UPRS Sodba I U 598/2022-32

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se 1. in 2. točka odločbe Upravne enote Novo mesto št. 351-1056/2012-6232-59 z dne 22. 12. 2021 odpravi v delu, ki se nanaša na stanovanjsko hišo, zgrajeno na zemljišču parc. št. 427/10 k.o. ... in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 234,85 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Zahteva stranke z interesom za povračilo stroškov se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da se potrdilo istega organa št. 351-1056/2012-5 z dne 4. 10. 2012 odpravi in nadomesti s to odločbo (1. točka izreka), s katero se tožnikova zahteva za izdajo potrdila, da imajo stavbe, zgrajene na zemljišču s parc. št. 427/10 k. o. ..., in sicer stanovanjska hiša ter dva pomožna gospodarska objekta, uporabno dovoljenje na podlagi 1. točke prvega odstavka in drugega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zavrne (2. točka izreka). Odločil je še, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je odločba izdana v postopku obnove, ki je bila dovoljena v obsegu, da se ponovno presodi izpolnjevanje pogoja za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju za delno podkleteno enonadstropno stanovanjsko hišo izmer 8,5 m x 12 m, z neizkoriščenim podstrešjem ter za dva pomožna gospodarska objekta razgibanega tlorisa, površine 40 m2 in 140 m2, ki se stikata in po višini obsegata pritličje in podstrešje. Organ pojasnjuje, da po navedeni določbi ZGO-1 potrdila ni mogoče izdati, če je bil objekt po 31. 12. 1967 spremenjen v taki meri, da bi bilo za to spremembo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Na podlagi aeroposnetkov in soglasja soseda zaključuje, da je bil vsaj eden od gospodarskih objektov zgrajen po letu 1977, medtem ko je bil drugi povečan po letu 1975. Glede stanovanjske hiše ugotavlja, da je vidna že na aeroposnetku iz leta 1960, višino pa je treba dokazovati z drugimi dokazi. Na podlagi fotografij, ki sta jih predložili stranki z interesom in listin, ki jih je pridobil iz arhiva, zaključi, da je bila hiša nadzidana po 31. 12. 1967. Tega, da naj bi bila v obstoječem obsegu zgrajena pred 31. 12. 1967, niso potrdile niti priče. Zaslišanjem sicer ne odreka veljave, vendar poudarja, da se priče konkretnih dejstev, kdaj natančno je bil objekt zgrajen in dograjen in v kakšnem obsegu, ne spominjajo.

3Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

4Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V zvezi z gospodarskimi objekti nasprotuje ugotovitvam organa vsaj glede obstoja in dimenzij manjšega gospodarskega objekta. Aero posnetek iz leta 1975 in izjave prič dokazujejo, da je bil tega leta, po izjavah prič pa že pred letom 1967, k hiši prizidan vsaj manjši od dveh pomožnih objektov. Napačna naj bi bila ugotovitev, da je bil manjši objekt spremenjen. To iz posnetka ni razvidno, tega ne zatrjuje nobena priča, prav tako pa si glede tega ni mogoče pomagati s spornimi fotografijami. Dodatna gradnja, razvidna iz aeroposnetka iz leta 2012, predstavlja kvečjemu večji gospodarski objekt ne pa tudi povečave manjšega. Zato meni, da je treba slediti izjavi prič, ki so glede gradnje manjšega gospodarskega objekta edini uporabljiv dokaz.

5V zvezi s stanovanjsko hišo uveljavlja, da zaključki organa temeljijo na treh napačnih predpostavkah, tj. da fotografije niso zmanipulirane, da je na njih prikazana tožnikova hiša in da je prikazana hiša brez nadstropja. Vztraja, da na fotografiji B njegova hiša ni vidna. Iz nje tudi ni mogoče z zanesljivostjo sklepati, da je hiša v ozadju le pritlična. Hiša strank z interesom namreč stoji na višjem nivoju kot tožnikova, kar priznava tudi pritožbeni organ, vendar razliko v terenu arbitrarno oceni le na 0,5 m višinske razlike. Glede fotografije D navaja, da prikazuje (le) nedokončano hišo strank v interesu, fotografija E pa odraslo osebo in otroka. Obe sta brez konteksta in zato brez dokazne vrednosti. Tudi fotografija C ni prikaz njegove hiše. V zvezi s fotografijo A navaja, da organ ne pojasni, iz katerih detajlov naj bi izhajalo, da prikazuje tudi njegovo hišo. Zato odločbe v ključnem delu ni mogoče preizkusiti.

6Trdi, da bi se moral organ glede na vprašljivo dokazno vrednost fotografij opreti na skladna pričanja številnih prič, da je bil sporni objekt zgrajen že pred koncem leta 1967. Zaradi orientacije v prostoru in pravilne umestitve objektov na spornih fotografijah, pa bi moral opraviti ogled. Trdi, da organ nezakonito ni upošteval izjav prič A. A., B. B. in C. C., iz katerih izhaja, da so bili sporni objekti zgrajeni že leta 1967. Ker gre za dokaz, na katerega sta se sklicevali stranki z interesom, njegovi izvedbi ne moreta nasprotovati. Organ bi moral priče zaslišati. Predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in odloči, da ostane potrdilo v veljavi ter da sta mu dolžni stranki z interesom povrniti stroške upravnega postopka. Uveljavlja tudi povračilo sodnih stroškov.

7Toženka in stranki z interesom na tožbo nista odgovorili.

8Zaradi nejasnih dikcij v tožbi, je tožnik na naroku na vprašanje sodišča pojasnil, da izpodbija tudi odločitev organa v zvezi z večjim gospodarskim objektom, češ da ga na orto foto posnetku zakriva drevje.

9V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem in sodnem spisu ter zaslišalo tožnika in stranki z interesom. Zavrnilo pa je dokaz z zaslišanjem prič D. D., E. E., F. F., G. G. in B. B., kolikor naj bi izpovedovale o tem, kar vejo o gradnji gospodarskih objektov. Tožnik je namreč po tem, ko je sodišče na naroku prebralo izpovedi prvih štirih navedenih oseb s tem v zvezi pojasnil, da se ne bi spomnile kaj več, kot so se, ko so bile zaslišane. Tako, da je soglašal s tem, da se izjave preberejo, razen če bi sodišče štelo, da njihovo zaslišanje terja načelo neposrednosti. Tudi glede B. B. je povedal, da so ji poznane le okoliščine glede hiše. Ker tožnik ni navedel nobenih dejstev, ki bi kazala na to, da je treba izpovedi predlaganih drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt,¹ sodišče sodi, da zaslišanje teh oseb v zvezi z gospodarskimi objekti ni potrebno. V delu, ki se nanaša na stanovanjski objekt, pa zaslišanje teh oseb za odločitev ni bilo potrebno že zato, ker je bilo treba izpodbijano odločbo v tem delu odpraviti.

10Nadalje je sodišče zavrnilo dokaz z ogledom na kraju samem, saj ga tožnik ni predlagal v upravnem postopku (tretji odstavek 20. in 52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Poleg tega je na podlagi izpovedi strank z interesom ugotovilo, da smreke, ki se nahaja na fotografiji A in B ni več. Smreka je namreč tista, ki je ti dve fotografiji povezovala, tj. na podlagi katere je bilo mogoče sklepati, da je objekt v daljavi, ki je na fotografiji B, isti, kot je objekt na fotografiji A. Glede na tako spremenjeno stanje v naravi, je dokaz neprimeren za ugotavljanje, ali sedanje stanje ustreza stanju v času fotografij.

11Tožba je delno utemeljena.

12Predmet tega upravnega spora je zakonitost odločitve o tem, da stanovanjska hiša ter dva pomožna gospodarska objekta na zemljišču s parc. št. 427/10 k. o. ... nimajo uporabnega dovoljenja na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1.

13Po navedeni zakonski določbi se šteje, da imajo ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Četrti odstavek 197. člena ZGO-1 določa, da se potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje, izda na zahtevo lastnika objekta, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena.

14V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili v izreku izpodbijane odločbe navedeni objekti v obsegu, v kakršnem so bili ob vložitvi zahteve za izdajo potrdila, zgrajeni že pred 31. 12. 1967.

15Kot je sodišče pojasnilo že v zadevi I U 2365/2018, je pravilno pravno naziranje upravnih organov, da je po navedeni določbi ZGO-1 potrdilo mogoče izdati le za stavbo, kakršna je obstajala (bila zgrajena) na navedeni datum, če v času vložitve zahteve še obstaja. Povedano drugače: uporabnega dovoljenja po tej določbi ne pridobijo stavbe, na katerih so bila po navedenem datumu (31. 12. 1967) opravljena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj zaradi teh del ni več mogoče šteti, da so bile take, kot so zdaj, zgrajene pred 31. 12. 1967. V nasprotnem primeru bi ta zakonska določba pomenila avtomatično legalizacijo vseh naknadnih del (npr. dozidav in rekonstrukcij) na vseh objektih, zgrajenih pred navedenim datumom. Taka razlaga zakona izhaja tudi iz obširne in povsem ustaljene prakse naslovnega sodišča.² To pomeni, da je predmet odločanja o izdaji potrdila objekt, kakršen je obstajal v trenutku vložitve zahteve za izdajo potrdila, in nikakor ne njegovi deli ali posamezni konstrukcijski elementi.

Glede gospodarskih objektov (II. točka izreka)

16Prvostopenjski organ je v ponovljenem postopku odločitev v zvezi z obema gospodarskima objektoma oprl na aeroposnetke iz let 1975 in 2012. Ugotovil je, da posnetek iz leta 1960 sicer dokazuje, da je bil manjši objekt postavljen, ne dokazuje pa njegovih gabaritov. Po njegovi presoji iz vpogleda v te posnetke jasno izhaja, da je leta 1975 ob stanovanjski hiši obstajal le manjši gospodarski objekt, ki je bil po letu 1975 v vseh smereh povečan. Tak zaključek potrjuje tudi izjava soseda H. H. iz leta 1977, da sosedu dovoli nameravano gradnjo. To pomeni, da je bil vsaj en objekt zgrajen po letu 1977, drugi pa na aeroposnetku obstaja v veliko manjšem obsegu.

17Sodišče se z ugotovitvami in zaključkom organa strinja. Tožnik je sicer na naroku trdil in izpovedoval, da na orto foto posnetku iz leta 1975 večji objekt ni viden zato, ker so ga zastirala drevesa in da naj bi bila leta 1977 postavljena oziroma zamenjana (zgolj) streha ter odstranjeno drevje. Te tožnikove izjave so po presoji sodišča iz več razlogov neprepričljive. V upravnem spisu se nahaja odločba GURS št. 02112-220/2012-2 z dne 15. 6. 2021 (ki jo je sodišče predočilo tožniku), iz katere je razvidno, da je površina stanovanjske stavbe ID ... 184,99 m2, površina gospodarskega objekta ID ... 33,50 m2 in površina gospodarskega objekta ID ... 255,09 m2. Iz tega dokumenta GURS izhaja, da ne drži izjava tožnika, da naj bi površina 255,09 m2 zajemala vse skupaj. Da gre za zelo veliko poslopje izhaja tudi iz orto foto posnetka iz leta 2012 in obstoječega stanja, ki izhaja iz natisnjenih spletnih strani "Google street", ki so v upravnem spisu. Po presoji sodišča ob snemanju terena iz zraka drevje objekta s tako veliko površino ne bi moglo v celoti zakriti. Poleg tega iz lokacijskega dovoljenja št. 351-265/77 z dne 19. 4. 1977 izhaja, da se tožnikovemu očetu dovoli uporaba zemljišča parc. št. 427/2 k.o. ... za gradnjo garaže. Tožnik ni znal pojasniti, za katero garažo naj bi šlo, tj. kje naj bi stala, ampak je vztrajal, da naj bi na podlagi tega dovoljenja oče zamenjal streho. Tožnikov oče je večino gradbenih posegov izvedel brez dovoljenj. Da bi za zamenjavo strehe pridobil dovoljenje za gradnjo garaže, je tako popolnoma nelogično.

18Tožnik ni prepričljiv tudi zato, ker je še v upravnem postopku v vlogi z dne 26. 10. 2017 zapisal - citirano: "Glede odločbe z dne 19. 4. 1977 (in na to odločbo vezani dokumenti), ki dovoljuje uporabo zemljišča parc. št. 427/2 k.o. ... za gradnjo garaže, je v določeni meri zavajajoča, saj takrat ni šlo za vprašanje gradnje povsem novega (ločenega) objekta, temveč za vprašanje dozidave oziroma razširitve že obstoječe garaže, tiste, ki jo je, kot že večkrat pojasnjeno, zgradil investitorjev oče pred 31. 12. 1967". To, da naj bi šlo le za zamenjavo strehe, predvsem pa to, da naj bi večji objekt zakrivalo drevje, je tožnik prvič navedel šele v upravnem sporu po tem, ko ga je sodnica na naroku pozvala, naj konkretizira tožbene navedbe glede večjega gospodarskega objekta in mu predočila navedeni del njegove pisne vloge. Poleg tega so bili njegovi odgovori na vprašanja sodišča nejasni oziroma se je tožnik konkretnim odgovorom izmikal. Je pa konkretno odgovoril na vprašanje, da je bilo zamenjano tudi ostrešje. Ta gradbeni poseg po ZGO-1 in Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost³ ne sodi med vzdrževalna dela. Ker gre za poseg v konstrukcijo objekta, gre že iz tega razloga za rekonstrukcijo, za kar je bilo po 3. členu ZGO-1 potrebno gradbeno dovoljenje.

19Glede gradnje manjšega gospodarskega objekta tožnik v tožbi trdi, da je treba slediti izjavi prič, ki naj bi bile edini uporabljiv dokaz. Zato je sodišče na naroku strankam prebralo tiste dele izjav prič, ki so bile zaslišane v upravnem postopku, ki se nanašajo na gospodarska poslopja. Glede večjega gospodarskega objekta je D. D. povedal, da je pomagal pri betoniranju plošče nad pritličjem nekje med leti 1970-75, glede manjšega pa, da misli, da je bil tam že leta 1967, vendar tega ne more sto odstotno trditi. E. E. je dejal, da so ploščo na gospodarskem objektu delali tistega leta, ko nisi smel iti v tujino, manjšega gospodarskega objekta pa se ne spominja. F. F. se gospodarskih objektov ni spomnil oziroma se je spomnil, da je bil pred koncem 1967 zadaj en objekt, o njegovi velikosti pa ni mogel ničesar povedati. Da naj bi do konca leta 1967 ob hiši le manjši lesen objekt, v katerem je bila drvarnica in pujsek, je izpovedala tudi stranka z interesom I. I. Drugače je izpovedala zgolj ena priča, tj. tožnikova sestra, ki je povedala, da je bilo leta 1967, ko je maturirala, že vse zgrajeno. Glede na doslej povedano in sorodstveno razmerje s tožnikom, sodišče sodi, da tožnik s to izpovedjo ne more dokazati, da sta gospodarska objekta v nespremenjenem obsegu obstajala od 31. 12. 1967.

20Treba je namreč upoštevati, na kar je opozorilo že sodišče v zadevi I U 2365/2018, in sicer, da je ureditev iz 197. člena ZGO-1 odstop od splošne ureditve postopka pridobivanja uporabnega dovoljenja. Zato je razlaga tega pravila restriktivna. Trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev za izdajo potrdila zato v celoti nosi predlagatelj postopka. Po presoji sodišča pri tem ne zadošča, da stranka izkaže, da je bil na nepremičnini nek objekt. Na podlagi že citiranega četrtega odstavka 197. člena ZGO-1 je predlagatelj postopka dolžan dokazati, kakšen je bil objekt na dan 31. 12. 1967 in da se do uveljavitve 197. člena ZGO-1 oziroma 118. člena GZ ni bistveno spremenil.⁴

21Tega, da se gospodarski objekti od 31. 12. 1967 niso spremenili pa priče, razen tožnikove sestre, niso potrdile. Tožnik je pri tem povedal, da se, če bi jih sodišče zaslišalo, več ne bi spomnile. Temu lahko sodišče le pritrdi, saj gre za časovno zelo oddaljeno obdobje, od zaslišanja pa so pretekla nadaljnja 3 leta. Ker tako dejstva ne kažejo na to, da bi bilo treba izpovedi teh drugače presoditi (51. člen Zakona o upravnem sporu;v nadaljevanju ZUS-1) niti tožnik tega ne zatrjuje,⁵ sodišče prič v zvezi z gospodarskimi objekti ni ponovno zaslišalo.

22Utemeljen je torej zaključek, da tožnik dokaznemu bremenu ni zadostil oziroma da na podlagi izvedenih dokazil ni dokazano, da sta gospodarska objekta, kakršna sta bila ob vložitvi vloge, obstajala že pred 31. 12. 1967 in se po tem datumu nista spremenila. Zato je sodišče na podlagi 63. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrnilo.

Glede stanovanjskega objekta (I. točka izreka)

23V zvezi s stanovanjskim objektom je organ prve stopnje svojo odločitev oprl predvsem na fotografije, ki sta jih v spis predložili stranki z interesom in so označene s črkami od A do D. Ugotovitev, da gre za fotografije iz časa po letu 1967, utemeljuje s pisno izjavo tožnikovega očeta z dne 25. 5. 1967, da se strinja s predvideno gradnjo strank z interesom, na njun nakup zemljišča v avgustu 1967, na lokacijsko dovoljenje z dne 4. 9. 1967 in gradbeno dovoljenje z dne 11. 10. 1967, izdano strankama z interesom, na "podatek o obstoju inšpekcijske odločbe v zvezi z gradnjo stanovanjske hiše (in sicer pripadajoče greznice) z dne 4. 10. 1968 ter dejstvo, da iz fotografij izhaja, da je drevje olistano, prav tako vinska trta. To po presoji organa pomeni, da so bile fotografije posnete po letu 1967. Šteje, da so pristne, saj drugače ni dokazano. Drugostopenjski organ v zvezi s spornimi fotografijami dodaja, da je priča F. F. potrdila, da objekt D prikazuje J. hišo, kar posledično pomeni, da je levi objekt na fotografiji A K. hiša, le-ta pa je evidentno, ne glede na 0,5 m nižji teren pritlična in ne nadstropna. Ocenjuje, da je iz fotografije E jasno razbrati balkon na južni strani J. hiše. Zato meni, da ne le fotografija B, ampak tudi A in C jasno dokazujeta pritličnost K. hiše.

24Sodišče se strinja z logično dokazno oceno organa, da so fotografije narejene po koncu leta 1967. Po vpogledu v fotografije se tudi strinja s presojo obeh organov, da so pristne, tj. da niso "zmotnirane". Tožnik je tisti, ki bi moral svojo trditev dokazati, vendar v zvezi s trditvijo, da fotografije niso pristne, ni predlagal nobenega dokaza. Sodišče k temu še dodaja, da gre za fotografije, ki so bile posnete v času, ko ni bilo mobilnih telefonov in digitalne tehnike, filtrov in podobnih programskih orodij, s katerimi se fotografije lahko "prilagajajo" želenemu videzu.

25Ni pa se mogoče strinjati s presojo organa, da je gotovo, da je na fotografiji E v ozadju viden balkon z ograjo na J. hiši in zato prikazuje dvorišče pred K. hišo. Na fotografiji E je res slabo viden majhen del nekega balkona. Vendar z vpogledom v to fotografijo ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da gre ravno za balkon na hiši strank z interesom. Stranki z interesom sta sicer izpovedali, da sta na fotografiji njuna hčerka in tožnikov oče, kar pa je tožnik zanikal oziroma zatrdil, da ne prepozna nikogar. Ta fotografija zato upoštevaje dejstvo, da gre za stranki z nasprotnim interesom in da je nastanek časovno zelo oddaljen, gotovih zaključkov ne omogoča. Nadalje je na fotografiji D prikazana zgolj hiša strank z interesom in zato "dokazuje" zgolj to, kar navaja drugostopenjski organ, tj. da se tožnikov objekt nahaja na levi strani, pri čemer pa na tej fotografiji ni viden. Glede na to o njegovi velikosti ne pove ničesar. Sodišče sodi, da tudi ni mogoče z gotovostjo potrditi, da naj bi bila na sliki C vinska trta in tako tudi ne, da gre za isto trto, kot na fotografiji E, kot navaja prvostopenjski organ.

26Drugače pa velja za fotografiji A in B, na katerih sta dobro vidni obe hiši, tj. tožnikova in hiša strank z interesom, ki sta sosednji. To pomeni, da se na fotografiji A tožnikov objekt nahaja levo od hiše strank z interesom, na fotografiji B pa desno. Ne drži tožbena trditev, da odločba nima razlogov o tem, kako se je organ prepričal, da je na fotografiji B vidna zgradba tožnikova hiša. Organ je pojasnil, in temu sodišče pritrjuje, da je med objektoma na obeh fotografijah vidna ista smreka, za katero sta stranki z interesom na naroku povedali, da sta jo kasneje posekali.

27Na obeh fotografijah je videti, kot da naj bi bila tožnikova hiša nižja, vendar pa po presoji sodišča tak zaključek temelji le na verjetnosti in ne na prepričanju, ki se zahteva za meritorno odločanje. Ne drži namreč, da naj bi bila razlika v terenu 0,5 metra, kot je to ocenil drugostopenjski organ. Tožnik je na naroku izpovedal, da je njegova hiša na nižjem nivoju, mogoče tudi za 2,5 metra. Tudi stranki z interesom sta razliko v terenu ocenili za višjo, tj. za 1,5 metra (I. I.) oziroma meter in pol, če ne več (L. L.). Glede na padajoč oziroma naraščajoč teren, pa je pomemben položaj, s katerega oseba fotografira. Da v primeru neravnega terena zgolj na podlagi fotografij ni mogoče zaključiti, koliko nižja je ena od hiš, pa se je sodišče prepričalo predvsem z vpogledom v dokument 351-1056/2012-50, kateremu je pripeta fotografija teh objektov z javno dostopne spletne strani "Google street". Iz prve pripete fotografije namreč izhaja, da naj bi bila tožnikova hiša (tudi po sedanjem stanju) le malo nižja od hiše strank z interesom. Iz druge pa izhaja bistvena razlika v višini. Zato zgolj fotografiji A in B ne moreta biti edini, odločilni za zaključek o tem, kakšen naj bi bil objekt 31. 12. 1967, ampak je treba presoditi tudi izjave strank in (vseh) prič. To je organ sicer storil, vendar sodišče ugotavlja, da vseh relevantnih dokazov ni izvedel.

28Tožnik v tožbi izpostavlja izjave prič A. A., B. B. in C. C. Trdi, da iz njih izhaja, da so bili objekti, torej tudi stanovanjska hiša, zgrajeni že leta 1967. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu nahajata pisni izjavi A. A. in B. B. C. C. ni podal pisne izjave, ampak je bil zaslišan kot priča v zadevi št. 351-1033/2011-5 z dne 15. 7. 2011, v spisu pa se nahaja zapisnik o njegovem zaslišanju.

29V vlogi z dne 16. 10. 2017 je tožnik v dokaz trditvi, da je bil stanovanjski objekt v enakih gabaritih že pred 31. 12. 1967, predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič C. C., M. M. in N. N.⁶ Teh prič, torej niti C. C., na katerega se tožnik sklicuje v tožbi, organ ni zaslišal. Zakonitih razlogov za tako odločitev ni pojasnil. Navaja le, "da se je odločil še za zaslišanje štirih prič."

30Stranka z interesom pa je v predlogu za obnovo z dne 14. 2. 2013 predlagala zaslišanje prič O. O., B. B. in A. A. Tožnik je v zvezi s tem predlogom v vlogi z dne 16. 10. 2017 predložil pisni izjavi A. A. in B. B., ki izjavljata, da je "bilo zgrajeno že pred letom 1967 oziroma pred preselitvijo J." in s tem izpodbijata drugačno trditev strank z interesom. Sodišče se strinja s toženko in stranko z interesom, da organ teh pisnih izjav ne more upoštevati kot dokaz. Priče se namreč zaslišujejo na ustni obravnavi (154. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Pisna izjava priče pride v poštev le v primeru iz tretjega odstavka 71. člena ZUP, ki določa, da lahko organ, če dovoljuje narava zadeve, prepusti povabljenemu, da do določenega dne da potrebno pisno izjavo, namesto da bi prišel osebno. Gre torej za izjemen dokaz, ki pride v obzir le, ko to dovoljuje narava zadeve. Sem bodo sodile situacije, ko bo vsem udeleženim strankam zadoščala pisna izpoved priče oziroma jo bodo same predlagale brez zahteve po pričanju na ustni obravnavi.⁷

31Ker organ utemeljeno ni upošteval pisne izjave (saj se stranki z interesom s tem nista strinjali), pa bi moral, kot v tožbi pravilno uveljavlja tožnik, te osebe zaslišati. Glede na to, da gre za relevanten dokaz, opustitev izvedbe tega dokaza predstavlja kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe in na pravilno ter popolno ugotovljeno dejansko stanje.

32Po povedanem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Ker je bilo treba odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, se sodišču do dokazne ocene glede izpovedi že zaslišanih prič v zvezi s stanovanjsko hišo, ni bilo treba opredeliti. Glede na tožnikov tožbeni predlog pa pripominja še, da se izpodbijana odločba ne nanaša na stroške upravnega postopka. O stroških je bilo po podatkih spisa odločeno s s sklepom št. 351-105672012-6232-69 z dne 29. 6. 2022. Gre torej za samostojen upravni akt, o zakonitosti katerega sodišče v tem upravnem sporu ne more meritorno odločati.

33Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče enako, kot že v zadevi I U 2365/2018, opozarja, da je organ dolžan izvesti predlagane dokaze. Izvedbo dokazov lahko zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (za tak primer pa gre le, ko je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokazom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne tudi takrat, ko naj bi iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva); nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. Če organ šteje, da dejstvo, ki ga zatrjuje predlagatelj, z izvedenimi dokazi (še) ni dokazano, mora izvesti vse ostale dokaze, s katerimi zatrjuje obstoj spornega dejstva.

34Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom bi bil tožnik, če bi s tožbo v celoti uspel, upravičen do povrnitve stroškov v znesku 385,00 EUR, povečano za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Ker je v postopku uspel le delno, pa mu je sodišče priznalo polovico tega zneska. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

35Ker je stranka z interesom sodelovala na strani toženke, ki je v postopku le delno uspela, je sodišče upoštevaje določbo drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.

¹ Glej X Ips 341/2016, tč. 30.
² Prim. npr. sodbe I U 994/2016, I U 1523/2015, I U 922/2014, I U 1412/2012 in I U 1428/2020.
³ Ur.l. RS 37/08, 99/08 in 18/13.
⁴ Glej I U 1378/2020, I U 56/2018, I U 1428/2020.
⁵ Glej X Ips 341/2016, točka 30.
⁶ Sodišče opozarja, da zapisnikov o zaslišanju teh prič, izvedenih v postopku št. 351-1033/2011-5 z dne 15. 7. 2011 brez soglasja strank z interesom ni mogoče upoštevati kot listinskega dokaza, saj stranki z interesom v tem postopku nista sodelovali in na zaslišanju nista bili prisotni.
⁷ Glej I U 9/2021, G 25/2010, X Ips 45/2019.