VSM Sodba I Cp 494/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 466,55 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahteval prepoved vožnje in hoje preko njegove parcele ali kakršenkoli drug poseg v to parcelo s strani tožene stranke (v nadaljevanju toženke) ter plačilo 7.000,00 EUR za uporabo poti (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v celoti, slednji pa bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti izpodbijane sodbe.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče v celoti zmotno presodilo njegov odškodninski zahtevek, saj dnevno parkiranje znaša 2,74 EUR na uro, kar za 24 ur in 365 dni znese 1.000,00 EUR na leto oziroma v sedmih letih 7.000,00 EUR. Toženka je s podpisom notarskega zapisa vedela, da bo izgubila služnostno pravico, vendar si v tem času svoje poti ni uredila. Pridobila si je mnenje projektanta, ki pa ni ocenil, kako nevarna bi bila drugačna ureditev poti na lestvici od 1 do 10. Tožnik zahteva odškodnino, saj se toženka spreneveda, ko koristi njegovo pot skozi dvorišče. Večkrat jo je pozival, da si pot uredi, slednja je rešitev sicer iskala v letih med 2022 in 2023, vendar v celoti na škodo tožnika, same poti pa tudi nihče ne vzdržuje, njega se pa v predmetni zadevi ne upošteva.

3V odgovoru na pritožbo toženka odgovarja na navedbe pritožnika, se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi ugotovilo, da niso podani pogoji iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerem lahko lastnik oziroma domnevni lastnik, če ga kdo tretji protipravno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjenje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. V skladu z drugim odstavkom 99. člena SPZ ima lastnik, če je bila z vznemirjenjem povzročena škoda, pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ.

7Sodišče prve stopnje je glede na, med pravdnima strankama nesporna dejstva, da sta pravdni stranki lastnika sosednjih nepremičnin, da je imela toženka po notarskem zapisu SV 690/2005 z dne 24. 5. 2005 služnostno pravico hoje in vožnje za čas 10 let, ki je prenehala 24. 5. 2015, da toženka ves čas vozi po obstoječi dovozni poti preko tožnikove nepremičnine do svoje nepremičnine, ki jo je toženki ves čas dovoljeval tudi po izteku stvarne služnosti, prav tako sporno pot uporabljajo drugi sosedje, kar tožnika ne vznemirja, pravilno ugotavljalo, ali samo vznemirjanje toženke, ustreza pojmu vznemirjanja v skladu z 99. členom SPZ.

8Vznemirjenje mora biti protipravno, kar pomeni, da ta, ki vznemirja, do tega nima pravice¹. Poseg v lastninsko pravico mora biti dejanski in mora za lastnika predstavljati oviro pri izvrševanju lastninske pravice. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja, da vsako vznemirjanje še ne pomeni nujno protipravnega vznemirjanja, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Nenazadnje, je toženka tekom postopka vložila predlog za določitev nujne poti pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, kjer je bila izdana začasna odredba, ki je toženki dopuščala uporabo poti in s tem ne gre za protipravno vznemirjanje tožnika.

9Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o protipravnem vznemirjanju tožnikove lastninske pravice na njegovi nepremičnini. Pri tem je upoštevalo časovni in dinamični vidik razmerja med pravdnima strankama (brat in sestra), tožnik je toženki ves čas dovoljeval uporabo poti, tudi po 24. 5. 2015, prav tako ni izkazal oziroma zatrjeval, da toženkina vožnja pomeni dejansko oviro pri izvrševanju njegove lastninske pravice, nenazadnje pa ima toženka pravico uporabe poti na podlagi sklepa o začasni odredbi v postopku določitve nujne poti. Tožnik ni izkazal v čem uporaba poti toženke, vznemirjanja tožnikovo lastninsko pravico, glede na dejstvo, da ga uporaba s strani drugih sosedov ne vznemirja.

10Pravilno je sodišče prve stopnje na podlagi slednjega zavrnilo zahtevek tožnika glede plačila odškodnine, do katere je stranka upravičena, v kolikor gre za škodo povzročeno s protipravnim vznemirjanjem, saj je tožnik izrecno izjavil, da ne uveljavlja uporabnine, ampak odškodnino v skladu z drugim odstavkom 99. člena SPZ, ker mu toženka povzroča škodo, s tem, ko si po izteku služnostne pogodbe ni uredila drugega dostopa do svoje nepremičnine (slednja obveznost iz notarskega zapisa ne izhaja), pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena glede vseh predpostavk odškodninske odgovornosti za nastalo mu materialno oziroma nematerialno škodo. Sicer pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, glede na odsotnost protipravnosti, tožnik že iz tega razloga ni upravičen do odškodnine (24. do 28. točka obrazložitve), zato so povsem irelevantni njegovi izračuni glede višine parkirnine, do katere bi bil upravičen.

11Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Pritožnik je dolžan povrniti toženki stroške pritožbenega postopka, in sicer za odgovor na pritožbo 625 točk, 2 % materialne stroške in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 466,55 EUR, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe sodišča druge stopnje (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

¹ Sklep VSRS II Ips 52/2024 z dne 20. 11. 2024.