VSL Sklep I Cpg 294/2025

I. Pritožba tožnice se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnica nosi sama stroške pritožbe, toženki pa je dolžna v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.491,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

1V tej zadevi je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg 1673/2024 z dne 18. 3. 2025 izdana začasna odredba zaradi zavarovanja denarne terjatve v višini 1.153.726,40 EUR, s katero je bilo toženki prepovedano: (I) razpolagati z denarnimi sredstvi v višini navedenega zneska, in sicer na vseh transakcijskih računih, ki jih ima odprte pri organizacijah za plačilni promet v Republiki Sloveniji, organizacijam za plačilni promet pa je bilo naloženo, da toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odrečejo izplačilo navedenega zneska; (II) odtujiti ali obremeniti nepremičnine, ki jih ima v lasti, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

2Zoper izdano začasno odredbo je toženka vložila ugovor. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 6. 5. 2025 ugovoru ugodilo in sklep o izdani začasni odredbi z dne 18. 3. 2025 v celoti razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe z dne 4. 3. 2025 zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da pravočasno vložena pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (II. točki izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne vse izvršilne stroške iz naslova izdaje sklepa o ugovoru, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

3Zoper sklep se je pritožila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zavrne ugovor in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka zavarovanja. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pogoje za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo določa 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.

7Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnica ni verjetno izkazala nevarnosti, da je zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

8Pritožba z razlogi, ki jih uveljavlja, ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala nobenega aktivnega ravnanja toženke, ki bi ga bilo mogoče kvalificirati v smislu odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi česar ni izkazan subjektivni pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je potrebno že v načelu obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj toženke, za katerega tožnica še nima izvršilnega naslova. Glede na to, da je toženka družba, katere dejavnost je gradnja nepremičnin z namenom prodaje, prodaja posameznih nepremičnin sodi v okvir njenega rednega poslovanja z namenom pridobitve in ne zmanjšanja premoženja. Zato prodaja nepremičnin, pri katerih ni verjetno izkazan dvom o pridobitvi premoženjskega ekvivalenta, sama po sebi še ne opravičuje izdaje začasne odredbe. Tudi oglaševanje z namenom njihove prodaje še ne kaže na onemogočanje oziroma oteževanje bodoče izvršbe. Da je podana subjektivna nevarnost, mora obstajati konkretno ravnanje toženke, katerega posledica je zmanjševanje njenega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za tožničino uspešno uveljavitev denarne terjatve.

9Višje sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da lahko toženka z denarnimi sredstvi, ki jih je oziroma jih bo pridobila s prodajo nepremičnin, enostavno in hitro razpolaga. Vendar to dejstvo samo po sebi še ne izkazuje verjetne nevarnosti, da bo to tudi storila, kot tudi ne, da bo s tem onemogočila ali precej otežila uveljavitev tožničine terjatve. Zato višje sodišče ne more pritrditi pritožnici, da že sprememba likvidnostnega stanja predstavlja ogrožujočo situacijo v premoženjskem stanju toženke v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki lahko vodi do otežitve izvršbe. Na tožnici kot predlagateljici začasne odredbe je breme, da navede okoliščine, ki verjetno izkazujejo, da je toženkino razpolaganje s prejetimi kupninami takšno, da bi bila izvršba lahko onemogočena ali precej otežena, če ne bi bila izdana začasna odredba. Pri subjektivni nevarnosti mora namreč ogroženost za uveljavitev terjatve izhajati iz toženkinega razpolaganja s premoženjem. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, navedbe tožnice o tem, da toženka s prejetimi kupninami ne plačuje obveznosti do upnikov oziroma denarna sredstva odtujuje, niso bile konkretizirane in verjetno izkazane.

10Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnica z navedbami o objektivno slabem finančnem stanju toženke in s tem objektivno slabimi možnostmi za uveljavitev terjatve ne more izkazati subjektivne nevarnosti, ki je glede na drugi odstavek 270. člena ZIZ pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Tožnica v pritožbi ponavlja, da je toženka insolventna, da njeno premoženje ne zadošča za poplačilo upnikov, da ne pridobiva več dovolj denarnih sredstev za plačilo dospelih obveznosti do upnikov. Ker so te navedbe lahko odločilne za presojo pogojev insolventnosti toženke, ne pa za presojo subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, se višje sodišče do njih ne opredeljuje, ker pritožnica z njimi ne more doseči drugačne končne odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Finančne težave oziroma insolventnost namreč same po sebi še ne izkazujejo nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, pač pa so konkretna ravnanja toženke tista, ki povzročijo to nevarnost. Pritožnica trdi, da ob stanju insolventnosti takšno ravnanje predstavlja preferiranje ostalih upnikov. Vendar ne drži, da je to dejstvo nesporno, saj ga je toženka izrecno prerekala, sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanemu sklepu ugotovilo, da je toženka s predložitvijo bančnih izpiskov izkazala, da upnikom plačuje nesporne in zapadle terjatve. Ker je vtoževana terjatev za njo sporna, mora tožnica njeno plačilo uveljaviti v tem sodnem postopku.

11Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve morata biti predpostavki iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ podani kumulativno. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica ni verjetno izkazala nevarnosti, da je zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ), navedeno zadošča za ugotovitev, da pogojev za izdajo začasne odredbe ni. Zato višje sodišče ne odgovarja na pritožbene očitke glede verjetno izkazanega obstoja terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ), ker z njimi pritožnica ne more doseči drugačne končne odločitve in zato za presojo niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi 15. členom ZIZ).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama nosi stroške pritožbe, toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP). Višje sodišče je priglašene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife in toženki priznalo 3360 točk za odgovor na pritožbo, 43,6 točk za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.491,43 EUR.