UPRS Sodba I U 2201/2024-8

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-4280/2022/36 (1222-13) z dne 11. 12. 2024 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se zavrže drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, državljana Gane, ki trdi, da je A. A., roj. ... V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tujec dne 5. 12. 2024 na zapisnik podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite in je dejal, da nima dokumentov. V izvorni državi je imel rojstni list, vendar sedaj ne ve, kje je. Osebne izkaznice in potnega lista ni imel nikoli. Zdaj so v Gani uvedli nov sistem, da mora oseba biti osebno navzoča in oddati prstne odtise, da lahko pridobi dokumente. Rojstnega lista ne more pridobiti, ker so njegovi starši umrli.

2Na soočenju, ali je razloge, zaradi katerih sedaj podaja drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, navajal že v prvi prošnji in v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, je odgovoril, da bo skušal pridobiti nove dokaze od prijatelja iz Gane. Mora se prepričati, ali mu bo ta prijatelj priskrbel nove dokaze. Dokazi se nanašajo na njegovo hišo in prodajalno. Člani očetove družine so požgali njegovo hišo in delavnico. Poleg tega so ga hoteli ubiti. Njegova mama je iz Liberije, oče pa je iz Gane. Ko so prvič požgali, je to prijavil na policijo. Policija je storilce aretirala. Pridržali so jih zjutraj in zvečer izpustili. Zaradi tega je njegovo življenje ogroženo. Neke noči so ga v spanju pretepli. Ni vedel, zakaj so to naredili. Starša sta bila takrat že mrtva, ni imel več nobene podpore. Z materine strani ni imel več sorodnikov. Oče je odšel v Liberijo in se tam poročil.

3V Gano se ne more več vrniti, ker ne ve, kaj se mu bo zgodilo. Lahko bi se preselil v mesto Accra, vendar tam govorijo drug jezik. Zato se je odločil, da zapusti državo, ker njegova prihodnost ni bila gotova. O tem bo predložil dokazila, ki mu jih bo poslal prijatelj iz Gane. Na soočenju, da je že pri podaji prvega zahtevka dejal, da mu bodo rojaki dostavili dokaze, je pojansil, da se ti rojaki sedaj ukvarjajo z drugimi stvarmi in zato niso imeli časa. Prijatelj mu bo poslal slike požgane hiše in delavnice, policijski zapisnik o dogodku in o aretaciji storilcev. Odvisno od policije, po navadi to traja tri dni, v Afriki pa je to odvisno, treba je plačati denar policistom. Upa, da mu bo prijatelj poslal dokazila na telefon v dveh tednih. Ko je podal prijavo na policijo, so sorodniki podkupili policijo, da so jih izpustili. Prijavil jih je trikrat in vedno so sorodniki plačali podkupnino. Noče iti nikamor, ker ne ve, kakšne so razmere v njegovi izvorni državi. Domov se ne more vrniti in tudi v Liberijo ne, ker ne pozna nobenega sorodnika po mamini strani. Poleg tega pa ga zavračajo tudi očetovi sorodniki. Ve, da je njegovo življenje ogroženo.

4Tožena stranka pravi, da je pristojni organ postopek v zvezi z njegovo prvo prošnjo s sklepom št. 2142-4280/2022/3 (102-32) z 22. 9. 2022 ustavil, saj je bilo iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je vlagatelj dne 17. 9. 2022 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni od samovoljne zapustitve vanj ni več vrnil. Omenjeni sklep je postal pravnomočen dne 11. 10. 2022. Vlagatelj je nato 1. 1. 2024 iz Italije ponovno vstopil v Slovenijo in znova zaprosil za mednarodno zaščito. V primeru vlagatelja je bilo ugotovljeno, da je namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal devet mesecev po tem, zaradi tega je potem vlagatelj lahko dne 15. 1. 2024 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

5Pristojni organ je o vlagateljem prvem zahtevku izdal sklep z dne 23. 1. 2024, s katerim je njegov prvi zahtevek zavrgel. Vlagatelj je zoper navedeni sklep sprožil upravni spor in Upravno sodišče RS je s sodbo I U 246/2024-12 z dne 15. 2. 2024 odločilo, da se tožba zavrne. Vlagatelj je zoper navedeno sodbo vložil še pritožbo na Vrhovno sodišče RS, ki je s sodbo I Up 75/2024 z 8. 4. 2024 odločilo, da se pritožba zavrne. Sklep pristojnega organa št. 2142-4280/2022/6 (1222-16) je tako 8. 4. 2024 postal pravnomočen. Pristojni organ je bil dne 2. 12. 2024 s strani Centra za tujce obveščen, da želi vlagatelj podati še drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji.

6Vlagatelj je s podano izjavo na zapisnik 5.12. 2024 vložil svoj drugi zahtevek. Na podlagi preučitve in primerjave izjav, ki jih je vlagatelj podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi ob podaji prvega zahtevka, je mogoče ugotoviti, da vlagatelj ni navedel nobenih novih dejstev ali dokazov, ki so se pojavili po izdaji sklepa o ustavitvi postopka in sklepa o zavrženju prvega zahtevka. Vlagatelj je ponovil razloge, ki jih je že navajal in sicer, da so mu člani očetove družine požgali hišo in delavnico, njega pa so hoteli ubiti. Prijavil jih je na policijo, vendar so sorodniki plačali podkupnino in so jih izpustili. Zaradi tega je njegovo življenje ogroženo. Pristojni organ ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku uveljavlja iste razloge, ki jih je uveljavljal že v predhodnem postopku, in ki so bili znani že pred izdajo sklepa pristojnega organa št. 2142-4280/2022/3 (102-32) z 22 9. 2022. Vlagatelj tudi ob drugem zahtevku ni predložil nobenega dokazila, ponovno pa je zatrdil, da bo poskusil pridobiti dokazila od prijatelja iz Gane in sicer, slike požgane hiše in delavnice, policijski zapisnik o dogodku in zapisnik o aretaciji storilcev. Gre za dokaze, ki se nanašajo na razloge, ki jih je uveljavljal že v predhodnem postopku. Predstavljeno (novo) dejstvo bi moralo vlagatelju tudi pomembno povečati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

7Poleg tega, da je vlagatelj ponovil razloge, ki jih je že navedel v predhodnem postopku, je v drugem zahtevku kontradiktorno svojim izjavam v prvi prošnji navajal, da je svoje sorodnike trikrat prijavil na policijo, ker so mu požgali delavnico in hišo ter ga hoteli ubiti, nato pa so sorodniki vedno plačali podkupnino in jih je policija izpustila, medtem ko je na prvi prošnji dejal, da četudi bi jih prijavil, policija ne bi storila ničesar in da bi moral plačati, če bi želel, da policija ukrepa.

8Pristojni organ je o omenjenih razlogih že odločal, vlagatelj pa v drugem zahtevku ni izpostavil ničesar novega. Dokazno breme prenesejo izključno na stran vlagatelja. Vlagatelj mora predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in kasneje tega zahtevka nima več možnosti dopolnjevati. Stališče glede trditvenega in dokaznega bremena je bilo sprejeto že v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V konkretnem primeru torej niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je pristojni organ vlagateljev drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgel.

9V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka sprva primerja tožnikove izjave ob podaji prošnje za mednarodno zaščiti, katero je podal ob prihodu v Slovenijo, o kateri pa ni bilo meritorno odločeno. Tožnik navaja, da je šele sedaj bil v zmožnosti pridobiti in posredovati svoji pooblaščenki. Glede na očitek, podan s strani Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 75/2024 z dne 15. 2. 2024, pravi, da iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1); trdi, da je temu opravičenemu razlogu in pogoju zadostil in sicer iz razloga, da njegovi starši niso več živi, sorodniki družine po materi se sploh ne razumejo s sorodniki po očetovi strani, zato ni mogel v določenem času pridobiti dokazov, ki jih je hotel. Določen čas je potreboval, da mu znanci pridobijo navedene dokaze, ki jih želi predočiti naslovnemu sodišču v dokazno oceno (Priloga 1 - posnetki predstavljajo zatrjevano (Winneba regija, kjer se je nahajala njegova hiša in delavnica, približno 45min. oddaljeno od mesta Accra) ter poročilo ganskih varnostnih organov iz leta 2017, datirano 20. 11.2017, kjer je navedeno njegovo ime in poročilo o dogodku.

10Predlaga tudi kot dokazni predlog njegovo zaslišanje, da bo pojasnil podrobneje, zakaj dokumentacijo ni dostavil v predhodnih postopkih tako upravnemu kot sodnemu organu in tudi enega izmed več incidentov. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

11V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ne drži navedba tožnika, da bi tožena stranka tožniku do določene mere verjela. Do resničnosti izjav se ni opredeljevala, je pa ugotovila kontradiktornost, ker je sprva dejal, da dogodkov ni prijavil policiji, potem pa, da jih je prijavil. Tožnik je bil že prvič pozvan, to je v letu 2022, da predloži dokaze, pa jih ni. Tudi ob drugem zahtevku ni predložil dokazov. Posnetki in poročilo ganskih varnostnih organov toženi stranki niso bili vročeni. Prejela je samo tožbo. Ne glede na to, da so dokazila, ki jih je predložil v upravnem sporu tožbena novota, saj so dokazila obstajala že leta 2017.

12Dne 31. 1. 2025 je sodišče prejelo dopis tožene stranke, da je Center za tujce na Veleposlaništvu Gane v Rimu potrdilo identiteto za tožnika in pridobilo potovalni dokument za vrnitev z veljavnostjo do 8. 2. 2025. Tožena stranka je prosila za čim prejšnjo obravnavo oziroma je vprašala, kdaj okvirno bi lahko bila izdana sodba v tej zadevi. Isti dan je sodišče toženo stranko obvestilo, da bo dne 3. 2. 2025 vzelo zadevo v obravnavo mimo vrstnega reda, vendar da na dan 31. 1. 2025 še ni možno napovedati, kdaj bo sodišče odpravilo vabila za glavno obravnavo oziroma kdaj bo odločilo v zadevi.

Tožba je utemeljena.

13Za rešitev tega upravnega spora mora sodišče najprej povzeti potek postopkov, ki so pripeljali do tožbe v tem upravnem sporu iz razloga, da se izpostavi to, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno in ob kakšnih procesnih garancijah tožnik po mnenju tožene stranke ni izpolnil svojega dokaznega bremena iz 64. in 65. člena ZMZ-1.

Povzetek postopkov in ravnanj tožnika do sprožitve tega upravnega spora:

14Tožnik je dne 15. 9. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito. Ko je pobegnil iz Gane ni imel ciljne države. Navajal je, da je državo zapustil v naglici, ker je bil v sporu z očetovimi sorodniki, ker je po očetovi smrti želel priti do njegovega premoženja oziroma dediščine. Družinski člani (sorodniki) po očetovi strani, s katerimi je bil v sporu, so mu požgali delavnico, imel je namreč svoje podjetje za izdelke iz lesa. Zgodilo se je tudi, da so ga prišli ponoči fizično maltretirati. Pritiski so botrovali tudi smrti njegove matere. Če bi hotel, da bi ga policija zaščitila, bi jih moral podkupiti. V prvi prošnji je povedal, da bi njegov rojstni list morda lahko poslali njegovi sestri.

15Dva dni po vložitvi prošnje je samovoljno zapustil Slovenijo in tožena stranka je ustavila postopek. Po podatkih v spisu (uradni zaznamek z dne 1. 1. 2024) je eno leto bival v Italiji na ulici, zato se je odločil, da se vrne v Slovenijo. Po prehodu državne meje z Italijo je odšel v Azilni dom v Ljubljani in isti dan zaprosil za azil. Tožena stranka je njegovo prošnjo z dne 15. 1. 2024 sprejela kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, pri čemer je na prvo vprašanje odgovoril, da ne potrebuje pojasnil glede postopka mednarodne zaščite. Povedal je, da ni imel namena zapustiti Azilni dom, ampak da ga je eden od uradnih oseb na prvem razgovoru prosil, da predloži dokazila za podkrepitev primera. Šel je v Italijo, da bi tam našel rojaka, ki bi lahko odšel v njegovo vas in pridobil dokumente. Imel je več rojakov, ki jih je poznal od prej. Kljub obljubi, se ni zgodilo nič. Na vprašanje, kakšne dokaze je želel pridobiti, je odgovoril, dokumente, ki bi podkrepili njegov primer, ker mu je tekom prvega intervjuja tako rekla uradna oseba. Hotel je predložiti dokaze o požigu delavnice. Uradna oseba mu je postavila vprašanje, da v prvem postopku ni govoril nič o požgani delavnici, kar očitno ne ustreza zapisu v prvi prošnji, in tožnik je odvrnil, da je povedal, da je šlo za dedovanje zemljišča in ker so mu požgali imetje, se je ustrašil za varnost in je odšel iz države. Temu je sledilo vprašanje, ali obstajajo kakšna nova dejstva ali dokazi, in je odgovoril, da se situacija ni spremenila, da nima dokazov. Rojake je prosil, da prinesejo fotografije delavnice in dokaze o očetovi dediščini. Bili so trije, vendar so prišli iz Gane praznih rok, v Italiji je čakal, vendar je imel potem vsega dovolj in se je vrnil v Slovenijo.

16Tožena stranka je njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla s sklepom z dne 23. 1. 2024, ker je tožnik uveljavljal razloge, ki so se v celoti zgodili že v času podaje prošnje, in ki jih je tudi uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. To pomeni, da ni novih dejstev, ki bi nastali po izdaji sklepa o ustavitvi postopka, ker je v letu 2022 samovoljno zapustil Azilni dom, poleg tega pa navedena dejstva tudi ne bi bistveno povečala možnosti za pridobitev mednarodne zaščite. V upravnem sporu je Upravno sodišče dne 15. 2. 2024 ugotovilo, da tožnik ni konkretizirano nasprotoval presoji tožene stranke, da je tožnik dejstvo in okoliščine v zvezi s požigom delavnice uveljavljal že v prošnji za mednarodno zaščito in da je bil tekom osebnega razgovora seznanjen s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega ponovnega zahtevka. Poleg tega je sodišče upoštevalo, da ni videti, da bi bila možnost pridobivanja dokazov bistveno otežena ali onemogočena in je zato tožbo zavrnilo. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo je pooblaščenka tožnika navajala, da tožnik sicer ni uspel pridobiti dokazov za svoje trditve, a da v primeru vrnitve v Gano ne bi mogel preživeti in se je skliceval na načelo nevračanja.

17Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 8. 4. 2024 pritožbo zavrnilo in se je oprlo na razloge iz prvostopenjske sodbe, glede načela nevračanja pa je presodilo, da je bil argument z načelom nevračanja posplošeno naveden. Po stališču Vrhovnega sodišča iz podatkov v spisu izhaja, da to načelo ne bi bilo kršeno, saj je bil tožniku omogočen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil dokaznega bremena.

18Tako je sklep tožene stranke o zavrženju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka postal izvršljiv dne 23. 4. 2024. Dne 16. 5. 2024 je bil tožnik prijet v prostorih Azilnega doma s strani policije in je bilo na policijski postaji ugotovljeno, da se nezakonito nahaja v Sloveniji, izrečena mu je bila globa za prekršek in istega dne izdana odločba o vrnitvi s postavljenim rokom za prostovoljno vrnitev. Ob tem je na zaslišanju na policijski postaji izjavil, da bo podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je bil po končanem postopku odslovljen iz policijske postaje (policijska depeša z dne 16. 5. 2024, 13:16). Iz zapisnika na zaslišanju na policijski postaji z dne 16. 5. 2024 (ob 12.30 uri) pa izhaja, da je tožnik še enkrat pojasnil razloge, zakaj je pobegnil iz Gane, ki jih je navajal že v postopku mednarodne zaščite. Med drugim je dejal, da so mu člani družine po očetovi strani grozili že od otroštva, in da tudi niso sprejeli njegove mame, ki je iz Liberije, in so ji tudi grozili. Storilce požiga so policisti še isti dan pridržali, a so jih tudi takoj izpustili, zato se je še bolj bal za življenje. Po zapisniku razgovora na policijski postaji Vič je bil tožnik seznanjen s pravico do brezplačnega pravnega svetovanja, a je dejal, da te pravice ne bo izkoristil.

19Iz podatkov v spisu nadalje izhaja, da je bila tožniku dne 16. 5. 2024 izdana odločba o vrnitvi s pripeto vročilnico tožniku. Tožnik je odločbo o vrnitvi prejel dne 16. 5. 2024, v njej je med drugim navedeno, da ima pravico do brezplačnega pravnega svetovanja. Povzetek izreka odločbe je bil preveden v angleški jezik, s pravnim poukom o možnosti pritožbe na Ministrstvo za notranje zadeve, vendar brez prevedene informacije o možnosti brezplačne pravne pomoči. Dne 20. 5. 2024 je bila evidentirana ponovna oziroma druga namera za mednarodno zaščito.

20Kje se je nahajal tožnik od izdaje odločbe o vrnitvi do prve polovice meseca novembra 2024, iz spisa ni razvidno. Iz uradnega zaznamka z dne 11. 11. 2024 in elektronske komunikacije Centra za tujce in Oddelka za postopke mednarodne zaščite z dne 6. 11. 2024 in 4. 11. 2024, izhaja, da je bil tožnik dne 4. 11. 2024 že nastanjen v Centru za tujce Postojna. V spisu ni odločbe o odvzemu prostosti oziroma omejitvi gibanja tujcu v Centru za tujce. Dne 12. 11. 2024 je Sektor za postopke mednarodne zaščite obvestil Center za tujce, da po tem, ko je tožnik dne 16. 5. 2024 izrazil namero za vložitev ponovnega zahtevka na policijski postaji Vič, se ni zglasil v Azilnem domu in ni podal novega zahtevka.

21Iz komunikacije Centra za tujce Postojna z dne 2. 12. 2024 izhaja, da je tožnik v tem centru podal namero za azil. Zaslišanje tožnika je bilo opravljeno dne 5. 12. 2024 v prostorih Centra za tujce Postojna. Iz zapisnika o zaslišanju izhaja, da je tožnik ponovil iste stvari, kot jih je navajal do tega zaslišanja dne 2. 12. 2024. Temu pa je dodal, da bo predložil omenjene dokaze, ker je zdaj prosil drugega prijatelja, da mu priskrbi listine iz Gane. Povedal je, da mu bo poslal slike požgane hiše in delavnice, da mu bo poslal policijski zapisnik o dogodku in aretaciji storilcev. Odvisno od policije, to ponavadi traja 3 dni, treba je plačati denar. Povedal je, da upa, da mu bo prijatelj dokazila poslal po telefonu v 2 tednih. Glede na prvotne izjave je dodal, da je sorodnike trikrat prijavil policiji in da so vedno plačali podkupnino. Ponovil je, da se nima kam vrniti v Gano ali Liberijo.

22Tožnik je skupaj s tožbo, ki jo je sodišče prejelo 23. 12. 2024, predložil, kot pravi sam, dokaze za svoje trditve in sicer 9 (barvnih) kopij fotografij nekega požganega poslopja in izpisek iz dnevnika policije Gane z dne 20. 11. 2017 o dogodku, ki omenja tudi tožnikovo ime. Tožba z listinami je bila oddana na pošto dne 20. 12. 2024.

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta:

23Materialno-pravna napaka tožene stranke pri odločanju o drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka je v tem, da kadar prosilec v postopku odločanju o njegovi prošnji za mednarodno zaščito zapusti Slovenijo in tožena stranka izda sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve o umiku prošnje, pri čemer je splošno znano, da je takih primerov veliko, razlogi za zapustitev Slovenije pa so lahko zelo različni od bolj do manj (ne)utemeljenih v odvisnosti od tega, ali se je prosilec odločil za zapustitev Slovenije kljub ustrezni informiranosti o posledicah samovoljne zapustitve Azilnega doma, prosilec pa se vrne v Slovenijo šele več kot po 9 mesecih, potem se dokazna pravila in dokazna ocena iz 64. in 65. člena ZMZ-1 ne smejo nanašati zgolj na primerjavo, kaj je tožnik povedal glede razlogov za strah pred vrnitvijo v izvorno državo ob podaji prošnje in kaj ob podaji prvega ali drugega zahtevka za uvedbo postopka, kajti v takem primeru bi lahko šlo za prekomeren poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

24V situaciji, kot je obravnavana, ko je tožnik podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, je treba primerjati to, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno, da se prepreči nepotrebno ponavljanje presojanja istih okoliščin - to pa je na eni strani domneva o umiku prošnje, torej da je tožnik pravnomočno opustil namero, da zaprosi za azil, in (na drugi strani) to, da je kasneje očitno spremenil svojo voljo in da želi zaprositi za azil. Zato je novo dejstvo v takem primeru okoliščina, da se je tožnik premislil in da želi vložiti prošnjo za mednarodno zaščito z razlogi, ki so lahko tudi enaki razlogom, ki jih je navajal v postopku, ki je bil s sklepom ustavljen zaradi domneve o umiku prošnje, in da želi počakati v Sloveniji na konec postopka. Element, da je tožnik že zapustil Slovenijo samovoljno, kar se šteje za domnevni umik prošnje, pa je seveda pravno relevantna okoliščina, ki jo tožena stranka (lahko) upošteva v celoviti in podrobni presoji, ali nove okoliščine pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

25Drugačna razlaga je v nasprotju z načelom lojalnega sodelovanja in učinkovite uporabe prava EU (effet utile)¹ in (bi) lahko pomeni(la) nesorazmeren poseg (člen 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah) v pravico do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V predmetni zadevi namreč še ni bilo pravnomočno razsojeno o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za status begunca ali subsidiarne zaščite, ali ne, čeprav se nahaja v Sloveniji in uveljavlja strah pred vrnitvijo v izvorno državo. Tožena stranka bi torej lahko oziroma bi morala na podlagi ustreznega zaslišanja tožnika odločiti o zahtevku tožnika za uvedbo ponovnega postopka v smislu, ali njegove trditve lahko pomembno povečajo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito in šele na tej podlagi zavreči njegov zahtevek, ali pa odločiti, da bo sprejela njegovo drugo prošnjo za mednarodno zaščito v obravnavo.

26To izhaja iz Procesni direktivi 2013/32 skladne razlage določb 64. in 65. člena ZMZ-1, kajti določilo 40. člena Procesne direktive 2013/32, ki ureja postopek odločanja o naknadni prošnji, poudarja pomen upoštevanja „vseh elementov naknadnih navedb“ bodisi v okviru obravnavanja prvotne prošnje ali postopka preizkusa že izdane odločbe (prvi odstavek 40. člena Procesne direktive 2013/32), ali pa v okviru postopka odločanja o dopustnosti prošnje v skladu s členom 33(2)(d) Procesne direktive 2013/32, kar se je zgodilo v konkretnem primeru (drugi odstavek 40. člena Procesne direktive 2013/32). Tudi v slednjem primeru je treba presojati „ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite“ na podlagi Kvalifikacijske direktive 2011/95. Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz Kvalifikacijske direktive 2011/95 v smislu pomembnega povečanja verjetnosti.

27Da bi morala tožena stranka v izpodbijanem aktu obravnavati zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka na način, da bi vključila v dokazno oceno presojo, ali so elementi, ki jih navaja tožnik, takšni, da pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite na podlagi Kvalifikacijske direktive 2011/95, izhaja tudi iz tretjega odstavka 40. člena ZMZ-1 in samo na ta način je možna razlaga in uporaba določil 64. in 65. člena ZM-1, da je skladna z 18. členom Listine EU o temeljnih pravicah v navezavi na določili člena 40(1)(2) in (3) Procesne direktive 2013/32.

28Ob tem je pomembno tudi, da Procesna direktiva 2013/32 v določilu člena 33(2)(d), ki določa, da države „lahko“ štejejo prošnjo za nedopustno, če gre za naknadno prošnjo – torej ne gre za obveznost – in tudi v tem določilu pravi, da gre za vprašanje, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite na podlagi Kvalifikacijske direktive 2011/95. Tožena stranka Kvalifikacijske direktive 2011/95 oziroma vprašanja, ali tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito ni vključilo v dokazno oceno v okviru odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Zato je izpodbijani akt nezakonit.

29K presoji, da gre za nezakonito odločitev tožene stranke, pa je prispevalo tudi dejstvo, da je bil tožnik na zaslišanju posebej vprašan, kakšne dokaze bo tožniku poslal njegov prijatelj v zvezi z njegovim drugim poskusom, da bi pridobil dokaze iz Gane glede na to, da je bil prvi tožnikov poskus pridobitve dokazov neuspešen. Tožnik je navedel, da bo pridobil slike požgane hiše in delavnice ter policijski zapisnik o dogodku in aretaciji storilcev, da je za to potrebno plačati policistom in da upa, da bo to dobil na telefon v dveh tednih. Temu ni bilo namenjeno samo eno vprašanje, ampak je vsebina razgovora o pridobitvi dokazov dokumentirana na celotni tretji strani zapisnika. Tožena stranka ga je vprašala, o katerih dokazih govori, in je natančno odgovoril; nato je bil vprašan, če želi predložiti dokaze in je odgovoril pritrdilno, da mu jih bo poslal prijatelj iz Gane. Nato je na tretje vprašanje tožnik pojasnil razliko med prvim poskusom pridobiti dokaze, ki je bil neuspešen, in tem, ki je potekal v času razgovora. Zaslišanje je potekalo dne 5. 12. 2024 in tožnik je te dokaze dobil v roku 14 dni, saj je na pošto oddal dokaze dne 20. 12. 2024, pri čemer je treba upoštevati, da je bil tožnik v času razgovora zaprt v Centru za tujce. Njegova zmožnost pridobiti dokaze je bila zaradi tega morebiti zmanjšana oziroma tožena stranka tega ni upoštevala. Tožena stranka na razgovoru ni poskušala pridobiti ocene tožnika, kako realno je, da bo dobil dokaze v kratkem roku, ampak je o zahtevku odločila pred iztekom dveh tednov, čeprav je možnosti pridobitve dokazov namenila precejšen del razgovora s tožnikom.

30S to razlago in uporabo prava pa sodišče pušča povsem ob strani in se do tega ne opredeljuje, ali so navedbe s predloženimi listinami takšne, da pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. To bo tožena stranka morala oceniti v ponovljenem postopku.

31Upoštevajoč vse navedeno, je sodišče presodilo, da je tožena stranka nepravilno razlagala in uporabila 64. in 65. člena ZMZ-1 v zvezi z določili členov 33(2)(d) in 40(1)(2) in (3) Procesne direktive 2013/32 v navezavi na 18. člen Listine EU o temeljnih pravicah in je zato tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovne postopek (4. in posledično 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo na seji senata, upoštevajoč pri tem prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je tožbi ugodilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi česar je tudi preuranjeno ugotavljati, ali je dejansko stanje med strankama sporno oziroma v katerih elementih je morebiti sporno. Poleg tega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine (v povezavi z določilom 46(3) Procesne direktive 2013/32), ki ima(ta) neposredni učinek, ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje tožnika v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse Sodišča EU² in ESČP ni bilo potrebno.³

Razlaga vsebine pravnega pouka v tej sodbi:

32V tem razdelku obrazložitve Upravno sodišče podaja razlago glede vsebine pravnega pouka, po katerem tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine. Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča RS drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno iz nadaljnje obrazložitve in tudi iz pravnega pouka v tej sodbi.

33Upravno sodišče je namreč v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,⁴ izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.⁵ z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče in jo ponavlja In dopolnjuje tudi v novejših zadevah.⁶

34V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo,⁷ da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe "ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi."⁸ Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da "lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi," in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji."⁹ Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, "ne obstaja več.¹⁰ Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc".¹¹

35Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf,¹² bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe in primerljiva določba člena 46(1)(a)(ii) Procesne direktive 2013/32 izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

36„Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C 180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C 194/19, EU:C:2021:270, točka 42)."¹³ Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo "uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije", kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno. Mutatis mutandis to isto velja tudi za možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero je odpravljena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

37Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je "morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice."¹⁴ Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.¹⁵

38V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja "za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu" in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.¹⁶

39V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po Zakonu o tujcih nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.¹⁷

40Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja "varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)." Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ "ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."¹⁸

41Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."¹⁹

42Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev"²⁰ in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

43Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.²¹ Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.

44Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava.²² Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.²³

45Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

46Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.²⁴ V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da "mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."²⁵ Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri "presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni."²⁶ To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko v le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.²⁷

47Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema.²⁸ To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

48Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v nekaterih tovrstnih zadevah (sicer v zvezi s pritožbo po Dublinski uredbi 604/2013) ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati.²⁹ Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

49Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: "Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče." Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je izpodbijani akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

50Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva natančnejšo presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

51V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je "treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."³⁰

52Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo „vedno“ uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.³¹

53V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

54Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,³² ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,³³ ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.³⁴ V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

55Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah.³⁵ Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU.

56V novejši zadevi I Up 227/2024 z dne 27. 11. 2024 se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje prejšnje odločitve in na razlago tega pravnega vprašanja iz preteklih primerov, ko ugotavlja, kdo ima od pravice do pritožbe po četrtim odstavku 70. člena ZMZ-1 korist ali škodo in kdaj je skrčena možnost, da bo z nezakonito odločitvijo poseženo v pravice, ki jih zagotavlja pravo EU. To je Upravno sodišče že v predhodnih sodbah obravnavalo v tem smislu, da omenjeno ugotavljanje ni relevantno z vidika načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, ampak je relevantno, ali je samo za azilne zadeve ureditev pritožbe drugačna, kot je za primerljive spore, kjer ne gre za izvajanje prava EU.

57Že navedenemu pa je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 227/2024 dodalo nek nov argument in vir, do katerega se mora Upravno sodišče opredeliti v nadaljevanju. Nov argument je vzet iz mnenja Generalne pravobranilke Sharpston v zadevi D.H. z dne 31. 1. 2019, da v primerih, ko je za odločanje zadolženih več različnih prvostopenjskih sodišč, predmetna ureditev, kot jo razlaga Vrhovno sodišče, „omogoča razvoj usklajene sodne prakse na pritožbeni ravni, ki zagotavlja doslednost in pravno varnost za vsakogar“.³⁶

58Upravno sodišče se strinja, da je načeloma to lahko eden od argumentov v sodni presoji tudi, ko gre za presojo sprejemljivosti določenega načina izvedbe procesne avtonomije z vidika načela enakovrednosti. V Sloveniji velja, da je na prvi stopnji sojenja zaradi enotne sodne prakse in morda tudi zaradi kakovosti sojenja vpeljana centralizacija v tem smislu, da Upravno sodišče v Mariboru, Celju in Novi Gorici ne odloča o tožbah v zadevah mednarodne zaščite in da tudi zgolj eden specializirani oddelek (6 sodnikov) Upravnega sodišča v Ljubljani odloča o zadevah mednarodne zaščite. Zaradi zakonske spremembe, po katerih v azilnih zadevah odloča sodnik posameznik, in ne več senat treh sodnikov na Upravnem sodišču, so vzpostavljene možnosti, da prihaja večkrat do pomembnih razlik v sodni praksi na prvi stopnji sojenja. Eden od več možnih načinov zagotavljanja enotne sodne prakse na Upravnem sodišču, je – poleg na primer možnosti vzpostavljanja sistema kakovosti preko začetnega usposabljanja in kontinuiranega nadaljnjega (mednarodnega) usposabljanja sodnikov ter drugega ustreznega pretoka informacij, opomnikov, priporočil, mednarodnih standardov (znanja) in izkušenj med sodniki - tudi uveljavitev (redne) pritožbe v vseh zadevah na Vrhovno sodišče.

59Vendar je pravno zavarovana vrednota, kadar gre za izvajanje prava EU v navezavi na procesno avtonomijo in načelo enakovrednosti iz 47. člena Listine, usklajena sodna praksa pod pogojem, če ta usklajena sodna praksa pomeni tudi razlago uporabo prava EU po metodologiji, ki jo uporablja Sodišče EU. Zaenkrat Sodišče EU pri razlagi načela enakovrednosti iz 47. člena Listine še ni vključilo argumenta o sprejemljivosti dvostopenjskega sodnega postopka tako, kot je ta urejen v upravnem sporu v azilnih zadevah Republike Slovenije in argumentu usklajenosti sodne prakse (še) ni dalo kakšne teže niti tega argumenta v sodni praksi (še) ni omenilo. Primer D.H. je bil tudi povsem drugačen od obravnavanega, kajti v zadevi D.H. je bila prosilcu odvzeta prostost, prvostopenjsko sodišče na Češkem je njegovo tožbo zoper akt pridržanja zavrnilo, ko pa je tožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče Češke, je prišlo do samodejne ustavitve sodnega postopka, ker je bil tožnik izpuščen. Vrhovno sodišče Češke Republike pa je bilo s tem onemogočeno, da bi uresničevalo tožnikovo pravico iz 47. člena Listin glede zakonitosti njegovega pridržanja. V zadevi D.H. je torej šlo za pravno vprašanje glede pravice do pravnega sredstva prosilca za mednarodno zaščito, ne pa za vprašanje pravnega sredstva države zoper prvostopenjsko sodbo, ki je za tožnika ugodna. V zadevi D.H. je torej Generalna pravobranilka podala mnenje, da je ureditev v Češki republiki v nasprotju z načelom učinkovitosti in se sploh ni izrekla o tem, ali je ureditev tudi v nasprotju z načelom enakovrednosti.³⁷ V nadaljevanju postopka v tej zadevi Sodišče EU niti ni odločalo, ker je Vrhovno sodišče Republike Češke umaknilo predhodno vprašanje,³⁸ tako da navedena zadeva v ničemer ne vpliva na izpeljavo interpretacije načela enakovrednosti Upravnega sodišča v tej zadevi.

60Vrhovno sodišče v zadevi I Up 227/2024 (odst. 7) še pravi, da se uporaba prava EU glede tega vprašanja ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair). Upravno sodišče meni, da v sodni praksi Republike Slovenije dvom glede razlage prava EU obstaja, saj na to kažeta že obe interpretaciji Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki sta dokaj kompleksni, metodološko povsem različni in tudi po rezultatu nasprotujoči. Poleg tega določen dvom, ki ga ni mogoče spregledati, namreč obstaja, ali je primerjava ureditve pritožbe z vidika načela enakovrednosti iz 47. člena Listine v različnih upravnih sporih, ki so si do neke mere podobni, dovolj ustrezna in zato z vidika prava EU sprejemljiva, ker je Upravno sodišče v tej zadevi in v predhodnih zadevah uporabilo dovolj podobne primere upravnih sporov; ali pa bi bilo treba na področju mednarodne zaščite upoštevati izjemo, ki ni z nobenim drugim področjem dovolj primerljiva, in sprejeti, da je v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine, če ima tožena stranka v situaciji, kakršna je obravnavana, pravico do pritožbe, četudi je nima v nobeni drugi vsaj malo primerljivi zadevi, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Vendar pa bi se v tem primeru odprlo novo in dodatno pravno vprašanje, kajti pravica Ministrstva za notranje zadeve do pritožbe ne more biti utemeljena v 47. členu Listine, ker ministrstvo ne more imeti človekove pravice. To bi pomenilo, da je treba določbo četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1, po kateri ima tožena stranka pravico do pritožbe, presojati tudi z vidika načela učinkovitosti in sorazmernosti posega (prvi odstavek 52. člena Listine), saj bi takšna razlaga četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 pomenila poseg v pravico prosilca do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine, če bi tožena stranka imela v skladu z načelom enakovrednosti pravico do pritožbe zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero Upravno sodišče tožbi ugodi, in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, namreč ne more imeti podlage v pravici iz 47. člena Listine, ker - poenostavljeno povedano - človekove pravice pripadajo posamezniku nasproti državi, ne pa državi nasproti posamezniku.³⁹

61Vendar pa Upravno sodišče, kadar obstaja določen dvom o razlagi prava EU, ni dolžno postaviti predhodnega vprašanja, ampak ima avtonomijo in vprašanje postavi, ali pa ne, vsekakor pa mora uporabiti metodologijo pravne interpretacije, kot velja v pravu EU (drugi pod-odstavek člena 267 PDEU). Slednje je v konkretnem primeru naredilo Upravno sodišče in ni postavilo predhodnega vprašanja. Stališče Vrhovnega sodišča namreč ne sme omejiti avtonomije oziroma pristojnosti sodišča nižje stopnje na podlagi drugega pod-odstavka 267. člena PDEU, da postavi, ali ne postavi predhodnega vprašanja Sodišču EU.⁴⁰

62Poleg tega, da je Upravno sodišče v tej zadevi na podlagi metod razlage prava EU prišlo do avtonomne in drugačne razlage prava EU, kot predmetno ureditev prava EU razlaga Vrhovno sodišče, Upravno sodišče za izrek sodbe v tej zadevi ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU. To pomeni, da Upravno sodišče niti ne izpolnjuje pogojev za postavitev predhodnega vprašanja v tej zadevi. Po ustaljeni praksi Sodišča EU mora namreč nacionalno sodišče v predložitveni odločbi „navesti natančne razloge, iz katerih meni, da je odgovor na njegova vprašanja glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije potreben za rešitev spora.“⁴¹ Za rešitev spora na prvi stopnji sojenja razlaga načela enakovrednosti iz 47. člena Listine v navezavi na četrti odstavek 70. člena ZMZ-1 ni potrebna, kakor tudi ne za odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj med strankama ni več sporno, da tožnik ne bo predan Nemčiji. Zato Upravno sodišče v tej zadevi podaja zgolj obrazloženi pravni pouk glede pravnih sredstev, med tem ko (bo) o tem, ali ima tožena stranka pravico do pritožbe, ali ne, odloča(lo) Vrhovno sodišče Republike Slovenije in praksa je na tem področju očitno ustaljena, le pravna stališča med Vrhovnim sodiščem in Upravnim sodiščem zgolj v nekaterih primerih niso usklajena.

63Pri upoštevanju te razlage in pri izdaji te sodbe mora namreč prvostopenjsko sodišče paziti tudina načelo sodniške neodvisnosti iz 47. člena Listine v zvezi z drugim odstavkom člena 19(1) pogodbe o EU,⁴² saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da presoja hierarhično višjega sodišča ni skladna s pravom EU.⁴³ To je še posebej relevantno, ko gre za t.i. sodniški dialog po določilu 267. člena PDEU, saj sodišče ni dolžno spoštovati ne samo zakonodaje ali prakse, ki po mnenju sodišča ni skladna s pravom EU, ampak tudi ne sme uporabiti ustaljene sodne prakse države članice, ki ni skladna s pravom EU.⁴⁴ Zato Upravno sodišče ne more slediti stališču Vrhovnega sodišča, da je Upravno sodišče glede razlage četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 vezano na razlago, ki jo je podalo Vrhovno sodišče.⁴⁵ Za takšno (ob)vez(a)nost namreč Upravno sodišče ne pozna pravne podlage v pravu EU in Vrhovno sodišče je v odločbi I Up 227/2024 (in v odločbi I Up 273/2024) tudi ni navedlo.

64Upravnemu sodišču je poznana zgolj ustaljena sodna praksa Sodišča EU ne samo, ko gre za izvajanje prava EU v smislu določila člena 51(1) Listine, ampak tudi, ko se določena določba nanaša na področja, ki jih ureja pravo EU, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo v smislu člena 51(1) Listine,⁴⁶ ki se nanaša na notranjo sodniško neodvisnost,⁴⁷ a tudi ta ne nalaga Upravnemu sodišču, da sledi razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišče, če se Upravno sodišče s to razlago ne strinja, pod pogojem, da Upravno sodišče ob tem uporabi metode razlage in in načela uporabe prava EU (tretji odstavek 3.a. člena Ustave RS).

¹ Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

² Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 39; Randstad Italia SpA, C-497/20, 21. 12. 2020, odst. 57.

³ Ramos Nunes de Carvalho E Sà v. Portugal, App. no. 55391/13, 55728/13 in 74041/13, 6. 11. 2018, odst. 190-191.

⁴ Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34.

⁵ C-556/21.

⁶ Glej na primer: I Up 227/2024, 27. 11. 2024, odst. 7-8.

⁷ V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: "S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava."

⁸ C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.

⁹ Ibid. odst. 28.

¹⁰ Ibid. odst. 29.

¹¹ Ibid. odst. 30.

¹² Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja "posamezniku" pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).

¹³ E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31.

¹⁴ Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11.

¹⁵ I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11.

¹⁶ C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32.

¹⁷ Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13.

¹⁸ LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.

¹⁹ Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

²⁰ I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12.

²¹ Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58.

²² O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37.

²³ Glej člen 47(1) Listine.

²⁴ JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38.

²⁵ Ibid. odst. 39.

²⁶ I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14.

²⁷ Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47.

²⁸ I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela.

²⁹ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26).

³⁰ JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.

³¹ X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68.

³² Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.

³³ N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.

³⁴ Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

³⁵ V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezana na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek.

³⁶ I Up 227/2024, 27. 1. 2024, odst. 7.

³⁷ Sklepni predlogi generalne pravobranilke Eleanor Sharpston, 31. 1. 2019, odst. 78-91.

³⁸ D.H., C-704/17, Odronnance de président de la cour, 8. 3. 2019.

³⁹ Glej na primer: Slovenia v Croatia, App. no. 54155/16, 18. 11. 2020, odst. 66. Z vidika prava EU velja izjema, če gre za tožnika, ki uveljavlja sodno varstvo v zvezi z določilom 275. člena PDEU, in gre za subjekt, ki je sicer pod vplivom države, ki pa ni članica EU (Bank Mellat, C-176/13 P, 18. 2. 2016, odst. 48-51; Kala Naft, C-348/12 P, 28. 11. 2013, odst. 50-51; bank Saderat Iran, C-200/13 P, 21. 4. 2016, odst. 46-50).

⁴⁰ Mutatis mutandis: Cartesio, C-210/06, 16. 12. 2008, odst. 93-95.

⁴¹ ASJP, C-64/16, 27. 2.2018, odst. 20.

⁴² Po tej določbi morajo države članice „vzpostaviti pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva“ na področjih, ki jih ureja pravo Unije.

⁴³ RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75.

⁴⁴ Torubarov, C-

⁴⁵ I Up 227/2024, 27. 11. 2024, odst. 8.

⁴⁶ ASJP, C-64/16, 27.2.2018, odst. 29; odst. 60.

⁴⁷ Gre za širše vidike notranje sodniške neodvisnosti, ki niso vezani samo na uporabo 267. člena PDEU; glej na primer: ASJP, C-64/16, 27.2.2018, YN, C-216/21, 7.9.2023, odst. 44; YN, C-216/21, Sklepni predlogi Generalnega pravobranilca Nicholasa Emiliouja, 16. 2. 2023, odst. 61-62 in sodba Sodišča EU v tej isti zadevi YN, odst. 64-65, 70, 77; glej tudi: Guđmundur Andri Ástráđsson v Iceland, App. no. 26374/18, 1. 12. 2020, ost. 226; Reczkowicz v Poland, App. no. 43447/19, 22.7.2021, odst. 218; Baka v Hungary, App. no. 20261/12, 23.6.2016, Concurring opinion of Judge Sicilianos, odst. 4-5.