UPRS Sodba I U 161/2022-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožeče stranke za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost za brezposelno osebo A. A.

2V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožeča stranka podala vlogo za povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost za zaposlitev navedene brezposelne osebe v problemskem območju z visoko brezposelnostjo. V postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožeča stranka sedež v območju z visoko brezposelnostjo. Po določilu tretjega odstavka 27. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (v nadaljevanju ZSRR-2) se delodajalcu, ki zaposli prikrajšanega delavca na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, za tega delavca kot enkratno pomoč za obdobje enega leta povrnejo plačani prispevki delodajalca za socialno varnost. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka zaposlila prikrajšano delavko A. A., stanujočo na naslovu ..., Ljubljana, ki spada pod občino Ljubljana, ki pa ni opredeljena kot območje z visoko brezposelnostjo, ki je eden od pogojev za uspešno uveljavljanje spodbude za zaposlovanje. Tožeča stranka je navedla, da ima sedež na območju z visoko brezposelnostjo, da se kraj izvajanja delovnega mesta varnostnika, katerega je opravljala A. A., vsakodnevno spreminja in da je delo varnostnika opravljala tudi na območju Ljubljana, ki pa ni opredeljeno kot območje z visoko brezposelnostjo. Spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih so namenjene delodajalcem s sedežem na takih območjih in za zaposlene delavce, ki zanj delo opravljajo na območju z visoko brezposelnostjo in tako ustvarjajo nove zaposlitvene možnosti na teh območjih, njihova zaposlitev pa prispeva h krepitvi gospodarske moči podjetja. Vendar pa navedene osebe ni mogoče šteti za delavko na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ki bi prispevala k znižanju brezposelnosti na problemskem območju, kot je namen te spodbude.

3Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe je med drugim navedeno, da je osnovni namen spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo ustvarjanje novih zaposlitvenih možnosti na teh območjih. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zaposlila delavko, ki živi v občini Ljubljana, pogoj za uspešno uveljavljanje spodbude pa je, da delodajalec zaposli osebo, ki je prijavljena v evidenco brezposelnih oseb na problematičnih območjih. Z njeno zaposlitvijo se ne zmanjšuje brezposelnost na problemskem območju, kar je cilj programske spodbude.

4Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz ZSRR-2 in Uredbe o dodeljevanju regionalnih državnih pomoči ter načinu uveljavljanja regionalne spodbude za zaposlovanje ter davčnih olajšav za zaposlovanje in investiranje izhaja, da je edini pogoj, ki se nanaša na delavca, da gre za prikrajšanega delavca, kot ga opredeljuje Uredba Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe. Niti ZSRR-2 niti obe uredbi ne določata, da bi delavec moral živeti in delati na problemskem območju oziroma, da bi na problemskem območju delavec moral opravljati dejavnost ali na tem območju imeti prijavljeno stalno prebivališče oziroma biti na tem območju prijavljen v evidenci brezposelnih oseb. V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZSRR-2 lahko povračilo plačanih prispevkov delodajalca uveljavlja delodajalec, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, ali v primerih, ko delodajalec opravlja dejavnost, za katero ne obstaja registrski organ ali druga predpisana evidenca, stalno ali začasno prebivališče v problemskem območju z visoko brezposelnostjo ter tam dejansko izvaja dejavnost. Tožeča stranka poudarja, da ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo, delavec, z zaposlitvijo katerega je prišlo do neto povečanja števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih dvanajstih mesecev, pa je prikrajšani delavec. Tožeča stranka izraža tudi nestrinjanje s stališčem organa druge stopnje, da mora delavec delo opravljati na ciljnem območju. Takšna interpretacija uvaja nove oziroma dodatne pogoje za sprejem subvencije, ki jih ZSRR-2 in Uredba ne določata. Tožeča stranka izraža nestrinjanje s stališčem, da je edina možna uresničitev namena spodbude, če delodajalec zaposli delavca, ki živi na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Če bi bila ta navedena možnost edina, bi zakonodajalec kraj prebivališča delavca izrecno določil kot pogoj za pridobitev spodbude. Kraj, kjer delavec prebiva, ni relevanten. Kraj je kot pogoj določen za delodajalca in ne za delavca. Razlaga 27. člena ZSRR-2, iz katere bi izhajalo, da naj bi delavec na problemskem območju moral opravljati delo, ne bi v ničemer prispevala k uresničitvi namena spodbude zaposlovanja na problemskih območjih. V primeru, ko v pogodbi o zaposlitvi ni naveden točen kraj opravljanja dela, velja, da delavec opravlja delo na sedežu delodajalca (4. alineja prvega odstavka 31. člena Zakona o delavnih razmerjih). Poleg tega tožeča stranka še navaja, da organ prve stopnje ni ugotavljal, ali zaposlitev brezposelne osebe pomeni neto povečanja števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih dvanajstih mesecev, kot določa tretji odstavek 22. člena Uredbe. Tožeča stranka dejansko izvaja dejavnost na problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Gre za dejavnost varovanja, ta dejavnost pa se že po naravi stvari izvaja tudi na drugih geografskih območjih. Na problemskem območju ima tožeča stranka tudi različne notranje službe, kot je računovodska služba, kadrovska služba, administracija in poslovodstvo. Težišče poslovanja tožeče stranke je na njenem sedežu. Nadalje tožeča stranka opozarja tudi na to, da gre po njenem mnenju za neenotno sodno prakso Upravnega sodišča RS in v zvezi s tem povzema nekaj sodb, kjer je sodišče zavzelo različna stališča o tem, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni za pridobitev spodbude. Nadalje se sklicuje na ločeno mnenje sodnika Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 4/2020 z dne 13. 4. 2021, kjer je Vrhovno sodišče RS sicer zavzelo stališče, da mora delavec, za katerega delodajalec uveljavlja spodbudo za zaposlovanje, živeti na problemskem območju. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v nov postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni posebej odgovorila, le navedla je, da predlaga, naj se glavna obravnava ne opravi.

K točki I izreka:

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča sta izpodbijani odločbi pravilni in skladni z zakonom. Sodišče se tudi strinja z razlogi, s katerimi sta odločitvi utemeljila oba organa. Glede na to se sodišče sklicuje na razloge iz izpodbijanih odločb ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev vloge tožeče stranke kot delodajalca za povračilo plačanih prispevkov za socialno varnost za zaposlitev brezposelne osebe na podlagi določbe 27. člena ZSRR-2. Sporna je razlaga materialnega prava, in sicer razlaga določbe citiranega člena. Na podlagi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 lahko povračilo plačanih prispevkov delodajalca za socialno varnost uveljavlja tisti delodajalec, ki ima sedež in dejansko izvaja dejavnost v problemskem območju z visoko brezposelnostjo. Po določbi tretjega odstavka tega člena se plačani prispevki delodajalca za socialno varnost povrnejo delodajalcu, ki zaposli prikrajšanega delavca. Zakonsko ureditev spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo je treba razlagati ob uporabi jezikovne, namenske, logične in zgodovinske metode. Spodbuda za zaposlovanje na problemskih območjih z visoko brezposelnostjo je namenjena delodajalcem s sedežem na takih območjih in za zaposlene delavce, ki za takšne delodajalce delo opravljajo na takih območjih, saj je namen spodbude povečanje zaposlenosti na območjih z visoko brezposelnostjo. Po presoji sodišča ni mogoče sprejeti razlage, kot jo ponuja tožeča stranka, da pogoj za povračilo plačanih prispevkov po določbi prvega odstavka 27. člena ZSRR-2 izpolnjuje že s tem, da ima kot delodajalec v problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež in prav tako je nerelevantno tudi to, če zaposlitev brezposelne osebe pomeni neto povečanje števila zaposlenih v primerjavi s povprečjem v zadnjih dvanajstih mesecev, če taka oseba ne živi na problemskem območju z visoko brezposelnostjo.

9Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da ima tožeča stranka sedež na problemskem območju z visoko brezposelnostjo, kar med strankama ni sporno. V predmetni zadevi pa tožeča stranka uveljavlja povračilo plačanih prispevkov za socialno varnost za zaposlitev delavke, ki stanuje na območju občine Ljubljana, ki pa ni območje z visoko brezposelnostjo. Po presoji sodišča je pogoj za uspešno uveljavljanje spodbude za zaposlovanje na problemskih območjih, da delodajalec zaposli osebo, prijavljeno v evidenci brezposelnih oseb na problemskih območjih. Delodajalec mora za uspešno uveljavljanje povračila prispevkov delodajalca za socialno varnost izkazati, da ima na problemskem območju z visoko brezposelnostjo svoj sedež in da z zaposlitvijo nezaposlenega delavca, ki živi na problemskem območju, zmanjšuje nezaposlenost. Tožeča stranka ni izkazala, da bo z zaposlitvijo delavke, ki ima prebivališče v Ljubljani, zmanjšala brezposelnost na problemskem območju. Ne gre za zaposlitev nezaposlene delavke iz problemskega območja. Ni bilo izkazano, da bo z njeno zaposlitvijo zmanjšana brezposelnost na problemskem območju Pokolpja.

10Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da mora delodajalec, ki uveljavlja spodbudo za zaposlovanje po 27. členu ZSRR-2 izkazati, da delavci, za katere uveljavlja povračilo prispevkov za socialno varnost, živijo na območju z visoko stopnjo brezposelnosti. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 4/2021 z dne 13. 4. 2021 zavzelo stališče, da je spodbuda za zaposlovanje regionalno naravnana in neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo. Tako na strani delodajalca kot na strani delavca mora biti vzpostavljena določena vez s problemskim območjem. Ker je spodbuda za zaposlovanje neposredno vezana na območja z visoko brezposelnostjo, je po oceni Vrhovnega sodišča RS osrednji namen v zmanjšanju regionalnih razlik glede stopnje brezposelnosti na teh območjih. Določilo 27. člena ZSRR-2 je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS razlagati tako, da mora prikrajšani delavec, za katerega delodajalec uveljavlja spodbudo za zaposlovanje, živeti na problemskem območju. Le, če delodajalec zaposli delavca iz tega območja, se bo stopnja brezposelnosti na tem območju znižala. Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi X Ips 125/2020 z dne 10. 3. 2021. V zvezi z tožbeno navedbo, da naj bi bila praksa Upravnega sodišča RS v teh zadevah neenotna, pa sodišče pojasnjuje, da je v številnih istovrstnih zadevah zavzelo enako stališče kot v tej sodbi (npr. sodbe I U 1603/2021, I U 555/2020, I U 426/2022, I U 227/2021, I U 1714/2020, I U 190/2020, I U 1196/2019...).

11Glede na vse navedeno sta torej tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ pravilno razlagala 27. člen ZSSR-2, ko sta upoštevala, da pogoj za povračilo plačanih prispevkov ni izpolnjen, ker delavec ne živi na območju z visoko brezposelnostjo. Že iz razloga, ker ta pogoj ni izpolnjen, prvostopenjskemu organu ni bilo treba dodatno ugotavljati še ostalih pogojev, zato je neutemeljena tožbena navedba o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

12Glede na navedeno sta tako prvostopenjska kot drugostopenjska odločba pravilni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker tista pravno relevantna dejstva, ki so bila podlaga za izdajo obeh upravnih aktov, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Ni sporno, da ima tožeča stranka sedež v problemskem območju z visoko brezposelnostjo in da delavka, za katero uveljavlja povračilo prispevkov delodajalca, živi na območju, ki ne velja za problemsko območje z visoko brezposelnostjo. V predmetni zadevi je po ugotovitvi sodišča sporna le pravilna uporaba materialnega prava, konkretno določbe 27. člena ZSRR- 2.

K točki II izreka:

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.