VSC Sodba Cpg 38/2025

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 839,06 EUR pritožbenih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo, da je izvršba na Rubežnem in cenilnem zapisniku izvršitelja A. A. z dne 30.5.2023, št. IZV 2023/02514 navedenih zarubljenih stvareh: stoli v dvorani 3 - 110 kosov, platno z okvirjem - 1 kos, zvočnik - 10 kosov, projektor Christie - 1 kos, stoli v dvorani št. 1 - 112 kosov, platno v dvorani št. 1 - 1 kos, zvočniki v dvorani št. 1 - 10 kosov, stoli v dvorani št. 2 - 59 kosov, zvočniki - 10 kosov, platno z okvirjem - 1 kos, ki se nahajajo v stavbi na nepremičnini parc. št. 276/1 k.o. ..., z naslovom ..., dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 20712/2023 z dne 22.3.2023, nedopustna, in (II.) odločilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) povrniti njene pravdne stroške.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in posega v Ustavo Republike Slovenije (URS; konkretneje v 22., 23. in 33. člen URS) ter s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, obsežno izpostavlja pravno teorijo² in sodno prakso (odločbo VS RS II Ips 299/2014 z dne 26.2.2015) glede pojmov sestavin in pritiklin po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ; 16. in 17. člen SPZ). V nadaljevanju pritožbe povzema stališča iz pravnega mnenja prof. dr. Mihe Juharta, ki ga je predložila na prvi stopnji sojenja, in meni, da bi moralo predmetno mnenje pritožbeno sodišče upoštevati kot del njenih pritožbenih navedb (glej sklep VSL I Cpg 127/2015 z dne 1.4.2015). Zavzema se, da so zarubljeni predmeti pritikline, in med drugim izpostavlja, da se sporna oprema nahaja v poslovni stavbi; da je namembnost poslovnega prostora zagotavljanje različnih gospodarskih dejavnosti; da gre le za poslovno opremo, ki je lahko predmet neposestne zastavne pravice (173. člen SPZ, ki je bil dopolnjen z novelo SPZ-B, Uradni list RS št. 23/20); da ne more biti kar vsa oprema, ki je namenjena kinematografski dejavnosti, sestavina poslovnega prostora; da bo treba opremo sčasoma zamenjati in zato ni podane "organske povezanosti" s poslovnim prostorom; da pritiklina ne more biti sestavina (glej odločbo VSL I Cp 2021/2015 z dne 23.9.2015); da uporabljeni kriterij za razlikovanje med sestavinami in pritiklinami omogoča neupravičene posege v lastninsko pravico (v 2. in 33. člen URS), saj je nejasen in nedoločen; in da začasne preureditve poslovnega prostora ne bi smele imeti posledic na kvalifikacijo sestavin oziroma pritiklin. Podredno izpostavlja, da tožnica ni kupila kinodvorane, ampak solastniški delež na poslovni stavbi. Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je tožnica kupila solastniški delež na nepremičnini, v nadaljevanju izhajalo iz izhodišča, da je bil predmet nakupa kinodvorana. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil poslovni prostor zgrajen prav za opravljanje kinematografske dejavnosti, je pavšalna - oprta ni na noben dokaz. Namen, za katerega je bil poslovni prostor zgrajen, ne izhaja iz nobene listine v spisu, pri čemer so ostale neprerekane toženkine trditve, da se v poslovni stavbi opravljajo različne poslovne dejavnosti. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu pomanjkljivi, protislovni in je onemogočen preizkus izpodbijane sodbe.

3Tožnica v vsebinskem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim trditvam, soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev pravdnih stroškov. Med drugim izpostavlja, da toženka s svojimi stališči skuša izvotliti institut sestavin; da iz samega cenitvenega poročila izrecno izhaja, da je šlo za kinodvorane, pri čemer je oprema razvidna iz fotografij; in da ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP, saj je tožnica že v tožbi nesporno opisala, kaj je v naravi pripadalo kupljenemu solastniškemu deležu, medtem ko drugi poslovni prostori pripadajo v naravi drugim solastniškim deležem.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljen je očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje niso pomanjkljivi in protislovni v tolikšni meri, da bi bil onemogočen preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče nenazadnje opravilo. Drži dejanska ugotovitev, da je tožnica kupila solastniški delež na nepremičnini. Ta ugotovitev ni v nikakršnem nasprotju z nadaljnjimi ugotovitvami, da gre za poslovno stavbo z večimi poslovnimi prostori in, kar je bistveno, da (je) predmetni solastniški delež v naravi predstavlja(l) eno od zaokroženih celot, kinematografske prostore s tremi kinodvoranami (glej predvsem razloge sodišča prve stopnje v 13., 14., 15., 21. in 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Ne drži oziroma neutemeljeno je zavzemanje toženke, da sodišče prve stopnje zaključkov, da so bili omenjeni prostori zgrajeni prav za opravljanje kinematografske dejavnosti, ni oprlo na noben dokaz. Sodišče prve stopnje je pri teh zaključkih pravilno (glej drugi odstavek 214. člena ZPP) upoštevalo neprerekane in nekonkretizirano prerekane navedbe tožnice (glej predvsem 13., 14. in 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe o zgodovini nastanka treh kinodvoran iz ene) in tudi toženke (npr. nesporno dejstvo, da je v poslovni stavbi več poslovnih prostorov) ter listine, ki so bile predložene v spis (npr. fotografije od A12 do A23). Drži, da je ostalo neprerekano dejstvo, da se v poslovni stavbi opravljajo različne poslovne dejavnosti, kar izhaja iz vsebine izpodbijane sodbe, vendar to nima vpliva na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da je oprema kinodvoran sestavina in ne pritiklina kupljene nepremičnine. Skratka, omenjena bistvena kršitev ni podana, medtem ko pritožbeno sodišče pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja na tem mestu ni povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe.

6Odvečno je uvodno pritožbeno ponavljanje pravne teorije in sodne prakse glede pojmov sestavin in pritiklin. Gre za stališča pravne teorije, ki jih je povzelo že sodišče prve stopnje in jih nato pravilno ter z upoštevanjem sodne prakse apliciralo na konkretni primer (glej predvsem 15., 16., 17., 18., 20. in 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato je zmotno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo pritožbeno sodišče kot del pritožbenih navedb upoštevati pravno mnenje, ki ga je toženka predložila v postopku na prvi stopnji sojenja. Na pritožbeni stopnji sojenja so upoštevni le tisti pritožbeni očitki, ki so vsebovani v sami pritožbi, medtem ko ni naloga pritožbenega sodišča, da samo in namesto pritožnice v drugih vlogah, ki niso pritožba, išče argumente, ki so ji morebiti lahko v korist. Pritožbeno izpostavljeni primer VSL I Cpg 127/2015 z dne 1.4.2015 ni primerljiv z obravnavano zadevo, saj vsebuje pravna stališča o sklicevanju na predloženo listino v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vsekakor velja iz razloga sklicevanja na pravno mnenje dodati, da je materialno pravo pritožbeno sodišče dolžno poznati po uradni dolžnosti.

7Zmotno in neutemeljeno je poenostavljeno pritožbeno zavzemanje, da so zarubljene stvari le poslovna oprema poslovnega prostora. Drži, da se oprema nahaja v poslovni stavbi, kjer se očitno opravljajo tudi druge poslovne dejavnosti, vendar tožnica ni kupila nekakšnega neopredeljenega solastniškega deleža na poslovni stavbi, ampak solastniški delež, ki je v naravi ena od zaokroženih enot poslovnih prostorov. Konkretneje gre za kinematografske prostore s tremi kinodvoranami. Zarubljena oprema (privijačeni stoli, platna in zvočniki ter projektor) tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjuje standard splošnega prepričanja v smeri takšne soodvisnosti in organske povezanosti s kinodvoranami, da gre za sestavine nepremičnine. Povedano drugače, kinodvorane brez platen, stolov, zvočnikov in projektorja, niso več kinodvorane. Niso kompletne, ampak so le goli, prazni prostori. Drugačno pritožbeno zavzemanje s sklicevanjem na "rabo po katastru" ni utemeljeno. Bistveno je, kaj je nepremičnino sestavljalo v naravi, ko je prešla v lastništvo tožnice oziroma njene pravne prednice. V konkretnem primeru ne gre za opremo stanovanja, hotela, itd., ampak za opremo kinodvoran, pri čemer je odveč poudariti, da je standard splošnega prepričanja pri drugačnih nepremičninah lahko drugačen. Sodni praksi, ki je izpostavljena v pritožbi (odločbi VS RS II Ips 299/2014 z dne 26.2.2015 in VSL I Cp 2021/2015 z dne 23.9.2015), ni mogoče slediti na način, za katerega se zavzema toženka. Delavnice, kmetije, tovarne, stanovanja, ipd., so povsem drugačne nepremičnine. Ne izgubijo svojega bistva, če se iz njih odstranijo premičnine in posamična (verjetno premična oziroma brez poškodb odstranljiva) oprema. Sodno prakso, ki je primerljiva in uporabljiva v konkretnem primeru, je izpostavilo že sodišče prve stopnje, pri čemer je zarubljena oprema kinodvoran primerljiva bioplinskemu motorju bioplinarne in molznemu robotu v hlevu. Ne gre le za "poslovno opremo," zato je nejasno pritožbeno zavzemanje, da je slednja lahko predmet neposestne zastavne pravice. Namen kinodvoran je očiten in izgubljen, če se sledi pritožbenemu zavzemanju. Pri presoji, ali gre za sestavine ali za pritikline nepremičnine, ni bistveno, če bo opremo v prihodnosti zaradi dotrajanosti treba zamenjati z novo³ in če je kinodvorane možno preurediti v poslovni prostor z drugo namembnostjo. Da, kinodvorane so prostori, ki so namenjeni opravljanju "točno določene dejavnosti." Ne, ne gre za kakršnekoli poslovne prostore, in da, brez sporne opreme, ki je z njimi organsko povezana, kinodvorane izgubijo svoj namen.

8Lastno in neutemeljeno je pritožničino stališče, da uporabljeni kriterij razlikovanja med sestavino in pritiklino omogoča samovoljo ter neupravičene posege v lastninsko pravico. Razlaga kriterija splošnega prepričanja, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče, ne krši načel pravne države iz 2. člena URS. Sodišče prve stopnje ni presojalo spornega nakupa opreme (glej 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je primarno neizkazano, da je prišlo do posega v 33. člen URS. Podredno gre tudi sicer za neutemeljen očitek. Že sodišče prve stopnje je toženki pojasnilo pravilne razloge, zakaj je lastninska pravica na sestavinah prešla na lastnico nepremičnine.

9Drži, da je tožnica oziroma njena pravna prednica kupila solastniški delež na nepremičnini, vendar toženka neutemeljeno izpostavlja, da ni kupila kinodvoran, ampak le solastniški delež na poslovnem prostoru. Že zgoraj je pojasnjeno, kaj je v naravi predstavljal predmetni solastniški delež. Ker sporna oprema niso pritikline, ni pravno relevantno, če le-ta ni bila posebej zajeta v cenitvenem poročilu. Hkrati toženka v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja, da je tudi iz cenitvenega poročila, ki so mu priložene slike, razvidno, da gre za kinodvorane. Nenazadnje pa je pravilna uporaba materialnega prava v domeni sodišča in ne sodnega cenilca, ki je bil angažiran v drugem postopku in namenjen ugotavljanju dejstev.

10Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

11O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama nosi svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 1.125 točk za odgovor na pritožbo, 21,25 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 839,06 EUR.

¹ M. Tratnik in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 118-123.
² Pritožnici je že sodišče prve stopnje pojasnilo s sklicevanjem na stališče VS RS v zadevi III Ips 95/2015 z dne 25.10.2016, da prav tako ni odločilno dejstvo, če je opremo mogoče od objekta ločiti brez poškodb.