VSL Sodba II Cp 1739/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se: odškodnina določena v I. točki izreka zniža na znesek 7.050 EUR s pripadki, kot sledi iz I. točke izpodbijane sodbe, odločitev o stroških postopka v III. točki izreka zniža na znesek 1.367,20 EUR s pripadki, kot sledi iz III. točke izreka izpodbijane sodbe.

II. V nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče je tožeči stranki iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpela, ko jo je na prehodu za pešce povozil avto, poleg zneska 4.200 EUR, ki ga je tožeča stranka plačala med pravdnim postopkom, dosodilo še 7.050 EUR, in sicer iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 6.000 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.000 EUR in iz naslova prestanega strahu 8.550 EUR. V skupnem znesku je tožeči stranki odmerilo iz naslova nepremoženjske škode 12.500 EUR odškodnine ter iz naslova materialne škode nadaljnjih 94 EUR.

2Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka, ki predlaga, da sodišče odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zniža na največ 4.500 EUR. V delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, primarno izpostavlja, da objektivno ni izkazano, da tožnici po dveh urah dela oteka koleno. Hoja po neravnem terenu ji povzroča težave zaradi predhodnih degenerativnih sprememb v desnem kolenskem sklepu. Sodnica bi morala bolj kritično oceniti šepanje tožnice v sodni dvorani, ker je bilo že na na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo ugotovljeno, da težave, ki jih ima po prometni nesreči, lažno prikazuje, ali vsaj močno pretirava. Če bi pritožbeno sodišče vseeno presodilo, da je težave s kolenom potrebno pripisati obravnavani poškodbi in da ta težava ni samo prehodnega značaja, je odškodnina, ki bi bistveno presegla 3.000 ali 4.000 EUR, previsoka. Posledično je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Tožnico je 3. 9. 2014 v X na prehodu za pešce zbilo nezavarovano osebno vozilo. Utrpela je zlom prvega rebra levo brez premika odlomkov, udarnino prsnega koša, rano na levem komolcu, udarnino desnega kolka in desnega stegna, številne odrgnine po obrazu, predvsem na desni strani, manjšo rano na spodnji ustnici desno ter na desnem komolcu. Izvedenka je navedbe tožnice, da je utrpela tudi udarnino desnega kolena z raztegnitvijo notranje stranske vezi ter minimalno vzdolžno raztrganino zunanjega miniskusa desnega kolena, ocenila kot zelo verjetno. Hude bolečine je trpela dva dni v času hospitalizacije, srednje hude bolečine šest tednov ter lahke tri do štiri mesece. Nevšečnosti, ki jih je trpela v zvezi s poškodbo so bile: dvodnevna hospitalizacija, številne laboratorijske preiskave, injekcije proti tvorbi krvnih strdkov, RTG slikanje, tri CT preiskave, magnetna resonanca desnega kolena, obiski fizioterapije ter številni pregledi pri specialistih. Zaradi poškodbe je bila na bolniškem dopustu od 3. 9. do 30. 11. 2014 in od 8. 12. 2014 do 10. 3. 2015, nato pa od 11. 3. do 16. 3. 2015 po 4 ure. Odločitev o upravičeni odsotnosti z dela zaradi poškodbe ni sprejela tožnica, ampak njen zdravnik. Iz zdravstvene dokumentacije tožnice, ki jo je pregledala izvedenka sledi, da pred škodnim dogodkom s kolenom ni imela težav. Vse ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem in prestane telesne bolečine je sodišče objektiviziralo s pomočjo sodne izvedenke - travmatologinje, vendar pritožba utemeljeno izpostavlja, da je odškodnina iz naslova telesni bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem glede na ugotovljeno dejansko stanje odmerjena previsoko. Zato je sodišče v tem delu v celoti ugodilo pritožbi tožene stranke in odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znižalo na 4.500 EUR, kot je to predlagala tožena stranka (351. člen ZPP).

5Odškodnine iz naslova materialne škode in prestanega strahu tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala. Navajala pa je, da odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po temelju ni utemeljena, ker tožeča stranka ni objektivno izkazala, da ji koleno po dveh urah dela oteka. Težave pri hoji po neravnem terenu ji povzročajo degenerativne spremembe v desnem kolenskem sklepu, ki jih je poškodba obudila in so prehodnega značaja.

6Z izvedenskim mnenjem je bila omejena gibljivost desnega kolena objektivno potrjena, kot tudi težave, ki se zaradi tega pojavljajo pri hoji po neravnem terenu, stopnicah, lestvah, pri opravljanju vsakdanjih rutinskih opravil. Ker tožnica opravlja delo čistilke in kurirke, je njeno delo povezano s čepenjem, počepanjem in klečanjem, kar tožnica sicer zmore, vendar mora zaradi omejene gibljivosti desnega kolena vložiti več truda, kot bi ga sicer. Zato tudi težje opravlja kmečka opravila, zlasti dela, ki so povezana z doskoki, pogostim počepanjem, čepenjem in klečanjem. Iz zdravstvene dokumentacije ne sledi, da bi imela kakršnekoli težave s kolenom pred škodnim dogodkom, zato je sodišče imelo dovolj podlage, da je v tem delu sledilo izpovedbi tožnice, ki je bila objektivno potrjena z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je iz tega naslova upravičena do 5.000 EUR odškodnine, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

7Po nižanju odškodnine znaša skupna odmerjena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode 11.000 EUR in je primerljiva z odškodnino št. VI/127 iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, avtorice Alenke Berger Škrk.

8Ker pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmanjšanje odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na zmanjšanje življenjskih aktivnosti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Po znižanju odškodnine znaša uspeh tožeče stranke v pravdi 71 % in uspeh tožene 29 %, zato se višina stroškov, ki jih je dolžan plačati toženi stranki zniža na 1.367,20 EUR.

10Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka, ki je v postopku uspela, ni priglasila.