VSC Sklep I Kp 28229/2025

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega A. A. ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi kršitev določb kazenskega postopka in zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi ter sklep o odreditvi pripora (pravilno: o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice) razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožniku pri zavzemanju za razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale bistvene kršitve določb kazenskega postopka (še posebej ne zatrjevane kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) in zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

5Za podaljšanje pripora ob vloženi neposredni obtožnici je bilo potrebno opraviti presojo, ali doslej pridobljeni podatki in dokazi izkazujejo v tej fazi kazenskega postopka zahtevani dokazni standard utemeljenega suma. V pritožbeno izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje takšno presojo opravilo pod točko 5 obrazložitve in z izčrpno ter tehtno argumentacijo ocenilo, da je obdolženec še vedno utemeljeno sumljiv storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Vsak dokaz na katerem temelji neposredna obtožnica in ki izkazuje obstoj utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje povzelo, ga analiziralo ter ocenilo njegovo vrednost in pomembnost za zahtevani dokazni standard (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon B. B. ter C. C., album fotografij, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah o vpogledu v varnostne kamere z dne 19.4.2025, zapisnik o ogledu trgovine Č., zapisnik o ogledu zlatarne D., zapisnih o zasegu predmetov z dne 20.4.2025). Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum izkazan, saj je obdolženec viden na videoposnetku izpred stavbe okoli 23.20 uri dne 18. 4. 2025 (kar je priznal tudi sam v svojem zagovoru) in da je prepoznan na posnetku izpred stavbe okoli 1.56 uri dne 19. 4. 2025. Na posnetku je namreč jasno razvidno, da je storilec, ki je stražil, oblečen v rjavo jakno z belim ovratnikom, jeans hlače in obut v bele športne copate, kar so oblačila, ki so bila pozneje zasežena obdolženemu. Glede na dejstvo, da se je alarm sprožil ob 1.54 uri dne 19. 4. 2025 zjutraj ter da je bila obdolžencu prostost odvzeta že ob 2.20 uri zjutraj, pri tem pa je razdalja med krajem vloma in krajem odvzema prostosti približno 1 km, kar povprečen človek prehodi v približno petnajstih minutah, je utemeljen sum, da je ravno obdolženi storil očitano dejanje, podan. Tega zagovornik v pritožbi niti ne izpodbija oz. zgolj izpostavlja zagovor obdolženca, v katerem je povedal, da pri tem dejanju ne bi sodeloval, če bi vedel, da bo šlo za vlomno tatvino in da je stražil samo zato, ker je potreboval denar. Vendar pa pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje obdolženčevega zavedanja o protipravnosti njegovega ravnanja in na vprašanje krivde, presegajo obseg ugotavljanja utemeljenega suma v tem pritožbenem postopku in bo o tem (v kolikor bo do tega prišlo) odločal razpravljajoči senat. Nenazadnje sam zagovornik v pritožbi pritrdi, da iz do sedaj zbranih dokazov (poročila, fotografij PU Celje in uradnih zaznamkov), izhajajo določene oteževalne okoliščine za obdolženca.

6Pritožba ne more biti uspešna v izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti. Sodišče je v točki 7 izpodbijanega sklepa nanizalo konkretne okoliščine, ki kažejo na nevarnost obdolženčevega pobega. Ob izkazani obdolženčevi izraziti mobilnosti, ki pritožbeno ni problematizirana, oz. nasprotno, ji pritožba celo pritrjuje (je državljan Republike Kosovo, torej države, ki ni članica Evropske unije; po podatkih madžarskih varnostnih organov je na Madžarsko vstopil iz Srbije na podlagi dovoljenja za bivanje v Nemčiji, namenjen pa je bil v Italijo; vrsto let je živel v Španiji, kjer ima ženo in enega od sinov) ter ob dejstvu, da naj bi se obdolženec na ozemlju Republike Slovenije nahajal zgolj zaradi izvrševanja kaznivega dejanja, ne more biti dvoma v obstoj okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo begosumnost. Posledično s pritožbeno navedbo, da kljub vsem podanim okoliščinam in odsotnosti naveznih okoliščin na Slovenijo, priporni razlog begosumnosti ni podan, zagovornik ne more uspeti.

7Kar se tiče ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje nanizalo številne okoliščine, tako tiste, ki se tičejo obdolžencu očitane kriminalne dejavnosti, kot tiste, ki se tičejo njegove osebnosti in so relevantne pri oceni ponovitvene nevarnosti. Te okoliščine je tudi korektno ovrednotilo in na njihovi podlagi je sprejelo, za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv zaključek, da je pri obdolžencu podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Pri dejanju je namreč šlo za dobro pripravo kar štirih sostorilcev, ki so si razdelili vloge ter pri tem s seboj prinesli in uporabili orodje ter radijske zveze, obdolženec pa je šele lani prestal dolgoletno zaporno kazen v Nemčiji, nima premoženja in zaposlitve, kar vse nedvomno kaže na povsem realno in konkretno nevarnost, da bo, če bo izpuščen na prostost, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji tudi nadaljeval. Glede na lastne navedbe, da potrebuje denar, je tako utemeljeno sklepati, da bo ponavljal ravno istovrstna premoženjska kazniva dejanja. Obdolženec je sicer, zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, res smiselno priznal storitev očitanega kaznivega dejanja in s tem zavzel določeno kritično držo do svojega ravnanja, vendar pa zgolj to, ob preostalih v sklepu sodišča prve stopnje ugotovljenih subjektivnih okoliščinah, ne more biti garant, da do ponovitve kaznivih dejanj ne bo prišlo. S pritožbenimi navedbami, da trenutno ni v drugem kazenskem postopku in da osebne lastnosti ne kažejo na to, da bi ponavljal kazniva dejanja, upoštevaje vse navedene okoliščine v izpodbijanem sklepu, zagovornik ne more uspeti.

8Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep. Tozadevni razlogi sodišča prve stopnje pod točko 9 obrazložitve so razumni in tehtno argumentirani ter jih višje sodišče v celoti sprejema. Glede na to, da obtoženec nima bivališča v Republiki Sloveniji, seveda pritožbeno predlagani hišni pripor, kot nadomestni ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, ne pride v poštev. Glede na to je brezpredmetno tudi pritožbeno izvajanje o tem, da bi si obdolženec lahko uredil začasno bivališče v Sloveniji, kjer bi bil vseskozi prisoten za vse organe. Ne gre namreč spregledati, da je obdolženec v tem postopku pred policisti že bežal in se poskušal skriti, ko so ga ti poskušali ustaviti, zaradi česar njegovi obljubi, da bo dosegljiv organom pregona, nikakor ne gre verjeti. Čeprav gre za skrajni ukrep, je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča pripor neogibno potreben za preprečitev izkazane ponovitvene nevarnosti ter za zagotovitev varnosti potencialnih oškodovancev in njihovega premoženja, kot tudi za zagotovitev uspešnega poteka kazenskega postopka.

9Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.