VSC Sklep I Kp 23676/2025

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat za mladoletnike Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so razlogi za ukrep hišnega pripora zoper starejšega mladoletnika A. A. še vedno podani.

2Zoper sklep se je pritožila mladoletnikova zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da se izpodbijani sklep razveljavi ter hišni pripor odpravi ali se nadomesti z milejšimi ukrepi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo vse potrebne in razumne razloge o obstoju vseh pogojev za ohranitev pripornega statusa mladoletnika. Tako je izkazan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost hišnega pripora v smislu določila 20. člena Ustave RS.

5Sodišče prve stopnje je na straneh 2 do 27 pritožbeno izpodbijanega sklepa obširno argumentiralo obstoj utemeljenega suma. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje, da le-ta od zadnje presoje utemeljenosti ukrepa ni bil prav v ničemer omajan. Zagovornica očita, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni zadostna, saj gre zgolj za naštevanje dokaznega gradiva in povzemanje očitkov mladoletniku, kar ne zadošča za dosego standarda obrazloženosti sodne odločbe in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 371. člena ZKP. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče povsem ustrezno ovrednotilo do sedaj izvedene dokaze in ni zgolj delno povzemalo izpovedbe, kar navaja zagovornica. Pri tem zaključki, da so priče na glavni obravnavi izpovedovale skladno kot pred policijo oz. med pripravljalnim postopkom, temeljijo na ustrezni presoji novo izvedenih dokazov. Posledično je izpodbijani sklep v tem delu povsem ustrezno obrazložen, zagovornica pa neutemeljeno zatrjuje kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in kršitev iz 11. točke prvega odst. 371. člena ZKP. Glede na dejstvo, da je oškodovanec utrpel kar dve vbodni rani, ki se nahajata na ločenih delih telesa, da je priča B. B. na glavni obravnavi izpovedala, da je slišala mladoletnika reči besede v smislu, da če ne bo vrnil noža, bodo vsi v koščkih, da tudi sam mladoletnik pove, da je v bar prišel z nožem, katerega je po izpovedbah prič celo kazal, med mladoletnikom in oškodovancem (ter ostalimi udeleženci) pa je prišlo do pretepa (ruvanja), med katerim je, kot to pove oškodovanec, mladoletnik na ravni utemeljenega suma dvakrat zabodel oškodovanca, pri čemer iz poročila o preiskavi puhovke, ki je bila zasežena mladoletniku, izhaja, da je raztrganina najverjetneje nastala kot posledica delovanja fizične sile, in torej ne kot posledica reza, kot je zatrjeval mladoletnik ter da so biološke sledi na levem rokavu bunde zagotovo sledi oškodovanega C. C., kar vse je upoštevalo tudi prvo sodišče, je tako verjetnost, da je mladoletnik storil očitano mu kaznivo dejanje še vedno večja od verjetnosti, da ga ni. Podrobnejše vrednotenje zagovora mladoletnika in izpovedb prič pa je stvar nadaljnjega postopka in se ne presoja v okviru ugotavljanja utemeljenega suma. Pritožbeno sodišče namreč izvedenih dokazov ne more samo ocenjevati, jih tehtati in se ne sme spusti v podrobno presojo ter odločati o vprašanjih, ki bi se morala obravnavati na glavni obravnavi.

6Prav tako pod vprašaj ni mogoče postaviti zaključkov sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti. Izpolnjevanje tega pogoja je sodišče prve stopnje utemeljilo z navajanjem številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, katerim drugostopenjsko sodišče pritrjuje. Tako prvostopenjsko sodišče ni spregledalo pritožbeno izpostavljene predhodne nekaznovanosti, kot tudi ne poročila CSD (iz katerega izhaja, da pri mladoletniku v preteklosti ni bilo zaznati vzgojnih ali vedenjskih težav). V ozir je vzelo tudi poročilo o dijaku (da razredničarka ne navaja večjih vedenjskih težav in da je občasno neupravičeno izostajal od pouka). Kljub vsemu temu pa ni mogoče mimo dejstva, da se mladoletniku očita izvršitev enega izmed najtežjih in zavržnih kaznivih dejanj iz poglavja kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ko se mu očita, da je uporabil nož in z njim dvakrat zabodel oškodovanca, najprej v stegno in nato še v desno polovico prsnega koša, kjer se nahajajo vitalni organi. Nikakor pa ne gre pritrditi zagovornici, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo subjektivnih okoliščin pri mladoletniku. Ta je namreč pri očitanem dejanju pokazal veliko mero predrznosti, agresivnosti, brutalnosti in nepredvidljivosti. Tako je zaključiti, da so pri mladoletniku prisotne izrazito negativne osebnostne lastnosti, saj je slednji medosebne konflikte pripravljen reševati z nožem, na način, da tudi poskuša drugemu vzeti življenje, in mu torej človekovo življenje kot najpomembnejša kazenskopravna dobrina ne predstavlja ovire za dosego lastnih interesov, saj kljub mladosti naj ne bi imel zadržkov do uporabe noža, kot sredstva za izvršitev obravnavanega dejanja. Dejanje pa naj bi storil celo v prisotnosti svoje matere in prijateljev. Do smrti oškodovanca zgolj na srečo ni prišlo, saj nož ni zadel srca, kar bi vodilo v gotovo in takojšnjo smrt, temveč je zadel v kost in ko je bila oškodovancu nudena pravočasna zdravniška oskrba - in to ne s strani mladoletnika, saj je ta kraj zapustil brez vsakršnega nudenja pomoči oškodovancu, ki je močneje krvavel, temveč drugih oseb. Zaključki o ponovitveni nevarnosti tako ne temeljijo zgolj na SMS sporočilu, da so mu udarili mamo ali na posnetkih telefona (ki izkazujejo, da je bil mladoletnik fizično nasilen že pred obravnavanim dogodkom), temveč na podlagi vseh številnih opisanih okoliščinah, ki nedvomno potrjujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, upoštevaje, da je bil mladoletnik že v povsem banalnem medosebnem sporu z osebo, katere niti dobro ne pozna, pripravljen reagirati na tako agresiven in nasilen način, kot se mu to očita. Zagovornica pa z drugačnimi trditvami ne more uspeti, kot tudi ne z izpostavljanjem, da se mladoletnik redno šola, izpolnjuje šolske obveznosti in da ni v drugem kazenskem postopku.

7Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti hišnega pripora (tč. 5 izpodbijanega sklepa), pri čemer je (hišni) pripor v postopku proti mladoletnikom izjemen ukrep in se ga sme odrediti šele, ko ni mogoče uporabiti drugih ukrepov. Zagovornica svoje trditve o nesorazmernosti hišnega pripora utemeljuje s tem, da mladoletnik ni ponovitveno nevaren, da doslej ni kršil hišnega pripora in da bi bil cilj dosežen tudi z milejšimi ukrepi. Vendar spoštovanje izrečenega hišnega pripora v ničemer ne kaže na neobstoj ponovitvene nevarnosti in se to od mladoletnika tudi pričakuje (v primeru kršitev bi se mu namreč odredil pripor). Povsem deplasiran je predlog za izrek milejšega ukrepa prepovedi približevanja gostinskim lokalom (niti ni jasno katerim), tudi prepoved približevanja oškodovancu pa ne bi zadoščala, saj mladoletnik, glede na izkazano nasilje, predstavlja nevarnosti tudi zoper druge potencialne oškodovance. Izpostavljene okoliščine (da še ni bil kaznovan, da se redno šola) so nenazadnje že upoštevane do te mere, da je zoper mladoletnika odrejen hišni pripor in ne pripor. Tako je tudi po presoji pritožbenega sodišča še vedno neogibno potreben in sorazmeren ukrep zoper mladoletnika ravno ukrep hišnega pripora, ki bo lahko preprečil njegovo izkazano ponovitveno nevarnosti in dosegel cilj, to je varovanje zdravja in življenja drugih morebitnih oškodovancev in tako ta ukrep opravičuje poseg v njegovo osebno svobodo. Tudi v tem delu je sklep prvostopenjskega sodišča ustrezno obrazložen in ni obremenjen z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka.

8Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je senat za mladoletnike višjega sodišča pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.