VSRS Sodba I Ips 42643/2023

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju II K 42643/2023 z dne 20. 12. 2023 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo kazen tri leta zapora in denarno kazen v višini sto dnevnih zneskov po 10 EUR, kar skupaj znese 1000,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prestan v priporu. Sodišču je obsojencu izreklo tudi stransko sankcijo izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Odločilo je, da se ga oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka in da se mu odvzamejo mobilni telefon, SIM kartici in osebni avtomobil. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo III Kp 42643/2023 z dne 3. 4. 2024 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse in da nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona, ker sodišče ni pravilno odmerilo kazni, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče pri izreku kazni kršilo načelo enakosti iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju in da sodišče obsojencu ne bi smelo odvzeti mobilnega telefona in osebnega vozila. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo oziroma mu izreče nižji zaporno in denarno kazen ter mu vrne zasežen mobilni telefon in osebno vozilo. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi iz vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da obrazložitev kazenske sankcije v izpodbijani pravnomočni sodbi ni sama s seboj v nasprotju, da kršitve določbe 14. člena Ustave v zvezi z izrekom kazenske sankcije ni mogoče preveriti, ker vložnik zahteve na navede relevantnih okoliščin posameznih zadev, na katere se sklicuje in da zahteva za varstvo zakonitosti na več mestih uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji se je v izjavi skliceval na trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da mora biti kazenska sankcija v podobnih primerih vsaj primerljiva in da je splošno znano dejstvo, da sodna praksa na tem področju ni enotna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da neenotno sodno prakso uskladi in obsojencu izrečeno kazen zniža.

B.

5Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je sodišče pri izreku kazni obsojencu kršilo načelo enakosti iz 14. člena Ustave v zvezi z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vložnik kršitev utemeljuje z navedbami, da izrečena kazen pomeni neenako obravnavanje obsojenca v primerjavi z ostalimi storilci kaznivih dejanj. V obrazložitvi zahteve navaja številne opravilne številke sodb različnih okrožnih sodišč, ki so obsojencem za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1 izrekla nižje zaporne kazni oziroma pogojne obsodbe. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je neutemeljeno stališče višjega sodišča, da se je pritožnik zgolj posplošeno skliceval na sodbe drugih sodišč. Poudarja, da navedene sodbe niso javno objavljene.

6Iz utrjene (ustavno) sodne presoje je razvidno, da enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil pomeni, da so ti organi, ko uporabljajo zakon v konkretnih zadevah, dolžni enake položaje obravnavati enako, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso opredeljene kot odločilne. Enaka pravila se morajo torej uporabljati za enaka dejanska stanja, za bistveno različna dejanska stanja pa se enaka pravila ne smejo uporabljati. Načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako obravnavanje, ob enakem dejanskem stanju pa ne sme priti do različnih odločitev.¹

7Načelo enakosti je treba upoštevati tudi pri odmeri kazni. To mora sodišče odmeriti v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.

8V obravnavanem primeru je sodišče obsojencu izreklo kazen tri leta zapora, denarno kazen in izgon tujca iz Republike Slovenije. Za obsojencu očitano kaznivo dejanje je predpisana kazen v razponu od treh do petnajstih let zapora in stranska denarna kazen, katere izrek je obligatoren. Izrečena kazen je tako odmerjena v mejah v zakonu predpisane kazni. V razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe² je razumno in podobno obrazložena. Odločbi o kazenski sankciji zato ni mogoče očitati arbitrarnosti.

9Prav tako sodišče ni kršilo načela enakosti pred zakonom, četudi bi držale trditve vložnika, da so sodišča nekaterim drugim obsojencem za istovrstno kaznivo dejanje izrekala nižje kazni. Načelo individualizacije pri izreku kazni namreč omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene okoliščine vsakega konkretnega primera posebej ob upoštevanju teže samega kaznivega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja, tako v korist, kot v breme storilca. Teh okoliščin posameznih konkretnih primerov, na katere se sklicuje zahteva, obsojenčev zagovornik ni pojasnil. Utemeljeno je zato stališče pritožbenega sodišča, da obsojenčev zagovornik že v pritožbi ni utemeljil okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so bile drugim obsojencem za istovrstno kaznivo dejanje izrečene drugačne, milejše kazenske sankcije.

10Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju, s katero vložnik nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče navedlo, da obteževalnih okoliščin ni našlo, nato pa je nadaljevalo, da je pri odmeri kazni upoštevalo okoliščine, v katerih je obsojenec izvršil kaznivo dejanje, način njegove izvršitve in koristoljubnost, ki ga je pri tem vodila. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče³, sodišče teh okoliščin ni upoštevalo kot obteževalnih, kar je nenazadnje razvidno že iz dejstva, da je obsojencu izreklo minimalno predpisano zaporno kazen za očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče je torej s temi navedbami zgolj opozorilo na težo kaznivega dejanja, ki jo je imel pred očmi že zakonodajalec, ko je zanj predpisal relativno visoko zaporno kazen.

11Obsojenčev zagovornik z obširnimi trditvami v zahtevi, da obsojenec ni izkoristil življenjske stiske tujcev, da sodišče ni upoštevalo številnih olajševalnih okoliščin (da se je znašel v težji življenjski situaciji, da mu je bil obljubljen zgolj manjši znesek plačila, ki ga ni nikoli prejel, da je star le 25 let, da je njegova zunajzakonska partnerka zaradi stresa splavila), da je napačna odločitev sodišča, da se obsojencu odvzameta mobilni telefon in osebno vozilo in da se sodišče ne more "nekritično opreti na obsojenčeve navedbe o lastništvu vozila", ne uveljavlja kršitev zakona, vezanih na izrek kazenske sankcije oziroma zakonitost odločitve o odvzemu predmetov, temveč z nasprotju z zakonom uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

12Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je v pretežni meri vložena iz nedovoljenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

13Ker je obsojenec po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve in premoženja, ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

14Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-333/96 z dne 1. 7. 1999 in sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 46367/2010 z dne 20. 12. 2012 in I Ips 105/2009 z dne 11. 6. 2009.
² 5. - 8. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča, 1. - 4. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.
³ 5. točka razlogov sodbe.