UPRS Sodba II U 281/2022-10

I. Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Kranj, št. 06182-3010/2021-3 z dne 16. 11. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil, da mora tožeča stranka kot zavezanka do dne 10. 12. 2021 pri izvajalcu občinske gospodarske javne službe zbiranja komunalnih odpadkov A., d. o. o. na lokaciji ..., zagotoviti prevzem 23,12 ton odpadne embalaže (klasifikacijska številka odpadka 15 01 06), ki jo je ta izvajalec javne službe zbral iz mešanih komunalnih odpadkov od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021 (1. točka izreka), da mora tožeča stranka takoj po odpravi nepravilnosti o tem pisno obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka) in da tožba ne zadrži izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektor za okolje in prostor dne 5. 10. 2021 opravil izredni inšpekcijski pregled pri stranki z interesom v zvezi s prejetim obvestilom na podlagi tretjega odstavka 21. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, to je da količina zbrane mešane komunalne odpadne embalaže (v nadaljevanju MKOE), ki jo izvajalec javne službe predhodno skladišči v zbirnem centru, presega 80 % količine odpadne embalaže, ki jo lahko hkrati predhodno skladišči glede na zmožnost zbirnega centra in hkrati skladišči glede na zmožnost objekta za skladiščenje odpadne embalaže ter da tožeča stranka kljub obvestilu z dne 14. 9. 2021 o preseganju količin, ni prevzela svojega deleža odpadkov. V postopku je bilo še ugotovljeno, da tožeča stranka na prejeto mesečno poročilo za mesec avgust 2021 ni podala pripomb.

3V skladu s Sklepom o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2021, bi tožeča stranka morala od A., d. o. o. zagotavljati redno prevzemanje embalaže, do dne 31. 8. 2021 bi morala prevzeti 75,91 ton ostale odpadne embalaže s številko odpadka 15 01 06, prevzela pa je zgolj 52,79 ton ostale odpadne embalaže s številko odpadka 15 01 06.

4O ugotovljenem dejanskem stanju je bil sestavljen Zapisnik št. 06182-2759/2021-8 z dne 5. 10. 2021, ki je bil s pozivom za izjavo vročen tožeči stranki, ki je dne 27. 10. 2021 nanj odgovorila.

5Zoper odločitev upravnega organa prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je upravni organ druge stopnje zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se pritožbeni organ strinja z vsebino odločitve upravnega organa prve stopnje ter da ugotavlja, da je bil postopek voden pravilno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Stranki pa je bila tudi dana možnost izjave v postopku.

6Z odločitvijo upravnih organov se tožeča stranka ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je izpodbijana odločba v vseh točkah izreka nepravilna, protiustavna in nezakonita, zaradi česar jo je potrebno odpraviti. Tožeča stranka poudarja, da je prejela dopis tožene stranke, s katerim jo je ta pozvala na izjasnitev glede ugotovitev v postopku inšpekcijskega nadzora v zvezi s prevzemom komunalne odpadne embalaže pri stranki z interesom. Na ta dopis je odgovorila in izpostavila, da je prišlo do spremembe njenega okoljevarstvenega dovoljenja šele dne 11. 2. 2021, zato pred tem datumom (torej od 1. 1. 2021 do 10. 2. 2021) takrat zbrane količine embalaže ni dolžna prevzeti v tako velikem obsegu, saj za kaj takega v prej veljavnem okoljevarstvenem dovoljenju ni imela podlage, spremenjeno okoljevarstveno dovoljenje pa je bilo kasneje odpravljeno, tako da tudi po tem datumu ne obstaja obveznost prevzema odpadne embalaže proizvajalcev, s katerimi ni sklenila pogodbe.

7Tožeča stranka poudarja, da je za odločitev v predmetni zadevi bistveno ugotoviti, ali je dolžna svoje obveznosti izpolnjevati neposredno na podlagi Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in to kljub temu, da bi s tem ravnala v nasprotju z okoljevarstvenim dovoljenjem. Tožena stranka je namreč odločila na podlagi dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 in 39. člena Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, pri tem pa ni upoštevala, da mora tožeča stranka dejavnost opravljati na podlagi in v skladu z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem. Tožeča stranka še navaja, da je 20. člen ZVO-1 neustaven, ker je v nasprotju z 2., 120., 33. in 74. členom Ustave Republike Slovenije.

8Tožeča stranka izpostavlja, da drugi odstavek 82. člena ZVO-1 določa, da mora za vsako nameravano spremembo dejavnosti vložiti vlogo za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja. Postopek za njegovo spremembo pa se lahko začne tudi po uradni dolžnosti. Izpostavlja, da je bila njena obveznost iz skupine DROE najprej urejena v Uredbi, nato pa jo je uredil ZVO-1, kar pomeni, da je prišlo do spremembe predpisa s področja varstva okolja, zato je skladno z 78. členom ZVO-1 je potrebno spremeniti okoljevarstveno dovoljenje, tako da tožeča stranka lahko opravlja dodatno dejavnost šele po njegovi spremembi, torej po 11. 2. 2021. Tudi novi ZVO-1 ni določil izjeme, kdaj ne gre za opravljanje dejavnosti v nasprotju z okoljevarstvenem dovoljenjem. Tožeča stranka svojo dejavnost opravlja na podlagi izdanega okoljevarstvenega dovoljenja in tega okvira ne sme preseči, ker ji grozi odvzem oziroma začasna ali trajna prepoved opravljanja dejavnosti ali denarna kazen.

9Tožeča stranka opozarja tudi na prepoved retroaktivnosti iz 155. člena Ustave Republike Slovenije, saj obveznost pobiranja odpadkov embalaže ne nastane zgolj na podlagi ZVO-1 in Uredbe, temveč predvsem na podlagi okoljevarstvenega dovoljenja. Tožeča stranka je bila v obdobju od 1. 1. do 30. 6. 2021 na podlagi okoljevarstvenega dovoljenja dolžna pobirati mešano odpadno embalažo v razmerju 1:1 glede na količine dane na trg s strani zavezancev in ne določenega razmerja celotne odpadne embalaže dane na trg v Republiki Sloveniji. S takšnim nalaganjem dodatnih obveznosti je tožena stranka kršila prepoved retroaktivnosti in ravnala v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

10Tudi dejansko stanje je tožena stranka ugotovila napačno, saj je bila v skladu z veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem dolžna prevzeti odpadno embalažo, ki so jo njeni zavezanci (s katerimi ima sklenjeno pogodbo) dali na trg v Republiki Sloveniji, po poročanju zavezancev in stranke z interesom ta znaša 59,00 ton. To poročilo je pripravil vodja embalažne sheme pri tožeči stranki na podlagi podatkov zavezancev glede na sklep o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2020. 75,91 ton pa predstavlja delež 21,34% celotne količine odpadne embalaže dane na trg v Republiki Sloveniji, te pa tožeča stranka ni zavezana prevzeti, saj prevzema le delež odpadne embalaže, ki jo dajo na trg njeni pogodbeni zavezanci.

11Tožeča stranka navaja, da je izpodbijana odločba neobrazložena v delu, v katerem bi morala svoje obveznosti pobiranja odpadne embalaže opravljati v nasprotju z veljavnim okoljevarstvenim dovoljenjem. V tej meri se odločbe ne da preizkusiti, kar je kršitev 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Tožeča stranka je namreč v izjasnitvi z dne 25. 10. 2021 in v pritožbi z dne 22. 11. 2021 izpostavila dejstvo, da na podlagi okoljevarstvenega dovoljenja v obsegu, kot ga je v pozivu na izjasnitev navedla tožena stranka, ni dolžna prevzemati večjih količin odpadkov in da bi navedeno pomenilo ravnanje v nasprotju z njenim okoljevarstvenim dovoljenjem. Tožena stranka se do teh navedb ni opredelila niti v odločbi prve stopnje niti v odločbi druge stopnje.

12Prav tako ji tožena stranka ni dala pravice do izjave, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Pozvana sicer je bila na izjasnitev, vendar ni prejela vse relevantne dokumentacije in zapisnika, ampak zgolj skop opis dejanskega stanja, zato se ni mogla ustrezno opredeliti in učinkovito uresničevati svoje pravice do izjave. V skladu s petim odstavkom 18. člena Uredbe bi morala tožena stranka pregledati vso dokumentacijo iz tega člena in sestaviti zapisnik ter ga posredovati tožeči stranki v izjasnitev, vendar tega ni storila.

13Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, saj tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava, ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, kršila pa je tudi pravila postopka, zato naj sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

14Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis.

15Sodišče je tožbo posredovalo stranki z interesom, vendar nanjo ni odgovorila.

16Tožba je utemeljena.

17Med strankama je sporno ali je tožeča stranka zavezana k prevzemu 23,12 ton ostale odpadne embalaže, ali pa je to količina, ki presega količino določeno v okoljevarstvenem dovoljenju in bi njen prevzem pomenil njegovo kršitev. Prav tako je sporno, ali je tožena stranka tožeči stranki kršila pravico do izjave, s tem, ko ji ni vročila zapisnika o inšpekcijskem nadzoru in celotne dokumentacije, glede katere je za tožečo stranko sporno ali jo je tožena stranka sploh preverila, ter ali je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena v delu, ki pojasnjuje temelj obveznosti prevzemanja odpadne embalaže, torej razmerje med ZVO-1 in okoljevarstvenim dovoljenjem tožeče stranke.

18Pri presoji izpodbijane odločbe sodišče izpodbijani akt preizkusi v mejah navedb oziroma razlogov, ki so navedeni v tožbi, ni pa vezano na tožbene razloge (prvi odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

19V obravnavani zadevi je tožena stranka dne 5. 10. 2021 opravila inšpekcijski nadzor pri izvajalcu občinske gospodarske službe - stranki z interesom v skladu s tretjim odstavkom 21. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, ki je določal obveznosti izvajalca javne službe (v obravnavanem primeru stranke z interesom). V primeru, če količina zbrane odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe predhodno skladišči v zbirnem centru, ali če količina odpadne embalaže, izločene iz mešanih komunalnih odpadkov, ki jo izvajalec javne službe skladišči v objektu za skladiščenje odpadne embalaže, presega 80 % količine odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe lahko hkrati predhodno skladišči glede na zmogljivost zbirnega centra ali hkrati skladišči glede na zmogljivost objekta za skladiščenje odpadne embalaže, mora o tem v treh delovnih dneh elektronsko obvestiti družbo za ravnanje z odpadno embalažo in pristojnega inšpektorja. To je stranka z interesom storila z dopisom po elektronski pošti z dne 14. 9. 2021, s katerim je tožeči stranki določila rok 3 delovnih dni, da prevzame svoj delež neprevzete odpadne embalaže.

20Dne 5. 10. 2021 je inšpektor pri stranki z interesom opravil nadzor, pri katerem je bil prisoten le predstavnik stranke z interesom. Na kraju je tožena stranka ugotovila, da pri stranki z interesom prevzema komunalno odpadno embalažo med drugim tudi tožeča stranka, da skladiščna kapaciteta presega 80% količine odpadne embalaže, ki jo izvajalec javne službe lahko hkrati predhodno skladišči in da tožeča stranka ni reagirala na poziv z dne 14. 9. 2021, ter da je ostalo 23,12 ton neprevzete odpadne embalaže. O nadzoru je bil sestavljen zapisnik št. 06182-2759/2021-8 z dne 5. 10. 2021.

21Dne 11. 10. 2021 je Inšpektorat Republike Slovenije na tožečo stranko naslovil poziv za izjavo na podlagi 4. odstavka 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) št. 06182-3010/2021-1, iz katerega izhaja, da mu je bil priložen zapisnik št. 06182-2759/2021-8 z dne 5. 10. 2021. Tožeča stranka je dne 25. 10. 2024 pisno odgovorila na vročen poziv. Tožeča stranka res ni sodelovala pri inšpekcijskem nadzoru, je pa prejela pisni poziv in zapisnik opravljenega nadzora, s tem ji je tožena stranka omogočila sodelovanje v postopku in pravico do izjave. Glede navedb tožeče stranke, da ji niso bili vročeni dokumenti na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, sodišče ugotavlja, da se tožena stranka v obrazložitvi sklicuje zgolj na mesečno poročilo o zbrani in oddani odpadni embalaži za mesec avgust 2021, to poročilo pa je že stranka z interesom posredovala tožeči stranki na podlagi petega odstavka 22. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži, ki določa, da mora izvajalec javne službe - v obravnavanem primeru stranka z interesom, najpozneje deseti dan tekočega koledarskega meseca elektronsko obvestiti družbo za ravnanje z odpadno embalažo - v obravnavanem primeru tožečo stranko in pristojnega inšpektorja o količinah zbrane odpadne embalaže.

22Glede pravilne uporabe materialnega prava sodišče ugotavlja, da se v obravnavanem primeru izpodbijana odločba nanaša na obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021. V tem obdobju je že veljal ZVO-1J (od dne 1. 1. 2021) ter Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ("stara") do 23. 4. 2021 in nato spremenjena Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ("nova"). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka za celotno obravnavano obdobje uporabila "novo" Uredbo, kar pa ni pravilno, saj je "nova" Uredba začela veljati šele dne 23. 4. 2021, relevantna vsebina pa se razlikuje od vsebine "stare" Uredbe.

2370. člen "nove" Uredbe določa, da Uredba začne veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu dne 8. 4. 2021, torej 23. 4. 2021. Veljavnost je določena za naprej, zato se za obdobje pred tem datumom "nova" Uredba ne sme uporabljati. Že 154. člen Ustave RS določa, da morajo predpisi biti objavljeni, preden začnejo veljati in da predpis začne veljati 15. dan po objavi v državnem uradnem listu ali uradnem glasilu lokalne skupnosti. 155. člen Ustave določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj ter da samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. V obravnavanem primeru "nove" Uredbe pa temu ni tako, saj je izrecno določeno, da začne veljati dne 23. 4. 2021 in od tega dne naprej jo upravni organi morajo uporabljati. V primeru, ko upravni organ obravnava obdobje, ki zajema tudi čas pred veljavnostjo "nove" Uredbe, mora obdobje razdeliti na obdobje (v obravnavanem primeru od 1. 1. 2021 do 23. 4. 2021), za katerega uporabi pravila "stare" Uredbe in na obdobje (od 23. 4. 2021 do 30. 9. 2021), za katerega uporabi določbe iz "nove" Uredbe.

24"Stara" Uredba (veljavna do dne 23. 4. 2021) je določala, da mora družba za ravnanje z odpadno embalažo prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno ne glede na morebitne stroške, ki nastanejo pri nadaljnji predelavi ali odstranjevanju prevzete odpadne embalaže (drugi odstavek 19. člena). Če ravnanje z odpadno embalažo zadeva več družb za ravnanje z odpadno embalažo (v obravnavanem primeru skupina DROE), ki je komunalni odpadek, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za tekoče koledarsko leto določi Vlada Republike Slovenije s sklepom. Prvi odstavek 26. člena je določal, da morajo t. i. proizvajalci odpadne embalaže (iz prvega odstavka 25. člena) skleniti pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo (kot je tožeča stranka), razen če sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže ob pogoju, da pridobijo potrdilo o vpisu v evidenco individualnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo, ki jo vodi Ministrstvo (27. člen) ali če njihova letna količina embalaže ne presega 15.000 kg (prvi odstavek 36. člena).

25Spremenjena "nova" Uredba od dne 23. 4. 2021 pa določa, da morajo izvajalci javne službe (stranka z interesom v obravnavanem primeru) družbi za ravnanje z odpadno embalažo (tožeča stranka v obravnavanem primeru) oddajati vso odpadno embalažo, ki je zbrana kot ločena frakcija ali kot izločena iz mešanih komunalnih odpadkov (prvi odstavek 21. člena). Družba za ravnanje z odpadno embalažo mora prevzeti vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe brezplačno ne glede na morebitne stroške, ki nastanejo pri nadaljnji predelavi ali odstranjevanju prevzete odpadne embalaže (drugi odstavek 22. člena). Uredba določa, da je sistem PRO¹, sistem zagotavljanja ravnanja z odpadno embalažo (29. člen). Proizvajalec, ki svoje obveznosti iz sistema PRO izpolnjuje skupaj z drugimi proizvajalci, mora z družbo za ravnanje z odpadno embalažo skleniti pogodbo. Proizvajalec embalaže pa lahko svoje obveznosti PRO izpolnjuje samostojno v okviru individualnega sistema ravnanja z odpadno embalažo, če je vpisan v uradno evidenco (prvi odstavek 32. člena). Prvi odstavek 40. člena določa, da mora družba za ravnanje z odpadno embalažo na celotnem območju Republike Slovenije zagotavljati predpisano ravnanje z vso odpadno embalažo, ki nastane na območju Republike Slovenije (ki nastane kot ločena frakcija ali kot izločena iz mešanih komunalnih odpadkov), razen za tisto odpadno embalažo, za katero zagotavljajo ravnanje proizvajalci, ki samostojno izpolnjujejo svoje obveznosti PRO. Ti namreč tudi skladiščijo in kasneje prevzamejo embalažo od izvajalca javne službe. Spremenjena Uredba je odpravila izjemo iz prvega odstavka 36. člena "stare" Uredbe, po "novi" Uredbi so v sistem PRO vstopili vsi, ki dajejo embalažo na trg, ne glede na količino embalaže.

26To pa pomeni, da bi izvajalci javne službe morali ločeno voditi/skladiščiti odpadke, ki jih bodo kasneje prevzeli tisti, ki samostojno izpolnjujejo svoje obveznosti PRO in so vpisani v uradno evidenco in ostale odpadke, ki ji prevzemajo člani skupine DROE. Uredbi sta tukaj različni, iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi tožena stranka to upoštevala za odpadke zbrane pred veljavnostjo "nove" Uredbe, saj za njih pravila "nove" Uredbe ne morejo veljati.

27V obravnavanem obdobju je veljal tudi Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev pandemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUZEOP), ki je v 100.a členu določal, da stroške ravnanja z odpadno embalažo - to je neprevzeto odpadno embalažo iz leta 2020, plača Republika Slovenija. Tudi upoštevanje tega materialnega predpisa ni razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

28Pri tem se tožeča stranka že od začetka postopka sklicuje na dne 11. 2. 2021 spremenjeno okoljevarstveno dovoljenje. Navaja, da do 11. 2. 2021 ni dolžna prevzeti % celotne odpadne embalaže, ampak samo % tiste odpadne embalaže od proizvajalcev, s katerimi ima sklenjeno pogodbo. Tožeča stranka ob tem pravilno navaja, da tožena stranka v odločbi prve in druge stopnje ni odgovorila na te navedbe in da v tem delu izpodbijana odločba ni obrazložena.

29Obstaja pa o tem vprašanju že sodna praksa², ki določa, da sprememba okoljevarstvenega dovoljenja ne vpliva na obveznost izpolnjevanja zakonskih obveznosti tožeče stranke. Od začetka veljavnosti novele ZVO-1J, torej zakon ureja obveznosti DROE, to je ravnanje z odpadki iz izdelkov PRO (20. člen ZVO-1). Z zakonsko ureditvijo mora biti skladno okoljevarstveno dovoljenje in to je pristojni organ za tožečo stranko naredil z zamudo dne 11. 2. 2021, kljub temu pa mora stranka ravnati najprej v skladu z zakonom, saj odločbe - okoljevarstveno dovoljenje (tudi če je napačno) ne more spremeniti/obiti zakonske ureditve.

30Glede navedb tožeče stranke, da ni dolžna prevzeti % celotne zbrane embalaže, ampak samo % tiste, ki jo pri stranki z interesom skladiščijo tisti, s katerimi ima sklenjene pogodbe, sodišče ugotavlja, da se v obravnavani zadevi postavlja predvsem vprašanje pravilne razlage in uporabe določbe dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po kateri morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, ki jo je po presoji sodišča, upoštevaje načelo lojalne razlage,³ treba razlagati v skladu z zahtevami Direktive o odpadkih. Sodna praksa je (vezano na pravila "stare" Uredbe) že zavzela stališče, da DROE ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost PRO.⁴ Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, to je povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a(1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe, ki od DROE zahtevata, da zagotavlja predpisano ravnanje tudi s tisto odpadno embalažo, za katero je bila po prvem odstavku 36. člena "stare" Uredbe določena izjema od zakonske obveznosti PRO (izjema zaradi majhnih količin embalaže), nista v skladu z zakonom in Direktivo o odpadkih, jih v tem obsegu ni mogoče uporabiti (exceptio illegalis), kar pomeni, da DROE ni mogoče naložiti, da od izvajalca gospodarske javne službe prevzame tudi to odpadno embalažo.

31Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja ali je tožena stranka pri določitvi količin odpadne embalaže za obdobje od 1. 1. 2021 do dne 23. 4. 2021 upoštevala pravila "stare" Uredbe glede izjeme, da lahko proizvajalci odpadne embalaže sami zagotovijo prevzemanje odpadne embalaže (če so vpisani v evidenco individualnih sistemov ravnanja za odpadno embalažo ali če njihova letna količina embalaže ne presega 15.000 kg) in pojasnila za kakšno odpadno embalažo gre, torej ali gre pri vseh zbranih količinah komunalne odpadne embalaže v tem obdobju za komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izvajanje obveznosti PRO. Za obdobje od 23. 4. 2021 do 31. 8. 2021 pa v izpodbijani odločbi ni razvidno upoštevanje pravil "nove" Uredbe, v smislu da so v sistem PRO vstopili vsi, ki dajejo na trg odpadno embalažo in da tisti, ki samostojno izpolnjujejo svoje obveznosti PRO prevzamejo "svojo" odpadno embalažo, kar se mora upoštevati pri ugotavljanju skupne količine odpadne embalaže v zbirnem centru oz. ali je to bilo upoštevano pri ugotavljanju ton neprevzete odpadne embalaže s strani tožeče stranke. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina embalaže zbrana v obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 8. 2021, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100.a člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 (ZIUZEOP) in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača Republika Slovenija.

32Glede na navedeno sodišče sodi, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene. To pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 2. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP ter hkrati ne daje zadostne podlage za zaključek, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

33Ker upravni organ izpodbijane odločne ni ustrezno obrazložil in ker ni pravilno uporabil materialnega prava, je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

34V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil upravnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni aktivno sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

35Odločitev o zahtevku tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik o povrnitvi stroškov).

36Ker tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena brez glavne obravnave, se ji v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

37Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 378. členom OZ).⁵

38Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

¹ Prvi in drugi odstavek 29. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži določata, da morajo proizvajalci izpolnjevati obveznosti PRO tako, da zagotavljajo takšno ravnanje z vso odpadno embalažo, ki nastane na območju Republike Slovenije, da se spodbujajo njeno recikliranje in drugi postopki predelave teh odpadkov. S tem v zvezi proizvajalci zagotavljajo prevzemanje odpadne embalaže od izvajalcev javne službe, prevzemanje odpadne embalaže neposredno od distributerjev in končnih uporabnikov ter predelavo in odstranjevanje prevzete odpadne embalaže, tako da so doseženi okoljski cilji predelave in recikliranja odpadne embalaže iz 25. člena te uredbe. Proizvajalci zagotavljajo tudi financiranje ravnanja z odpadno embalažo iz prejšnjega odstavka. Proizvajalec lahko pod pogoji iz te uredbe izpolnjuje svoje obveznosti iz prvega in drugega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: obveznosti PRO) samostojno ali skupaj z drugimi proizvajalci. (tretji odstavek 29. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži).
² Npr.: sodba Upravnega sodišča RS II U 312/2022-12 z dne 25. 4. 2024, točka 17.
³ Načelo lojalne razlage od sodišča terja, da določbo nacionalnega prava, ki ni v skladu s pravom EU, razlaga v skladu z namenom oziroma ciljem (torej je v duhu) evropskega predpisa.
⁴ UPRS opr. št. I U 260/2018 z dne 12. 7. 2018, 16. točka ter UPRS opr. št. I U 1522/2019 z dne 21. 11. 2019, 14. točka.
⁵ Enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).