VSC Sodba Cpg 29/2025

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 653,31 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, (I.) da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 34.809,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2016 dalje do plačila in (II.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka, o višini stroškov pa bo odločeno po pravnomočnosti izdane sodbe.

2Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo zneska 34.809,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), oziroma na podlagi neupravičene obogatitve, ker je bila v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, v zadevi I Pg 464/2017, v zvezi z Cpg 83/2020, izdana sodba s katero je bilo ugotovljeno, da je nična Krovna pogodba o poslovnem sodelovanju na področju kadrovskega inženiringa z dne 1.8.2014 (v nadaljevanju Krovna pogodba), sklenjena med tožečo in toženo stranko, na podlagi določb bivšega 38. a člena ZGD-1. Zaradi ugotovljene ničnosti tožeča stranka uveljavlja kondikcijski zahtevek za povrnitev tega, kar je bilo izpolnjeno, saj je A. A. v navedenem obdobju¹ opravljal storitve le za toženo stranko in je tožena stranka tista, ki mora pridobljeno korist vrniti. Prvostopno sodišče je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je A. A. opravljal storitve tako za tožečo kot tudi za toženo stranko po dveh Pogodbah o mednarodnem svetovanju (v prilogi B4 in B5), sklenjenih s tožečo in toženo stranko, opravljene storitve pa sta tožeča stranka in tožena stranka po obeh pogodbah tudi plačali. Zato tožena stranka ni dolžna plačati storitev, ki jih je A. A. opravljal za tožečo stranko in jih je slednja na podlagi pogodbe (v prilogi B4) tudi dejansko plačala.

3Zoper prvostopno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ugodi zahtevku tožeče stranke v celoti, podrejeno pa razveljavi sodbo in vrne prvostopnemu sodišče v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožnica glede obdobja opravljanja storitev očita prvostopnemu sodišču, da je v 12. točki obrazložitve napačno ugotovilo dejansko stanje in ni upoštevalo, da je pritožnica uveljavljala kot obdobje opravljanja storitev obdobje od 1.8.2014 do 1.8. 2015. Pojasnjuje, da je do zmede prišlo, ker je tožeča stranka sprva v tožbi navajala obdobje opravljanja storitev od 1.1.2016 do 31.12.2016, nato pa korigirala, da je s predmetnim računom štev. 16-390-000127, v višini 34.809,04 EUR, zaračunala opravljeno delo po Krovni pogodbi za obdobje od 1.8.2014 do 1.8.2015, kar naj bi dokazovali tudi predloženi dokazi.

Nadalje izpostavlja, da je sodišče v 13. točki obrazložitve zmotno navedlo, da je sporno v tem postopku ali je storitve poslovodenja A. A. opravljal za tožečo stranko, hkrati pa sodišče ugotavlja, da sta tožeča in tožena stranka plačevali za njegove storitve od 1.8.2014 do 1.8.2015. Takrat A. A. ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke in v tem obdobju ni mogoče govoriti o storitvah poslovodenja.

Očita, da sodišče ni sledilo izpovedbi priče C. C., da A. A. ni delal za tožečo stranko in je napačno ugotovilo, da je opravljal storitve poslovodenja od avgusta 2014 do avgusta 2015, kar ne drži. Dopis A. A. z dne 19.12.2016 zgolj pojasnjuje, da je A. A. oz. družba B. prejela plačilo za opravljeno delo in ga ni dolžna vrniti. Kako so družbe uredile medsebojna plačila, je stvar njihovih notranjih razmerij. V dopisu ne pojasni za katero družbo je opravljal storitve. Zakaj je bila pogodba sklenjena je tožeča stranka pojasnila in zgolj izjava z dne 19.12.2016 ne more omajati verodostojne izpovedbe C. C. Dopis ne zadeva vprašanja za katero družbo so bile storitve opravljene.

Pritožnica uveljavlja kršitev 14. točke, drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je pojasnila zakaj sta bili sklenjeni dve pogodbi, ena preko tožene stranke in druga preko tožeče stranke. Sodišče je celo zapisalo, da obe pogodbi potrjujeta izpoved zakonitega zastopnika tožeče stranke, da so se lastniki dogovorili, da vsi, ki imajo več kot 3000,00 EUR zahtevek, se plačujejo preko svetovalnih pogodb in potrdi, da je bilo tako tudi z A. A. S tem pa prihaja sodišče samo s sabo v nasprotje glede odločilnih dejstev, kar predstavlja očitano bistveno kršitev določb ZPP.

Izpostavlja, da je sodišče slepo sledilo izpovedbi priče Č. Č., da prav išče razloge, da lahko zavrne zahtevek tožeče stranke, čeprav preko načela iz 7. člena ZPP, preko očitno prirejenih izpovedb v korist tožene stranke, kar je ista sodnica storila še s hujšimi kršitvami (lažna navedba, da je bila listina vložena prepozno v postopku I Pg 484/2022).

Navaja, da gre za neverodostojno pričo, ki izpoveduje v korist tožene stranke, ko bi morala odgovoriti z neugodnimi informacijami za toženo stranko, se ne spomni, čeprav se hkrati spomni časovno starejših dogodkov. Zelo selektivno se spomni podrobnosti, kar tožeča stranka dojema kot pristransko in neverodostojno pričo. Ne spomni se za kakšen znesek je A. A. izdajal račune, spomni pa se, da je delal za tožečo stranko, kar kaže, da je pripravljena s strani tožene stranke na zaslišanje. Na podlagi izpovedi navedene priče, je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, da je A. A. delal za tožečo stranko. Da je delal na strelišču, niti ni neskladno s trditvami tožeče stranke, da ni delal za tožečo stranko, sklicujoč se na izjavo z dne 7.10.2019. Četudi bi delal v korist tožeče stranke za skupno pet dni, ni zaslužil 2000,00 EUR v obdobju dvanajstih mesecev. Neživljenjsko je, da se priča ni spomnila zakaj bi tožeča stranka izstavila račun toženi stranki, če se je pred tem spomnila, da je družba B. izstavljala račune tožeči stranki, kar vse kaže na vrzeli v pričanju in ji sodišče ne bi smelo nakloniti vere.

Izpostavlja, da je z izjavo z dne 7.10.2019 A. A. izrecno potrdil, da ni delal za tožečo stranko in je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče izjave z dne 5.3.2019 ne bi smelo uporabiti, oziroma upoštevati, ker ni bila predlagana s strani pravdnih strank. S sklicevanjem nanjo je kršilo 7. člen ZPP, ki predstavlja eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka. Sicer pa navedena izjava v ničemer ne nasprotuje navedbam tožeče stranke, kar dokazuje zaključek v sodbi I Pg 464/2020, pod točko 20, da A. A. za tožečo stranko ni opravljal nobenih storitev. Ni relevantno kaj dejansko piše v tej izjavi. Ne drži pa, da je tožeča stranka ni vložila v spis, ker ji to ne bi bilo v korist, saj ne vsebuje konkretnih dejstev, ki bi bila v nasprotju s trditvami tožeče stranke. Sodišče zmotno bere izjavo z dne 7.10.2019 in napravi zaključke, ki so v nasprotju z zaključki iz I Pg 464/2017.

Petnajsta točka obrazložitve je posledica prejšnjih napačnih ugotovitev, saj tožena stranka vseh storitev, ki jih je zanjo opravil A. A. ni plačala. Dva tisoč EUR mesečno v obdobju od avgusta 2014 do avgusta 2015, je plačevala tožeča stranka. Izpostavlja, da sodišče ne obrazloži zakaj meni, da prepis zaslišanja izpovedbe A. A. iz X Kpr 3099/2017 ne dokazuje, da A. A. ni opravljal storitev za tožečo stranko. Opozarja še, da iz nobene njegove izjave ne izhaja, da bi delal za tožečo stranko.

Pritožba očita prvostopnemu sodišču tudi kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč predlagala zaslišanje priče A. A. v tem postopku, vendar sodišče navedenega dokaznega predloga ni niti zavrnilo, ne izvedlo. Zaradi pomanjkanja zavrnitve dokaznega predloga in obrazložitve, oziroma zaradi odsotnosti obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga, sta kršeni pravica stranke do izjavljanja in pravica do pritožbe. Sodišče bi moralo pričo povprašati o relevantnih dejstvih, česar pa ni storilo. Išče pot kako bi zavrnilo zahtevek tožeče stranke in napačno interpretira predlagane dokaze. Z opustitvijo zaslišanje predlagane priče, je sodišče tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Kršilo je pravico do izjave in pravico do kontradiktornega postopka, saj mora vsaka stranka imeti možnost, da pričam postavlja vprašanja, s čimer se prepriča sodišče o verodostojnosti določene priče. Tožeči stranki, je bila ta možnost, z opustitvijo neposrednega zaslišanja, odvzeta. Stranka lahko svoje interese učinkovito varuje le, če se lahko izjavi o rezultatih dokazovanja (VSL II Cp 1311/2002, VSC Cp 444/2018). Sklicuje se na možnost izvedbe zaslišanja preko video konference. Ker sodišče ni izvedlo dokaza, je bila kršena pravica do poštenega sojenja, določena v 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije.

Očita tudi kršitev pravice do pritožbe, ker sodišče v 17. točki obrazložitve ni obrazložilo, čemu ne more slediti, še manj pa zakaj "temu" ne more slediti. V nadaljevanju pritožnica navede, da je povsem jasno obrazložila za katero obdobje dela vtožuje navedeni znesek, zakaj je prišlo do napake, pa je dokazno podkrepila, kar bi moralo sodišče upoštevati.

Pritožnica očita tudi, da je sodišče v 19. točki obrazložitve napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da neupravičena obogatitev ne pride v upoštev, ker je A. A. plačilo za opravljene storitve prejel na podlagi Pogodbe International consulting contract z dne 1.8.2014 (v prevodu Pogodbe o mednarodnem svetovanju), saj sodišče ne navede katero pogodbo ima v mislih, v nadaljevanju pa pritožnica sama ugotavlja, da gre za pogodbo med tožečo stranko in družbo B. glede na oznako B4, da je družba B. prejela plačilo 2.000,00 EUR, ne A. A., da je potrebno navedeno pogodbo brati skupaj z isto pogodbo med toženo stranko in družbo B. ter nično Krovno pogodbo, saj sta imeli obe pravdni stranki sklenjeni svetovalni pogodbi z družbo B., s krovno pogodbo pa je bilo urejeno njuno medsebojno razmerje, da mora tožena stranka povrniti tožeči 2.000,00 EUR mesečno, ker družba B. ni opravljala storitev za tožečo strank, temveč zgolj za toženo stranko. Očita, da sodišče zamenjuje pojme A. A. in B. ter zmotno uporabi materialno pravo, ker selektivno povzema zgolj Pogodbo med tožečo stranko in B., ko pravi, da je A. A. prejel plačilo na podlagi te pogodbe. Tožeča stranka niti ne zanika, da je plačilo prejela družba B. od tožeče stranke na podlagi te pogodbe. Vendar je potrebno to pogodbo obravnavati v kontekstu celotnega razmerja med vpletenimi subjekti in ugotoviti, da je bila navedena pogodba sklenjena zgolj zaradi potreb po formalizaciji plačil s strani tožeče stranke, saj je bila tožena stranka izključni prejemnik storitev. Sodišče samo v 14. točki ugotovi, da je pogodba med tožečo stranko in družbo B. priloga nične pogodbe, kar tudi kaže, da je potrebno navedene posle obravnavati skupno.

4Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo, ki ga je podala po pooblaščencu, predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev prvostopne sodbe in priglasila je pritožbene stroške.

Izpostavlja, da so pravilni zaključki prvostopnega sodišča v 19. točki obrazložitve, da so povsem nerelevantni pritožbeni očitki za katero obdobje pritožnica uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, saj slednja ne pride v upoštev iz pojasnjenih razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče je pravilno obrazložilo v 17. točki izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka najprej uveljavljala plačilo za A. A. za leto 2016, šele v zadnji pripravljalni vlogi pa za obdobje od avgusta 2014 do avgusta 2015. Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede neverodostojnosti priče Č. Č., saj je izpovedala objektivno in prepričljivo, njeno izpovedbo potrjuje listinska dokumentacija, ki je bila predložena. Če se ne spomni vseh dogodkov, je povsem razumljivo. Neutemeljeni so očitki v IV. točki pritožbe, da je kršilo pravico do izjave tožene stranke, ko ni zavrnilo dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. Upoštevalo je pisno izjavo priče, tožeča stranka pa je na naroku 11.9.2024 izrecno izjavila, da ne vztraja pri njegovem dodatnem zaslišanju.

Pojasnjuje, da je tožena stranka vse storitve, ki jih je zanjo opravil A. A. plačala na podlagi Pogodbe o mednarodnem svetovanju z dne 1.8.2014, sklenjene med toženo stranko in B. in ni dolžna plačati storitev, ki jih je A. A. opravljal za tožečo stranko, kar je v dopisu z dne 19.12.2016 nedvomno potrdil. Tožena stranka je izpostavila, da je storitve poslovodenja za toženo stranko opravljal na podlagi pogodbe z naslovom International consulting contract z dne 1.8.2014, sklenjene med toženo stranko in B. Storitve na podlagi slednje je tožena stranka tudi plačala. Zato storitev poslovodenja tožene stranke A. A. vsekakor ni opravljal na podlagi pogodbe z istim naslovom kot je bila sklenjena med tožečo stranko in družbo B. kot pravilno ugotavlja sodišče v 14. točki obrazložitve. To je povsem jasno razvidno tudi iz pogodbe, kjer se je A. A. jasno zavezal, da bo storitve opravljal in jih tudi je za tožečo stranko. Tožena stranka mora sama kriti stroške storitev, ki so bile opravljene zanjo in so neutemeljeni pritožbeni očitki iz III. točke obrazložitve pritožbe.

Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki iz VI. točke pritožbe, saj je prvostopno sodišče povsem pravilno in prepričljivo obrazložilo zakaj neupravičena obogatitev ne pride v upoštev. Tožena stranka poudarja, da od tožeče stranke ni prejela nikakršne koristi, ki jo slednja vtožuje v tem postopku.

5Pritožba ni utemeljena.

6Predmet pritožbenega preizkusa je sodba sodišča prve stopnje v celoti (350./I člen ZPP).

7Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek glede napačno ugotovljenega dejanskega v 12. točki obrazložitve, saj je prvostopno sodišče v tej točki obrazložitve presojalo zastaranje terjatve na podlagi neupravičene obogatitve in ugotovilo, da vtoževana terjatev tožeče stranke na podlagi neupravičene obogatitve, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ), še ni zastarala². Napačen zapis obdobja v tej točki je zgolj posledica navedb tožeče stranke, ki je najprej v tožbi zatrjevala, da je s predloženim računom št. 16-390-000127, v višini 34.809,04 EUR, zaračunala opravljeno delo v obdobju od 1.1.2016 do 31.12.2016, nato pa v zadnji pripravljalni vlogi svoje navedbe spremenila v smeri, da zaračunava opravljeno delo v obdobju od 1.8.2014 do 1.8.2015. Pritožnica je torej zmedo glede časa opravljanja storitev zakrivila sama s svojimi nekonsistentnimi navedbami in so očitki sodišču že iz tega razloga neutemeljeni. Poleg tega navedeno ni vplivalo na presojo ugovora zastaranja o katerem je prvostopno sodišče odločalo v tej točki in so pritožbeni očitki v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljeni in tudi nerelevantni glede na pravilen zaključek sodišča, da je zahtevek tožeče stranke na podlagi neupravičene obogatitve neutemeljen. Tako se pokaže kot povsem nepomembno za katero obdobje je tožeča stranka uveljavljala zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, saj slednja iz razlogov, ki so pravilno pojasnjeni v prvostopni sodbi v konkretnem primeru ne pride v upoštev.

9Pritožnica povsem neutemeljeno in zavajajoče očita prvostopnemu sodišču, da so navedbe v 13. točki obrazložitve same s seboj v nasprotju. Očitana kršitev 14. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP, se sodišču ni pripetila, saj nobenega očitanega nasprotja ni. Prvostopno sodišče je v 13. točki ugotovilo kot nesporno, da je A. A. storitve za toženo stranko opravljal vse od avgusta 2014 dalje, pri čemer je bil v času od 7.12.2015 do vključno 25.4.2017 v sodnem registru vpisan tudi kot zakoniti zastopnik tožene stranke. V obdobju od 1.8.2014 do 1.8.2015 (oz. do konca leta 2015, ko je postal zakoniti zastopnik tožene stranke), je A. A. plačevala delno tožeča stranka in delno tožena stranka. Kot sporno v tem postopku je prvostopno sodišče glede na trditve pravdnih strank, opredelilo, ali je storitve (med katere po navedbah pravdnih strank spada tudi poslovodenje),³ A. A. opravljal tudi za tožečo stranko, saj slednja trdi, da ne in da je plačilo v znesku 2.000,00 EUR na mesec tožeča plačevala za storitve, ki so bile opravljene za toženo stranko. Tožena stranka pa je ugovarjala, da je imenovani vse storitve, ki jih je opravil zanjo plačala na podlagi pogodbe International Consulting contract z dne 1.8.2014 (v prevodu Pogodba o mednarodnem svetovanju z dne 1.8.2014 - B5), sklenjene med toženo stranko in družbo B. (skrajšano B.), ki jo je zastopal direktor A. A. V ugotovitvah in opredelitvah prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče ni našlo nobenega nasprotja in se očitana kršitev, sodišču prve stopnje ni pripetila.

10Za pritožbo niso sporne ugotovitve prvostopnega sodišča, (-) da je Krovna pogodba z dne 1.8.20014, ki sta jo sklenili pravdni stranki nična, (-) da sta obstajali dve svetovalni pogodbi in sicer Pogodba o mednarodnem svetovanju z dne 1.8.2014 sklenjena med tožečo stranko in družbo B. (v prilogi B4), (-) da iz pogodbe izhaja, da je storitve po tej pogodbi opravljal A. A. za ceno 2.000 EUR mesečno in da je bila sklenjena za eno leto, (-) da je bila prav tako med toženo stranko in B. dne 1.8.2014 sklenjena Pogodba o mednarodnem svetovanju (v prilogi B5) in da je storitve po tej pogodbi za toženo stranko opravljal prav tako A. A., za ceno 3.000,00 EUR mesečno, pogodba pa je bila prav tako sklenjena za eno leto.

11Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka v 14. in 15. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da so se opravljene storitve A. A. plačevale po obeh navedenih Pogodbah o mednarodnem svetovanju z dne 1.8.2014 (v prilogi B4 in B5), saj je slednji opravljal storitve tako za tožečo kot tudi za to toženo stranko po obeh navedenih pogodbah in sta jih plačevali tako tožeča kot tudi tožena stranka. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je v skladu z 8. členom ZPP in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka je vse storitve, ki jih je A. A. opravil zanjo, plačala na podlagi Pogodbe o mednarodnem svetovanju z dne 1.8.2014 (v prilogi B5) in ni dolžna plačati storitev, ki jih je A. A. opravil za tožečo stranko na podlagi Pogodbe o mednarodnem svetovanju z dne 1.8.2014 (v prilogi B4) in jih je slednja tudi plačala. Pritožba ne more uspeti z lastno, enostransko in parcialno dokazno oceno izpovedi priče C. C., da A. A. ni delal za tožečo stranko, niti z lastno, parcialno dokazno oceno dopisa z dne 19.12.2016, niti z lastno dokazno oceno priče Č. Č., ki pritožbenega sodišča ne prepriča. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče izpovedi C. C. ni mogoče slediti, saj iz dopisa A. A. z dne 19.12.2016 (v prilogi B11) izhaja, da se pogodba v prilogi B4 sklenjena med tožečo stranko in B., ni nanašala na toženo stranko in je A. A. opravljal delo svetovalca po navedeni pogodbi za tožečo stranko. Naloge po pogodbi so se izvajale v sodelovanju z D. D. in E. E. na dnevni bazi. Da je A. A. delal tudi za tožečo stranko, je potrdila tudi zaslišana priča Č. Č., ki je opravljala finančno računovodske storitve za vpletene družbe, tudi za tožečo stranko. A. A. je torej po Pogodbi o mednarodnem svetovanju (v prilogi B4) sklenjeni med tožečo stranko in družbo B., opravljal storitve za tožečo stranko in je na podlagi te pogodbe storitve tožeča stranka tudi plačevala, kar dokazujejo vsa predložena plačila tožeče stranke, ki se navezujejo na obdobje od 1.8.2014 do 1.8.2015. Pritožbene navedbe, da naj bi A. A. opravljal storitve zgolj za toženo stranko in da naj bi tožeča stranka delno financirala toženo stranko, se ob pravilni dokazni oceni prvostopnega sodišča, pokažejo za neresnične in neutemeljene.

12Pritožba tudi ne more uspeti z zavajajočimi navedbami o napačnih zaključkih prvostopnega sodišča sklicujoč se na dejstvo, da je bil A. A. vpisan v sodni register kot zakoniti zastopnik tožene stranke le od 7.12.2015 do vključno 25.4.2017. Že iz samih navedb tožeče stranke izhaja, da je tako tožeča stranka (kot tudi tožena stranka) glede opravljanja storitev (po Krovni pogodbi in Pogodbah o mednarodnem svetovanju), uporabljala tudi izraz poslovodenje in je sodišče takšen izraz uporabilo za opravljanje storitev, izhajajoč iz navedb pravdnih strank. Navedeno potrjuje tudi pritožnica sama, ko v nadaljevanju pritožbe navaja, da je A. A. preko družbe B. za toženo stranko opravljal storitve za 3.000,00 EUR na mesec, kot sicer ugotavlja tudi sodišče, le da te napačno imenuje poslovodenje.⁴

13Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 14. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP, da naj bi prišlo samo s sabo v nasprotje, ko je ugotovilo, da je A. A. dobil 3.000,00 EUR plačila preko tožene in 2.000,00 EUR plačila preko tožeče stranke. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo odločilna dejstva, razlogi so med seboj skladni in jih je mogoče preizkusiti. Ugotovilo je, da je A. A.opravljal storitve po dveh sklenjenih Pogodbah o mednarodnem svetovanju (B4 in B5), tako s tožečo kot tudi s toženo stranko, kot je že bilo pojasnjeno. Po obeh pogodbah je za opravljeno delo prejemal tudi plačilo od obeh pogodbenih strank v dogovorjeni višini (14. in 15. točka obrazložitve). V tem smislu, je sodišče sledilo tudi izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke v delu, ki gornje ugotovitve glede obstoja dveh pogodb in plačil tožeče in tožene stranke tudi potrjuje. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, se prvostopnemu sodišču ni pripetila.

14Glede očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (339/I člena ZPP), da naj bi ista sodnica v drugem postopku I Pg 484/2022 lažno navedla, da je določena listina vložena prepozno, so tovrstni očitki nerelevantni za odločitev v tem postopku, saj se nanašajo na drug postopek.

15Pritožbeni očitki, da je prvostopno sodišče kršilo 7. člen ZPP z upoštevanjem prirejenih izpovedb v korist tožene stranke, sklicujoč se na izpoved priče Č. Č., v kolikor očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka (339/I člen ZPP), se sodišču prve stopnje ni pripetila. Dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je v skladu z 8. členom ZPP, sprejema tudi pritožbeno sodišče.

16Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je prvostopno sodišče slepo sledilo izpovedi priče Č. Č., saj je njeno izpoved dokazno ocenilo v povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi (v skladu z 8. členom ZPP). Njena izpoved je bila skladna z ostalimi izvedenimi dokazi (zlasti listinskimi) in je dokazna ocena, da gre za verodostojno pričo, pravilna. Če se priča določenih stvari ne spomni, kar je povsem običajno, to še ne pomeni, da gre za pristransko in neverodostojno pričo. Izpoved priče se ne more ocenjevati na podlagi tega, kar bi po pritožbenih navedbah, priča morala izpovedati in česa bi se morala spomniti. Pritožnica je tekom postopka imela možnost pričo povprašati o vseh sedaj pritožbeno izpostavljenih dilemah, ki se ji porajajo. Če tega ni storila, s tovrstnimi navedbami v pritožbi ne more uspeti. Prav tako tudi ne z domnevami, da bi priča nekaj lahko vedela in na podlagi tega graditi pritožbeno dokazno oceno, kaj je priča vedela, oziroma bi morala vedeti. Tovrstne pritožbene navedbe so povsem nekonsistentne in neutemeljene tudi v delu, ko po eni strani očita, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje na podlagi izpovedi navedene priče, da je A. A. delal tudi za tožečo stranko, po drugi strani pa sama dopušča možnost, da je delal tudi v korist tožeče stranke.⁵ Gre za povsem neutemeljene pritožbene navedbe, ki jim pritožbeno sodišče ne more slediti, saj ne omajejo prepričljive dokazne ocene prvostopnega sodišča, da je A. A. opravljal storitve po obeh sklenjenih Pogodbah o mednarodnem svetovanju (B4 in B5), tako s tožečo kot tudi s toženo stranko, kar je že bilo pojasnjeno, po obeh pogodbah je za opravljeno delo prejemal tudi plačilo od obeh pogodbenih strank v dogovorjeni višini (14. in 15. točka obrazložitve). Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

17Pritožba s selektivnim sklicevanjem zgolj na izjavo z dne 7.10.2019 ne more uspeti z navedbami, da A. A. ni delal za tožečo stranko. Gre za enostransko, selektivno dokazno oceno pritožnice, ki ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Prvostopno sodišče je namreč v skladu z 8. členom ZPP pravilno presojalo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter na podlagi tako celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je A. A. opravljal storitve po obeh sklenjenih Pogodbah o mednarodnem svetovanju (B4 in B5) tako s tožečo kot tudi s toženo stranko, kar je že bilo pojasnjeno, po obeh pogodbah je za opravljeno delo prejel tudi plačilo od obeh pogodbenih strank v dogovorjeni višini (14. in 15. točka obrazložitve). Dejansko stanje je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo.

18Pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče s sklicevanjem na izjavo z dne 5.3.2019 kršilo 7. člen ZPP, ker nobena od strank ni podala takšnega dokaznega predloga, s katerim pritožba sicer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ni utemeljen. Pritožnica namreč ne pojasni na kakšen način bi očitana bistvena kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodne odločbe. Podaja zgolj lastno dokazno oceno izjave z dne 5.3.2019, ki po pritožbenih navedbah ne nasprotuje navedbam tožeče stranke, opirajoč se na točko 20 sodbe I Pg 464/2017, da A. A. za tožečo stranko ni opravljal nobenih storitev. Enostranski, lastni dokazni oceni pritožnice, pritožbeno sodišče iz že večkrat pojasnjenih razlogov v tej sodbi, ne more slediti. Pritožbene navedbe zakaj tožeča stranka v spis ni vložila navedene izjave z dne 5.3.2019 in kaj v tej izjavi piše, so nerelevantne ob dejstvu, da tega dokaznega predloga nobena stranka ni podala.

19Pritožnica prav tako neutemeljeno očita, da prvostopno sodišče ni dokazno ocenilo zapisnika o A. A. izpovedbi v postopku, opr. št. X Kpr 3099/2017, kar ne drži (glej 16. točko obrazložitve). Prvostopno sodišče je pojasnilo, da iz navedenega zapisnika ne izhaja, da A. A. ni delal za tožečo stranko, kar povsem zadošča. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je v skladu z 8. členom ZPP in jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

20Glede dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. je prvostopno sodišče v 9. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da je upoštevalo pisno izjavo navedene priče v prilogi A12, ki jo je ta podala v pravdnem postopku I Pg 464/2017, v ta spis pa jo je predložila tožeča stranka. Tožeča stranka je na naroku dne 11.9.2024 izrecno izjavila, da ne vztraja pri zaslišanju navedene priče, kar je razvidno tudi iz zapisnika z naroka z dne 11.9.2024. Šesti odstavek 236.a člena ZPP izrecno določa, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti le, če to zahteva katera od strank. Ker tožeča stranka zaslišanja izrecno ni zahtevala, temveč se je strinjala, da se upošteva le pisna izjava priče, sodišču priče ni bilo potrebno zaslišati. S tem sodišče ni kršilo 8. točke iz drugega odstavka 339. člena ZPP kot zmotno zatrjuje pritožnica, saj je postopalo v skladu z določbami ZPP. Tožeča stranka namreč zaslišanja priče, kljub pozivu sodnice na naroku 11.9.2024, ni zahtevala, ampak se je zadovoljila s pisno izjavo. Kot neutemeljen se tako pokaže tudi pritožbeni očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi pomanjkanja obrazložitve o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče, saj sodišče dokaznega predloga za zaslišanje priče ni zavrnilo, temveč je dokaz izvedlo v skladu z določili ZPP in tudi ustrezno obrazložilo, kot že pojasnjeno. Očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se prvostopnemu sodišču ni pripetila, saj sodba razloge ima, ti so razumljivi in skladni, ter jih je mogoče preizkusiti.

21Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na pravico do neposrednega zaslišanja, saj neposrednega zaslišanja predlagane priče ni zahtevala, kot že pojasnjeno. Nobena pravica toženi stranki ni bila kršena. Niti ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Nerelevantno je nadaljnje pritožbeno sklicevanje na izvedbo zaslišanja preko videokonference, če ga tožeča stranka ni zahtevala. Sodišče je izvedlo predlagan dokaz v skladu z določili ZPP in ne gre za očitane kršitve iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije.

22Neutemeljeno pritožnica uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do pritožbe, ker sodišče v 17. točki obrazložitve navede, da ne more slediti "temu". Nato pa pritožnica sama v pritožbi navede, da je jasno obrazložila za katero obdobje vtožuje znesek, kar bi moralo sodišče upoštevati. Navedeno torej pomeni, da je obrazložitev sodbe jasna in razumljiva, saj je pritožnica razumela kaj želi sodišče povedati, le z razlogi sodišča se ne strinja. Sodba prvostopnega sodišča razloge torej ima, ti so med seboj skladni in jih je mogoče preizkusiti. Očitana kršitev se prvostopnemu sodišču ni pripetila. Da je obdobje opravljenega dela nerelevantno, saj je prvostopno sodišče utemeljeno in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, pa je že bilo pojasnjeno. Glede na navedeno tudi pravica do pritožbe tožeči stranki ni bila kršena, saj je bila pritožba obravnavana pred pritožbenim sodiščem.

23Prvostopno sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ugotovilo, da zahtevek tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve v konkretnem primeru ni utemeljen. Z gotovostjo je namreč ugotovilo, da je A. A. po Pogodbi o mednarodnem svetovanju z dne 1.8.2014 (v prilogi B4) delal oz. opravljal storitve tudi za tožečo stranko in je na podlagi te pogodbe tožeča stranka tudi plačevala njegove storitve. Pritožnica torej ni uspela z navedbami, da je bila tožena stranka izključni prejemnik storitev oziroma, da je sklenitev navedene pogodbe (v prilogi B4) potrebna zgolj zaradi formalizacije plačil, saj dokazni postopek tega ni potrdil, kot je že bilo pojasnjeno. Prav tako ničnost pogodbe med tožečo stranko in družbo B. (v prilogi B4) ni bila nikoli zatrjevana, še manj pa ugotovljena in so tovrstne pritožbene navedbe, ki so sicer tudi pritožbene novote (337. člen ZPP), tako neutemeljene, kot tudi pritožbeno neupoštevne, saj pritožnica ne pojasni zakaj jih ni mogla pravočasno navajati pred sodiščem prve stopnje. Tako tožena stranka v nobenem primeru ni dolžna plačati storitev, ki jih je A. A. opravljal za tožečo stranko, saj je slednji dobil plačane na podlagi pravnega temelja pogodbe v prilogi B4 in neupravičena obogatitev ne pride v upoštev, kot je povsem pravilno pojasnilo prvostopno sodišče in pravilno uporabilo materialno pravo. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

24Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa toženi stranki povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo.

26Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo za odgovor na pritožbo priglašenih 875 točk po tarifi številka 22/1 Odvetniške tarife ter 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR, z 22% DDV, skupaj znaša 653,31 EUR.

27Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 653,31 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.

¹ V tožbi navaja najprej v obdobju od 1.1.2016 do 31.12.2016, šele v kasnejših vlogah navaja, da zahteva plačilo za opravljeno delo v obdobju od 1.8.2014 do 1.8.2015
² Te ugotovitve pritožbeno niso sporne, ker so v korist tožeče stranke, ki se je edina pritožila, se pritožbeno sodišče z njimi ni ukvarjalo.
³ Glej točko 3, stran 3 prvostopne sodbe, povzetek tožbenih navedb:..." da je bilo s Krovno pogodbo dogovorjeno, da bo tožeča stranka kot svetovalec opravljala storitev svetovanja in/ali poslovodenja...."
⁴ Glej stran 4 pritožbe, drugi odstavek.
⁵ Na peti strani pritožbe, v drugem odstavku navede: " … četudi bi delal v korist tožeče stranke, nedvomno ne bi zaslužil 2000 EUR v obdobju 12 mesecev, kar so sicer pritožbene novote in jih kot takšne pritožbeno sodišče tudi ne bi smelo upoštevati, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj jih ni mogla podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP).