VSC Sklep I Kp 71908/2024

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljena zavrnilo predloga za odpravo pripora, ki sta ju podala obtožena B. B. in A. A. po svojih zagovornikih.

2Zagovorniki obtoženega B. B. so se zoper sklep pritožili iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi.

Zagovornik obtoženega A. A. se je pritožil iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Bistvo navedb v obeh pritožbah je, da lahko pripor, podaljšan ob izreku sodbe, traja do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, ta pa se obtožencema izteče že dne 24.5.2025 - izrečena jima je bila namreč kazen 8 mesecev zapora (in denarna kazen), v priporu pa sta od 24.9.2024. Posledično je po mnenju zagovornikov podaljševanje pripora v tej zadevi popolnoma nesmiselno. Zagovorniki B. B. pri tem poudarjajo, da je podaljševanje pripora iz pripornega razloga begosumnosti v tem primeru pravno nevzdržno, prav tako pa iz razloga ponovitvene nevarnosti, saj se bo obtoženec čez nekaj dni znašel na prostosti. Oba pritožnika poudarjata, da sta obtoženca krivdo priznala, se odpovedala pravici do pritožbe in plačala denarno kazen. Razlog, da sodba še ni pravnomočna, pa je v nemožnosti vročitve sodbe vsem oškodovancem, pri čemer se sodba v delu glede kazni niti teoretično več sploh ne more spremeniti, torej je postopek de facto že zaključen. Prav tako bi obtožena že izpolnjevala pogoje za pogojni odpust, saj sta prestala že okoli 93 % izrečene zaporne kazni. Odločitev sodišča, da le tri tedne pred iztekom celotne zaporne kazni ne odpravi pripora, po mnenju obrambe bistveno odstopa od siceršnjih odločitev sodišč.

5Z navedenim razlogovanjem pritožnikov se sodišče druge stopnje ne strinja. Uvodoma sicer poudarja, da je pripor samo začasen ukrep, ki traja le toliko časa, kolikor je nujno potrebno, v skladno z maksimalnimi zakonsko določenimi roki. Vendar pa okoliščine, ki so povezane z možnostjo uporabe določb o pogojnem odpustu in s strožjimi omejitvami med prestajanjem pripora, niso odločilne za odločitev o podaljšanju pripora ob izreku sodbe ali za zavrnitev predloga za odpravo pripora ter same po sebi ne dajejo podlage za oceno, da priporni razlog ni več podan. Določba šestega odstavka 361. člena ZKP namreč predvideva položaj, v katerem lahko obtoženec v priporu celo prestane izrečeno kazen.

6Ob tem, ko zagovornik A. A. priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti izpodbija tudi z navedbami, da je obtoženec med prestajanjem pripora spoznal, kakšne so posledice tovrstnega kaznivega dejanja, da je predhodno nekaznovan, da je državljan članice Evropske Unije, da okoliščine, da ima dinamični življenjski slog, še ne pomenijo, da bo pobegnil, ter da sodišče napačno presoja njegove domnevne negativne osebne lastnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da z njimi zagovornik ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč z razlogi v izpodbijanem sklepu povsem soglaša. Okoliščine, da se obtoženec nahaja na območju EU (česar sodišče prve stopnje ni spregledalo), nikakor ne morejo prepričati, da razloga begosumnosti pri obtoženemu ni, kar enako velja za možnost uporabe institutov mednarodnega sodelovanja in za nepodkrepljene obljube, da je že prestani čas v priporu na obtoženca vplival tako, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Sklep o ponovitveni nevarnosti obtoženega A. A. pa nikakor ni protispisen, kot to trdijo njegovi zagovorniki.

7Glede sorazmernosti je v točki 7 sklepa prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da, tj. ne glede na dosedanje trajanje pripora od 24.9.2024, prav teža izvršenih kaznivih dejanj in okoliščine ter motivi izvršitve in ugotovljena visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ter nevarnosti njunega bega utemeljujejo sorazmernost pripora s preostankom izrečene zaporne kazni. Tako se ni mogoče strinjati s pritožnikoma, da ocena sorazmernosti pripora ni bila ustrezno opravljena.

8Res je, kot izpostavljajo pritožniki, da se bliža dan, ko bosta obtožena izpuščena na prostost zaradi prestane zaporne kazni. A zgolj zato v tem trenutku ni moč govoriti o tem, da ponovitvena nevarnost in begosumnost nista podani. Res je tudi, da bi obtoženca teoretično že lahko zaprosila za predčasni odpust, vendar je to zgolj špekulacija, ko ni dvoma, da se za odobritev predčasnega oziroma pogojnega odpusta, kot tudi za zavodske ugodnosti, zahtevajo vsebinski, ne le formalni pogoji. O danosti teh pogojev pa je v tem trenutku preuranjeno govoriti.

9Primerjava med dolžino ostanka zaporne kazni in naravo kaznivih dejanj, zaradi katerih sta obtoženca v kazenskem postopku, tj. dejanj, ki ogrožajo premoženje drugih (A. A. in B. B.) ter tudi varnost javnega prometa (A. A.), ob ugotovljeni stopnji nevarnosti ponovitve tudi istovrstnih kaznivih dejanj in nevarnosti pobega obtožencev, še preden bi prestala celotno izrečeno zaporno kazen, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pokaže, da razumen čas trajanja pripora ni prekoračen ter da je pripor sorazmeren tudi kot najhujši poseg v osebno svobodo obtožencev. Pripor ima tako še vedno funkcijo varstva poteka oz. dokončanja kazenskega postopka, saj izrečena zaporna kazen vendarle v celoti še ni prestana. Posledično kršitve, na katere se sklicujeta pritožbi, niso podane, tudi ne kršitev načela enakosti pred zakonom, saj odločitev ne odstopa od zadev, ki so po vsebini z njo primerljive oziroma od enakih meril, ki se pri tem uporabljajo. Pritožniki navsezadnje ne substancirajo nobene konkretne odločitve katerega koli sodišča, s katerimi bi uspešno utemeljili svoje navedbe. Pritožbeno sodišče tako glede na vse relevantne okoliščine tega primera ne more pritrditi pritožbeni tezi, da zoper obtoženca odrejen in podaljšan osebni omejevalni ukrep ni več sorazmeren, ter pritrjuje odločitvi o zavrnitvi predlogov za odpravo pripora.

10Ker glede na navedeno pritožbene navedbe zagovornikov niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP ter ob izostanku uradoma preizkušanih kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP.