VSL Sodba II Cp 1561/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 7.800 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, tožnici pa je naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške 2,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju: ZPP), in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da ni res, da sklenjeno zavarovanje ne vključuje obravnavane situacije in da je na zavarovalnico preneseno le tveganje stroškov "odstopnine". Opozarja, da prvi odstavek 1. člena splošnih pogojev določa, da zavarovanje krije v obsegu, ki je določen s temi pogoji, zavarovančevo odpoved ali neudeležbo potovanja zaradi ene izmed v nadaljevanju navedenih nevarnosti; prvi odstavek 2. člena določa, da zavarovalnica krije stroške odpovedi potovanja zavarovanca, ki je odpovedal zavarovanje oz. se ga ni mogel udeležiti, podobno tudi prvi odstavek 3. in 5. člena. Splošni pogoji ne določajo, kakšna je dajatev zavarovalnice v primeru, ko se zavarovanec ne udeleži potovanja v primeru, da odpove potovanje agencija. Meni, da gre tu za pravno praznino, ki jo je treba razlagati v korist tožnice in bi se zato moralo šteti, da je podano jamstvo do višine vseh stroškov, ki jih je imela tožnica kot zavarovanka. Nesmiselno bi bilo, da bi tožnica kot pogodbi zvesta stranka na podlagi zavarovanja rizika odpovedi potovanja ne prejela nič iz razloga, ker je potovanje odpovedala agencija. Prav tako ne bi bilo smiselno, da bi v primeru, če bi zaradi COVID sama odpovedala potovanje, dobila povrnjene stroške, ker pa je bila sama pogodbi zvesta stranka in je pri enakih vsebinskih okoliščinah odpovedala potovanje agencija, pa jih ne bo dobila.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana odločitev je pravilna in pritožbeno sodišče z njo v celoti soglaša. Bistveno je namreč, kar je navedla tožnica v pritožbi, in sicer, da zavarovalni pogoji ne določajo, kakšna je dajatev zavarovalnice, ko se zavarovanec ne udeleži potovanja, če odpove potovanje agencija. Pri tem ne gre za pravno praznino, ampak tega ne določajo, ker je pogodba sklenjena za primer, ko potovanje zaradi subjektivnih okoliščin na njeni strani odpove oz. se ga ne udeleži tožnica. Ta je namreč sklenila zavarovanje za primer okoliščin, ki bi bile na njeni strani in ne za primer okoliščin na strani agencije. Za subjektivne okoliščine na strani agencije bi morala zavarovanje skleniti slednja. Ko govorijo splošni pogoji o neudeležbi na potovanju (npr. prvi odstavek 1. člena), je seveda treba razlagati, da gre na neudeležbo le takrat, ko je bilo sicer potovanje izvedeno. Če ne bi bilo, potem ne bi bilo mogoče govoriti o tem, da se ga zavarovanec ni udeležil.

6Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

7Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.