siceršnji premoženjski položaj, niti ali je podana predpostavka reverzibilnosti.

9Neutemeljeni so očitki o izostanku odgovora na pomembne ugovorne navedbe in kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je podalo stališča o uporabljivosti sodbe SEU C-287/22 in se v utemeljitvi oprlo na stališča teorije in utrjena stališča v sodni praksi. Tako ob upoštevanju izoblikovanosti stališč v sodni praksi (ki jih pritožnica - stranka v več postopkih, v katerih se je sodna praksa oblikovala - pozna), kot ob upoštevanju dejstva, da gre za postopek zavarovanja, so razlogi zadostni, predvsem pa taki, da omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve.

10Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu glede obveznosti sodb SEU in dolžnosti sodišč, da nacionalno pravo razlagajo v skladu z evropskim pravom. Pritožničino sklicevanje na pravno naravo direktive, njen položaj v hierarhiji pravnih aktov in razlago contra legem ni utemeljeno. Sodišče je po pravu EU dolžno zagotoviti polni učinek direktive in sprejeti rešitev, ki bo skladna z njenim ciljem. V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. Če je za dosego takega učinka direktive potrebno, so sodišča dolžna tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso. Drži, da niso dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem,² a tega sodišče prve stopnje ni storilo. Pravilno (in v sodni praksi utrjeno) je stališče, da besedilo drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) omogoča razlago, skladno z bistveno vsebino sodbe C-287/22.³

11V sodbi C-287/22 je SEU izreklo, - da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi 13/93 zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,⁴ - da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in je sprememba tožbe pogojena s plačilom sodnih stroškov,⁵ - in da je sprejetje takih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.⁶ V istega dne izdani sodbi C-520/21 je SEU zavzelo stališče, da Direktiva sicer ne določa posledic neveljavnosti pogodbe, a morajo biti nacionalna pravila združljiva z njenimi cilji, in da zaradi dosege odvračalnega učinka iz prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe, in zakonske zamudne obresti od opomina.⁷

12Povzeta bistvena vsebina sodbe C-287/22 ne podpira pritožbenega stališča o njeni neuporabljivosti v obravnavani zadevi. Razlike med slovensko in poljsko pravno ureditvijo, na katere je opozoril pritožnik, niso bistvene. Ne more biti odločilno, ali sodišče zavrne izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa ali zaradi neizkazanosti predpostavk. Nadalje tudi slovenska procesna ureditev določa časovno omejitev glede spremembe tožbe. Resda sodba SEU ne zahteva spremembe ali rahljanja nacionalnih pravil o začasnih odredbah, če ta potrošnikov ne omejujejo, a tak omejitveni učinek izhaja že iz pritožbenih argumentov o restriktivni uporabi določb ZIZ v primerih urejevalnih začasnih odredb. Očitek, da razlaga ne sme iti v škodo pritožničinih ustavnih pravic, ni obrazložen. Upoštevanje stališč SEU ne utemeljuje niti sklepanja, da gre za nedopusten odstop od sodne prakse, oblikovane o vsebini predpostavk za izdajo ureditvene začasne odredbe. Izpodbijana odločitev temelji na pravilnem razumevanju zahtev evropsko skladne razlage prava.

13Neutemeljen je pritožničin predlog za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja na SEU (267. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije - v nadaljevanju PDEU). Osrednje vprašanje je, ali je v obravnavani zadevi z vidika prvega odstavka 6. člena in prvega odstavka 7. člena Direktive 93/13 dopustno upoštevanje sodne prakse slovenskih sodišč o omejujoči razlagi zakonskih določb o predpostavkah za izdajo ureditvene začasne odredbe, predvsem glede verjetne izkazanosti težko nadomestljive škode in reverzibilnosti.⁸

14Povzetek ključnih razlogov sodbe SEU C-287/22 v 10. točki te obrazložitve utemeljuje nikalen odgovor na navedeno vprašanje. Enak odgovor izhaja tudi iz nedavno sprejete sodbe SEU C-324/23.⁹ V njej je ponovljeno, da mora postopek za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja omogočiti, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, kot da nepoštenega pogoja ne bi bilo, in dodano, da nacionalna ureditev ne more (ne sme)¹⁰ spremeniti vsebine tega varstva. Iz sodb SEU tako izhaja decidirano stališče, (1) da ni dopustna taka razlaga nacionalnega prava, ki ne omogoča začasne odložitve plačevanja kreditnih obrokov, kadar je taka odložitev potrebna za zagotovitev polnega učinka sodbe o ničnosti kreditne pogodbe, in (2) da je polni učinek sodbe tak, ki v največji možni meri približa potrošnikov položaj tistemu, v kakršnem bi bil, če pogodbe ne bi sklenil, to pa je mogoče zagotoviti le na ta način, da se zadrži plačevanje obrokov, ki presegajo posojeni znesek. Jasno zavzeto je bilo tudi stališče, da negativen vpliv nadaljnjega plačevanja obrokov na siceršnji premoženjski položaj potrošnika lahko zadostuje, vendar pa nujnost začasnega varstva ni omejena na to situacijo. Ožja razlaga 272. člena ZIZ, za katero se zavzema pritožnica, bi bila torej v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena¹¹ in prvim odstavkom 7. člena Direktive 13/93¹² ter zagotovilom visoke ravni varstva potrošnikov, določene v 38. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

15Ker je SEU že podalo stališče o predlaganih vprašanjih, prekinitev postopka in vložitev zahteve za predhodno odločanje nista potrebna.¹³

16Neutemeljeni so očitki o nedopustni retroaktivni uporabi zahtevanega standarda pojasnilne dolžnosti. Kot je Vrhovno sodišče utemeljilo v (javno dostopni) sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, vsebina dolžnega pojasnila (dolžnost razkritja bistvenih značilnosti pogodbe, ki so bila njej kot strokovnjakinji znana, kreditojemalcu kot potrošniku pa ne) korenini v načelu vestnosti in poštenja, ki ga je bila toženka dolžna spoštovati že ob sklenitvi obravnavane pogodbe.

17Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje dveh prič (bančne referentke in vodje poslovalnice) je sodišče prve stopnje izčrpno in popolno povzelo toženkine navedbe o vsebini danega pojasnila in zaključilo, da toženka tožnika ni opozorila, da neomejeno valutno tveganje ni le hipotetična možnost, ampak se ti. črni scenarij dejansko lahko uresniči. Toženkina navedba v ugovoru, da je tožeča stranka pred sklenitvijo kreditne pogodbe pridobila vse relevantne informacije, da bi lahko presodila vse ekonomske posledice sklenitve kreditne pogodbe v CHF na svoje finančne obveznosti, je splošna. Gre za toženkino oceno o kvaliteti danega pojasnila, sodišče pa se je pravilno osredotočilo na tiste navedbe, v katerih je predstavila konkretno vsebino pojasnila.

18Neutemeljen je očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Sledeč ugotovitvam v izpodbijanem sklepu, je tožnik navedel, da je toženka v predstavitvi kredita izpostavila ugodno obrestno mero in ugodna kratkoročna gibanja tečaja CHF/EUR, zamolčala pa izredno dolgoročno izpostavljenost tveganjem in možnost zelo velike depreciacije. Toženka je stališče o zadostni seznanjenosti tožnika utemeljevala z navedbami, da je bil tožnik ustno in pisno opozorjen na valutno in obrestno tveganje, da je tožniku predstavila vse kreditne opcije, da mu je pojasnila, da prevzema obrestno in valutno tveganje, da se v primeru spremembe tečaja anuitete lahko spremenijo, da bodočega gibanja tečaja ni mogoče predvideti in da o tem ni dajala zagotovil ali napovedi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da se tožnik na podlagi teh informacij ni mogel zavedati dejanskega obsega in realnosti tveganja, ki ga je prevzel s sklenitvijo pogodbe. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti te ocene. Sodišče ni verjelo "pavšalnim navedbam tožeče stranke", ampak z vidika dolžnega pojasnila ovrednotilo toženkine navedbe. Iz teh izhaja omemba možnosti spreminjanja tečaja in njenega vpliva na obrok in glavnico, ni pa v njih sporočila o realni možnosti zelo velike depreciacije domače valute in intenzivnosti vpliva na tožnikovo zmožnost odplačevanja kredita. Potrditev teh navedb z izvedbo dokazov tako ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka.

19Odločitev temelji na konkretnih okoliščinah obravnavane zadeve. Argument, da je izid enak kot v vseh drugih zadevah, v katerih se obravnajo tožbe za ničnost kreditnih pogodb, vezanih na CHF, ne utemeljuje nasprotnega.

20Po presoji, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

¹ Gre za Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.
² Glej (med drugim) sodbe SEU C-282/10 z dne 24. 1. 2012 (Dominguez), 27. točka obrazložitve, C-78/22 z dne 4. 5. 2023 (ALD Automotive), 40. točka obrazložitve, C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (Gettin Noble Bank), 56. in 57. točka obrazložitve, C-279/23 z dne 11. 7. 2024 (Skarb Panstwa), 29. točka obrazložitve.
³ Toženkino citiranje argumentov iz ene od prvih odločitev, sprejetih v zvezi z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditnih pogodb, vezanih na CHF, ne prepriča.
⁴ Sodba C-287/22 z dne 15. 6. 2023, 43. točka obrazložitve.
⁵ Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.
⁶ Sodba C-287/22, 52. točka obrazložitve.
⁷ Sodba C-520/21, 66. in 76. točka obrazložitve.
⁸ Pritožbeno sodišče je izluščilo tisto jedrno vsebino predlaganih vprašanj, ki je povezano z okoliščinami obravnavane zadeve. SEU namreč ni pristojno odgovoriti na vprašanje, ki ni relevantno za odločitev v konkretni zadevi. Po drugem odstavku 267. člena PDEU se predhodno vprašanje postavi, če sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo.
⁹ Sodba z dne 8. 5. 2025 (Myszak).
¹⁰ Iz nemškega in angleškega besedila odločbe, v katerih je uporabljena beseda "cannot" oz. "kann nicht", je očitno, da bi bila ustrezna tudi uporaba sopomenke smeti (vir: SSKJ), ki v danem kontekstu še izraziteje poudari zožitev razlagalnih možnosti nacionalnega sodišča.
¹¹ Določba se glasi: Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.
¹² Določba se glasi: Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.
¹³ Tako npr. sodba SEU C-561/19 z dne 6. 10. 2021 (Consorzio), 36. točka obrazložitve.