VSRS Sodba I Up 127/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-4986/2024/8 (1222-20) z dne 20. 2. 2025, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic EU in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je za obdobje enega leta določila še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2Upravno sodišče je v obrazložitvi sodbe pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s slabimi ekonomskimi razmerami v izvorni državi ter s psihičnim nasiljem svoje bivše žene, kar same po sebi niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega tožnik prihaja iz varne izvorne države (Maroka), hkrati pa ni navedel osebnih okoliščin, ki bi izkazovala, da Maroko zanj osebno ni varna država.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Vrhovno sodišče naproša, da ponovno prouči njegove navedbe o ogroženosti v primeru vrnitve v matično državo.

4Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče pravilno presodilo, da je toženka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker pritožnik ni navajal pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem (26. in 27. člen ZMZ-1) ali resno škodo (28. člen ZMZ-1). Pritožnik je namreč prošnjo utemeljeval z razlogi ekonomske narave in zaradi psihičnih pritiskov, ki jih je bil deležen od svoje žene, kar niso okoliščine, ki bi utemeljevale razloge za priznanje mednarodne zaščite.

7Pritožnik tem razlogom s pritožbo ne ugovarja. Uvodoma sicer navaja, da sodbo Upravnega sodišča izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, z navedbami v pritožbi pa izrecno očita le zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi s tem navaja, da se je v Maroku močno bal za svoje življenje, ker ga je njegova žena napadala tako verbalno kot fizično (grozila naj bi mu tudi z nožem v roki), njeno ravnanje pa se je bal prijaviti policiji. Poudarja, da gre za zelo travmatične izkušnje. Zato Vrhovno sodišče naproša, da ponovno prouči njegove navedbe o ogroženosti v primeru vrnitve v matično državo.

8Zgolj nestrinjanje z odločitvijo Upravnega sodišča samo po sebi še ne utemeljuje nobenega izmed pritožbenih razlogov. Pritožnik namreč v pritožbi zgolj ponavlja, kar je navajal že v upravnem postopku in v postopku pred Upravnim sodiščem, zakaj naj bi bilo in v čem (glede katerih dejstev) naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa ne navaja. Pritožbeno ponavljanje njegovega občutka ogroženosti pa tudi ne utemeljuje drugačne pravne opredelitve njegovega strahu zaradi nasilja njegove žene. Kot je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je že Upravno sodišče te tožbene navedbe pravilno zavrnilo, ker ta strah ne izvira od enega izmed subjektov, ki lahko povzročijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. To so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti (torej tudi družinski člani) pa le, če je mogoče dokazati, da pred tem navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).¹

9Preostale pritožbene trditve pa so preveč posplošene, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo. Pritožbeni ugovor, da se niti Upravno sodišče niti toženka v izpodbijani odločbi nista v zadostni meri opredelila do nevarnosti, ki bi pritožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo, je preveč pavšalen, da bi ga lahko Vrhovno sodišče preizkusilo. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo podrobne razloge glede ugotovitve, da pritožnik prihaja iz varne izvorne države (24. - 27. točka izpodbijane sodbe), pritožnik pa v pritožbi ni navedel, o čem bi se moralo Upravno sodišče še izreči. Zgolj posplošeno sklicevanje na načelo nevračanja pa ne more utemeljiti uspeha s pritožbo.

10Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

¹ Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 196/2024 z dne 12. 8. 2024.