VSL Sodba II Cp 2036/2023

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi sedaj glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 55.489,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od:

- zneska 8.629,51 EUR od dne 27. 10. 2018 dalje,

- zneska 39.000 EUR od dne 15. 9. 2020 dalje in

- zneska 7.859,69 EUR od dne 13. 5. 2022 dalje.

II. V preostalem delu (glede zneska 12.140,31 EUR s pripadki) se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 88,75 % pravdnih stroškov, tožena stranka pa do 11,25 % pravdnih stroškov."

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.066,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1Tožnica je zaposlena v tovarni pri zavarovancu tožene stranke. Leta 2015, ko je bila stara 32 let, ji je pri prekladanju zaboja, postavljenega na voziček na vrh vreč s koluti, padel na nogo železen kolut. Poškodba sprva ni bila videti posebno resna (manjši zlom členka levega nožnega palca in poškodba mehkih tkiv), vendar se je iz medicinsko še vedno nepojasnjenih razlogov¹ zakomplicirala tako, da se rana več let ni hotela zaceliti, kljub različnim posegom in metodam zdravljenja, kar je v letu 2022 pripeljalo do delne amputacije tožničinega nožnega palca. Tudi po amputaciji se rana še vedno ni zacelila. Tožnica je v času izdaje sodbe prve stopnje še vedno trpela bolečine, morala je enkrat do dvakrat tedensko hoditi na prevezovanje še vedno nezaceljene rane in bila je razvrščena v III. kategorijo invalidnosti.

2Tožnica je s tožbo zahtevala odškodnino za premoženjsko (izguba na zaslužku) in nepremoženjsko škodo (telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah, skaženost, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Tožbeni zahtevek je bil večkrat spremenjen. Toženka je tožnici izplačala nesporni del odškodnine 12.550 EUR. Sklenjena je bila delna sodna poravnava glede premoženjske škode (izgube na zaslužku).

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o plačilu odškodnine za nepremoženjsko škodo. V postopku je bil sporen soprispevek tožnice k nezgodi (sodišče prve stopnje je ugotovilo 15 % soprispevek) in višina odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo,² upoštevaje tekom pravde plačani nesporni znesek in (pritožbeno nesporno) odbitno franšizo v znesku 250 EUR, odločilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 11.689,20 EUR s pripadki, v preostalem delu "glede še zahtevane nepremoženjske odškodnine" pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe). Odločilo je, da je tožnica upravičena do povrnitve 32,6 % pravdnih stroškov, toženka pa do 67,4 % pravdnih stroškov (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

Pritožbeni postopek

5Zoper sodbo se, vsaka s svoje strani, pritožujeta obe stranki.

6Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da je zmotna odločitev o soprispevku. Tožničin neposredno nadrejeni delavec A. A. je zaslišan kot priča povedal, da se je zavedal, da je zaradi teže zabojnika, če je naložen na vreče s koluti, zabojnik težko dvigniti in dati z vozička in da je zato sam nalagal zaboje in vreče ločeno; povedal je tudi, da ni poskrbel oziroma nadziral ostalih sodelavcev, da bi tudi oni ločeno nalagali zaboje in vreče. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bil tempo v proizvodnji hiter, določena je bila norma, delavke so velikokrat opozarjale in se pritoževale, da so vozički s koluti in zabojniki previsoko naloženi. Preddelavec A. A. ni nikoli opozoril tožnice, da bi morali dve delavki dvigati zaboj, s strani službe za varstvo pri delu ni bilo nikoli nobenih takšnih navodil. Prisojena denarna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode ni primerna, saj bo tožnica bolečine in nevšečnosti trpela do konca življenja, po sedmih letih rane in vnetje na poškodovanem palcu še vedno niso sanirani. Tožnica je morala samo do izdelave izvedenskega mnenja novembra 2021 opraviti 39 ambulantnih specialističnih pregledov v kraju izven B., vsaj 490 pregledov pri osebnem zdravniku, več kot 530 prevezov rane, 6 operacij v lokalni anesteziji in eno v splošni anesteziji. Ovirana in omejena je pri številnih aktivnostih. Utrpela je hud sekundarni strah za izid zdravljenja, saj zdravljenje traja že več kot šest let in samega izida ter trajanja zdravljenja še vedno ni mogoče predvideti. Sodišče je glede skaženosti premalo upoštevalo, da tožnica šepa, kar opazi vsak mimoidoči, zato se počuti skaženo. Prenizko je ocenilo tudi odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj tožnica ne zmore večine prostočasnih aktivnosti, ki jih drugi ljudje lahko opravljajo, prikrajšana je za dopust na morju in plavanje v bližnji C., brez bolečin sploh ni sposobna hoditi, ovirana je pri uporabi obutve in je prisiljena nositi zgolj "crocse." Primeri iz sodne prakse pod točko 13 niso ustrezna primerjava, saj v nobenem od teh primerov aktivno zdravljenje ni trajalo niti približno tako dolgo kot v primeru tožnice. Pritožnica nasprotuje tudi valorizaciji, ki je sodišče ne bi smelo opraviti po uradni dolžnosti.

7Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

8Toženka v pritožbi med drugim navaja, da bi sodišče moralo soprispevek tožnice oceniti na najmanj 20 %. Tožnica je opravljala običajno delo, ki ga je opravljala vsakodnevno, pri čemer ni bila dovolj pazljiva. Če bi presodila, da zaboja ne more sama dvigniti, bi morala za pomoč prositi sodelavko. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je prisojena v previsokem znesku. Sodišče je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti nepravilno upoštevalo, da zdravljenje še vedno ni zaključeno in s tem v odmero odškodnine vštelo še bodočo škodo. Tožnica se je kljub nevšečnostim lahko normalno gibala, kar potrjujejo predložene fotografije z družabnih omrežij. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je okrnjenost funkcioniranja tožnice ocenila kot blago. Tožnica ni izkazala, da se je ukvarjala s prostočasnimi aktivnostmi. Komisija ocenjuje, da tožnica ni zmožna daljše hoje od 500 metrov, vendar je tožnica sama izpovedala, da hodi sama na preveze v zdravstveni dom, kar je 800 metrov v vsako smer. Neutemeljena je tudi odločitev o zamudnih obrestih, saj zdravljenje še ni zaključeno, zato toženka ne more biti v zamudi. Sodišče je obresti prisodilo tudi preko tožbenega zahtevka, saj je tožnica zahtevala obresti od vložitve tožbe, sodišče pa jih je presodilo od 27. 10. 2017.

9Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

10Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede temelja zahtevka:

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da temelj odškodninske obveznosti (odgovornost zavarovanca tožene stranke) in potek nesreče nista sporna, sporen je tožničin soprispevek, do katerega se je sodišče prve stopnje opredelilo v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ni jasno, kateri del odločitve toženka izpodbija s pritožbenimi navedbami, da je bila tožnica v svojih navedbah glede nastanka škodnega dogodka nekonsistentna in je svojo izpovedbo večkrat prilagajala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da posebnih nekonsistentnosti, ki bi lahko zasejale dvom v verodostojnost tožničinih navedb, v njeni izpovedbi ni najti.

12Dejansko stanje v zvezi s samo nezgodo deloma niti ni bilo sporno, deloma pa ga je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo zaslišanja prič, pri čemer pritožbi (tako tožničina, ki se zavzema, da soprispevka ni, kot toženkina, ki se zavzema za višji soprispevek) konkretizirano ne izpodbijata posameznih ugotovljenih dejstev, temveč materialnopravno vrednotenje teh dejstev, torej zaključek sodišča prve stopnje, s kakšnim odstotkom soprispevka (če sploh kakšnim) je treba ovrednotiti morebitna neustrezna ravnanja ali opustitve tožnice.

13Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razlogov sodišča prve stopnje, ki v dejanskem pogledu s strani toženke niso izpodbijani, izhajajo številne opustitve in nemarnosti v delovnem procesu zavarovanca toženke. Tako je sodišče prve stopnje (sredina pete strani sodbe) med drugim ugotovilo, da je preddelavec A. A. vedel, da je zaboj, če je naložen na vrh vreč s koluti, težko dvigniti in dati z vozička, zato je sam zaboj in kolute nalagal ločeno, ni pa poskrbel oziroma nadziral ostalih sodelavcev, da bi tudi oni na vozičke ločeno nalagali zaboje in ločeno vreče s koluti. Po oceni A. A. (ki jo očitno sprejema sodišče prve stopnje) je šlo za težko delo, saj so morale delavke dvigniti zaboj, ki je bil naložen na vrhu vreč s koluti; A. A. ni nikoli opozarjal delavk, da bi morali zabojnik dvigovati dve in ne samo ena. Tudi s strani službe za varstvo pri delu takih navodil ni bilo, A. A. ni opozarjal sodelavcev, da so vozički previsoko naloženi. Internega predpisa, kako bi moralo biti naloženo, ni bilo, vsak je voziček nalagal po svoji presoji. Vse navedeno kaže, da je bilo premalo poskrbljeno za varnost proizvodnega procesa. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo (prvi odstavek na šesti strani izpodbijane sodbe), da je bil tempo v proizvodnji hiter, določena je bila norma, na izmeno so morali pripraviti 1000 kilogramov materiala.

14Glede na takšne dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določilo soprispevek tožnice. V tem ima pritožba tožnice prav, medtem ko je pritožba toženke, ki se zavzema za večji soprispevek, neutemeljena. Evidentno je, da je bil proizvodni proces po eni strani fizično naporen (ugotovljeno je, da so bili zabojniki naloženi na vreče s koluti visoko, približno v višini tožničine glave, zaboj pa je tehtal več kot 10 kilogramov), zaradi norme pa je bilo treba delati hitro. Že te okoliščine bi morale narekovati povečano pazljivost pri organizaciji delovnega procesa, vendar je dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje pokazal, da temu ni bilo tako - navodil za varno delo v zvezi z nalaganjem in razlaganjem zabojev in vreč očitno sploh ni bilo (toženka ni tega niti zatrjevala, še manj dokazala); tudi neposredno nadrejeni A. A., ki se je zavedal teže zaboja in težav ženskih delavk pri njegovem prekladanju, ni poskrbel niti za ustrezna navodila niti za nadzor ostalih sodelavcev, čeprav je sam po lastni izpovedbi zaboje in vreče nalagal tako, da je bilo za delavke lažje (in posledično bolj varno) - posebej zaboje in posebej vreče, ne pa eno na drugo. Te opustitve, nedoslednosti in brezbrižna stihijskost pri organizaciji in opravljanju delovnega procesa po oceni pritožbenega sodišča pomenijo, da tožnici soprispevka ni mogoče očitati.

15Ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bil soprispevek tožnice v tem, da je vsak delavec skladno z 2. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu dolžan varovati svoje življenje in zdravje, glede na konkretno ugotovljene okoliščine ne zadoščajo. Res je, da mora vsak delavec skrbeti za svojo varnost, vendar je skrb za varnost pri delu prvič in predvsem naloga delodajalca. Prav tako je neutemeljen očitek tožnici, da bi morala prositi sodelavko, da ji pomaga zaboj odložiti na tla, saj je izkazano, da tožnica niti ni imela takšnih navodil, niti niso tako delali v praksi, pri čemer so njeni nadrejeni dopuščali neprimerno in posledično nevarno previsoko nalaganje vozičkov. Primer sodne prakse, ki ga citira sodišče prve stopnje v opombi št. 3 (zadeva VDSS Pdp 1067/2013), ni primerljiv z obravnavno zadevo.³ Glede na vse povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnici ni mogoče pripisati soodgovornosti za nezgodo.

Glede višine nepremoženjske škode

16Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila v zvezi z nepremoženjsko škodo v postopku na prvi stopnji ugotovljena vsa relevantna dejstva, ki niti niso pritožbeno konkretizirano izpodbijana, temveč je (od obeh strank) izpodbijana odmera odškodnine, kar pa je materialnopravno vprašanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri odmeri sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odmerilo prenizko odškodnino.

17Specifičnost obravnavanega primera je v tem, da se je razmeroma lahka poškodba iz neznanih vzrokov⁴ katastrofalno zakomplicirala, v posledici česar ima tožnica že več kot sedem let na nogi odprto rano, ki se še vedno ni zacelila in za katero niti Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni mogla jasno napovedati, kdaj se bo zacelila in kakšni ukrepi oziroma postopki bodo morda še potrebni za dokončanje zdravljenja. Tožnica je zaradi poškodbe in zdravljenja prestala mnogo nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo v 7., 9. in 10. točki obrazložitve: med drugim je (le) do leta 2021 prestala šest operacij v lokalni in eno v splošni anesteziji (delno amputacijo nožnega palca), več kot 530 prevezovanj rane in številne druge težave, trajne posledice pa je sodišče prve stopnje opisalo v 15. točki obrazložitve. Za vso nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo odškodnino v višini 32.000 EUR ali okoli 22,3 povprečne mesečne neto plače.

18Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožnice, da se vsi primeri sodne prakse, ki jih je sodišče prve stopnje citiralo v opombi št. 13 (v njih so bile prisojene odškodnine od 14 do 28 povprečnih plač),⁵ razlikujejo od njenega v bistveni okoliščini, da je zdravljenje tožničine poškodbe trajalo neprimerljivo dlje in da dejansko še vedno ni zaključeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot primerljive zadeve sodne prakse iskalo predvsem poškodbe nožnih palcev oziroma stopala, kar pa v tem specifičnem primeru ni ustrezen pristop. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se ne odmerja glede na poškodovani organ oziroma diagnozo, temveč glede na obseg in intenzivnost telesnega in duševnega trpljenja (primerjaj 179. člen Obligacijskega zakonika⁶).

19Točno takega primera kot pri tožnici - z večletno odprto rano na stopalu - sodišče druge stopnje v sodni praksi ni našlo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na vrsto, obseg in trajanje nevšečnosti in dolgotrajnost zdravljenja pri tožnici kot primerljive zadeve bolj ustrezno upoštevati tudi zadeve, kjer je šlo za primarno hujše oziroma težje poškodbe (npr. zapletene zlome, ki so terjali operativno zdravljenje), vendar pa je bilo zdravljenje v primerjavi s tožničinim primerom krajše, a s primerljivimi končnimi posledicami.

20Taki primeri so med drugim:⁷ II Ips 143/2001 (69 povprečnih plač): izpah in zlom desnega stopala ter opeklina, osem dni hudih bolečin in 14 dni srednje hudih, bolečine se bodo občasno še pojavljale; kot trajna posledica so pri oškodovancu ostale artrotične spremembe, občutljivost stopala, težave ima pri čepenju, hoji po stopnicah in poševninah, še posebej ob prenašanju bremen, preprečene so mu vse športne aktivnosti. V zadevi II Ips 97/2009 (53 povprečnih plač) je oškodovanec (moški, ob nesreči star 49 let, torej starejši od tožnice) utrpel kompliciran zlom gležnja, prestal je štiri hospitalizacije in tri operacije, v bolniškem staležu je bil 16 mesecev, še vedno čuti občasne bolečine, omejen je pri rekreativnih dejavnostih, nesposoben daljše hoje ali hoje po neravnem terenu, ne more opravljati težjih fizičnih del, še vedno uporablja bergle zaradi razbremenitve poškodovane noge. V zadevi II Ips 750/2005 (49 povprečnih plač) so 32 let staremu gozdnemu delavcu zaradi poškodbe amputirali del stopala, kar je nedvomno hujša posledica kot pritožnici, prestal je tri operacije in 21 dni hospitalizacije, 12 ur je trpel zelo hude telesne bolečine, srednje hude in občasno hude 14 dni in nato srednje hude še dva meseca in pol. Kot trajna posledica mu je ostala težja hoja, ne more dlje časa stati, je nestabilen, ni sposoben prenašati težjih bremen ali hoditi po neravnem terenu, ne more se ukvarjati z nobeno športno aktivnostjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v tem primeru začetna poškodba in končna posledica (obseg amputacije) hujša kot pri tožnici, obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti je delno primerljiv, vendar je bilo trajanje zdravljenja in posledični obseg bolečin ter nevšečnosti manjši. V zadevi II Ips 786/2008 (44 povprečnih plač) je moški, ob poškodbi star 54 let, utrpel zdrobljenje kosti in zmečkanino stopala, štirikrat je bil operiran, skupaj 43 dni hospitaliziran, osem mesecev je nosil mavec, hude bolečine je trpel tri tedne, srednje hude dva meseca, zmerne pa skoraj dve leti. V posledici je stopalo deformirano, tožnik pri hoji šepa, oviran je pri službi in pri delu na domači kmetiji. Tudi v tem primeru sta bila začetna poškodba in zdravljenje težja kot pri tožnici, trajne posledice so primerljive, vendar je zdravljenje, četudi dolgotrajno, trajalo bistveno manj kot pri tožnici. V zadevi II Ips 701/2006 (ženska, ob poškodbi stara 41 let; prisojenih 43 povprečnih plač) je oškodovanka utrpela zlom petnice, trpela 21 dni hude bolečine, 45 dni srednje hude, lahke tri mesece in jih občasno čuti še sedaj, bila je operirana in hospitalizirana mesec in pol, skupni čas zdravljenja je trajal sedem mesecev, še sedaj hodi na fizioterapijo; zaradi trajnih posledic nekoliko šepa, ima močno omejeno gibljivost gležnja, težave pri hoji in daljši stoji, težje opravlja delo v službi, ovirana je pri sprehodih in gospodinjskih delih; tudi tu je šlo za težjo poškodbo, ki pa se je pozdravila bistveno prej kot pri tožnici, obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je primerljiv. V zadevi II Ips 449/2000 (40 povprečnih plač) je šlo za zlom desnega talusa, 20 dni hudih bolečin, deset tednov srednje hudih, lahke leto in pol, občasne lahke so še vedno prisotne, oškodovanec je prestal dve operaciji in 33 dni hospitalizacije, zaradi trajnih posledic ne more teči ali skakati, razvil se mu je Sudeckov sindrom, službeno delo na terenu opravlja s povečanimi napori, od športnih aktivnosti zmore le kolesarjenje in plavanje. Tudi v tem primeru je šlo za težjo poškodbo kot pri tožnici, oškodovanec je trpel več hujših bolečin kot tožnica, vendar pa je zdravljenje bilo zaključeno prej (po cca dveh letih), tudi obseg trajnih omejitev življenjskih aktivnosti je pri oškodovancu v tej zadevi manjši kot pri tožnici, ki ne zmore niti kolesarjenja niti plavanja, zelo verjetno pa tudi ne bi zmogla terenskega dela. V zadevi II Ips 250/2000 (33 povprečnih plač) je šlo za prvotno nekoliko hujšo poškodbo (stisnjenje stopala z razpoko kože in gnojenjem), vendar je obseg bolečin in nevšečnosti (dva operativna posega, številni [po številu neopredeljeni] obiski pri zdravnikih, večkratna čiščenja in prevezovanja po vnetju in gnojenju, 15 dni hudih bolečin, dva meseca srednje hudih in tri mesece lahkih, ki lahko še sedaj nastopajo) manjši kot pri tožnici, zdravljenje je trajalo bistveno manj (med drugim je navedeno, da je pet mesecev uporabljal bergle) in tudi trajne posledice so manjše kot pri tožnici, saj je oškodovanec v citirani zadevi zmožen delati s polnim delovnim časom, brez hoje po neravnem terenu in z možnostjo občasnega sedenja (podobno kot pri tožnici), ostala mu je pozibavajoča hoja, brazgotine na stopalu, ki so boleče na pritisk, tako da povzročajo težave pri obremenitvi. V zadevi II Ips 88/2007 (31 prisojenih plač), je ženska, stara 33 let (torej podobno kot tožnica) utrpela trikratni zlom levega gležnja, dva operativna posega in 8 dni hospitalizacije, dva meseca je hodila z berglami, zdravljenje je bilo zaključeno po petih mesecih (bistveno prej kot pri tožnici), kot trajna posledica ji je ostala omejena gibljivost levega gležnja, zaradi česar je morala opustiti "kar nekaj" športnih dejavnosti, težje hodi v hribe; tožnica hoje v hribe sploh ni sposobna.

21V zadevi VIII Ips 274/2016⁸ (59 povprečnih plač) je oškodovanec utrpel zlom gležnja (in še nekaj bagatelnih poškodb), prestal operacijo, trpel hude bolečine štiri dni in srednje hude cca mesec dni, za delo je bil nesposoben 184 dni, zdravljenje (tudi psihičnih posledic) je trajalo dve leti (bistveno manj kot pri tožnici); kot trajna posledica mu je ostala omejena gibljivost gležnja, bolečine, nezmožnost ukvarjanja s športom, s katerim se je prej tudi profesionalno ukvarjal. V zadevi II Ips 102/2012 (68 povprečnih plač) je oškodovanec utrpel zlom in izpah skočnice ter zlom zapestja, bil dvakrat operiran, še vedno trpi bolečine in trpi več trajnih posledic kot tožnica (prehodi le par 10 m naenkrat; šepa, nosi prilagojeno obutev; šport je opustil, poklica ne more več opravljati), vendar je aktivno zdravljenje trajalo manj (cca leto dni je hodil z berglami, štirje sklopi fizioterapij). V zadevi II Ips 97/2017 (ženska, ob škodnem dogodku stara 42 let; prisojenih 55 povprečnih plač⁹) je oškodovanka utrpela trojni luksacijski zlom gležnja, prestala je operacijo in bila hospitalizirana, verjetno bo potrebna artrodeza gležnja; skupno je trpela 7 dni hudih bolečin, srednje hude dva tedna, lahke tri mesece, ki se ji bodo še pojavljale; ne zmore daljše hoje, stoje, tekanja, skakanja in počepanja, dela prodajalke ni več sposobna opravljati, ne zmore hoje po neravnem terenu, težave ima že pri krajši hoji in stoji; tudi v tem primeru je začetna poškodba bila hujša, vendar je aktivno zdravljenje trajalo bistveno manj kot pri tožnici, obseg trajnih posledic je podoben.

22V predstavljenih primerih je sicer šlo v primerjavi s tožničino zadevo za težje začetne poškodbe in bolj agresivno zdravljenje, daljšo hospitalizacijo, daljše nošenje imobilizacije (ki je tožnica ni imela) ipd., po drugi strani pa je v vseh navedenih primerih zdravljenje poškodbe bilo zaključeno bistveno prej kot pri tožnici (v nekaterih primerih v nekaj mesecih, v nekaterih po letu in pol do dveh). Obseg trajnih posledic je v večini primerov podoben kot pri tožnici. V primerjavi s citiranimi zadevami pa je pri tožnici zdravljenje trajalo dlje in z bistveno več nevšečnostmi - zgolj do izdelave izvedenskega mnenja v letu 2021 je imela tožnica 530 prevezovanj rane, kar je vselej zvezano ne le z nevšečnostmi, temveč tudi z bolečinami. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na to specifično posebnost tožničinega primera (zelo dolgotrajno zdravljenje, ki še ni zaključeno in niti še ni jasno, kdaj in kako se bo zaključilo) ter ob upoštevanju vseh do sedaj prestanih bolečin, nevšečnosti in omejitev, pravična denarna odškodnina višja od na prvi stopnji prisojene.

23Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravična denarna odškodnina za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem toliko, kot je tožnica po različnih spremembah tožbe zahtevala, to je 30.000 EUR, kar je pogojeno predvsem z dejstvom, da zdravljenje traja že več kot sedem let in da še vedno ni zaključeno, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (9. in 10. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo toženke, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti nepravilno upoštevalo, da zdravljenje še vedno ni zaključeno in s tem v odmero odškodnine vštelo še bodočo škodo; že bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnica pretrpela do sedaj (primerjaj zgoraj izpostavljene podobne primere), upravičujejo prisojo takšne odškodnine, poleg tega je stanje ob zaključku sojenja tako, da tožničina poškodba še vedno ni pozdravljena in tudi še ni jasno, kdaj, s kakšnimi posledicami in morebitnimi dodatnimi bolečinami ter nevšečnostmi se bo pozdravila, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je sedanje tožničino stanje upoštevalo kot trajno.

24Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen zahtevek za prisojo pravične denarne odškodnine za strah v znesku 6.000 EUR. Poudarek ni toliko na primarnem strahu ob poškodbi,¹⁰ temveč predvsem na sekundarnem strahu, ki je zaradi komplikacij z zdravljenjem trajal dolgo, naraščal, bil prisoten ob vsaki prevezi, se še stopnjeval, ko se je uresničila napoved o amputaciji palca in ki nedvomno traja še vedno, saj tožničino zdravljenje še vedno ni zaključeno, poleg tega pa tudi še ni ugotovljeno, kaj je pravzaprav vzrok za tako dolgotrajne komplikacije, kar brez dvoma še povečuje tožničino negotovost in zaskrbljenost za svoje zdravje in prihodnost.

25Ustrezna je tudi vtoževana odškodnina iz naslova skaženosti (4.000 EUR), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejanske okoliščine (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar je pri tem premalo upoštevalo specifične okoliščine: gre za razmeroma mlado žensko, ki je izgubila prst na nogi, zaradi posledic poškodbe pa pri hoji šepa in ne more nositi običajne obutve, temveč le gumijaste natikače Crocs, zaradi česar je deležna radovednosti drugih. Ni dvoma, da tožnica glede na svoj spol in starost boleče občuti svojo drugačnost v primerjavi z drugimi, zdravimi ženskami njenih let, kar ji zbuja duševne bolečine.

26Nekoliko previsoka pa je zahtevana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (tožnica je zahtevala 40.000 EUR), saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravična denarna odškodnina iz tega naslova 31.000 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (primerjaj 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je pri tožnici ovirana funkcija leve noge, pri načrtovanju gibov potrebuje večji napor, brez bolečin v predelu levega palca sploh ni sposobna hoditi (kar pomeni, da tako rekoč pri vsakem koraku trpi določene bolečine ali vsaj nelagodnosti), pri vsakdanjih naporih, na primer gospodinjenju, mora vlagati večji napor, ni sposobna izvajati prostočasnih aktivnosti, kot so na primer hoja po neravnem terenu, tek ali vožnja kolesa, ne more plavati. Ko se upošteva, da gre za razmeroma mlado žensko (ob poškodbi je bila stara 32 let, ob zaključku sojenja na prvi stopnji še ne 40 let), ki praktično ne more hoditi brez bolečin in šepanja, poleg tega pa ne more izvajati nobenih športnih ali rekreativnih aktivnosti, pri kateri je potrebna uporaba nog (kar je potrdila tudi izvedenska komisija), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na prvi stopnji prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka.

27Niso utemeljene pritožbene navedbe toženke, da je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja okrnjenost funkcioniranja tožnice ocenila kot blago. Res je tožničina okrnjenost blaga v primerjavi z bistveno hujšimi poškodbami (npr. ohromitvami, hudimi možganskimi poškodbami), vendar je vseeno znatna, saj tožnica praktično ne more hoditi brez bolečin, na nogi ima še vedno odprto rano in se ne more ukvarjati s številnimi dejavnostmi, s katerimi se sicer ukvarjajo zdrave osebe njene starosti. Ni pomembno, da tožnica ni posebej zatrjevala, da bi se pred poškodbo ukvarjala z določenimi športnimi aktivnostmi; kakih posebnih, specifičnih športnih aktivnosti sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ugotovljene aktivnosti, s katerimi se tožnica ne more ukvarjati (tek, kolesarjenje, plavanje, ples) pa so povsem običajne aktivnosti, s katerimi se ukvarja vsak povprečen, zdrav človek tožničinih let.

28Pritožba toženke neutemeljeno izpostavlja nedoslednost, da je komisija ugotovila, da tožnica ni sposobna brez počitka prehoditi več kot 500 metrov, medtem ko je tožnica sama izpovedala, da hodi [peš] na preveze v zdravstveni dom, ki je oddaljen 800 metrov. Ali je tožnica sposobna prehoditi 500 ali 800 metrov, niti ni bistveno: oboje je mnogo manj, kot pa je sicer sposoben prehoditi povprečen zdrav človek njene starosti, poleg tega tudi pri tej hoji (pa naj bo 500 ali 800 metrov) tožnica šepa in čuti bolečine, kar je za tako mlado osebo brez dvoma hudo poslabšanje kakovosti življenja. Toženka tudi neutemeljeno izpostavlja, da iz fotografij z družabnih omrežij izhaja, da se tožnica ukvarja z določenimi prostočasnimi aktivnostmi (da se je slikala na kamnu sredi reke in na zabavi), saj ni bilo zatrjevano, da tožnica sploh ne more hoditi in priti nikamor, temveč je ugotovljeno, da pri vsakršni hoji čuti bolečine in mora v hojo vlagati povečan napor.

29Upoštevaje dejstvo, da je v času izdaje sodbe prve stopnje (julij 2023) povprečna neto plača v Republiki Sloveniji znašala 1.428,46 EUR,¹¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša pravična denarna odškodnina za tožničino nepremoženjsko škodo 71.000 EUR, kar je približno 50 povprečnih plač. Ta odškodnina je ustrezna obsegu tožničine škode in ustrezno umeščena med zgoraj izpostavljene primerljive, četudi ne povsem podobne primere.

Glede valorizacije

30Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da sodišče ne bi smelo po uradni dolžnosti opraviti valorizacije tekom pravde plačanega nespornega dela odškodnine. Odškodnina se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ), zato je treba znesek, ki je bil na račun odškodnine plačan pred pravdo ali tekom pravde, ustrezno valorizirati, s čimer se ohranja realna vrednost že plačanega zneska. Gre za pravilno uporabo materialnega prava, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato so pravno zmotne pritožbene navedbe, da bi toženka morala predložiti izračun valorizacije. Sodišče prve stopnje je valorizacijo in njeno metodo (s pomočjo spletne aplikacije na strani Statističnega urada RS, kar je v sodni praksi ustaljeni način) ustrezno obrazložilo, tožničina pritožba pa izračuna valorizacije konkretizirano ne izpodbija.

Glede zamudnih obresti

31Pritožba toženke je utemeljena, ko opozarja, da je sodišče s prisojo obresti od zneska 8.629,51 EUR od 27. 10. 2017 prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno obrazložilo (primerjaj 17. točko izpodbijane sodbe), da je tožnica ob vložitvi zahtevala obresti od dne vložitve tožbe, po plačilu nespornega dela odškodnine pa je vztrajala še pri zahtevku 8.629,51 EUR z zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2018 (primerjaj list. št. 13). Z vlogama z dne 15. 9. 2020 in 13. 5. 2022 je zahtevek za plačilo nepremoženjske škode še dvakrat dodatno zvišala (najprej na 47.629,51 EUR in nato na 67.629,51 EUR). Ker toženka glede obresti od zneska 8.629,51 EUR utemeljeno opozarja na prekoračitev tožbenega zahtevka, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da obresti od zneska 8.629,51 EUR tečejo od 27. 10. 2018 (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku¹²).

32V preostalem delu je pritožba toženke glede zakonskih zamudnih obresti neutemeljena, pa tudi nedosledna. Toženka navaja, da zahtevek sploh še ni zapadel, ker zdravljenje tožnice še ni zaključeno, zato ni prišla v zamudo; če bi držalo, da zahtevek sploh še ni zapadel, ga tudi ne bi bilo mogoče prisoditi (niti delno), česar pa pritožba toženke niti ne uveljavlja. Res je sicer, kar izpostavlja pritožba toženke, da se v sodni praksi kot trenutek zapadlosti upošteva konec zdravljenja, vendar je drugi pomembni mejnik zapadlosti trenutek, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje (približno) ustali.¹³ Zato je v konkretnem primeru, ko ob izdaji sodbe prve stopnje zdravljenje tožnice še ni končano in tudi še ni bilo znano, kdaj bo končano, pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da je tožničina škoda do te mere ustaljena, da je njena odškodninska terjatev zapadla.

33Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da naj bi bila 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom. Iz I. točke izreka izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo nepremoženjsko škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Evidentno je, da je zadnji stavek 17. točke obrazložitve: "V preostalem delu pa je sodišče tožbeni zahtevek, ki se nanaša ne nepremoženjsko škodo z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi[,] zavrnilo," treba brati tako, da se zavrnitev nanaša na preostali del, torej preostali terjani del nepremoženjske škode vključno s pripadki.

Sklepno in stroški

34Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da znaša pravična denarna odškodnina za tožničino nepremoženjsko škodo 71.000 EUR. Od tega zneska je treba odšteti valorizirano vrednost že plačane nesporne odškodnine (15.260,80 EUR) in pritožbeno nesporno odbitno franšizo (250 EUR), tako da je toženka dolžna tožnici plačati še 55.489,20 EUR z obrestmi od datumov, ko je tožnica zviš(ev)ala zahtevek.

35Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v večjem delu, pritožbi toženke pa v majhnem delu (glede teka obresti) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. točka 358. člena ZPP), pri čemer je zaradi jasnosti izrek sodbe ponovno navedlo v celoti v novi, torej spremenjeni obliki.

36Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških. Po spremembi sodbe je tožnica (upoštevaje tudi tekom pravde plačani nesporni del odškodnine) uspela z 88,75 % svojega zahtevka, toženka pa z 11,25 %. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP ustrezno spremenilo stroškovno odločitev izpodbijane sodbe.

37V pritožbenem postopku je tožnica uspela v celoti glede temelja in v večjem delu glede višine, medtem ko je bil uspeh toženke v pritožbenem postopku minimalen (le glede teka zamudnih obresti od enega zneska). Zato je sodišče druge stopnje v skladu s 154. in 165. členom ZPP odločilo, da mora toženka tožnici povrniti njene celotne pritožbene stroške, ki obsegajo nagrado za sestavo pritožbe (1125 odvetniških točk ali 675 EUR), 2 % materialnih stroškov, 22 % DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 1.227 EUR, skupaj torej 2.066,97 EUR, vse v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje (378. člen OZ).

¹ V izvedenskih mnenjih se kot možen vzrok omenja avtoimunska reakcija ali benigni tumor mehkih tkiv; bakterijske ali glivične okužbe so z več preiskavami izključili.
² Odločba se sicer glasi "sodba in izdatek delne sodne poravnave."
³ Šlo je za nezgodo poslovodje v trgovini, ki je razkladal pripeljano blago; to ni bilo njegovo edino oz. glavno delo, razkladanje ni bilo normirano, tožnik se je sam odločil, kako bo izvedel delovno nalogo.
⁴ Ugotovljeno je in ni pritožbeno sporno, da so vse tožničine posledice v vzročni zvezi z nezgodo (glej 7. stran izpodbijane sodbe in 9. stran izvedenskega mnenja z dne 17. 8. 2022).
⁵ V zadevi II Ips 219/2003 (prisojeno 28 povprečnih plač), je šlo za zlom ene stopalne kosti, poškodbo in posledično amputacijo drugega prsta na stopalu, zmečkanino in rano stopala ter posledično Sudeckovo atrofijo; oškodovanec je trpel štiri dni hudih bolečin, 20 dni srednje hudih in 30 dni lažjih, z berglami je hodil tri mesece, 232 dni je bil v bolniškem staležu, še 40 dni pa je delal s skrajšanim delovnim časom. Evidentno je, da je v zadevi - kljub hujši začetni poškodbi - zdravljenje trajalo bistveno krajši čas kot pri tožnici, pa tudi trajanje bolečin je bilo bistveno krajše.V zadevi II Ips 908/2006 (20 povprečnih plač) je šlo za poškodbo stopala s posledičnim gnojenjem, kar je terjalo 3 operacije (pri tožnici doslej 7), bolečine so skupaj trajale cca. 3 mesece, oškodovanec je bil leto dni nesposoben za delo, še vedno pa trpi bolečine, otekanje noge pri hoji, stanju, hoji po stopnicah in po neravnem terenu ter pri obremenitvah na delovnem mestu. Tudi v tem primeru je trajanje zdravljenja in s tem povezanih bolečin bistveno krajše kot pri tožnici.V zadevi II Ips 497/2007 (25 povprečnih plač) je mlajša ženska utrpela stisnjenje stopala v prometni nesreči, prestala 3 operacije, 27 dni hospitalizacije in več mesecev hudih ter srednje hudih bolečin, ki se občasno še pojavljajo, zdravljenje je trajalo šest mesecev in pol, v posledici je noga omejeno gibljiva, ji oteka in čuti bolečine ter je omejena pri nošnji različnih vrst obuval. Tudi v tem primeru je zdravljenje trajalo bistveno krajši čas kot pri tožnici.V zadevi II Ips 455/2004 (25 povprečnih plač) je šlo za zlom dveh stopalnic, poleg tega pa še zlom roke in mečnice, zvin gležnja in različne odrgnine ter odkrušenje šestih zob, kar so skupno vsekakor hujše poškodbe kot pri tožnici, vendar pa je oškodovanec trpel hude bolečine 25 dni, lahke en mesec, občasne lahke bodo prisotne tudi v bodoče, v bolniškem staležu je bil štiri mesece in 10 dni, nato je še dva meseca delal s skrajšanim delovnim časom. Oškodovanec je manj zmožen za tek ter športno rekreacijo z elementi teka in skoka (tožnica je za te dejavnosti popolnoma nesposobna), opustil je različne rekreativne in prostočasne aktivnosti. Tudi v tem primeru je zdravljenje trajalo bistveno manj kot pri tožnici.V zadevi II Ips 237/2005 (16 povprečnih plač) je šlo za zlom ene stopalnice in udarnino stopala, bolečine različnih intenzivnosti je oškodovanec trpel pet mesecev in pol, operacij ali drugih invazivnih zdravstvenih posegov ni trpel, v bolniškem staležu je bil šest mesecev, nato je še tri mesece delal s skrajšanim delovnim časom oziroma lažje delo, kot trajna posledica mu je ostala zmanjšana zmožnost daljše in forsirane hoje ter težave pri težjem fizičnem delu, težje hodi po stopnicah, opustil je nekatere športe. Če nekoliko več hodi, šepa, nosi ortopedske čevlje, ki pa na zunaj izgledajo kot navadni zimski čevlji. Tudi v tem primeru je obseg bolečin in nevšečnosti ter predvsem trajanje zdravljenja bistveno krajše oziroma manjše kot pri tožnici.V zadevi II Ips 172/2002 (14 povprečnih plač) je šlo za poškodbo pri delu z večfragmentarnim zlomom palca leve noge, oškodovanka je trpela tri mesece bolečine različnih intenzivnosti, občasno jih trpi še vedno, pet tednov je hodila z berglami, v bolniškem staležu je bila 69 dni, kot trajna posledica poškodbe pa ji je ostal nekoliko deformiran nožni palec, ki je omejeno gibljiv, oškodovanka ne more več smučati, kolesariti in hoditi v hribe, pri delu v službi in doma mora vlagati večji telesni napor. Tudi tu je zdravljenje trajalo bistveno manj časa kot pri tožnici, tudi končne posledice so manjše, čeprav deloma primerljive.V številnih od citiranih primerov so oškodovanci trpeli tudi nekatere nevšečnosti, ki jih tožnica ni imela (npr. hoja z berglami, mesec ali dva mavca), ki pa so po oceni pritožbenega sodišča minorne v primerjavi s tožničinimi dolgoletnimi težavami z odprto rano in nenehnimi prevezovanji.
⁶ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
⁷ Primeri so povzeti po: Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2010, str. 1065-72 in 1075-78.
⁸ Primeri v tem odstavku so povzeti po spletni bazi sodnapraksa.si - negmotna škoda.
⁹ V spletni bazi negmotne škode nepravilno zapisano 29,4 povprečne plače. Glej celotno obrazložitev odločbe na: < http://www.sodnapraksa.si/?q=22/2018&database[SOVS]=SOVS&_submit=i%C5%A1%C4%8Di&rowsPerPage=20&page=1&moreLikeThis=1&id=doc_2015081111425094 >
¹⁰ Ki ga je tožnica nedvomno tudi utrpela (primerjaj pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe) in pritožbeno ni sporen.
¹¹ Spletna stran Statističnega urada RS.
¹² Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
¹³ Primerjaj odločbe VSRS II Ips 104/2002 z dne 4. 12. 2002, II Ips 229/2006 z dne 9. 7. 2008, II Ips 270/2007 z dne 5. 11. 2009 in številne druge.